Kmetija Zadrgal iz Komende ni navadna kmetija, ampak je prav posebna, unikatna v slovenskem prostoru, pa tudi širše. Na njej je namreč leta 2015 začel delovati Grunt, zavod za socialno podjetništvo na podeželju. To je neodvisni in neprofitni zavod s statusom zaposlitvenega centra, ki danes daje delo petim težko zaposljivim invalidom iz Komende in okolice.
Avtorica prispevka je Špela Šimenc.
Zgodbo Grunta sta začela pisati Matija Zadrgal, gospodar s Kmetije Zadrgal, in specialni pedagog Peter Svetina. Prav tisti, ki je danes varuh človekovih pravic. A te zgodbe ne bi bilo, če se ne bi najstarejši Zadrgalov sin Simon s partnerko Petro Gašperlin odločil, da sta pripravljena pri vsem skupaj sodelovati in pomagati. »Oče je takrat rekel, da sam v to ne gre. Ali gremo vsi kot družina ali pa pozabimo na vse skupaj in gremo naprej,« se spominjata Simon in Petra, s katerima smo se srečali na domači kmetiji. Ob ustanovitvi Grunta sta se na njem oba zaposlila. Simon takoj po končanem študiju zootehnike (čaka ga še magistrska naloga), Petra, ki je po izobrazbi živilski tehnik, pa je pustila tedanjo službo in se povsem posvetila Gruntu.
Vizija, ki si jo je zastavil Grunt, je bila smela, podobnega vzorčnega modela, po katerem bi se zgledovali, pa niso našli. Zato so plavali po svoje in pri Zadrgalovih poleg krompirja orali tudi ledino. Več kot očitno zelo uspešno, saj je Grunt danes nepogrešljiv v širše lokalnem prostoru. Do začetka leta 2019 je Gruntu s svojim znanjem in izkušnjami kot direktor izjemno doprinesel Peter Svetina, ko pa je bil izvoljen za varuha, so razmišljali, kako naprej. »Ideja, da bi zaposlili novega direktorja na domačem dvorišču, nam ni bila preveč všeč. S Petro sva se odločila, da sprejmeva izziv in prevzameva Grunt,« pravi Simon. »Če človek nekaj dela z veseljem in strastjo, potem gre lažje,« ga dopolni Petra. Tisti čas morda za prevzem resda ni bil idealen – doma sta imela dve majhni deklici, Nežo in Vito, kmalu se jima je pridružil še bratec Nace – a sčasoma se vse postavi na svoje mesto. Ker z Gruntom živi vsa družina, nepogrešljiva je pomoč Simonovih staršev Matije in Trude, je bil tudi ta prehod mnogo lažji.
Priložnost, ki se je rodila v krizi
Kmetija Zadrgal in Zavod Grunt sta dva ločena subjekta. Kmetija, ki je usmerjena v proizvodnjo mleka in prodajo jedilnega krompirja, prodaja mleko Gruntu, ki ga predela v mlečne izdelke. Na Gruntu izdelujejo še vrsto drugih izdelkov, ponudba se iz leta v leto širi. Nad tem delom bdi Petra, ki skupaj s sodelavkami in sodelavci dneve preživlja v Gruntovi delavnici in kuhinji, iz katere v teh dneh zelo diši. Je čas prvih obhajil, birm in različnih praznovanj, Gruntovi piškoti in rahlo pecivo pa so znani daleč naokoli.
Med mlečnimi izdelki izdelujejo sadne in navadne jogurte, skuto, maslo, ghee maslo, sirotko, kislo in sladko smetano ter različne vrste mladih sirov. Poleg tega še različne vrste testenin, od polnozrnatih do pirinih, sokove in sirupe, marmelade in vloženo zelenjavo. Večino sadja in zelenjave, ki jo pridelajo, pride iz domačega vrta. To pomeni, kot pravi Simon: ko zmanjka, zmanjka. A dokler je, smo lahko prepričani, da gre za zares domače, lokalne, povečini ročno narejene izdelke. V Gruntovih izdelkih je pot “od vil do vilic” res dolga samo nekaj metrov.
Da se v krizi rodi tudi priložnost, potrjujeta naša dva sogovornika. Medtem ko je prvi val epidemije prinesel ogromno spletnih naročil, je s trajanjem prodaja vedno bolj upadala. Kako naprej? Odločila sta se, da poskusita s prodajnim avtomatom. Ker živijo ob glavni cesti na Glavarjevi v Komendi, so ga postavili kar na rob dvorišča. Odziv je bil izjemen in “poskusnega” je zelo kmalu zamenjal bolj dovršen avtomat, ki je danes predvsem med številnimi občani Komende zelo priljubljen. Na njem se rade ustavijo vse generacije, ob našem obisku je “energijo” v obliki piškotov izbiralo nekaj šolarjev, ki se tod mimo vračajo domov. Znanje za uporabo avtomata so usvojili tudi starejši. Največ se na ta način proda mleka in jogurtov (najbolj priljubljen je poleg navadnega tisti z okusom stračatele), sicer pa avtomat omogoča nakup skorajda vseh Gruntovih izdelkov.

Pri njih naročajo tudi javni zavodi
Avtomat je njihov glavni vir prodaje, poleg njega pa še tržnice v Komendi, kjer lahko vsako soboto za pultom Gruntove stojnice srečamo mamo Trudo. Tudi spletna naročila imajo, a teh, kot pravita sogovornika, ni veliko. Pred kratkim so se predstavili na Lidlovi lojtrci domačih, sicer pa njihove izdelke – predvsem mlečne izdelke, pa tudi testenine in pecivo – naroča kar nekaj javnih zavodov. Teh bi si želeli še več. »Kdor se odloči za nas, potem skupaj naredimo res lepe zgodbe, ki trajajo. A kaj, ko je privabiti nove partnerje zelo težko. Vsem je ideja socialnega podjetništva v teoriji zelo blizu, na koncu pa je žal edino pomembna samo cena,« pravi Simon. Po prodaji skozi leta enakomerno rastejo, a zaradi vsem znanih razlogov to ne pomeni, da se tudi prihodki povečujejo. Zato je treba stalno razmišljati, kako naprej, kaj bi novega in kaj bi drugače.
Kakšni pa so načrti za naprej? Petra pove, da so v zadnjih letih ponudbo izdelkov dodobra razširili, vsekakor bi si želeli vstopiti v butične trgovinice, pekarne in na svojo stran pridobiti še kakšen javni zavod. Tudi zato, ker se ji zdi pomembno, da se v šolah ali domovih za ostarele ponuja domače in lokalno, čeprav morda kak cent dražje. Skrita želja pa ostaja zorilnica za sire.

