Matic Romšak, slovenski rekorder v številu nastopov na triatlonih Ironman in pol Ironman, je vse bolj znan tudi kot velik poznavalec vin. Pred kratkim je tekmoval na državnem prvenstvu someljejev in se uvrstil v polfinale. V svoji zbirki ima več kot 2000 arhivskih vin.
V Društvu za razvoj pivske kulture Sommelier Slovenije, ki je vključeno v svetovno someljejsko združenje, so po letu 2022 ponovno izbirali najboljšega someljeja Slovenije. Tekmovanje je bilo v Novi Gorici. Kandidati so morali med drugim v 120 minutah opraviti zahtevno pisno preverjanje znanja iz vinogradništva, vinarstva in someljejske stroke. Sledila je opisna degustacija dveh vin ter naloga spajanja vina s hrano. V praktičnem delu so tekmovalci prikazali svoje spretnosti pri dekantiranju in strežbi arhivskega vina.
Prav je, da zmaga profesionalec
»Prvič sem bil povabljen na državno prvenstvo, od deseterice prijavljenih se nas je sedem someljejev uvrstilo v polfinale, od tega pet dejavnih v vinski stroki. Trije med njimi so sodelovali v finalu. Zadovoljen sem s svojim nastopom, prav pa je, da je državna prvakinja postala Kranjčanka Simona Česen, ki je glavna someljejka v ljubljanskem Wine baru Šuklje, in je res pokazala največ znanja in spretnosti. Državni prvak bo naslednja tri leta vpet v domače in mednarodne vinske dogodke, tudi vinska tekmovanja, ki se jih sam zaradi službenih obveznosti v Poslovni coni Komenda seveda ne bi mogel udeleževati. Simona bo med drugim tudi prva ženska, ki bo zastopala Slovenijo na svetovnem prvenstvu someljejev naslednje leto na Portugalskem.«
V Društvu ljubiteljev dobrega vina tudi 90-letni tast
Nove izkušnje, ki jih je pridobil v Novi Gorici, bo Matic z veseljem delil s svojimi vinskimi prijatelji, s katerimi deli predvsem kulturno okušanje vin in druženje. »Vpet sem v dve društvi, prvo je Društvo ljubiteljev dobrega vina. Po 35 letih smo še vedno isti člani kot ob ustanovitvi, najstarejši član pa je moj tast France, ki je star že 90 let. Dobimo se dvakrat letno na domu enega od članov, ki pripravi skrito degustacijo, kar pomeni, da zavije steklenice in jih zakrije, mi pa poskušamo ugotoviti, od kod je posamezna steklenica, iz katerega okoliša, pa seveda letnik, sorto in stopnjo sladkorja. Za pravilno sorto sta na voljo dve točki, ostale kategorije pa prinašajo eno točko, tako lahko za posamezno vino skupaj dobiš pet točk. Na koncu vsake degustacije razglasimo zmagovalca.«
Z Borisom Zakrajškom ustanovila Društvo Vinum Bonum
Drugo društvo je Vinum Bonum (Dobro vino). »Ko sem bil zaposlen še na NLB-ju, sva ga ustanovila z Borisom Zakrajškom. V njem smo ljubitelji vina, številni tudi iz poslovnega sveta. Dolgoletni predsednik je bil Kamničan Ivo Pirc, član je bil tudi ekonomist Bogomir Kovač. Srečujemo se v različnih gostilnah po Sloveniji. Dogovorjeni smo, da gostilna pripravi hrano, vino pa prinesemo s seboj, saj eden od članov društva vsakič pripravi vinsko spremljavo. To so zelo prijetna druženja, na katerih izmenjujemo mnenja iz različnih področij. Tisti, ki se ne spoznajo na finance, prisluhnejo, kam se nagiba trg vrednostnih papirjev in ali se na primer splača kupovati zlato, dr. Boris Kralj, ki je mimogrede novi predsednik društva, pa lahko svetuje pri dermatoloških težavah članov (smeh).«
2200 arhivskih vin, najstarejše iz 1943
Matic ima zelo bogato zbirko vin: »Res je, imam več kot 2000 različnih nalepk. Najstarejše vino je iz leta 1943. Arhivskih vin zdaj ne kupujem več, moram pa skrbeti za zbirko, kajti vinom je nekje po 25 letih treba zamenjati zamaške, saj postanejo prepustni. V steklenico pride kisik in zato vino oksidira. Zamaške menjam kar sam, saj imam posebno napravo, prav tako tekoče žveplo in sterilne zamaške.« Seveda so takšna vina zelo primerna za posebna darila. »Pred kratkim sva bila z ženo povabljena na poroko in sva 48-letnemu ženinu podarila vino letnika 1977.«
Danes je letina le še dobra ali draga, slabe ni več
Ko smo ravno pri letniku: katerega bi priporočal? »V prejšnjem stoletju so bili odlični letniki 1983, 1993 in 2003, zdaj pa tega ne spremljam več podrobno. Ko si včasih vprašal vinogradnika, kakšno vino je pridelal, je rekel dobro ali slabo. Ko jih danes vprašaš, kakšna je bila letina, odvrnejo: dobra ali draga. Slabe letine ni več. Danes je namreč na voljo toliko bioloških in kemijskih pripravkov, da pri strokovnem kletarjenju slabega vina ni več. Na trgu pa vinarji ponujajo številne novitete, kot so penine na drožeh, oranžna vina ali vina, zorjena v amforah. Takšna vina so ustrezno dražja. Načeloma lahko zelo dobro vino kupiš za 10 do 15 evrov, v naših dveh društvih pa za degustacije kupujemo steklenice do 30 evrov. To so sprejemljive cene.«
Dobro vino naj bo dobro postreženo
Da se našemu sogovorniku zdi nezaslišano, da nekateri iz buteljčnega vina pripravijo špricar, ni treba posebej poudarjati, prav tako, da v nekaterih gostilnah rdeče vino postrežejo prehladno, torej iz hladilnika. »To je velika napaka. Dobro vino mora biti tudi dobro postreženo. Rdeče vino se streže pri 14 do 18 stopinjah, šele pri tej temperaturi bo vino razvilo fenolne in aromatične snovi, postalo bo harmonično, s sozvočjem alkohola, sladkorja, kisline in taninov. Če pa je vino prehladno, bodo izstopale kisline, arome bodo zaprte, tanini pa trpki. Pri pretoplem vinu izstopa alkohol, kisline skoraj ne čutimo, vino deluje utrujeno.« Še en podatek, ki bo kmalu prišel prav: penine se strežejo pri temperaturi med 6 in 8 stopinjami, bela vina med 10 in 12 stopinjami.
Zelo pomemben je tudi kozarec
Neprimerna temperatura vina je zato razlog za zavrnitev vina v gostilni, meni Matic Romšak, ki poudarja tudi pomembnost izbire kozarca. »Neverjetno, kako sestava in oblika kozarca vpliva na okus vina. Bili smo na degustaciji, ki jo je vodil priznani somelje Valentin Bufolin, prejšnji državni prvak. Poleg steklenih kozarcev je imel kartonasti kozarec. Najprej smo vino natočili v pravi kozarec, nato pa pretočili v tisti kartonasti kozarec. Zdelo se je, kot da pijemo vodo. Vino je bilo brez vonja in okusa. Svetujem, da si privoščite dobre kozarce, pomembno pa je tudi, da nikoli ne nalijete več kot do polovice kozarca. Sam vedno natočim največ en deciliter.«
Kdo so najboljši vinarji?
Ob naši vinski zgodbi ne moremo še mimo vprašanja, kdo je za Matica najljubši oziroma hišni vinar? »Že 40 let je to Silvo Črnko, iz Jarenine pri Mariboru. Njegova vina imam tudi za poslovna darila. Bela vina – traminec, renski rizling, chardonnay, sauvignon … Ko kakšno steklenico odprem po nekaj letih, je še boljša, ta vina res lepo zorijo v steklenicah. Če me vprašate, katera je najboljša vinska klet, pa bom rekel Zadružna klet Brda Dobrovo. Odličen poslovni model imajo, povezani so s 300 predelovalci in lahko za najboljše polnitve iz serije A+ in De Baguer izberejo tudi najboljše grozdje. Pri njih ne moreš zgrešiti. Fantastičen je njihov beli pinot iz serije Quercus, letnika 2024, ki je dobil na Dekanterju zlato medaljo. Zbral je 95 točk. Toliko praviloma dobijo vina, vredna med 40 in 50 evri, tega pa dobiš za šest evrov.«
Vino naj bo predvsem harmonično
Skratka, vina z etiketo srebrni ali zlati dekanter so vedno dober nakup. Marsikaj primernega je mogoče dobiti tudi pri nizkocenovnih trgovcih. »Za manj kot deset evrov kupujem avstralski Shiraz iz doline Barossa vinogradnika Wolfa Blassa. Po prvem nakupu sem ugotovil, da gre za odlično vino. Malo sem raziskal in ugotovil, da je v ozadju nemški vinogradnik, ki se je leta 1961 preselil v Avstralijo. Tam ima ogromno proizvodnjo, pridela 45 milijonov litrov vina na leto, tako da se je moral povezati s svetovnim trgovcem in vino ponudi po ceni, ki je nižja od pričakovane glede na kakovost.« In še večna dilema, ali belo ali rdeče? »Nekoč mi je vrhunska slovenska enologinja rekla, naj bo vino predvsem – harmonično. Če je harmonično, ima usklajene sestavine: telo, sladkor, alkohol in kisline ter arome. Če je vseh pet prstov lepo povezanih v celoto, roka deluje.«
Triatlonska modrost: če greš na tekmo, daj vse od sebe
Pogovor smo od klasičnih užitkov na koncu zapeljali še k – užitkom v trpljenju. No, vsaj za običajnega človeka je misel na Ironman triatlon povezana s trpljenjem. »Delno to drži. Če hočeš končati Ironman, moraš seveda znati trpeti. Sam poskušam na vsaki tekmi narediti največ, kar lahko. Včasih mi kdo reče, kako bi šele dobro tekmoval, če bi dal vse od sebe. Jaz pravim, da če greš na tekmo, se moraš potruditi po najboljših močeh, seveda pa nikoli ne grem prek sebe, da bi se v cilju kar zgrudil, vsaj nič več (smeh). Pet minut po prihodu v cilj grem vedno lahko na pivo. Tako kot pri pitju, tudi tu velja zmernost. Ne pretiravam in ne čutim pritiska, da bi moral vsak dan trenirati, je pa res, da se že kar slabo počutim, če tri dni ne migam. Takrat se moj metabolizem ustavi, koža me zapeče. Mogoče smo pa malo res zasvojeni s tem, a na dober način, to je preprosto način življenja.«
Slovenski rekorder: 17 Ironmanov in 95 polovičk
Če seštejemo opravljane cele Ironmane in polovičke, je Romšak slovenski rekorder v nastopih na Ironmanih. Prvega je leta 2001 v Avstriji opravil z Urošem Velepcem in takoj osvojil normo za nastop na havajskem Ironmanu. »Zdaj imam 95 polovičk in 17 celih Ironmanov. Polovičk še vedno naredim pet ali šest letno. Včasih mi žena reče, ali še nimam dovolj. A dokler se lahko kosam z mlajšimi in pridem v absolutni kategoriji v prvo tretjino nastopajočih, me volja ne bo minila. Je pa na krajših razdaljah težko biti konkurenčen. Frekvenca koraka pada. Včasih je bila 200 korakov na minuto, danes je 170. Pri plavanju je bilo včasih 31 zamahov na minuto, danes 28. Zdaj si tudi ne znam več predstavljati, da bi tekel maraton pod tremi urami. Saj niti ne poskušam – 42 kilometrov asfalta pusti posledice. Precej težav sem imel s kolki, koleni, tetivami. Letos me je mučila poškodba ahilove tetive, a zdaj je vse v redu in ravno ta teden sem šel spet na daljši tek,« nam je še povedal evropski prvak v triatlonu leta 2019 v kategoriji M55–59.
M. O.
