V Domžalah so začeli z novim konceptom organizacije proslav ob Prešernovem dnevu, in sicer jo želijo vsako leto organizirati v drugi krajevni skupnosti. In letos je ta vloga pripadla Krajevni skupnosti Ihan. Na prireditvi so lahko številni obiskovalci prisluhnili delom velikih slovenskih literatov, v ospredju sta bila France Prešeren in Ihanec Anton Breznik.
Slavnostni govornik je bil Brane Šimenc, Ihanec, upokojeni profesor slovenščine in primerjalne književnosti. Šimenc je dejaven pobudnik, organizator in voditelj kulturnih dogodkov, prejemnik nagrade Občine Domžale in skrbnik Breznikove muzejske zbirke, ki je že dobri dve desetletji materialni in duhovni spomin na velikega jezikoslovca dr. Antona Breznika.
»Vzmet na ihanskem grbu in zastavi simbolizira energijo, ki sproža naše misli, dejanja, uspehe, ustvarjalnost, izzive. Življenjska energija, ki nas poganja, je naša volja do življenja. Podobno vlogo imata v slovenski zgodovini kultura in z njo jezik, ki sta v nastanjanju slovenske države odigrala ključno vlogo. Na začetku je bila beseda, in ta je imela v sebi seme in moč rasti, da se je razrasla in bogato obrodila. Pred tisoči leti je bil z brižinskimi spomeniki napisan rojstni list slovenskega knjižnega jezika,« je Šimenc začel svoj govor.
Ne moremo se spominjati zgodovine slovenske literature brez Franceta Prešerna. Njegov pomen je slavnostni govornik predstavil z naslednjimi besedami: »Z romantiko se je rodil veliki in genialni Prešeren. Veliki zato, ker je liriko postavil ob bok najbolj razvitim literaturam evropskih narodov in s tem potrdil slovenščino kot razvit literarni jezik, ki je sposoben izražati vso nedoumljivost, prepade in radosti človeškega srca in duha. Iz Vodnikove ljudske ravni je slovenski jezik in pesništvo dvignil na svetovno raven. Njegov pomen za slovenski narod potrjujemo s slovenskim kulturnim praznikom. Zaradi njegovega dela in dela njegovih naslednikov smo se v Evropi postali kot kulture vreden narod.«
Kasneje so pisatelji, pesniki in jezikovci postali borci za slovenščino in slovenstvo. V tem obdobju je na jezikoslovno sceno stopil Ihanec Anton Breznik, ki ga je izpostavil tudi slavnostni govornik, ki skrbnik njegove zbirke: »Breznik je imel s Prešernom veliko skupnega. Oba sta bila obdarjena s posebnim čutom za jezik. Prvi za umetniško oblikovanje, drugi za znanstveno raziskovanja. Oba sta vse raziskovalne moči namenila slovenskemu jeziku in literaturi in obema so šele dolgo po smrti postavili spomenik. Breznik je stal na braniku slovenskega jezika v času, ko smo živeli v državi, ko nismo bili priznani kot narod, ampak le pleme nekega troedinega naroda, ko je bila slovenščina jezik neke banovine, ne pa državni jezik, kot je danes. Vse do svoje smrti leta 1944 se je Breznik ukvarjal z živo rabo knjižnega jezika v času, ko so se potrebe slovenščine v javni rabi zgostile in povečale zaradi nastanka nove jugoslovanske države, rabe jezika na zahtevnejših strokovnih ravneh zaradi nastanka slovenske univerze in ustanovitve SAZU ter novih časnikarskih izzivov. Breznikovo jezikoslovno delo je bilo podlaga za sodobno slovensko slovnico, pravopis in Slovar slovenskega knjižnega jezika. Boril se je za živ, ljudski jezik, kakršnega je uporabljal Prešeren, ki je zavračal nepotrebno tujo navlako, saj v svojih pesmih ni uporabil nobene tujke; lepota in čistost jezika sta namreč tudi njegova izrazna moč.«
Na koncu govora je spregovoril o sedanjosti: »Slovenci se ponašamo s tem, da smo kot narod nastali in se ohranili ter zmagali v svojem kulturnem boju. Ohranili smo svoj jezik. Če bi ta poniknil v živem pesku zgodovine, ne bi bilo z našo državnostjo nič. Živimo v nasilnem svetu, kjer velja pravica močnejšega. Mi svojo vrsto moči poznamo in smo jo zgodovinsko dokazali. Vendar smo številčno majhni in moramo skrbeti za svoje največje skupne vrednote vsaj tako dobro, kot to delajo veliki.«
V kulturnem programu z naslovom Lepota in moč besede se je slovenska beseda prepletala z melodijami. Ljubiteljski kulturni ustvarjalci, večinoma Ihanci, so številne obiskovalce popeljali na sprehod med velikani slovenske pisane besede. Recitirali so pesmi in brali odlomke del Josipa Jurčiča, Valentina Vodnika, Ivana Tavčarja, Franceta Prešerna ter tudi Antona Breznika. Nastopili so Jana Poljanšek, Boris Kopitar, Ana Gregorič, Mitja Gregorič, Ana Lucija Parkelj, Urška Gregorič in Brane Jerman. Program so z melodijami popestrili Betka Kralj in Peter Napret, pevski zbor Podružnične šole Ihan pod vodstvom Špelce Kasesnik in Banda Citarska. Prireditev je povezoval Luka Štiftar. Praznično vzdušje je zaokrožila razstava likovnih del Nuše Čučnik.
