Kaj bi se zgodilo, če bi nekega dne ugasnila povezava z internetom in ostalimi omrežji? Ne samo pri vas ali nas doma, temveč po vsem svetu. Ali bi sledila vrnitev v 80. leta prejšnjega stoletja, ko internet še ni krojil človekovega vsakdana, preporod družbe in večja povezanost ali razkroj posameznika in družbe kot celote? Slednje, v svojem prvencu NePovezani, ki je poleti izšel pri Založbi Primus, trdi Kamničan Samo Trtnik.
Ko se nekega dne po vsem svetu prekine povezava z internetom, se življenja ljudi čez noč postavijo na glavo. Po začetni paniki na dan privre najslabše v človeku: individualizem, koristoljubje, skopuštvo, vohunjenje, nasilje, vse pripeljano do skrajne mere, medtem ko se na ravni družbe pojavi popolna anarhija. Človek postane volk – ne zgolj sočloveku, temveč tudi svojim najbližjim in celo lastnim otrokom. »Knjiga je družbenokritično delo. Pogosto me sprašujejo, če je kriminalka ali znanstvena fantastika. Ni. To je ogledalo družbe. V življenju tudi na splošno verjamem, da smo zelo egoistično usmerjena družba, v kateri prevladuje individualizem,« pravi avtor Samo Trtnik, nekoč novinar in urednik, ki danes dela v odnosih z javnostmi, že od mladosti pa ljubitelj dobrih zgodb, najsi bodo te predstavljene na filmskem platnu, odrskih deskah ali papirju. »Ker sem bil novinar in urednik, imam veliko željo po pisanju, hkrati sem tudi vizualen tip človeka. Tako je ideja napisati knjigo ves čas tlela v meni. A vedno sem si mislil, da je pisateljevanje rezervirano za večja imena, za Draga Jančarja, Ernesta Hemingwayja,« razlaga Samo, ki se je kljub temu odločil, da poskusi. »Nekateri si zadajo cilj, da bodo do 40. leta pretekli maraton, jaz sem se odločil, da bom napisal knjigo. Začelo se je z eksperimentom. Zanimalo me je, če zmorem. Že dolgo sem se poigraval z idejo, da bi napisal družbenokritično zgodbo, ki bi opisovala, kje smo kot družba, kako se odzivamo na kritične situacije in katastrofe. Tako sem nekoč med opazovanjem okolice dobil idejo – kaj pa, če bi zmanjkalo interneta. In tako je nastal osnovni zaplet,« o ideji za knjigo in njeno vsebino razloži Samo, ki obožuje sodobno tehnologijo in je kritičen opazovalec družbe.
Od interneta smo odvisni bolj, kot si mislimo
Zgodbo o dogajanju v družbi brez povezave z internetom, ko med drugim ni več možno plačevati s plačilnimi karticami, kjer bankomati ne delajo, ko ni več sodobnih komunikacijskih poti, temveč zopet le telefonski signal, pa še ta pregrešno drag, ko tako tehnološka kot proizvodna podjetja, na koncu pa tudi trgovina, propadajo kot po tekočem traku, pripoveduje preko treh glavnih junakov. Prvi je Fant, ki dela v pisarni in je močno navezan na internet, zato se takoj znajde med tistimi, ki jih prekinjena povezava najbolj prizadene; druga je Študentka, karakterno popolno nasprotje Fanta, saj meni, da internet ne vodi njenega življenja, kaj kmalu pa tudi ona ugotovi, da je to mnenje le pesek v oči; in Novinar kot nevtralni opazovalec, ki pripoveduje, kaj vse se dogaja v družbi brez povezave s svetovnim spletom, kajti Fant in Študentka pripovedujeta le svoj del zgodbe. »Vsak od nas, pa naj si prizna ali ne, je veliko bolj vezan na internet, kot si misli. Ali bi lahko opravljali svoje delo, če ne bi bilo interneta? Kje bi poiskali telefonsko številko, ki je nimate? Kako bi našli pravo pot v tujem mestu? Skoraj vse informacije danes iščemo na internetu, ne govorimo zgolj o brskanju po spletu. Menim, da kot družba ne bi zmogli več čez noč preklopiti nazaj na analogno,« opozarja Samo in razloži, da glavni junaki nimajo imen, saj je želel opozoriti na že obstoječo anonimnost interneta. S tem hkrati še bolj poudari dejstvo, da dogajanje ne zadeva zgolj Tine ali Mateja oz. Heidi in Helmuta, temveč bi tako kritična situacija, kot jo v knjigi opisuje, vplivala na vsakogar izmed nas in hkrati družbo, kot jo poznamo.
Okovi, ki jih zamenjujemo za svobodo
Ker ne zmanjka le interneta, temveč kmalu tudi osnovnih dobrin – hrane, vode, oblačil, svobode (ulice mest nadzoruje vojska), je človek zreduciran na telo, ki skrbi zgolj za preživetje. Knjiga nosi podnaslov Zgodba o svobodi. »Zelo veliko je v knjigi govora o tem, koliko smo sploh svobodni. Kaj je luksuz? Na koncu je to tekoča voda in hrana. Vse ostalo so dobrine, od katerih smo odvisni. To, za kar mislimo, da je svoboda, je pravzaprav ravno nasprotno – to je naša nesvoboda, to so naši okovi,« meni Samo, ki je med pisanjem knjige NePovezani spoznal pomembno dejstvo tudi o samem sebi. »Sem pesimist. Ne verjamem, da bi bila družba sposobna pozitivno reagirati na tako ekstremen primer, kot ga opisujem. Nastal bi kaos, v katerem bi prevladal individualizem,« pravi in svoje mnenje podkrepi s kanadskim primerom, ki se je zgodil le nekaj dni po izidu knjige. »V Kanadi je zmanjkalo interneta za 19 ur in zgodil se je kaos. Prizadeti so bili bančni, transportni in vladni sistemi, nekateri niso mogli doseči nujne pomoči na telefonski številki 911, številni so se nagnetli v javne knjižnice ali pred hotele, kjer so še imeli internetne povezave ali mobilni signal. Kanadčani so reagirali panično, začele so se dogajati enake stvari, kot jih sam opisujem v knjigi.«
Prvi maraton je pretečen
Samo pisanje knjige enači s pretečenim maratonom, saj je eno leto skoraj vsak konec tedna preživel s svojimi tremi junaki iz knjige. Ali že razmišlja o novih pisateljskih maratonih? »Zaenkrat še ne,« skrivnostno odgovori.
Knjigo NePovezani lahko kupite na spletni strani založbe Primus, za izposojo pa je na voljo tudi v kamniški in domžalski knjižnici. Prvi odzivi, ki jih je Samo najbolj s strahom pričakoval, so pozitivni. Kar ob prebrani knjigi niti ni presenetljivo. Kljub precej temačnim tematikam v povezavi z nravjo človeka, je knjiga berljiva. Od strani do strani avtor stopnjuje dogajanje v družbi, ne ustraši se niti skrajno ekstremnih situacij, ko iz človeka udari tisto najslabše in najbolj primitivno, za kar bi lahko celo verjeli, da ni možno. A pozoren bralec z nekaj samokritike in zgodovinskega znanja se ob branju ves čas zaveda, da je še kako mogoče, zato je na prvi pogled presenetljivo, ko konec zgodbe prinese upanje – a to je lahko tudi popolnoma lažno. Kaj naj bi sledilo, je odvisno od samega bralca. »Knjiga je opozorilo, kaj se lahko zgodi v kritični situaciji in kako daleč smo zabredli kot družba. Odprti konec postavlja vprašanje, kaj bomo kot posamezniki sedaj, ko vemo, kam lahko pripelje tak zaplet, storili. Zdaj imamo (še) čas in lahko premislimo,« zaključuje Samo.
