Na Vrheh nad Motnikom leži kmetija. Nekdaj se je imenovala pr’ Andrejčk, odkar tu živi družina Grojzdek, je poznana kot kmetija Pod kostanji. Ko so se Grojzdkovi pred petimi leti iz Domžal preselili na Vrhe, niso imeli veliko znanj o življenju in delu na kmetiji, a gnala jih je močna želja imeti svoj košček zemlje v objemu narave in vizija deliti svoje sanje z drugimi. »Želeli smo najti mir, prostranost in tisti občutek, ko se zjutraj zbudiš in odpreš vrata ter skoraj neposredno stopiš v gozd in te prevzame toplina,« danes pravi Mojca Grojzdek, ki je skupaj z možem Marjanom ter hčerjo Majo in sinom Enejem srce turistične kmetije Pod kostanji v Zgornjem Motniku.
Želja po življenju na kmetiji je v Grojzdkovih tlela mnogo let. »Z možem sva dolgo iskala pravi kraj za življenje na podeželju. Preverila sva dosti kmetij, vendar so bile večinoma zelo pomanjkljive ali pa precej odročne, kar ni ustrezalo našim željam. Ko sta bila otroka še majhna, smo se odpravili na gozdni travnik, kjer smo sedeli in sanjarili, kako lepo bi bilo imeti tako čudovit travnik, ki bi bil naš,« se spominja Mojca. Želja se jim je uresničila tik pred epidemijo koronavirusa, ko so podpisali pogodbo in podali aro za nakup kmetije nad Motnikom, kamor so se nato preselili novembra 2020. »Ko smo podpisali pogodbo, še nismo slutili, da nas čaka koronavirus. Ob izbruhi epidemije smo bili srečni, da smo že v tistem trenutku začeli uresničevati svoje sanje o življenju na podeželju. Med zaprtjem in omejitvami gibanja smo bili namreč v veliko večji meri povezani z naravo. Čas smo lahko preživljali v mirnem okolju, kar je bilo zelo dragoceno, posebej zaradi stresa, ki ga je prinesla epidemija,« pravi Mojca.
Domačini so ”mestne srajce” lepo sprejeli
Priložnost je torej prišla v pravem trenutku in Grojzdkovi so v Zgornjem Motniku na 700 metrih nadmorske višine našli svoj mir in prostor, ki so ga tako dolgo iskali. Čeprav ”mestne srajce”, so jih lepo sprejeli tudi domačini in hitro so se vklopili v življenje v skupnosti. »Sem precej povezovalna, saj veliko delam z ljudmi, in mi to ni tuje. Ko smo se preselili, sem se odločila, da ne bom čakala, ampak sem šla takoj v akcijo. Najprej sem se obrnila na turistično društvo Motnik in jih prosila, da mi razložijo zgodovino kraja, v katerega smo se preselili. Bila sem zelo vesela, da so prijazno delili vse informacije in me tako lepo sprejeli. Navdušena sem bila predvsem zaradi tega, ker je kraj znan po pravljicah in celo organizira pravljični festival. To mi je bilo noro všeč! Kot vzgojiteljica si rada izmišljujem zgodbe in se tako povežem z otroki, zato sem bila takoj očarana,« razlaga Mojca, ki je v Domžalah in širši okolici poznana kot predsednica Športnega atletskega društva Mavrica. Marca letos je predsedovanje sicer predala mladim, še vedno pa ostaja vodja Zavoda 1-2-3, ki ponuja izobraževalne programe Lego robotike – tudi slednje si želi vpeljati v dejavnost kmetije. Mož Marjan je po poklicu ključavničar. Pred prihodom v Motnik je delal v lesni industriji, a v službi in delu za druge ni našel pravega zadovoljstva. Zdaj je gospodar kmetije, ljubezen do lesa ostaja. »Les je tisto, kar ima rad, in ga pomirja. Njegova ustvarjalnost in ljubezen se jasno odražata v vseh njegovih izdelkih,« razlaga Mojca. Obema sta življenje in delo na kmetiji prinesla mir, pri čemer Mojca poudarja, da jo izpopolnjuje predvsem povezanost z naravo, medtem ko je Marjanu pomembno, da dela zase in si sam kroji čas. V delo na kmetiji sta vključena tudi hči Maja, ki skrbi za spletno stran in pojavnost turistične kmetije na družbenih omrežjih, ter sin Enej, ki pomaga pri vsakodnevnih opravilih. »Enej je po prihodu na kmetijo začel veliko raziskovati in se s pomočjo videoposnetkov na spletu učil, kako orati, pobirati seno in voziti traktor,« se spominja Mojca.
Dela na kmetiji je veliko, a večinoma ga opravijo sami. Občasno jim pomaga ožja družina, še posebej pa so hvaležni sorodniku Zdravku, ki je po selitvi z njimi delil svoje znanje o delu na kmetiji, še danes pa vskoči, ko gre družina na dopust. »Delo je lahko naporno, ampak zaradi naše povezanosti se vse skupaj hitro postavi na svoje mesto,« razlaga Mojca. Ravno povezanost je tisto, kar izpostavljajo in cenijo po selitvi iz mesta, saj jih delo povezuje na načine, ki jih prej niso poznali ali izkusili. »Selitev na podeželje nam je omogočila, da smo se še bolj povezali med seboj in tudi s krajem, kjer živimo,« meni Mojca.
Kljub izzivom je vredno
Sliši se prav pravljično, a prehojena pot družine Grojzdek ni bila vedno lahka. »Izkazalo se je, da je premalo rok in premalo časa za vse, kar bi radi postorili. Tudi finančno je kmetija precej zahtevna – včasih je denarja dovolj, včasih pa malo manj, kar prinese svoj delež skrbi in misli, ali je res vredno,« je iskrena Mojca, ki občutek, da je na pravi poti, vsakič znova poišče v naravi. Najtežje je bilo prvo leto, ko so se še privajali na podeželski način življenja. V Domžalah so živeli v prenovljeni družinski hiši, kmetija nad Motnikom pa je bila potrebna temeljite obnove. »Z možem sva se prvo noč na fotelju dnevne sobe prav smejala, ko sva zaslišala ostro šumenje skozi okna, za katera smo bili do takrat vajeni, da dobro tesnijo,« se spominja Mojca in dodaja, da so bili kljub temu kos vsem izzivom, saj so se zavedali, da jih življenje na kmetiji sredi neokrnjene narave bogati z izkušnjami in vrlinami, ki jih v mestu ni mogoče najti, »kljub naporom in začetnim težavam smo vedno vedeli, da smo na poti, ki nas bo pripeljala do tistega, kar smo si želeli – mirnega in izpolnjenega življenja v objemu narave.«
Danes na kmetiji, ki obsega tudi dva velika sadovnjaka z visokodebelnimi drevesi, prodajajo domače marmelade in vloženo zelenjavo ter domače žganje – najbolj poznan je njihov liker Hrastovček. Ponujajo tudi praznovanja otroških rojstnih dni, sprehode s konji, kakovostna družinska doživetja s spoznavanjem, nego in hranjenjem živali (konji, koze, kokoške, zajci, krava) ter vožnjo s traktorjem, enodnevne dogodke in ustvarjalne počitnice za otroke. Ker želijo na kmetiji razvijati predvsem turizem, so ravno pred dvema tednoma v svojo ponudbo dodali še možnost namestitve v veliki leseni sobi, ki sprejme devet oseb. Gostje si lahko pripravijo posteljo na seniku ali pa izberejo običajno, poleg tega so zgradili še zunanje sanitarne prostore, ki so primerni tudi za obiskovalce z gibalnimi oviranostmi. »Nastanitve so strateški korak, saj omogočajo postopen razvoj kmetije in hkratno obogatitev ponudbe za obiskovalce ter povečanje stabilnosti financ,« razlaga Mojca.
Kostanj je simbol vsega, kar so našli na kmetiji
Razmišljajo, da bi v prihodnje začeli razvijati tudi kulinarično zgodbo, katere osrednja nota bi bili kostanji. Teh je v okolici veliko, od tod tudi izvira ime kmetije, poleg tega so jih z mislijo na turistično prihodnost trideset zasadili še sami, in tako je kostanj postal simbol vsega, kar so našli na kmetiji – od spominov na otroštvo do radosti življenja v naravi in z njo. »Za zdaj je naš načrt zasnovan tako, da bomo kasneje, ko kostanji bogato obrodijo, razvili kulinarično zgodbo na temo kostanjev, ki ima velik potencial, in upava, da jo bo kdo od otrok prevzel in jo razvijal naprej,« pravita zakonca Grojzdek. Ne glede na to gostje že zdaj polni vtisov zapuščajo ta idilični kotiček sredi neokrnjene narave. Največ je Slovencev, obiščejo pa jih tudi tujci, ki so navdušeni nad pristnostjo izkušnje. »Da gostje cenijo naš pristop in naravno okolje, je najlepša nagrada za ves trud, ki ga vlagamo v kmetijo, in nam daje še dodatno motivacijo, da nadaljujemo z razvojem in izboljševanjem ponudbe,« pravi Mojca.
Na kmetiji dela nikoli ne zmanjka in tako Mojci ne zmanjka niti idej. Trenutno poteka preusmeritev dejavnosti še v poučno in strokovno kmetijo, tako da bodo že kmalu ponudili posebne programe za vrtce, v katerih bodo povezali tehnologijo in kmetijstvo. Poleg tega si Mojca želi obogatiti ponudbo še s čredo mini šetlandskih ponijev, ki bi bili vzgojeni kot spremljevalci otrok oz. obiskovalcev, kar bi bilo novo edinstveno in pristno doživetje. A še pred tem se bodo lotili obnove glavne hiše, čemur bo sledila tudi prenova kašte, kjer si želita Mojca in Marjan v prihodnosti urediti dom. »Vse ostalo bova prepustila otrokoma, za naju pa bo mala hišica dovolj. Po upokojitvi bova delala zelo počasi, dan za dnem, predvsem bova živela polno. To sva si obljubila. Okolje imava, hrano znava pridelati in to je vse, kar potrebujeva,« pravita Mojca in Marjan, ki danes živita, o čemer sta nekoč le sanjala.
