V času, kot je naš, v katerem so naša življenja veliko bolj neizbežno podvržena znamenitemu izreku Biti ali ne biti, to je tu vprašanje, povzetem iz dramske tragedije Hamlet (1599–1601) najslavnejšega angleškega dramatika Williama Shakespeara (1564–1616), je medgeneracijsko sodelovanje in povezovanje zakon. Bolj konkretno: neprecenljivo je, če te students (“učenci in učenke”) angleškega jezika – tečaj je organiziran v okviru zavoda Medgeneracijsko središče Komenda – prosjačijo že več kot eno leto, da jim pokažem “moje mesto”, v katerem živim že več kot tri petine svojega življenja. Nekako tako kot končni izlet, si mislim. Ampak why not (“zakaj ne”), če nadaljujem tempo po britansko in skupaj spletem niz fraz: we only live once, seize the day, if not now, when? (“živimo samo enkrat”, “izkoristi dan”, “če ne sedaj, kdaj?”). Sploh po tem, ko jih obremenjujem z govornimi vajami, v katerih mi, z vsem strahom in trepetom (smeh), pripovedujejo o svojih najljubših okoliških turističnih točkah in mi z zgodbami odpirajo oči v “njihovo mesto”. Moje načelo je vedno bilo, da je potrebno students za uspešno delo med šolskim letom tudi nagraditi. Torej, kar obljubim, naredim “danes”: zdaj sem vsaj delno kvit s prvo skupino, ki sem jo v maju popeljala ne samo v kozmopolitanski London, ampak tudi v univerzitetni Cambridge in škofijski Ely, v mesta, ležeča severnovzhodno od metropolitanske prestolnice Združenega Kraljestva (ZK). Sedaj pa se septembrska skupina veseli podobnih dogodivščin in življenjskih izkušenj, predvsem pa nepozabnih spominov. Edini pogoj za našo ekskurzijo je seveda: hitra hoja, oči na pecljih in napeta ušesa! Saj veste, tovarišica ima vedno prav (hec)!
Ko je človek utrujen od Londona, je utrujen od življenja, kajti v Londonu je vse, kar si življenje lahko privošči, pravi citat, ki ga je izjavil slavni angleški pisatelj Dr. Samuel Johnson (1709–1784) svojemu prijatelju in biografu Jamesu Boswellu leta 1777. London – s skoraj 10 milijoni prebivalci*, od katerih jih 25 % ni bilo rojenih tu, govori približno 250 jezikov iz vseh vetrov sveta in si polni pljuča v 1700 javnih parkih ter živi na ozemlju (1572 km2) dveh bregov počasne, v kačo vijugajoče se, reke Temze s 34 mostovi – smo predhodno spoznavali že v razredu preko glasnega branja knjige (iz zbirke Penguin Readers), ki se zaključi s tem znamenitim citatom. (*v metropolitanskem območju s 5917 km2 površine živi skoraj 25 milijonov ljudi). Knjiga zaobjame kulturnozgodovinski utrip mesta od njegovega nastanka kot Londinium (43–50 n. št.) do 21. stoletja, torej od Rimljanov do kraljice Elizabete II (1926–2022), tako da je bilo treba dodati samo še piko na i: pač, najaviti se pri kralju Karlu III (r. 1948) na čajanko ob 17. uri! To je seveda britansko ljudsko izročilo, ki pravi, če je kraljeva zastava (Royal Standard) izobešena na drogu Buckingham Palace – kraljeva rezidenca v Londonu in upravni sedež monarha v ZK – je monarh prisoten in se lahko povabiš na čajanko s kraljico, sedaj s kraljem, kakopak! Če ni v rezidenci, je izobešena britanska zastava (Union Jack).
Prvi dan, ki je vključeval Buckingham Palace, je bil rezerviran za klasično krožno turo centralnega dela Londona v mestnem okrožju Westminster. West End je največje osrednje poslovno območje v ZK, predvsem pa živahno območje, ki inkorporira znamenito gledališko in filmsko četrt okoli Leicester Square, čudovite parke, svetovno znane muzeje in galerije, luksuzne hotele in izvrstne restavracije, vključno s kitajsko četrtjo v Sohu, kjer smo se tudi odlično najedli ob koncu dneva. Je eno od najbolj priljubljenih območij v Londonu s številnimi zanimivostmi tako za obiskovalce kot domačine. Čeprav nas je pot pretežno vodila po ogledih zunanjosti – med drugimi Trafalgar Square z Nelsonovim stebrom, Whitehall z vladnimi palačami (razni kabineti in ministrstva), 10 Downing Street (sedež britanskega premiera), Parliament Square z Westminstrskim kompleksom (neogotski britanski parlament in Big Ben), St James’s Park in Green Park (kraljeva rezidenca se nahaja na sečišču teh dveh parkov) ter Piccadilly in Piccadilly Circus – smo se izobraževali tudi v notranjosti.
V National Gallery – zakladnica evropskega slikarstva od srednjega veka do 1900 – smo občudovali peščico glavnih mojstrovin tega sveta, zlasti v zbirki impresionistov. Naj tu izpostavim sliko, The Ambassadors (1533) nemško-švicarskega slikarja Hansa Holbeina mlajšega, kot uvod v ključno osebo našega potovanja v preteklost, saj je povezana s tudorskim kraljem Henrikom VIII (1491–1547), enem izmed najbolj pomembnih osebnosti v zgodovinskem razvoju Anglije. Slika impozantno prikazuje frontalno stoječi dvojni portret francoskih veleposlanikov na kraljevem dvoru, ki nam je dala vpogled v veličastno modno oblačilo aristokracije 16. stoletja, predvsem pa prikaz bogastva in družbenega statusa upodobljencev. Vključuje tudi tihožitje, žanr, ki na eni strani simbolično natančno upodoblja minljive predmete posvetnega življenja, aludirajoči na kompleksnost političnega ozadja, po drugi strani pa predstavlja enega od najbolj znanih primerov anamorfoze v slikarstvu: t. i. popačena projekcija, ki od gledalca zahteva, da izmaličen, poldogovat predmet, lebdeč med moškimi nogami, pogleda od strani (navzgor iz spodnjega levega ali navzdol iz zgornjega desnega kota), v katerem vidi namerno skrito lobanjo, alegorično opozarjajoča na nesmiselnost užitka (vanitas), minljivost življenja in gotovost smrti (memento mori). Naj spomnim na uvodni, znameniti izrek, povzet iz monologa danskega princa Hamleta, v katerem razdvojeno razmišlja o bivanjski problematiki – eshatološko vprašanje o zadnjih ciljih življenja in sveta pred smrtjo – medtem ko v roki odkrito drži lobanjo.
Da je življenje samo kratko tranzicijsko obdobje na tem svetu, če se spomnimo uvodnega izreka iz Hamleta, je gotovost smrti še bolj očitna v Westminster Abbey. V srednjeveški gotski opatiji – zaradi razpustitve samostanov (1536–41) v času reformacije Henrika VIII ima anglikanska cerkev od leta 1560 status royal peculiar, kar pomeni, da je direktno odgovorna vladarju – je pokopanih ali obeleženih s spomeniki več kot 3300 uglednih osebnosti, kot na primer v znamenitem Poets’ Corner, romarskem kraju za ljubitelje literature, saj smo se tu poklonili več kot 100 pesnikom in pisateljem, med drugimi tudi Williamu Shakespearu. Medtem ko v opatiji tradicionalno potekajo vsa kronanja že od 1066 dalje – od Viljema Osvajalca (1028–87), normandijskega kralja in zadnjega osvajalca Anglije, do Karla III – od leta 1100 pa je bilo tu tudi najmanj 16 porok, je v notranjost pokopanih 18 monarhov, njihovih žena in drugih sorodnikov, predvsem srednjeveških, razvrščenih okoli relikvije zadnjega anglosaškega kralja in svetnika Edvarda Spovednika (1003–1066), enega od angleških narodnih svetnikov, dokler glavne vloge kot zaščitnik Anglije ni prevzel sv. Jurij leta 1348, v času, ko je v Evropi pustošila črna kuga.
Tudi celotna arhitekturna zgodovina je povezana z gotovostjo smrti. Tako je kralj Edvard Spovednik začel obnavljati benediktinski samostan v romanskem stilu, da bi si zagotovil najbolj sveti prostor okoli glavnega oltarja za svojo kraljevo grobnico. Sicer pa je to idejo izpeljal šele kralj Henrik III (1207–72), ki je z ekstenzivno prenovo cerkve v zgodnjem angleškem gotskem stilu – po modelu francoske katedrale v Reimsu in kraljeve kapele v Parizu – želel zgraditi tako družinsko grobnico kot svetišče, posvečeno Edvardu. Kot edinega od angleških kraljev je Edvarda papež Aleksander III kanoniziral in razglasil za svetnika leta 1161 – praznuje ga tako anglikanska kot rimskokatoliška cerkev (13. oktobra) – njegovo telo pa je Henrik III dal prenesti v svetišče dve leti kasneje. Prva faza gradnje se je začela leta 1245, in v času njegovega življenja je bil dokončan celotni vzhodni del s transepti in najbolj vzhodna obočna pola ladje. Ladja je bila z zahodnim pročeljem dokončana leta 1495 pod Henrikom VII (1457–1509), očetom Henrika VIII. Le-ta je tudi dal zrušiti Lady Chapel – tradicionalno angleški izraz za kapelo vzhodno od glavnega oltarja v notranjosti stolnice ali velike cerkve, posvečeno Blaženi Devici Mariji – in zgraditi novo v znamenitem angleškem poznogotskem (Perpendicular) stilu za svoj pokop z ženo, kapela pa se tudi imenuje po njem. Od sv. Edvarda do smrti Jurija II (1683–1760) je v opatiji bilo pokopnih praktično večina kraljev in kraljic, od Jurija II dalje pa kraljevi pokopi tradicionalno potekajo v kapeli sv. Jurija na gradu Windsor – najstarejši in največji naseljeni grad na svetu – ki ga je začel graditi Viljem Osvajalec kot rezidenco zunaj Londona. Tu je tudi zadnje počivališče Henrika VIII in Elizabete II, ki se jima poklonimo v septembru.
In da dodam piko na i prvemu dnevu: kljub temu da nismo pili čaja s kraljem, smo se narežali kot pečeni mački, britanski kratkodlaki seveda, ko smo naredili selfije z Mr. Beanom – bronasta skulptura, sedeča na klopci nasproti vodnjaka (1874), posvečenemu Wiliamu Shakespearu – v parku na Leicester Square in v rdečih telefonskih govorilnicah, pač London Calling, kot pravi znamenita pesem angleškega rock benda The Clash. Shakesparu so se bronaste skulpture znamenitih filmskih likov, ki prikazujejo dosežke zadnjih 100 let kinomatografije, pridružile kasneje: najprej Charlie Chaplin (1981), potem pa v zadnjih letih (2020–21) še deset drugih (npr. Laurel in Hardy, Mary Poppins, Batman, medvedek Paddingtom, Mr. Bean, Harry Poter in Železni prestol).
Drugi dan smo najprej poskrbeli za dušo in telo, saj smo jo s hitro jutranjo hojo ucvrli kot zajci čez Green Park proti Westminster Cathedral, stolnici in sedežu katoliške cerkve v ZK, zgrajeni v neobizantinskem stilu z mozaiki (1903–10), kjer smo tudi prižgali sveče za naše umrle drage osebe, preden smo se gnetli kot sardele med skoraj milijonsko gručo turistov pred Buckinghamsko palačo, saj smo vsi bili željni imeti oči na pecljih, čeprav za trenutek, kako mimo nas koraka menjava kraljeve garde, odeta v vsem svojem britanskem blišču patriotskega ponosa.
Cilj dneva je seveda bil Hampton Court Palace – impozantna palača kralja Henrika VIII s 1390 sobami v jugozahodnem delu predmestja Londona – kjer smo tudi praznovali rojstni dan naše Mojce. Henrik VIII je imel več kot 60 domov, vendar mu je bila ta palača najljubša. Palača, ki se veličasno dviga nad Temzo, po kateri je Henrik VIII pripotoval iz Londona na kraljevi barki, je bila v tistem času ena od najsodobnejših in prefinjenih palač v Angliji, opremljena z ogromno kuhinjo za njegov dvor z več kot 1000 dvorjani in celo s straniščem, na katerem je hkrati sedelo 28 ljudi. Obdana je z vrhunskimi formalnimi vrtovi in krajinskim parkom ter dišečim rozarijem: vrtnica je simbolično nacionalna roža Anglije. Ima najstarejše teniško igrišče – Henrik je bil ljubitelj tenisa – in vinsko trto na svetu ter najstarejši ohranjeni labirint iz žive meje v ZK (konec 17. stol.). V njem smo se v vsem otroškem živ-žavu skoraj izgubili, vendar nas je na srečo rešila moja 20-letna nečakinja Živa (smeh). V teh vrtovih je leta 2009 bil razstavljen Pepin kraški vrt, ki je dobil najvišjo nagrado v kategoriji malih vrtov. Palača je bila – poleg gradu Windsor – zgodovinsko najbolj pomembna kraljeva rezidenca v okolici Londona, vendar, kljub temu da še vedno pripada britanski kroni, v njej od vladavine Jurija II dalje ni prebival noben monarh, je pa njegov naslednik, sin Jurij III (1738–1820), posadil vinsko trto leta 1763.
Kralja Henrika VIII – razvpito poznan po 6 ženah – smo seveda dali pod drobnogled že med branjem knjige. S prvo ženo, katoličanko Katarino Aragonsko (1485–1536), se je ločil (1533), ker mu ni povila moškega potomca, čeprav se njegovemu najvišjemu političnemu svetovalcu, kardinalu Thomasu Wolseyju (c. 1485–1530), pred tem ni uspelo pogajati s papežem Klemenom VII o razveljavitvi njune poroke. Posledično je Wolsey padel v kraljevo nemilost in izgubil vse vladne nazive in imetje, vključno s to palačo in Whitehall. Zaradi spora je Henrik VIII sprožil angleško reformacijo (1533–1603) in tako ločil anglikansko cerkev od papeške oblasti, sebe pa imenoval za vrhovnega poglavarja cerkve (1534), kar je danes še vedno v veljavi. Zato pa se pojavi “kraljica/kralj” v angleški himni: God Save the Queen, od 2023 pa the King.
Z razpustitvijo samostanov je Henrik VIII dal uničiti tudi skulpture in slike s svetniki ter zapleniti vse relikvije. V protestantskih cerkvah so svetniške podobe brezpredmetne, saj je vernik za svoje grehe odgovoren direktno pred bogom (faith alone), torej niti župnik kot njegov posrednik med bogom mu ne more pomagati na tem ali onem svetu, kaj šele umetniški predmeti! Ločitev od Rima torej prvotno ni bila zaradi prodaje odpustkov vernikom kot pri drugih protestantskih denominacijah, teološko pa se je anglikanska cerkev razvijala v naslednjem stoletju, vendar je kljub temu še vedno najbližja rimskokatoliški: največja razlika je v nepriznavanju papeža kot cerkvenega poglavarja in v neverovanje v doktrini transsubstanciacije in spovedi.
Poleg vseh teh kolobocij okoli primanjkljaja v nadaljevanju moške linije je Henik VIII znan tudi po tem, da je dal v Tower of London obglaviti dve ženi zaradi prešuštvovanja: Ano Boleyn (c. 1501/7–36) in Katarino Howard (1524–42). Kraljica Ana je, na primer, takoj po spontanem splavu drugega otroka, fantka, imela izvenzakonsko razmerje s petimi dvorjani, vključno s svojim bratom, samo da bi še enkrat rodila sina in rešila svoj status! Zaradi tega, še danes obstoječega zakona, pa bi pokojna princesa Diana (1961–97) – bivša žena Karla III – lahko bila teoretično obglavljena zaradi njenega razmerja z Dodijem, sinom bivšega lastnika razvpitega Harrodsa! Zaradi obglavljenja Ane je njena še ne triletna hči, bodoča kraljica Elizabeta I (1533–1603), ki se nikoli ni poročila, doživela travmo, ko pa jo je kot dvajsetletno zaprla v sobane svoje matere še njena polsestra, katoliška kraljica Marija I Angleška (1516–1558), znana kot Bloody Mary, ker je sprožila masaker nad protestanti, po njenem vzdevku pa je poimenovan koktajl z vodko in paradižnikovim sokom, je Elizabeta posledično prenesla kraljevo rezidenco iz Towerja v Westminstrsko palačo, v Tower pa se nikoli več ni vrnila.
Tretji dan je bil fokusiran na reko Temzo, veličastno vodno cesto, ki je, zgodovinsko gledano, pripeljala v London ne samo veliko ljudi z vseh koncev sveta, ampak od 1700. let dalje tudi ogromno bogastvo iz kolonijalnega imperija: od čaja, sladkorja, tekstila, volne do lesa, predvsem pa denarja. Preden smo občudovali to bogastvo v historičnem in postmodernističnem finančnem okrožju (City of London in Canary Wharf) in v pomorskem Greenwichu – s primerom znamenite britanske kliperske ladje Cutty Sark (1869), ki je ena od zadnjih izdelanih zelo hitrih trgovskih jadrnic za čaj z več jambori (od 1880. dalje jih je zamenjal parnik) in bila premeščena v suhi dok kot razstavni predmet leta 1954 – smo prehodili in prevozili kar nekaj kilometrov. No, vozil je sicer voznik ali robot, who knows, pa vendarle …
Najprej smo brusili pete vzdolž južnega brega reke, po promenadi The Queen’s Walk od South Banka do Southwarka. Prvo okrožje ima znameniti Southbank Centre, največji umetniški center v Evropi, zgrajen v arhitekturnem stilu brutalizma za Festival Britanije (1951) kot praznovanje uspeha, da se je ZK ekonomsko, znanstveno in umetniško opomoglo ob koncu 2. sv. vojne. Drugo okrožje pa je poznano po elizabetinskem gledališču, Shakespeare’s Globe (1599, rekonstrukcija iz 1997), in po Tate Modern, prenovljeni zgradbi ob mileniju iz industrijske (bivša elektrarna) v kulturno dediščino (zakladnica evropske umetnosti od 1900 dalje). Potem pa smo jo ubrali na severni breg čez Millenium Bridge (2000), most za pešce, s katerega se odpira veličasten pogled na St Paul’s, anglikansko stolnico, ki jo je po baročnem vzoru vatikanskega Sv. Petra zgradil Sir Christopher Wren po velikem požaru (1666) v Cityju. Požar je uničil vse srednjeveško mesto znotraj rimskega zidu, njegovi ostanki pa so vidni še v Barbicanu in na Tower Hillu.
Mojo kopensko navigacijo z vijuganjem skozi City proti Towerju je kljub zatrjevanjem, da v Londonu dež samo prši – jugovzhodni del Anglije s centrom v Cambridgeu ima najnižjo količino dežja na leto v celotnem ZK, tudi manj kot v Komendi (smeh) – presenetil pravi tropski monsun. In to ravno v trenutku, ko smo z dvigalom prispeli na našo najvišjo razgledno točko nad mestom, z največjim vrtom na strehi nabotičnika (120 Fenchurch Street), kjer smo imeli londonsko kumaro, The Gherkin (2001–3), 180 m visoko zgradbo britanskega arhitekta Sir Normana Fosterja, tik pred nosom! Da ne bo pomote, The Shard (2011–12), nebotičnik italijanskega arhitekta Renza Piana na južnem bregu Temze, je bil, ko je bil odprt, s 310 m najvišji v Evropi, je pa še vedno v ZK.
Singin’ in the Rain, kaj moreš, vse se zmore za tostranske užitke! In da bi bilo drame končno konec, ampak drame ni nikoli konec, saj brez nje bi bilo življenje kot dež v vseh svojih sivih odtenkih, smo se okrepčali z angleškim tradicionalnim fish and chips (“riba s krompirčkem”) in ga poplaknili s pivom v znamenitem pubu (Dickens’ Inn) ob marini za londonske jahte (St Katherine’s Docks) blizu dvižnega mostu (Tower Bridge), preden smo prepustili svojo usodo električnemu vlaku brez voznika (Docklands Light Railway). Vlak do Greenwicha nostalgično tiho vijuga nad zemljo mimo stoletja starih dokov s skladišči za tovor iz imperija – danes seveda spremenjenih v prestižna stanovanja ob Temzi – mimo Canary Wharfa do Cutty Sarka. Vendar so si morali students še dodatno prigarati svojo nagrado za odpustke (hec) – s hojo skozi tunel pod Temzo in z vzponom po enem izmed najvišjih hribov (68 m) v Londonu do znamenite ure (Greenwich Mean Time, GMT). Greenwiški srednji čas je poskus splošne uskladitve trenutnega časa, skozi katerega poteka ničelni poldnevnik, ostali svetovni časi pa se nato definirajo glede na geografsko dolžino (npr. Ljubljana GMT +1). In ker ura teče, nič ne reče ter bije naš tozemski čas, se sprašujete, kaj je bila nagrada zadnjega dneva v Londonu? V vsem ceremonialnem sijaju zemeljskega užitka smo se v večerni uri v popolni tišini zaradi preutrujenosti vrnili v mesto z ladjico kot lordi (smeh)!
Da bi bila ekskurzija na Otok veliko bolj doživeta in nepozabna – predvsem pa, ker smo veliki oboževalci in oboževalke britanske kriminalistično-dramske serije Midsomer Murders (“Umori na podeželju”) – smo se iz gorenjskega firbca podali z vlakom “na podeželje” za dva dni, da raziščemo, ali je ostalo še kaj preživelih prebivalcev angleškega podeželja … Pač, vprašanje, ki smo si ga zastavili v britanskem črnem humorju, biti ali ne biti, glede na to, da je v vsaki epizodi te serije umorjeno kar nekaj ljudi! Tako, na primer, je zadnja minuta 1. episode v 1. seriji (The Killing at Badgers Drift) bila snemana v Cambridgeu, snemalec pa je ujel ozko sprehajalno ulico, po kateri smo tudi hitro hodili! Ampak brez murders, se razume: DCI Barnaby (“glavni detektiv inšpektor”) se skupaj z ženo elegantno sprehodi do teatra, v katerem igra njuna hči, ponosen in sproščen, da je končno razpletel uganko o mladi morilki, “bodoči nevesti”, ki nikoli ne bo poročena z bogatim veleposestnikom tako kot Elizabeta I!
Zaradi te posebne nagrade z obiskom “podeželja” so students tako vsaj bežno dobili občutek za primerjanje tempa in kvaliteto življenja med “velemestom” in “vasjo”. Čeprav Cambridge – meni najlepše univerzitetno mesto v ZK, s 31 kolidži, ustanovljenimi med 13. in 20. stoletjem – ni ravno “vas” po številu prebivalcev (približno pol Ljubljane), pa srednjeveško romarsko mesto Ely da prišleku, ki je ravno ušel strašanskemu hrupu velemesta, vtis prijetne “vasi” kot v omenjeni seriji: z malimi klasičnimi angleškimi cottages (“male hiške”), obdanimi s cvetočimi vrtovi, in z živahno tradicionalno sobotno tržnico okoliških kmečkih in umetniško-obrtniških izdelkov (tržnica je tu že od 13. stoletja dalje). Malo manj kot eno tretjino večji od Kamnika je Ely postal sedež škofije s stolnico že leta 1109 in pokriva tudi Cambridge, sicer pa je že dolgo veljal za mesto, leta 1974 pa mu je bil ta status podeljen tudi s kraljevo listino, kar pomeni, da je tretje najmanjše mesto v Angliji.
Obe mesti sta ugnezdeni v t. i. the Fens (Fenlands): v naravno (sladko- ali slanovodno) močvirnato območje nacionalnega značaja v vzhodni Angliji, ki temelji na krajini z bogato ekologijo in številnimi biotskimi vrstami ter gospodarskimi dejavnostmi. Medtem ko je večina močvirja – tudi območje okoli Cambridgea – bila umetno izsušena od 17. stoletja dalje, kar je ustvarilo ravno, suho, nizko ležeče bogato agrarno regijo (približno polovico kmetijskih zemljišč razreda 1 v Angliji se nahaja ravno v Fensu), je Ely še vedno v tem območju, kljub temu da ni več otok, kot je prvotno bil. Okolica Elyja še vedno kaže mnogo karakteristik preteklosti, kot npr. sistem odtočnih kanalov in umetnih rek (nasipi in odtoki) ter marina ob reki Great Ouse z narrowboats. Ti ozki leseni čolni so britanska posebna vrsta rečnega kanalnega čolna, ki mora imeti določeno velikost (2,13 x 21,95 m) zaradi standardne širine in dolžine zapornic. Pred razvojem železnice so narrowboats bili pomembno prevozno sredstvo v trgovski povezavi kanalskega sistema tako v regiji kot v državi. Prvotno jih je po kanalski vlečni poti vlekel konj, ki ga je vodil član posadke, v obdobju industrijske revolucije pa ga je postopoma zamenjal parni in nato dizelski motor. Zadnji redni prevoz tovora na dolge razdalje po kanalu je od leta 1970 praktično izginil, od takrat dalje pa so se narrowboats postopoma spreminjali v stalna ali občasna bivališča, za oddih ob koncih tedna ali kot najem za počitnice.
Glavni namen izleta v Cambridge je bil sicer zaključiti našo zgodbo s Henrikom VIII, torej z obiskom King’s College – edinega kolidža, dostopnega javnosti v času izpitov od sredine maja do sredine junija – in njegove kolegijske kapele, ki je bila zgrajena v treh fazah (1446–1531) zaporednih kraljev, kar daje kolidžu tudi ime. Arhitekturna zgodovina kapele je bila prepletena z Vojnami dveh rož (1455–1487) – državljanska vojna za prestol v Angliji med starim fevdalnim slojem (rodbina Lancaster z rdečo vrtnico) in med novim plemstvom (rodbina York z belo vrtnico) – in je bila dokončana pod vladavino Henrika VIII v istem poznogotskem stilu kot kapela njegovega očeta v Westminster Abbey. Prečudovita kapela, v kateri se dekorativno v kamnu simbolično ponavlja preplet obeh vrtnic, ima največji pahljačasto obokan strop na svetu, 26 velikih vitražev na vzhodu, od tega 24 iz 16. stoletja, in oltarno sliko Čaščenje magov (1633–34) flamskega baročnega slikarja Petra Paula Rubensa. Posestva z vrtovi najbolj prestižnih kolidžev – students tu jedo in spijo, študirajo pa skupaj z drugimi students iz vseh kolidžev glede na izbor predmeta na oddelkih fakultet, razseljenih po mestu – so, vključno s King’s College, razvrščeni vzdolž reke Cam. To zeleno, slikovito območje zadaj teh kolidžev (The Backs) na obeh bregovih počasne reke, ki je bilo del izsušenega Fensa, je oblikoval znameniti angleški vrtnar in krajinski arhitekt Lancelot “Capability” Brown (1715–83). Naj spomnim, da je ravno on imel največji vpliv na razvoj t. i. angleškega krajinskega vrta/parka, drugačnega od francoskega, bolj formalnega stila, ki se je razvil v Versaillesu, oba stila pa sta tudi vidna v Arboretumu Volčji Potok. Pogled na The Backs – iz katerega smo na sprehodu občudovali harmonični preplet arhitekture z naravo – velja za enega od desetih najlepših pogledov v Angliji.
Enako velja tudi za pogled na mogočno normansko-gotsko katedralo v Elyju iz daljave, ki se z oktagonom (1322–28), enem izmed čudes srednjeveškega sveta, impozantno dviga nad (malim) hribom, obdanim s prostrano ravnino Fensa, zaradi svoje značilne zunanje oblike pa si je stolnica prislužila vzdevek the ship of the Fens (“ladja Barja”). Prvotno je katedrala bila zelo bogata opatija na otoku Ely, ki jo je leta 673 ustanovila vzhodnoangleška princesa, kraljica Fenlanda in prva opatinja ter kasneje anglosaška svetnica, sv. Etheldreda (ali sv. Audrey, c. 636–679). Svetnica, ki se tudi časti v rimskokatoliški liturgiji na dan njene smrti (23. junija), je, po besedah Bede, anglosaškega pisca in meniha, umrla zaradi tumorja na vratu, ki ga je bog poslal v svoji dobroti, da bi jo razbremenil krivde za nečimrnost, ker je v mladosti nosila težke ogrlice. Pisec dodaja tudi, da je Seaxburh, njena sestra in druga opatinja, odprla sestrin grob 16 let po njeni smrti, v katerem je bilo njeno telo nepokvarjeno, posmrtne ostanke pa je potem leta 695 prinesla v novo cerkev. Njena relikvija – znana po srednjeveških čudežih – pa je kasneje, po napadu Vikingov, spodbudila benediktinski red, da so opatijo obnovili (970), kasneje pa je bila na tem mestu zgrajena današnja katedrala. Tako je sv. Etheldreda bila do reformacije ena najbolj priljubljenih srednjeveških svetnic v Angliji, njeno svetišče v katedrali pa je bilo eno najbolj pomembnih romarskih krajev v ZK: svetišče je bilo leta 1541 uničeno, njena relikvija pa se danes nahaja v bližnji rimskokatoliški cerkvi, St Etheldreda’s Church, zgrajena v neogotiki šele leta 1903.
In za konec – v stilu naslova ene izmed komedij Dober konec vse povrne Williama Shakespeara – bi rada še dodala, da smo kljub preutrujenosti – če smem povezati citat Dr. Johnsona z naslovom mojega zapisa – bili brezmejno zadovoljni, da smo našo ekskurzijo zaključili z romanjem “na podeželje” oz. v “sveto deželo Angležev in Angležinj”, kot se the Fens tudi imenuje zaradi verige srednjeveških cerkvenih objektov, katere sestavni del je tudi katedrala v Elyju.
Predvsem pa, če smo pot našega spoznavanja zaključili že ravno v Elyju, naj povzamem poslednjo misel iz ganljive razstave z naslovom Am I my brother’s keeper? (“Ali sem čuvaj svojega brata?”) britanskega kiparja Seana Henryja (r. 1965). Umetniška instalacija vsebuje 28 polikromiranih figur (1999–2024) – v različnih velikostih in pozah, izdelanih iz raznolikih materialov (bron, keramika, mavec) ter pobarvanih v olju – razpršenih na nepričakovanih mestih zunaj in znotraj katedrale, tako v nišah kot nad grobnicami. Umetnik pravi: “Ne vemo, kdo so, in medtem ko se nam podobe zdijo znane, in upam, čustveno prisotne, je dvoumnost okoli njihovega statusa pomemben del tega, kako in zakaj sodelujemo z njimi.” Naj spomnim, da je veliko skulptur postavljenih ravno na mestih, kjer bi prvotno stali srednjeveški svetniški kipi, če jih Henrik VIII ne bi dal oskruniti v času reformacije. In kot doda kustosinja Jacqueline Creswell v uvodnem letaku: “V svetu, ki ga včasih pestita delitev in brezbrižnost, si lahko vprašanje [naslov razstave] razlagamo kot vprašanje moralne odgovornosti do drugih. Razstava spodbuja k razmisleku o tem, v kolikšni meri lahko posamezniki podpirajo drug drugega. Besedna zveza nas izziva, da razmišljamo onkraj lastnih interesov, in upošteva našo večjo vlogo pri ustvarjanju bolj pravične, sočutne in vključujoče družbe. … V kontekstu svetega kraja je naslov portal, preko katerega se lahko gradijo mostovi med ljudmi znotraj in zunaj skupnosti, kar pomaga odpreti razpravo o naši skupni človečnosti.”
In to je to. V mnogo pogledih, simbolično gledano, je bil namen našega končnega izleta po eni strani nabiranje novih izkušenj, dogodivščin in spominov, in smo veseli, da smo-tu-in-zdaj kljub mnogim “umorom na podeželju” (smeh), po drugi strani pa, da smo na tem življenjskem potovanju imeli edinstveno priložnost za tkanje medgeneracijskih vezi, prijateljstva in ljubezni, znotraj in zunaj skupnosti, v svetu, kot je naš, polnem sovraštva zaradi vojn in begunstva. Vsi smo del ene velike globalne vasi, pa četudi s počasno hojo, brez oči na pecljih in napetih ušes!
mag. Andreja Brulc
Posvečeno mojim students angleškega tečaja v okviru zavoda Medgeneracijsko središče Komenda.
