Kamničan Jure Klembas je ob podpori lokalne skupnosti stopil na novo življenjsko pot – sprva kot uporabnik Dnevnega centra Štacjon Kamnik, pozneje pa kot njegov prostovoljec. Njegovo potovanje ne pripoveduje le zgodbe o pomoči in razumevanju oseb s težavami v duševnem zdravju, temveč predvsem o pozitivnem vplivu skupnosti, ki lahko s posluhom in sprejetostjo posamezniku odpre priložnosti za novo življenje, in osebni preobrazbi, ki je mogoča, ko se posameznik počuti varnega, sprejetega in vrednega.
Dnevni center Štacjon v Kamniku deluje od leta 2012. Namenjen je polnoletnim osebam s težavami v duševnem zdravju in tistim, ki se znajdejo v stiski. Trenutno ga obiskuje približno 40 uporabnikov – oziroma potnikov, kot se sami radi poimenujejo. Med njimi je tudi Jure Klembas, ki je bil pred trinajstimi leti prvi uporabnik takrat novo odprtega dnevnega centra. K vključitvi v program ga je spodbudila sestra, s katero živi, in takratna direktorica Centra za socialno delo Maja Gradišek.
Na začetku uporabnik z dvomi in strahovi …
»Sprva sem imel dvome in strahove. Spraševal sem se, ali se bom vključil in bom sprejet,« se negotovosti ob novem koraku spominja Jure. A vsak dan je postajalo lažje. »V prvih mesecih so dvomi izginili, saj sem spoznal druge uporabnike ter zaposlene v dnevnem centru in se vključil,« pravi Jure, ki se je za obiskovanje Štacjona odločil tudi zaradi družbe in delavnic, ki vsak dan potekajo v dnevnem centru. Prav delavnice so mu poleg izletov in letovanj na morju najbolj všeč. Kot pove Lara Škalič, strokovna vodja programa v dnevnem centru, v Štacjonu vsak dan izvajajo raznolike dejavnosti, od ustvarjalnih delavnic (šiviljska, likovna, fotografska), pogovornih skupin do športnih aktivnosti (sprehodi in pohodi) ter delavnic s poudarkom na skupinskem učenju in razvijanju gospodinjskih spretnosti. »Vsak dan poteka ena delavnica, vsebine pa prilagajamo glede na potrebe uporabnikov. Poskušamo najti dejavnosti, ki so za uporabnike zanimive in povezovalne,« pojasni Lara. Poleg teh pripravljajo tudi druge občasne dogodke, kot so izleti, pikniki, praznovanje rojstnih dni, praznikov in letovanje.
… nato pa prostovoljec, ki pomaga osebam s težavami v duševnem zdravju
Eno od skupinskih delavnic vodi tudi Jure, ki že od vsega začetka rad pomaga v dnevnem centru. Njegovo voljo in energijo je opazila takratna vodja Lidija Kos in mu predlagala, da bi postal prostovoljec. »Vedno sem rad sodeloval v delavnicah. Prevzemal sem čedalje več stvari in zaposleni so prepoznali, da bi lahko veliko prispeval kot prostovoljec,« razlaga Jure. Po opaznem napredku in aktivnem vključevanju so pobudo tudi formalno uredili. Pred sedmimi leti je prevzel vlogo prostovoljca in tako vrača organizaciji, kjer so mu pomagali. V dnevnem centru pomaga soustvarjati program in vodi skupino za samopomoč, kjer z deljenjem lastnih izkušenj predstavlja spodbudo za vse druge uporabnike. »V skupini za samopomoč poskušam povezati svoje izkušnje in izkušnje drugih. Vse te izkušnje so pomembne tako zanje kot zame, saj se iz njih veliko naučimo,« pravi Jure, ki je ponosen na prehojeno pot od uporabnika do prostovoljca. »V teh letih se je veliko stvari v mojem življenju spremenilo na bolje. Moje zdravje in samopodoba sta se popravila, bolj sem samozavesten. Hodim po nakupih, na sprehode, več se družim z uporabniki in drugimi ljudmi ter jim pomagam pri različnih opravilih.«
Prostovoljec leta 2024
Njegovo delo ni ostalo neopaženo. Letos maja je Jure prejel priznanje Prostovoljec leta 2024 (v kategoriji nad 30 let), ki ga podeljuje Mladinski svet Slovenije. »Priznanje mi veliko pomeni, saj je moje delo prepoznano kot dobro. To pomeni, da sem na pravi poti. Še naprej se bom trudil po svojih močeh,« je Jure hvaležen za priznanje. Nanj so ponosni tudi njegovi sopotniki – tako uporabniki, ki jim predstavlja zgled, da se kljub težavam v duševnem zdravju da kakovostno živeti in biti pomemben del skupnosti, kot zaposleni, ki se lahko zanesejo nanj. »Uporabniki se radi obračajo na Jureta po mnenje ali informacijo, saj je prehodil podobno pot kot oni in se kdaj še vedno sooča s težavami. Po drugi strani jim predstavlja vzor, da so spremembe možne,« pravi Lara Škalič in doda, da po prejemu priznanja uporabniki Jureta še bolj občudujejo, hkrati pa so tudi sami začeli razmišljati, kako lahko priskočijo na pomoč. »Veliko smo se pogovarjali o tem, da je dragoceno, če nekomu ponudiš pomoč,« pravi Lara, ki v Juretovi zgodbi prepoznava tudi dobro delo vseh nekdanjih in sedanjih zaposlenih v Štacjonu. »To je dokaz, da se ljudje v dnevnem centru dobro počutijo in radi vračajo, kar je za nas potrditev in motivacija za delo, da je vredno vztrajati.«
Jure že vsa leta rad prihaja v dnevni center in tudi v prihodnje ostaja potnik Štacjona – kot uporabnik in prostovoljec. Njegova velika želja je, da bi ljudje bolje razumeli osebe z motnjami v duševnem zdravju, jim pomagali ter se z njimi pogovarjali, obenem pa si želi tudi več dnevnih centrov, kakršen je Štacjon. »Težave v duševnem zdravju so še vedno stigmatizirane,« pravi Jure. Pritrjuje mu tudi Lara, a dodaja, da se stanje izboljšuje. »Težave v duševnem zdravju lahko doletijo kogarkoli. Pomembno jih je prepoznati in se zavedati, da jih je ob ustrezni podpori mogoče reševati. A v določeni meri je ta stigma še vedno prisotna. Mislim, da je sprejemanje drugačnosti dolg proces,« pravi Lara, ki kljub temu meni, da je Kamnik precej vključujoče mesto – tudi po zaslugi dnevnega centra Štacjon in njihove odprtosti ter povezovanja z lokalno skupnostjo. Seveda pa tu ne smemo pozabiti na podporo Občine Kamnik, Centra za socialno delo Osrednja Slovenija – vzhod in ostalih v lokalni skupnosti. To je lep prikaz, kako se krog sklene: kako lahko skupnost ponudi podporo ranljivim skupinam in kako pomembno lahko posameznik, ki je pomoč prejel, prispeva k skupnosti.
Juretova zgodba je zgled
Kot pravijo uporabniki, je Dnevni center Štacjon njihova postaja, na kateri se ustavijo za krajši ali daljši čas – ravno toliko, kolikor potrebujejo. Pri tem je dragocena podpora nekoga, ki je nekoč sam hodil po isti poti, še bolj pa zgled, ki se kaže v Juretovi zgodbi. Ta lepo pokaže, kako pomembni so občutek sprejetosti, podpora in skupnost, ko nekdo išče svojo novo pot.
