V petek, 23. februarja, so v Gostilni Repanšek na Homcu predstavili nova zgodovinska romana, ki se dogajata na širšem območju Homca, Holmek in Prva kri, avtorja Danila Ritlopa. Nastajanje knjig in proces dela je predstavila partnerka pokojnega avtorja Andreja Ritlop, večer je z glasbenimi vložki popestrila glasbenica Zvezdana Novaković, dogodek pa je povezovala nekdanja ravnateljica Osnovne šole Preserje pri Radomljah Ana Nuša Kern.
»Počaščeni smo, da smo pod okriljem Kulturnega društva Jože Gostič Homec lahko izdali knjigi, ki sta uradno izšli že konec preteklega leta ob 30. obletnici delovanja našega društva,« se je v uvodnemu delu večera predsednik društva Borut Jenko zahvalil Andreji Ritlop za zaupanje in sodelovanje. Zahvalil se je tudi vsem ostalim, ki so sodelovali pri nastajanju knjige: Roku Pogačarju, ki je oblikoval naslovnici knjig, Tini Ritlop, ki je knjigi likovno opremila, ter Toniju Igliču za oblikovanje knjig za tisk.
Holmek, prva knjiga zbirke V znamenju volka
Prva knjiga iz zbirke V znamenju volka, z naslovom Holmek, opisuje življenje staroselskih prebivalcev hriba Holmek, današnjega Homškega hriba. Dogajanje je postavljeno v čas prihoda Rimljanov v naše kraje, ko je Rim premagal Hanibala, čas morskih roparskih napadov Histrov. »Ko sem prebrala prvo knjigo z naslovom Holmek, mi je pustila pečat, vtis teh krajev. Ko se vozim mimo – žal še nisem šla peš po vseh teh poteh, pa bom šla – da te kraje sedaj gledam skozi zgodovinsko perspektivo, da se sprašujem, kje je bila Vinkova krčma, kje je imel Volk svojo domačijo, kje sta se podila Ajaks in Tenij, kateri most vodi iz Holmeka proti Rovam. Mislim, da boste domačini, ki še bolje poznate te kraje, z veseljem odkrivali vse te posamezne točke, ki so opisane v prvi knjigi,« je svoje misli in vtise prve knjige z nami delila voditeljica večera Ana Nuša Kern, saj so opisi okoliške pokrajine zelo slikoviti, knjigi pa sta opremljeni tudi z zemljevidi. Prvi arheološki podatki o naselitvi na Homcu namreč segajo 6000 let pred našim štetjem. »Kot je zapisal avtor na začetku te knjige, morda pa se je vse to res zgodilo, morda se je, morda se ni, danosti za to pa so bile,« je povedala voditeljica večera. To območje je rodovitno, polno vode, gozdovi so bili bogati in v bližini reka. Avtor je kljub temu, da se je selil iz Maribora v Medvode, od tam v Homec in potem v Radomlje, zgodbo postavil prav v te kraje in jih s tem tudi na poseben način počastil. Z ženo Andrejo sta se po teh krajih rada sprehajala. »Menim, da so ga ti kraji s svojo lepoto kar začarali,« je povedala Andreja Ritlop. Zanimala ga je zgodovina, kako so živeli naši predniki, njihove usode in zato se je tudi strastno lotil preučevanja obdobja železne dobe na Slovenskem, predvsem raziskovanja gradišč. Ko sta se z ženo Andrejo sprehajala po Homcu in okolici, je na glas razmišljal: »Veš, gotovo je tukaj stalo gradišče.«
Nekdanja ravnateljica Ana Nuša Kern je prebrala nekaj odlomkov iz knjig. Opozorila je tudi, da je v knjigi zaznala, da je avtor želel sporočiti, kako pomembno je (bilo) znanje in prenašanja tega znanja naprej na mlajše generacije, kar se ji je še posebej utrnilo v spomin, kot je sama povedala, zaradi njene t. i. poklicne deformacije. Tudi sam avtor je veliko svojega časa posvetil študiju in nabiranju znanja na različne načine. Prebiral je zgodovinske romane, strokovno literaturo, raziskoval različne zgodovinske kraje po Sloveniji in širše, poglobil se je v poljedelstvo, preučeval, katere poljščine, zelišča bi rasla na tem področju, kaj bi jedli, pili, kako bi bili oblečeni v tem času. Veliko pozornosti je namenil tudi imenom, zamislil si je tudi celoten panteon bogov, v katere so junaki knjige verjeli in se jim priporočali. Imena bogov je črpal iz kasnejših imen znanih in manj znanih slovanskih bogov in jim pripisal različne lastnosti.
V knjigah večkrat pride do izraza tudi avtorjev značaj in življenjska filozofija. Ukvarjal se je z borilno veščino aikido, bral je tudi knjige japonskih mojstrov mečevanja, ki vsebujejo tudi nauke psihologije in filozofije življenja. Za svojo družino je napisal priročnik, osebno življenjsko vodilo, ki ga imajo doma še danes. Blizu mu je bila borba, ampak se je zavedal, da je to zadnje, kar človeku ostane, da ne smeš biti prvi, ki začne z nasiljem, da je to vedno zadnja stvar, ki se je človek posluži v sili. To skozi različne drobce zgodbe razberemo tudi v knjigah.
Glasbenica Zvezdana Novakovič je s petjem in igranjem na ljudsko harfo, ki jo je izdelala sama, pričarala pridih preteklosti.
Prva kri, druga knjiga zbirke V znamenju volka
Druga knjiga predstavlja nadaljevanje zgodbe in nosi naslov Prva kri ter opisuje prihod Rimljanov na območje današnje Slovenije in hrvaške Istre. S prišleki se morajo soočiti tudi staroselski prebivalci Holmeka. Gradivo za drugo knjigo sta Danilo in Andreja Ritlop prav tako iskala tudi na terenu. Raziskovala sta gradišča Šmihelj pod Nanosom, Debela griža pri Volčjem Gradu, Cvinger pri Dolenjskih Toplicah, gradišče nad Šentvidom pri Stični, Poštela pri Mariboru, Marof v Novem mestu, Dolenjski muzej v Novem mestu, Prirodoslovni muzej v Ljubljani, mesto Ptuj, Ljubljano in ostanke Nezakcija pri Pulju. Veliko pozornosti sta namenila raziskovanju oblačil. Način pridelave lanu in ročno tkanje sta spoznala na domačiji Raztresen v naselju Adlešiči v Beli Krajini. Da smo si oblačilno kulturo tistega časa karseda najbolje predstavljali, sta laneni tuniki in druge dele noše nosila dva modela. Danilo Ritlop se je pri mojstru v Vipavi učil klesanja kamna, kamniti izdelki, ki so ob tem nastali, pa so bili ob tej priložnosti tudi razstavljeni. Čevlje, torbice, pasovi, nožnici za meča, usnjen nakit je izdelala čevljarka Jana Seliškar, in sicer po zamislih avtorja knjige. Preučeval je pridobivanje železa iz železove rude, orožje in načine bojevanja. Čeprav pri nastajanju knjige ni sodeloval z zgodovinarjem, se je pisanja knjige lotil projektno. Prebral je ogromno literature, preučil obrti in si ogledal arheološke ostanke. »Zgodovine ne morem dopolniti z znanstvenimi opazovanji, pač pa z lastnim, osebnim opazovanjem. Priznam, da delo ni čisto moje, a čigavo je in s kom ga delim, ne vem, kdo mi je polagal misli v možgane, kaj mi je predalo misli, da sem jih prelil na papir in jih tako prenesel naprej,« je z avtorjevimi besedami zaokrožila svoje misli ob izidu knjige Andreja Ritlop.
»Kaj pa delate tukaj, saj ne bomo imeli nobene bitke,« je voditeljica večera vprašala rimskega vojaka, ki se je pridružil večeru. Izkazalo se je, da je prišel poskusit volčjo rolo. Avtor knjige se je namreč domislil tudi svojega recepta za zvitek iz svinjine in kruha, kot so ga pripravljali junaki njegove pripovedi. Za goste večera so volčjo rolo pripravili v Gostilni Repanšek.
Eva Grašič
