sreda, 18 maja, 2022
12.9 C
Kamnik
12.9 C
Kamnik
sreda, 18 maja, 2022
12.9 C
Kamnik
sreda, 18 maja, 2022
12.9 C
Kamnik
sreda, 18 maja, 2022
12.9 C
Kamnik
sreda, 18 maja, 2022
DomovAktualnoLado Gorjan: Košarka mi pomeni vse

Lado Gorjan: Košarka mi pomeni vse

Imel je pomembno vlogo pri uspehu marsikaterega velikega imena slovenske košarke. S svojim delom in predanostjo pa je še posebej zaznamoval domžalsko košarko – ne samo kot igralec, trener in direktor Košarkarskega kluba Domžale, temveč tudi kot zagnan iskalec mladih talentov. Tako je z ulic Domžal in okoliških krajev potegnil marsikaterega fanta in mu omogočil vstop v svet športa. Košarka bi se brez Lada Gorjana v Domžalah najbrž igrala v vsakem primeru, a ključni temelji, ki jih je postavil že pred desetletji, še danes botrujejo velikim uspehom kluba, kjer velja, da so mladi košarkarsko bogastvo. Letos je 67-letni Mengšan, ki si ga malce lastijo tudi v Domžalah, zaključil kariero v domžalskem košarkarskem klubu. Ko se ozira na svoje delo, ugotavlja, da je izbral pravo pot, saj mu košarka še zdaj pomeni vse.


Domžalčan ali Mengšan?

Sem Mengšan, od rojstva živim v Mengšu. Sem pa skoraj vse življenje, razen ko sem bil v službi v ljubljanski Olimpiji, delal v Domžalah. Včasih je bil Mengeš tako ali tako del domžalske občine, tako da sem pol Mengšan in pol Domžalčan. (smeh)

PRIPIS: Posnetek zaslona fotografije, objavljene v glasilu Mengšan, september 2015, letnik XXII, številka 8

Pred leti ste dobili v Domžalah priznanje za življenjsko delo na področju športa, zdaj ste prejemnik srebrne plakete Občine Domžale. Kaj vam pomenita ti priznanji?

Eno nedvomno: da sem proti koncu svojega ustvarjanja. (smeh) Sicer pa je to lepo priznanje za moje delo. Mislim, da smo spisali lepo zgodbo in naredil veliko v športu, zato priznanji predstavljata tudi uteho in zadovoljstvo, da je bilo delo v vseh letih in desetletjih dobro. Vse te ljudi v športu, ki ima vsak svojo pot, združiti in jih spraviti na skupni imenovalec – tukaj mislim, da mi je uspelo.

Koliko ste še aktivni v košarkarskih vodah, katere funkcije še opravljate?

V letošnjem letu sem se s 1. januarjem upokojil, tako da nisem več v službi v domžalskem košarkarskem klubu. Če se pokaže potreba, se še slišimo in pogovorimo. Že zadnje leto dni sem bil svetovalec, tako da imam naslednike. Še vedno pa sem aktiven v Košarkarski zvezi Slovenije, in sicer v strokovnem svetu in izvršnem odboru trenerske organizacije. Po osnovni izobrazbi sem namreč trener, tako da v odboru še vedno pomagam s svojimi izkušnjami, Smo dobra družba in naredimo marsikaj dobrega.

Tekme Helios Sunsov pa najbrž še spremljate, čeprav ste upokojeni? Člani dobro igrajo, postali so pokalni podprvaki. Gre klub v pravo smer?

Klub gre v pravo smer. Tekme še vedno spremljam, seveda, skoraj ni tekme, razen ko so veljali ukrepi zaradi covida-19, da je ne bi videl. Letos je ena izmed boljših sezon, torej je klub zopet v starih tirnicah. Lani se je pojavila manjša kriza, ampak treba je poudariti, da je bila lanska sezona specifična. V letošnjem letu pa se je po mojem mnenju v klubu zopet ujelo tisti ritem, ki smo ga že imeli. Ne smemo pozabiti tudi, da je domžalski klub znan predvsem po delu z mladimi. Kot trenutno kaže, bodo na tem področju dobri rezultati. Pojavlja se nekaj zanimivih mladih fantov. Ti talenti morajo dobiti pomembnejšo vlogo in več prilik igranja v članski ekipi. Če dodam še to in potegnem črto, je klub na pravi poti.

Prav vi ste eden izmed najbolj zaslužnih za organizacijski in strokovni koncept delovanja domžalskega košarkarskega kluba, ki je prinesel desetletja stabilnosti in uspehov. Klub je ves čas v vrhu slovenske košarke, ima razvejano mrežo šol, na katerih deluje, predvsem organizacija mladinskega pogona je na izjemnem nivoju. Klub je po vaši zaslugi postal vzor dela in sistema v slovenskem športu na sploh. V Domžalah ste se vedno zavedali, da so mladi vaše bogastvo. Zakaj se vam je to zdel zmagovit koncept že dolga leta, preden so to usvojili tudi drugi klubi?

Že kmalu na začetku svoje trenerske poti, torej pred več kot štirimi desetletji, sem se odločil, da bo moje glavno poslanstvo delo z mladimi. Želel sem jim zagotoviti in omogočiti zdravo življenje, kar šport vsekakor je. Moj cilj je bil, da čim več mladih s ceste spravimo v dvorano. S sodelavci smo ves čas iskali poti, kako bi se ti mladi lahko še bolj uveljavili, utrdili, sodelovali na tekmovanjih, zato smo leta 1973 začeli s Pionirskim festivalom, ki je najstarejše organizirano ekipno šolsko tekmovanje v Sloveniji. To je bil začetek za uveljavitev mladih igralcev, s čimer smo še bolj spodbudili njihov razvoj. V 70. letih so bile Domžale znane po tem, da je v klubu premalo domačih fantov. Nato smo začeli uveljavljati to filozofijo: pripeljati več mladih iz lokalnega okolja, na njih je bil poudarek, in jih pripeljati do članske ekipe ali še dlje. Ta filozofija dela z mladimi še vedno ostaja del kluba in predstavlja temelj dobrega delovanja.

To je najbrž tudi vizija za prihodnost oz. pomembna pot, ki se bo nadaljevala?

Ja, nedvomno. V teh zoprnih finančnih časih, ko je sponzorje težko pridobiti, je to tudi najcenejša filozofija. Lasten domači igralec je cenejši od kupljenih tujih igralcev, hkrati pa je tisti, ki je vzgojen doma, s srcem prav gotovo bolj pripaden, poleg tega pa nase veže še občinstvo, saj je iz domačega okolja. Veliko prednosti je, če so mladi igralci domačini. Mislim, da je to prava filozofija.

V Košarkarskem klubu Domžale ste delovali od leta 1975, torej skoraj petdeset let. Bili ste igralec, trener, športni direktor in direktor kluba. Klub je pred kratkim praznoval 70-letnico. Kako je s podporo Domžal in domžalskih navijačev skozi leta, je bilo včasih drugače kot sedaj? Je podpora občine zadostna?

Vedno so rezerve. Ko je bilo v ekipi največ doma vzgojenih igralcev, smo imeli tudi največje občinstvo. To je definitivno magnet, tega se je pomembno zavedati – ni vse samo v denarju in rezultatu. Pripeljati mladega domačega igralca, ki igra za domači klub, je v športu največ vredno.

V klubu smo imeli vedno srečo, da nas je podpirala tudi občina, še posebej župan Toni Dragar in pred njim županja Cveta Zalokar. Ko smo se uvrstili v ABA ligo, smo morali urediti dvorano, in takrat je bila občina velik dejavnik, da nam je prisluhnila pri prenovi. Z njihovo pomočjo smo leta kasneje športno dvorano tudi klimatizirali; bili smo eni od prvih v Sloveniji, ki smo imeli tako dvorano.

Kako je bilo sodelovati z legendarnim Zmagom Sagadinom, ki je bil trener in vodja strokovnega štaba v domžalskem klubu od 2011 do 2014?

Z Zmagom sva sodelovala v dveh obdobjih. Ko sem bil med letoma 1990 in 1995 vodja mladinskega pogona v Olimpiji, je bil on članski trener. Dobro se poznava in sva dobra prijatelja. Ko smo ga pripeljali v Domžale, smo vedeli, kaj delamo. Imeli smo dobro mlado generacijo, v kateri so bili tudi ti igralci, ki so sedaj reprezentanti, Prepelič, Horvat, Rebec. Ti fantje so bili takrat naši mladinci. Zmago je prepoznal potencial in je z veseljem prišel v Domžale. To so bila lepa tri leta, ko je delal in ustvarjal v našem klubu. Trenerjem, ki smo delali v klubu, je pokazal, kako se naredi igralec. Kot trener je zahteven, treba mi je slediti, a zna narediti igralce, kar je bistveno.

Ali je tudi izven igrišča tak, kot ga gledalci vidimo na igrišču?

Zmago je izredno prijetna oseba. Ima širok spekter, spremlja marsikatero tematiko in debate z njim nikoli niso bile samo košarkarske. Jasno, lahko smo sedeli cele dneve in se pogovarjali o košarki, a tudi v drugih temah je iskriv, predvsem pa se zna dobro šaliti, tako da je zelo prijeten.

Omenili ste, da niste delovali le v Domžalah, bili ste tudi trener v Olimpiji …

V Olimpiji sem bil vodja mladinskega pogona. To je bilo od leta 1990 do 1995, ko je Slovenija krenila na samostojno pot. Olimpija je bila takrat nosilec reprezentanc, zato sem bil tudi vodja mladinskega pogona Slovenije in prvi trener za mlade do 22 let v slovenski reprezentanci. Pet let sem delal samo z mladimi. Ko sem se vrnil v Domžale, sem zopet postal članski trener.

V tem času ste trenirali velika imena slovenske košarke, med njimi omenimo Saša Dončića, Marka Tuška, Borisa Gorenca, Rada Trifunovića, Slavka Duščka, Raša Nesterovića, Marka Milića, Vladimirja Stepanijo. Ste takrat vedeli, kaj imate v rokah?

To so bili veliki potenciali, tega sem se zavedal. Naj omenim, da sva imela z Rašem Nesterovićem veliko nočnih pogovorov, saj takrat ni vedel, ali bo ostal v Sloveniji, Srbiji ali Grčiji. Lahko rečem, da sem malo pripomogel, da se je odločil za Slovenijo. Z reprezentanco do 22 let smo imeli evropsko prvenstvo. Kot najmlajšega smo ga vključili v reprezentanco, da je zaigral in dobil košarkarsko nacionalnost.

Je bil kakšen igralec, ki je šel čez vaše trenerske roke in ste nanj še posebej ponosni?

Še najbolj sem ponosen, čeprav sem zdaj nanj tudi družinsko vezan, na Borisa Gorenjca. Njegova mami je moja žena. Spomnim se ga kot osnovnošolca, bil je zelo energičen fant. Spravili smo ga na pravi tir. Vzljubil je košarko in še danes je uspešen športni agent v košarki. To je ena od najboljših zgodb.

Kaj pa slovenska košarka? Dobili smo se ravno po včerajšnjem porazu slovenske reprezentance proti Fincem (pogovor je potekal 1.3., op.p.). Kaj se dogaja po velikem uspehu 2017 na evropskem prvenstvu in lanskem uspehu na olimpijskih igrah?

Včeraj je bil težak poraz. Imamo dobro reprezentanco. Morda je bil pristop nekoliko napačen, a po dveh ali treh dneh premisleka po porazih bodo našli način za drugačen pristop. V obeh tekmah s Finci je bilo premalo energije. Smo evropski prvaki, bili smo četrti na olimpijskih igrah, kar je za majhno Slovenijo nor rezultat. To je treba izkoristiti. Košarka je v Sloveniji pomemben šport in to zgodbo je treba nadaljevati. Žal je Slovenija majhna, premalo je financ, hkrati pa drugo plat zgodbe predstavlja še miselnost – vsi smo pomembni, vsi športi so glavni, vsi do dobri. A denarja za vse ni.

Ali mislite, da bi morala na tem področju več narediti tudi država?

Financiranje bi moralo biti sistemsko urejeno. Kar nekaj evropskih držav, Madžarska, Češka, Slovaška, Avstrija, se tega loteva sistemsko in klubi dobijo denar od nacionalne zveze ali države. Pri nas pa so vsi športi prepuščeni istim sponzorjem, proračuni se z leti ne višajo, temveč nižajo, in to ni dobro. Zaradi tega je kakovost državne članske lige padla. Rešitev bi torej morala biti širša sistemska pomoč športu.

Vaša zasluga je bila organizacija tekem zvezd, bili ste eden od treh očetov all stars tekem (poleg Zorana in Zvezdana Martića). Prva je bila leta 1992, ena (l. 2012) je bila tudi v Domžalah v takrat prenovljeni hali komunalnega centra. Kako se spominjate teh tekem, kako ste dobili idejo?

Ko so bile organizirane prve tri all star tekme, sem delal v Olimpiji. Z Zoranom Martićem, ki je bil takrat trener v Iliriji, sva se sprehajala po Tivoliju. Vprašal sem ga, če bi bil za, da bi organizirali tako tekmo. Ni treba, da odkrivamo toplo vodo, sem dejal, kopirajmo Američane in bomo videli. Tako sva se dogovorila, pristopil je še Zoranov brat Zvezdan, dogovorili smo se s košarkarsko zvezo in tako se je začelo. Prišla je prva tekma, druga in tretja … vse do pete, ki je po mojem mnenju predstavljala vrhunec teh tekem, ko je Marko Milić v tekmovanju v zabijanju preskočil avtomobil in žogo zabil skozi obroč. Imeli smo zagon, napolnili smo halo Tivoli, dogajanje je bilo pestro, ljudje so komaj čakali na to tekmo. Prvih šest tekem sem bil poleg v organizaciji, potem pa je all star tekme prevzela košarkarska zveza. Tudi tista, ki je bila v Domžalah, je bila že pod okriljem zveze, tako da sem bil sam samo gledalec.

Zakaj se je prekinila tradicija igranja teh tekem?

Vse skupaj se je nekoliko izjalovilo. Pa saj je podobno tudi pri ameriških tekmah. Vse skupaj je postalo preveč revijalno. To smo prevzeli tudi v Sloveniji. Program je bil dober, a tekme niso bile več tako dobre, tako da so v košarkarski zvezi prenehali z organizacijo. Po mojem mnenju bi sicer morali nadaljevati, saj je bil ta dogodek praznik slovenske košarke.

Kateri uspeh na vaši dolgoletni poti vam pomeni največ?

To je pa težko vprašanje … Ko srečaš koga, ki si ga kot otroka treniral, in vidiš, da si ga spravil v dobro življenje. Ena izmed mojih najbolj pomembnih usmeritev je bila, da sem mlade zelo spodbujal k študiju. Mislim, da se v Sloveniji lahko uskladi in dobro dela na obeh področjih – tako v košarki kot študiju. Čeprav so profesionalni treningi dvakrat dnevno, si z nekaj truda poleg košarkarja lahko tudi študent, tako si pridobiš izobrazbo in kasneje uspeš tudi v službi. Poleg tega bi izpostavil tudi dejstvo, da sem bil vse življenje nekonfliktna oseba. Z dobro besedo sem znal združiti ljudi do skupnih ciljev in rezultatov. Nimam niti enega nasprotnika ali sovražnika. Kamorkoli pridem, me lepo sprejmejo. To so zadovoljstva, ki mi največ pomenijo.

Kaj vam pomeni košarka?

Veliko … vse.

Kaj bi delali, če ne bi igrali košarke?

Začel sem z gostinstvom, nato sem se preusmeril in izbral študij na Fakulteti za šport. Ves čas sem se ukvarjal s športom. Košarko sem najprej igral v Mengšu, kasneje odšel v Domžale, tako da težko rečem, s čim bi se ukvarjal, če ne bi bilo košarke. Mislim, da je bila košarka prava pot zame. Čeprav moram pri tem poudariti dve stvari v zvezi s trenerstvom. To je droga. Zelo težko je opustiti ta poklic, ker te zagrabi. Hkrati je to poklic, poln stresnih in živčnih situacij. Ko v mislih že dan prej igraš tekmo, preigravaš scenarije, sanjaš tekme … to so travme, a klub temu menim, da je bila izbira prava. Ko smo se v sezoni 2003/2004 uvrstili v ABA ligo, sem bil trener, prav tako eno sezono za tem, hkrati sem imel v klubu še menedžersko vlogo. Nenadoma je bilo vsega preveč in treba se je bilo odločiti. Odločil sem se za direktorsko pot. Ta odločitev je zame predstavljala prelomnico, saj so trenerski pritiski in stresi malo popustili, tako da sem z veseljem več kot desetletje delal kot direktor. Nisem prepričan, če bi kot trener z vsem tistim stresom prišel do upokojitve. (smeh)

Pravite, da je trenerski poklic droga. Kako je bilo presedlati iz trenerja v direktorja?

Težko. Še tri leta po tej odločitvi sem se spraševal, če bi bil še trener. Imel sem srečo, da me je nasledil Memi Bečirović. Pripeljal sem ga v klub, saj sem imel občutek, da bo dober trener. Stvari so pod njegovim vodstvom hitro napredovale, imel je vso mojo pomoč in podporo, veliko sem mu svetoval, izredno dobro sva se ujela. V tistem času smo veliko osvojili, bili smo najvišje plasirani v ABA ligi. Čutil sem, da je v uspehih tudi veliko mojega deleža, tako da sem se potolažil in se pomiril s svojo novo vlogo, saj sem videl, da je tudi ta še kako pomembna.

Kdo je po vašem mnenju najboljši približek idealnega trenerja?

Izpostavil bi dva, ki po mojem mnenju izstopata. To sta Zmago Sagadin in Memi Bečirović. Prvi zato, ker zna narediti igralca. Ima pravo filozofijo. Vsako sezono izbere dva ali tri igralce in jih poskuša dvigniti, izpiliti. Danes so trenerji preveč usmerjeni zgolj v rezultat. Razmišljajo, da se bodo zaradi boljših rezultatov lažje prodali.

Memi pa je imel neverjeten občutek za vodenje tekme in za vse odnose med igralci. Iz vsakega je znal potegniti maksimum.

Biti igralec je lažje kot biti trener. Slednji mora znati delati z ljudmi. To je zelo pomembno. Čeprav je košarka skupinski šport, moraš znati iz vsakega posameznega igralca potegniti njegov maksimum. To ločuje velike trenerje od malih.

Kakšni ste kot navijač?

Videti sem miren. (smeh) V meni pa divja vojna.

Zakaj je po vašem mnenju eno mesto oz. občina zibelka enega športa, drugo drugega, primer Domžale – košarka, nogomet, Kamnik – odbojka …

Največ je odvisno od infrastrukture. Domžale, na primer, nimajo dvorane z rokometnim igriščem. Tudi odbojko bi težko igrali v Domžalah, saj so stropi v športni dvorani prenizki, medtem ko kamniška dvorana to omogoča. Po mojem mnenju to tudi ni tako slabo, saj smo že tako preveč razdrobljeni. Ali si predstavljate, da bi, na primer, Domžale imele vse športe na vrhunski ravni in vsi bi trkali na vrata istih sponzorjev. Denar bi se razdrobil in nihče ne bi bil uspešen.

V domžalskem košarkarskem klubu smo imeli srečo, da nas je ves čas podpiral Helios. To podjetje je pravi starosta med sponzorji, saj nas spremlja že od leta 1980. Za odnos med nami in Heliosom je bil nedvomno ključna oseba Uroš Slavinec, ki je bil poleg predsednika uprave Heliosa tudi predsednik košarkarskega kluba.

Kasneje ste zajadrali tudi v poslovne vode. Kako je prišlo do tega?

Sašo Grilj je bil moj prijatelj iz kluba. Pred leti je imel podobno vlogo kot jaz, bil je igralec, trener in menedžer. Sašo je imel v Jevnici uspešno podjetje Kopalke Jevnica. Pred petimi, šestimi leti so v Jevnici zaprli most. Če nisi poznal poti čez hribe, se v kraj ni dalo priti. Podjetje je nenadoma obstalo. V Mengšu, kjer stanujem, tam, kjer je bil včasih godbeni dom, sem imel na voljo prostor, zato sva dobila idejo, da bi podjetje preselila v Mengeš. Tudi moja žena, ki je bila vedno v tekstilni panogi, je bila hitro za, tako da smo podjetje preselili v Mengeš. Ko se je to zgodilo, je Sašo zaradi starosti vodenje prepustil nama z ženo. Počasi se je umaknil, seveda pa še vedno svetuje in pomaga. Do letos je podjetje v glavnem vodila žena, zdaj, ko sem se upokojil, imam čas in več pomagam. Na splošno nam gre dobro, le škoda, da se je vmes pojavil koronavirus, ki se je precej poznal pri poslovanju. Proizvodnja naših kopalk je v Mengšu, kjer je tudi glavna trgovina, sicer pa imamo še deset trgovin po Sloveniji.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
broken clouds
12.9 ° C
14.8 °
11.9 °
90 %
1kmh
75 %
sre
20 °
čet
23 °
pet
27 °
sob
29 °
ned
24 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano