Ko govorimo o ljubezni, je ta lahko pojmovana na različne načine. Gre za pristno, neomadeževano, edinstveno čustvovanje, ki ga izražamo v različnih oblikah, pri tem pa uporabljamo različne pristope. Lahko je govora o ljubezni do osebe, do katere čutimo globoko naklonjenost. Morda ciljamo na ljubezen do družine, morebiti se dotikamo ljubezni do bližnjega, denimo prijatelja, znanca, soseda. Lahko je govora o ljubezni do domovine, ne smemo pa pozabiti na ljubezen do rodnega kraja, česar se v svojih najnovejših liričnih zapisih dotika tudi častni občan Domžal, Matjaž Brojan, ki je v sredini aprila svoje najnovejše delo predstavil v večnamenski dvorani Knjižnice Domžale. Za sproščeno vzdušje je poskrbela Glasbena skupina Folklornega društva Groblje, dogodek pa sta soustvarjala tudi radijski napovedovalec Igor Velše ter Marta Starbek Potočan iz Knjižnice Domžale. Zbrane je pozdravila tudi direktorica Knjižnice Domžale Barbara Zupanc Oberwalder.
Dolgoletni novinar, domžalski kronist in predvsem ljubitelj vsega lepega je tudi tokratno delo izdal v samozaložbi. Večina pesmi, izdanih v pričujoči zbirki, naslovljeni Domžale, rad vas imam, je njegovih lastnih, nekaj zapisov pa so prispevali drugi avtorji. Vrednost samih pesmi potrjuje dejstvo, da je eden najvidnejših slovenskih skladateljev, prof. Tomaž Habe, dva pesniška zapisa že uglasbil. Poleg tega ima sleherna pesem v zbirki tudi svojstven okras vsestranskega ustvarjalca Jožeta Karlovška. Pesniška zbirka tako ne prinaša le literarne, marveč tudi edinstveno umetniško vrednost.
Pesmi, ki smo si jih na dogodku, skupaj z zgoraj omenjenim okrasjem, lahko ogledali tudi v vitrinah v večnamenski dvorani knjižnice, pripovedujejo zgodbo Domžal, mesta, ki mu je avtor predan s srcem, dušo in telesom. Med vrsticami so upodobljeni posamezniki, ki so (so-)ustvarjali kraj, kakršnega poznamo danes. »60 let je že,« je povedal gost večera, »odkar sem začel ustvarjati galerijo Domžalcev, ki jih ni več. Ljudi, ki so tedaj pomenili Domžale.« In prav to prikazujejo Brojanove pesmi. Zgodovino, kulturo, literaturo, estetiko kraja, ki ima v ustvarjalčevem srcu prav poseben pomen. Prav zato se je pred toliko leti lotil zbiranja dokumentov, predmetov, vsega, kar ponazarja delovanje, življenje in ustvarjanje preteklosti. »V Domžalah nimamo muzeja niti arhiva, s čimer bi ohranjali tradicijo. Seveda, slamnikarsko že, ne pa tudi omenjene. Boli me, da ni ne prostora ne volje za to. Pa tudi spoštovanja do teh starih ljudi, ki so živeli v Domžalah, ki so predstavljali Domžale – tudi tega ni.«
Na dogodku smo se spomnili tudi trenutka, ko je Matjaža, ko je kot novinar deloval na Radiu Slovenija, poklical urednik dnevnoinformativne redakcije ter mu dejal: »Kolega Brojan, iz vaših prispevkov je videti, da mislite, da gre os sveta skozi Domžale.« Avtor se je na urednikovo pripombo odzval, rekoč: »Jaz tega ne mislim, jaz to vem. Zame gre os sveta tudi zares skozi Domžale.« Čeprav Matjaž pravi, da s svojim delom le odstira tančico v tedanji čas, verjame, da lahko same pesmi ponudijo poglobljen vpogled v to, kaj Domžale v resnici pomenijo. Kot je omenil v enem svojih nagovorov, so imele Domžale pred slabimi 200 leti dve šoli, številne kulturne ustanove, imele so marsikaj, s čimer so izrazile svojo močno držo in pokazale, da so osrednja točka kulturnega, gospodarskega in konec koncev tudi političnega razvoja. Kje pa je ta domžalska zavest danes?
Predstavljena poezija bralcu oziroma slušatelju v resnici ponuja sprehod skozi čas. V zapisanih besedah se namreč odražajo zgodovinska dejstva o ustanavljanju Domžal, o razvoju in vzponu mesta, o gradnji mostov čez Kamniško Bistrico, dotika pa se tudi številnih perečih vprašanj, kot že omenjeno, kakšna bo prihodnost mesta, če se ne obudi zavest tedanjega časa.
S svojim pronicljivim umom, vselej usmerjenih v poglabljanje raziskave, je Brojan ustvaril pesniške zapise, ki jim ni para. Niso le ganljivi in globoki, temveč tudi pristni, iskreni in predvsem osnovani na zgodovinskih dejstvih.
Ker pa je Matjaž Brojan oseba z neverjetnim zagonom, mu zamisli za nove literarne podvige nikdar ne zmaga. Hkrati pa se še predobro zaveda minljivosti življenja, zatorej ve, da vseh ne bo mogel uresničiti. A vsi, ki poznamo njegovo predanost raziskovanju in pisanju, vsi, ki z veseljem prebiramo njegova dela, vemo, da bo, karkoli bo še nastalo izpod njegovih rok, vredno našega časa. Vredno bo tega, da delo vzamemo v roke in ga dodobra preučimo. Redkokdaj namreč naletimo na gradivo, ki bi toliko doprineslo k literarnozgodovinski, etnološki in nasploh kulturni vrednosti domžalske zgodbe.
Barbara Kopač
