Skupaj stopata tako po zasebni kot poslovni poti. Njuna sladka točka oz. originalno Sweet point je prepoznavna po okrogli rdeči prikolici, ki sicer predstavlja jagodo, a ljubkovalno ji pravita kar jajček. Irena in Boštjan Polak iz Mengša že tretje leto uspešno vodita lokal na poti, ki ponuja sladoled in sladka okrepčila, z njim gostujeta na raznih prireditvah, kadar ne, pa s svojo ponudbo razveseljujeta Mengšane pri občinski stavbi oz. kulturnem domu. Njuna zgodba priča o vztrajnosti, podpori in uspehu, kajti pot do lastnega podjetja nikakor ni bila le sladka, temveč ju je postavila pred mnogo preizkušenj. »Ne moreš živeti pravljice, če nisi pripravljen stopiti v temen gozd,« zato menita Irena in Boštjan, hvaležna, da danes živita svoje poslanstvo in čarata nasmehe na obrazu, kjerkoli se pojavita s svojo sladko točko.
Boštjan Polak prihaja iz Kokarij, naselja v občini Nazarje. Je gostinec, večinoma je delal v strežbi. Poklicna pot ga je vodila iz domače Zg. Savinjske doline v Ljubljano, od vajenca do vodja oz. izvršnega direktorja. Z Ireno, ki je Kamničanka, imata dva otroka, sedemletno Miriam in štiriletnega Marcela. Ker je hči hud alergik, je bil stalen izziv, kje najti sladoled, ki bi ga lahko jedla brez skrbi. Da bo nekoč imel svoj sladoled, je vedno govoril Boštjan, medtem ko si je Irena mislila, naj sanja, in ni verjela, da bo obljubo kdaj tudi uresničil.
Bolezen spremenila prioritete
Pred petimi leti je Boštjan hudo zbolel. Diagnoza: rak ščitnice. Tedanji delodajalec ga je odpustil med boleznijo. »Takrat se je začela moja zgodba. Začel sem razmišljati in iskati alternative za spremembo poslovne poti,« razlaga Boštjan, ki je med boleznijo veliko bral in še posebej si je zapomnil misel Steva Jobsa: »Če želiš, da te bodo imeli v poslu vsi ljudje radi, prodajaj sladoled.« Misel se mu je usidrala do te mere, da je po ozdravitvi poiskal rdečo prikolico, izpolnil obljubo ter našel sladoled brez sledi alergenov – in sladka točka je bila rojena.
Irena je bila zelo skeptična, ljubke prikolice sprva ni želela niti pogledati. Takrat je bila še redno zaposlena, a kmalu zatem je izgubila službo, zato ji je Boštjan prigovarjal: »Ne vznemirjaj se; pridruži se mi, začniva skupno poslovno zgodbo.« Danes sta uigran poslovni par z neverjetno pozitivno energijo, kar jima priznavajo tudi stranke, medtem ko sama dodajata, da ni vedno vse rožnato in sladko, a sta se z leti naučila vijugati med izzivi in radostmi skupnega življenja ter posla, ob čemer poudarjata tudi izjemno hvaležnost za pomoč dedkov, babic in prijateljev.
Začetki so bili zelo težki
»Nihče naju ni poznal, zato so naju povsod zavračali,« o težkem začetku pove Irena in prizna, da so bili to trenutki, polni dvomov, ko bi najraje obupala, a Boštjan ni odnehal. »Vztrajaj,« je ves čas verjel v njuno idejo. Potem se je počasi odprlo, prišla sta na prvi dogodek, potem drugega itn. Prvi naročniki so še danes njune stranke, kar priča o kakovosti ponudbe in njunega dela. »Gradila sva počasi. Sprva sva delala skoraj zastonj, saj je bil glavni cilj predvsem prepoznavnost. Največji izziv je bil, kako se kosati z ostalimi sladoledarji, saj je bil v najinem jajčku aparat, ki je imel le eno pipo, torej sva lahko ponujala le en okus,« se spominja Irena. Boštjan je našel rešitev v raznih prelivih, posipih in pršilih ter ustvaril sladoled Ferrero Rocher, ki je postal zaščitni znak njune ponudbe. Sčasoma sta dodala še pijačo slushy, kavo …
Decembra prebudili in povezali Mengeš
Potem je prišel avgust 2023 in poplave. »Vse nama je poplavilo – stanovanje, živela sva na Kregarjevem, oba avta, pisarno, skladišče v nekdanji Smodnišnici … Na srečo je bil jajček parkiran pri Boštjanovih starših,« se spominja Irena. Že pred tem si je družinica urejala dom v Mengšu, potem pa jih je narava prisilila, da so se preselili dobesedno čez noč. »En mesec sva držala v rokah samo lopate, za posel ni bilo časa. Ravno takrat so naju poklicali iz Parka vojaške zgodovine Pivka, ali bi prišla na njihov dogodek,« razlaga Irena, ki je sprva mislila, da jima ne bo uspelo, saj le nekaj tednov po poplavah nista imela pripravljenega ničesar od ponudbe, a Boštjan jo je spodbudil, »Brcaj, v nedeljo greva v Pivko!« Zavedal se je, da sta mimo odbrzela dva poletna meseca, ko je njuna glavna sezona. To je bil tudi razlog, da sta razširila svojo ponudbo z zimskimi dobrotami – dodala sta palačinke, vročo čokolado, kuhano vino, žganje. Vedela sta, da potrebujeta tudi stalno mesto za svojo prikolico, kjer bi lahko obratovala tiste dni, ko Sweet Point ni na poti. Tako bi razpršila svojo dejavnost in ne bi bila odvisna le od sezone, vremena in dela na prireditvah ob koncih tedna. Mengeš se je zdel idealna lokacija, zato je Boštjan svojo vizijo predstavil županu Bogu Ropotarju. Njuna ideja ga je navdušila in dobila sta zeleno luč, da lahko štirikrat na teden postavita rdeči jajček s sladko ponudbo na mali trg ob občinski stavbi. »Že prvo leto je bilo prijetno, tudi obisk je bil dober, zato sem želel, da bi decembra dodali še dogajanje za otroke. Župan je dal pobudo za drsališče, jaz sem zagrabil in tako smo lani konec leta uresničili idejo,« razlaga Boštjan. Ob mengeškem drsališču sicer ni bilo prepoznavnega rdečega jajčka, saj je bil premajhen; razširila sta namreč ponudbo, poleg tega sta bila odgovorna tudi za urejanje drsališča in ledene ploskve ter shranjevanje drsalk in ostalih rekvizitov za drsanje, zato sta posebej za ta namen kupila leseno hiško.
Praznično dogajanje je v občini Mengeš pritegnilo ogromno pozornosti, že ob prižigu lučk se je ob drsališču trla nepopisna množica ljudi. »Česa takega nismo pričakovali! Neverjetno! Tudi ostali dogodki so bili odlično obiskani. Prižig lučk in obisk Božička sta organizirala občina in turistično društvo, mi smo organizirali peko prazničnih piškotov, otroško silvestrovanje, poslikave obraza, nastope harmonikarja, tečaj drsanja in zaključek drsališča,« razlagata zakonca Polak, ki, sodeč po obisku, menita, da je Mengeš potreboval praznično vzdušje, »tako midva kot celotna ekipa na Občini Mengeš smo se trudili, da to ni bilo samo drsališče, ampak smo mu z dogajanjem dali dodano vrednost. Prebudili smo Mengeš. Občani so se povezali med sabo, česar prej ni bilo.«
Najbolj pomembno je biti dober zgled otrokoma
Naporen, a čudovit december je zdaj za njima, Irena in Boštjan pa že pogledujeta v prihodnost. Cilj je jasen: ohraniti obstoječe in privabiti še več potencialnih strank. Kako? »Želja je, dogovoriti se z občino za dolgoročno sodelovanje pri organizaciji prazničnega decembrskega dogajanja. Še večji poudarek bo na organizaciji sladolednih dni za podjetja. To je naš paradni konj. Ugledna podjetja, ki so jim zaposleni mar, naju povabijo, da jih presenetiva z brezplačnim sladoledom. Zanimivo se nama zdi sodelovanje na porokah, še vedno bova sodelovala na festivalih, prireditvah in timbildingih,« razlaga Boštjan in pove, da razmišljata tudi o nakupu dodatne prikolice. »Če bo šlo dobro, bomo rastli, če ne, bo treba še malo počakati,« ob tem doda Irena. Kot poudarjata, nikoli ne razmišljata zgolj o dobičku, temveč ju pri delu vodi tudi želja vračati skupnosti, zato enkrat ali dvakrat na leto s svojim jajčkom in ponudbo brezplačno razveselita ranljive skupine. Obiskala sta že vrtec in dom upokojencev v Kamniku pa dom počitka v Mengšu in njegovo enoto v Trzinu, poleg tega sta donirala zimske rokavice članom Medobčinskega društva Sožitje Mengeš. »To nama veliko pomeni. Ko vidiva zadovoljne obraze, veva, da nekaj delava prav,« menita.
Da nekaj delata prav, pa jima na svoj način povesta tudi njuna hči in sin. »Ko bom velika, bom v jajčku prodajala sladoled,« pravi Miriam, Marcel pa doda, »jaz ga bom pa ”fural”!« Tako Irena kot Boštjan poudarjata, da je njuna največja želja biti otrokoma vzor. »Hočem, da nama uspe in otroka vidita, da je vse mogoče. Imela sva težke trenutke, a vztrajala sva. Vedno sva bila borca. Danes sva tukaj, zdrava, delava to, kar naju veseli. Upam, da sva dala otrokoma dober zgled, da tudi če padeš, se moraš znati pobrati,« zaključujeta zakonca Polak.
