Leto je naokoli in spet je napočil čas za Trzinske zgodbe. Te so vnovič privabile brane besede željne obiskovalce, ki najbrž še vedno zbirajo pogum, da tudi sami oddajo svoje zapise. Morda pa prihodnje leto, trzinsko zgodbarjenje namerava namreč še naprej ohranjati to čudovito tradicijo in jo iz leta v leto še krepiti. Navsezadnje si želimo ustvarjalci zgodb in ljubitelji zgodbarjenja še enega, novega zbornika, ki bo le še nadgradil tistega, izdanega v letu 2024.
Letošnji dogodek je potekal v prijaznem objemu Jefačnikove domačije v Trzinu, kjer so Krajevna knjižnica Tineta Orla Trzin, Turistično društvo Kanja Trzin in Občin Trzin poskrbeli, da smo se udeleženci večernega branja počutili nadvse sproščeno in domače. Hkrati velja omeniti, da je šlo tudi za prvi takšen dogodek, ki je po uničujočih poplavah v avgustu 2023 potekal v prostorih priljubljene trzinske domačije.
V uvodu smo prisluhnili pozdravu predsednice društva Kanja, Dunje Špendal, ki je izrazila veselje in zadovoljstvo ob ponovnem snidenju zgodbarjev, njene besede pa je povzela tudi vodja krajevne knjižnice, Zdenka Kopač, ki je poleg tega izpostavila še vrednost samih zgodb in pomen, ki ga ima vsakoletno druženje ob zgodbah za Trzin.
V prostoru domačije, ki ga med drugim krasi družinsko drevo Ivana Hribarja, se je ob svetovnem dnevu Zemlje, 22. aprila, prebralo sedem izvirnih besedil. Prvega je spisala Marjeta Trstenjak, dolgoletna udeleženka dogodka, ki se vsako leto predstavi s čudovitim liričnim zapisom. Tudi tokrat ni razočarala, trzinsko ozadje nam je predstavila od A do Ž – njena trzinska pesem je namreč sledila črkam slovenske abecede. Nadaljeval je Jože Erčulj, ki je za namene dogodka spisal kar tri zgodbe, vse tri pa na literarnem druženju tudi prebral. S prvo se je vrnil v obdobje, ko je do Trzina ”še” vozil ljubljanski mestni avtobus, v drugi nam je predstavil izzive in tegobe ob načrtovanju športne dvorane, s tretjo pa je v dogajanje vnesel še trenutek, ko so nekoč v Trzinu pele tudi pesti. Dunja se je s svojim zapisom prepustila spominom (pri-)selitve v Trzin. Tedaj naselje zanjo še ni imelo takšnega pomena kot danes, nam je pa ponudila vpogled v trenutek, ki je bil za njen odnos s Trzinom in do Trzina prelomen. Šesto zgodbo sem predstavila jaz, v zapisu pa sem se lotila književne zgodovine Trzina. V prozno zasnovanem in lirično ubesedenem besedilu sem predstavila pomen besede v času dinozavrov, se dotaknila odnosa med vojno vihro in pisano besedo ter naslovila ključne spremembe, ki jih je v odnosu do književnega gradiva prineslo zadnje desetletje. Kot poslednjemu smo prisluhnili še iskrenemu zapisu Emilijana Pevca, v katerem je avtor spregovoril o poti duhovnikov, ki so skrbeli za versko obredje v Trzinu. Zgodbo je v avtorjevem imenu prečitala vodja trzinske knjižnice.
Ker pa ni domačega dogodka brez domačih dobrot in žlahtne kapljice, je uradnemu delu sledil še neuradno sproščen in ”domač” pogovor, ko so morda tudi letošnji obiskovalci (in še nesnovalci) dobili navdih za prihodnje sodelovanje pri zapisovanju, beleženju in ne nazadnje tudi prebiranju tovrstnih zapisov. Raznolikost je dobrodošla, zgodb pa nikdar preveč. Vabljeni vsi, ki imate kaj povedati. Torej vsi!
BARBARA KOPAČ
