Učenke in učenci iz sedmih osnovnih šol iz Domžal in Kamnika so se z 19 kratkimi filmi predstavili na Domžalskem šolskem filmskem festivalu, s katerim so producenti iz Kulturnega doma Franca Bernika Domžale želeli mlade vseh starosti spodbuditi k raziskovanju filmskega sveta, učenju novih veščin in ustvarjanju zanimivih filmov. »Festival ni tekmovalne narave, saj želimo učence spodbuditi k ustvarjanju filmov in jih ne obremenjevati s tem, da morajo biti že v svojih prvih korakih tudi najboljši,« je v zvezi s prvim, a po odzivu tako filmarjev kot občinstva sodeč, nikakor ne zadnjim, šolskim filmskim festivalom poudarila Suzana Kokalj, pobudnica in organizatorka festivala, sicer pomočnica direktorja v Kulturnem domu Franca Bernika.
Suzana Kokalj je v preteklosti že pripravljala mali filmski festival ljubiteljske produkcije in zato jo je ideja o šolskem filmskem festivalu, ki je v domžalskem kulturnem domu tlela že nekaj časa, takoj prepričala. Po prihodu v domžalsko ekipo pred letom in pol je začela razvijati projekt, a lani ga zaradi pozne najave šolam še niso mogli izvesti. »Po sestanku z učiteljicami, ki jih je dogodek zanimal, smo se tako že lani junija dogovorile o okvirnem terminskem načrtu festivala za prihodnje leto in vesela sem, da nam ga je uspelo tudi zares izvesti,« je za Modre novice povedala Kokalj.
Čeprav je festival imenovan domžalski, se organizatorji niso omejevali zgolj na domače šole, temveč so k sodelovanju osebno povabili šole, s katerimi redno sodelujejo, splošno povabilo pa razposlali vsem izobraževalnim institucijam v Domžalah in okolici. »Bolj pomembno se nam je zdelo prikazati, kaj osnovnošolski otroci ustvarjajo,« pojasnjuje Kokalj, ki je bila po uspešno izvedenem prvem festivalu, ki je potekal v torek, 27. maja, zelo zadovoljna, »vtisi so krasni, mislim, da smo ustvarili prijeten dogodek.« Na filmskem platnu Mestnega kina Domžale se je pred skorajda polno dvorano s kratkimi filmi, med njimi so bili tako animirani kot igrani filmi, predstavilo pet šol iz Domžal in dve iz Kamnika. Učenci 2. razreda Podružnične šole Krtina so se predstavili s štirimi filmi, ki so jih ustvarjali pod mentorstvom Anje Kokalj: Zgodbe in igre, Zdaj sem tu in zdaj sem tam, Igrajmo se! in Rdeča kapica. Sledili so štirje filmi, ki so jih ustvarili učenci devetih razredov Osnovne šole Dob, tudi oni pod mentorstvom Anje Kokalj: Namizni tenis; Sanje, resničnost; Brina, Maja, Žiga; What was That. Učenci Osnovne šole Šmartno v Tuhinju, ki obiskujejo predmet filmska vzgoja, so pokazali dva filma, oba sta nastala pod mentorstvom Anje Žavbi: Izobčenka in Haribojev rojstni dan. Učenci Osnovne šole Marije Vere Kamnik so se predstavili s filmoma Operacija geografija in Šut morilka; njihova mentorja sta bila Mojca F. Lukežič in Matic Maček. Učenci 8. razredov Osnovne šole Domžale so ustvarjali pod mentorstvom Nataše Bergant; predstavili so se s petimi filmi: Otvoritev nove šolske stavbe OŠ Domžale, Začetni udarci, POV dopolnilni pouk, Torbica resnice in Zemljevid sreče. Prav poseben je bil film učencev od 4. do 8. razreda Osnovne šole Roje, naslovljen Moja šola, ki je nastal v sodelovanju z Društvom Downov sindrom Slovenija in Občino Domžale ter s strokovno pomočjo številnih učiteljev šole in je predstavil mnogo dejavnosti na šoli. Mentorica filma je poleg Društva za izvajanje filmske vzgoje Slon bila Andreja Goetz, ki je pod okriljem Društva Risani mlin mentorirala tudi kolaž animacij učencev Osnovne šole Rodica, ki so nastale v okviru kulturnega dneva na tej šoli.
Snemanje filmov je bilo povečini zabavno
Vsebinsko so filmi zajeli širok spekter, nekateri ustvarjalci so prikazali le utrinke, drugi pa kar celotne zgodbe, ki so jih skoraj vsi začinili tudi s simpatičnimi izbrisanimi prizori oz. t. i. blooperji. Po predstavitvi sklopa filmov posamezne šole se je z ekipami in mentoricami o filmih in njihovem ustvarjanju pogovorila Jerca Šuštar, ki s Kulturnim domom Franca Bernika že nekaj let sodeluje kot mentorica programov filmske vzgoje ter drugih pedagoških dejavnosti. Kot so povečini povedali mladi ustvarjalci, je bilo ustvarjanje filmov zabavna izkušnja, še največ stresa jim je povzročala organizacija snemanja oz. usklajevanje natrpanih urnikov ter uskladitev raznolikih idej. S pohvalami na račun mladih filmarjev niso skoparile niti mentorice. »Za učitelja oz. mentorja je najlepše videti ustvarjalne mlade, ki se med sabo povežejo in uživajo v ustvarjanju ter napredujejo. Vsi današnji ”blooperji” so dokaz, da je za prikazanimi filmi ogromno pozitivnega vzdušja in veščin, ki niso samo filmske, temveč obče življenjske, kar me veseli,« je dejala ena izmed mentoric Nataša Bergant in dodala, da se tudi sama veliko nauči od vseh teh mladih ustvarjalcev.
Festival letos prvič, a najbrž ne zadnjič
Festival sicer predstavlja svečani zaključek celoletnega sodelovanja s šolami na področju filmske vzgoje. Kot je povedala Suzana Kokalj, učenci med letom v Kulturnem domu Franca Bernika gledajo filme in se o njih pogovarjajo z mentoricami filmske vzgoje, sočasno pa v šoli pod vodstvom učiteljic pripravljajo svoje izdelke. »S festivalskim dogodkom so se otroci vrnili v kino, tokrat v vlogi ustvarjalcev in ne gledalcev. Tako so spoznali, kako lahko njihov projekt zaživi izven šolskega okolja. S festivalom poskušamo povečati samozavest otrok pri ustvarjanju ter se jim pokloniti za vložen trud pri nastajanju lastnega filma,« pravi Kokalj.
Že ob tokratni prvi izvedbi šolskega filmskega festivala so se pojavile pobude, da bi dogodek postal tradicionalen, in to je tudi želja organizatorjev. »Želimo si, da festival postane tradicionalen in vsako leto privabi več sodelujočih šol ter se svoje izdelke opogumijo poslati tudi tisti učenci, ki so bili letos še zadržani. V splošnem nam je zelo pomembno, da se tako učenci kot učitelji v prostorih kulturnega doma počutijo domače in tu radi preživljajo čas, namenjen filmu (in kulturi nasploh), festival pa je odlična priložnost prav za to,« zaključuje Kokalj.
Najmlajša generacija domžalskih in kamniških filmarjev je dokazala, da s skupnimi močmi lahko nastanejo polnokrvni filmski izdelki; morda pa je med njimi celo kdo, ki je odkril svoj prihodnji poklic – in ravno to je tista manj očitna, a dolgoročna vrednost takšnega festivala.







