Slovenija zaradi svoje geografske lege, reliefnih značilnosti in podnebnih razmer spada med najbolj nevihtna območja v Evropi. Najvišja gostota pojava udara strele je na zahodnem delu Slovenije, najnižja je na vzhodu države. Povprečno je v Sloveniji od 30 do 50 nevihtnih dni na leto, letno na kvadratni kilometer udarijo od tri do štiri strele.
Nevihta največkrat nastane na meji med hladnim in toplim zrakom oziroma ob hladni fronti. Ozračju, pri katerem se temperatura v okoliškem zraku z višino spreminja hitreje kot temperatura v dvigajočem se zraku, pravimo labilno ozračje. Vlažni in topel zrak, ki je toplejši od okolice, se dviga. Večja, kot je temperaturna razlika, močnejše je dviganje in večji je potencial za močnejše nevihte. Ta temperaturna razlika se prikazuje kot indeks dviganja (ang. lifted index) in je znak za stabilnost oz. nestabilnost ozračja. Zrak se dviguje, vse dokler se ne ohladi na temperaturo rosišča, takrat nastanejo oblaki. Ko kopasti oblaki dosežejo zgornji del troposfere (12 km), se razlezejo v obliko nakovala, kar je že dobri znak za bližajočo nevihto. Včasih pa je vzgornik tako močan, da se oblačnost za krajši čas razširi tudi nad to plast. Nastane prebojni oblak. To pomeni, da je nevihta v najmočnejši fazi in verjetno s seboj prinaša tudi izrazite pojave – točo, naliv in močan piš vetra.
Kaj je še pomembno pri nastanku močnejših neviht
Pri napovedovanju neviht se računa tudi vrednost CAPE, ki ponazarja razpoložljivo konvektivno potencialno energijo. Ta vrednost nam pove, koliko energije bi se lahko sprostilo pri nastanku ploh in neviht. Vsaka vrednost, večja od 0 J/kg kaže na nestabilnost ozračja in možnost ploh ali neviht. Večji kot je CAPE, več energije se lahko sprosti ob nevihtah in močnejša so lahko neurja. Vrednosti, ki omogočijo razvoj zmernih neviht so <1000 J/kg, ko neurje že povzroči škodo na poljščinah, ko pa CAPE preseže 2000 J/kg, pa obstaja nevarnost hujših neurij.
Za življenjsko dobo in intenzivnost neviht je poleg nestabilnosti ozračja zelo pomembno tudi striženje vetra (hitra sprememba hitrosti in smeri) z višino. Če je smer vetra v višinah enaka kot pri tleh ali pa če je v višinah brezvetrje, bosta rast in razvoj nevihtnega oblaka časovno omejena. Celoten proces takšne običajne nevihte, ki ji pravimo enocelična nevihta, traja približno 1 uro ali še manj.
Če je sprememba smeri in/ali hitrosti vetra z višino prisotna, vendar še zmeraj razmeroma šibka, lahko nastanejo večcelične (ali multicelične) nevihte. Pri velikem vetrovnem strigu se hitrost in smer vetra z višino občutneje spreminjata. Ob takšnih pogojih območji dviganja in spuščanja zraka v nevihtnem oblaku pogosto ne sovpadata. Tako ima kumulonimbus daljšo življenjsko dobo in se pogosto razvije v supercelično nevihto. Vzgornik v nevihto vedno znova dovaja topel in vlažen zrak, zato se takšna supercelica sama obnavlja, dvigajoči se zrak pa lahko doseže hitrosti več kot 150 km/h. Takšne nevihte lahko ustvarjajo intenzivne nalive, debelo točo, močan veter (nevihtni piš) in tudi tornade.
Na bližajoče se neurje z močnim vetrom opozarja podolgovat in nizek oblak, pod katerim se vleče padavinska zavesa. Če je ta zavesa zelenkaste barve, lahko pričakujemo točo. Pogosto vidimo tudi lijakast oblak, ki nakazuje na možnost tornada, takšni kratkotrajni zračni vrtinci so pri nas pogosti, a ker se ne dotaknejo tal, ne moremo govoriti o pravih tornadih.
Nevihte veljajo za znan vremenski pojav, a je čas in kraj njihovega nastajanja težko napovedati zelo natančno. Pogosto manj kot stopinja odloči, ali bo nad nekim območjem divjalo neurje ali še naprej sijalo sonce. Meteorologi lahko lokacijo nevihte napovedo za približno uro vnaprej. Nekoliko lažje napovedo njeno moč, saj glede na razmere v ozračju vedo, kateri tip nevihte bo nastal.
Vir: https://neurje.si/dejavniki-ki-vplivajo-na-nastanek-in-jakost-neviht/
Kaj se dogaja julija
V letošnjem juliju je meja med hladnejšim in vlažnim atlantskim zrakom ter vročim afriško-sredozemskim zrakom večinoma potekala prek območja Alp. Kadar je zanihala proti jugu, je območje neviht in neurij zajelo tudi Slovenijo (npr. 12. in 13. julija), ob pomiku proti severu pa smo beležili krajše vročinske valove, ki so se praviloma že po štirih ali petih dneh zaključili s krajevnimi neurji.
Od 17. do 19. julija je bilo nad Skandinavijo in severozahodno Rusijo ciklonsko območje. Hladna fronta se je zadrževala nad Alpami in ločevala sorazmerno svežo zračno maso v obsežni višinski dolini severno od Alp ter zelo toplo oziroma vročo v višinskem grebenu nad južno Evropo. Naši kraji so bili ves čas v bližini ali prav na stiku teh dveh zračnih mas, zato je bilo prisotno izrazito striženje vetra po nadmorski višini, hkrati pa je bilo ozračje občasno izrazito nestabilno. Kombinacija močnega striženja vetra z višino, močnega vetra v srednjem in zgornjem delu troposfere in izrazite nestabilnosti ozračja je privedel do številnih neurij nad Slovenijo in okolico, predvsem z močnimi sunki vetra in točo. V sredo, 19. julija je na vreme v Sloveniji vplivalo več izrazitih nevihtnih sistemov, ki so se začeli razvijati nad zahodnimi Alpami, nato pa so razmeroma hitro potovali proti vzhodu in vzdolž svoje povzročali neurja ne le pri nas, ampak tudi na severu Italije, jugu Avstrije in kasneje tudi na Madžarskem ter severu Hrvaške. V noči z 19. na 20. julij se je ozračje po prehodu hladne fronte umirilo, a ne za dolgo, saj so popoldne, 20.julija, Slovenijo zajeli intenzivni nevihtni sistemi, ki so nastajali predvsem nad Avstrijo in Italijo in so bili tudi posledica močnih zahodnih vetrov in frontalnega območja nad srednjo Evropo. V četrtek, 20. julija, so neurja zvečer zajela predvsem severovzhod Slovenije, v petek večji del države, v soboto pa predvsem jug in znova severovzhod Slovenije. 20. julija zvečer, so v uri in pol so na vremenski postaji v Kamniški Bistrici zabeležili 51 mm padavin.
Vir: https://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/weather_events/neurja-vrocina_15-19julij2023.pdf
