Naše mentalno zdravje je bila osrednja tema tretjega večera Dober večer, znanost v Knjižnici Domžale. Sogovorniki povezovalca večera Marka Jerana, raziskovalca z Instituta Jožef Stefan, so bili doc. dr. Jurij Bon, dr. med., spec. psihiatrije, Mateja Aleksandra Kegel, pisateljica, novinarka, podjetnica in avtorica knjige o izgorelosti in paničnih napadih ter Mina Morrgan, psihologinja, terapevtka in učiteljica joge v centru No stress.
Potrtost, pomanjkanje energije in volje, pomanjkanje občutenja užitka, pri stvareh, v katerih smo ponavadi uživali, tesnobnost, motnje koncentracije in spremembe v delovanju telesa so simptomi depresije. Duševna motnja, s katero se po svetu sooča kar 300 milijonov ljudi. Beseda na pogovornem večeru je tekla o tem, kdaj so občutki žalosti prehodna reaktivna stanja, ki bodo minila, in kdaj gre za duševno motnjo. Doc. dr. Jurij Bon je pojasnil, da obstaja več pristopov, kako sploh opredeliti, kdaj nečemu rečemo klinična motnja in kdaj ne. V psihiatriji obstajata dve veliki smeri. Prva je socialna; ta predpostavlja, da se bodo človekovi psihični procesi spremenili zaradi dejavnikov iz okolja. Druga je biološka smer, ki je bližje standardnemu dojemanju medicine. Kategorije depresije so opisane v klasifikacijskih sistemih, ampak je pri tem treba razumeti mehanizme v ozadju, saj težko zamejimo različne stopnje oz. kategorije depresije. V medicini načeloma lahko rečemo bolezen šele nekemu stanju, ki ga v celoti razumemo, na primer angini. Poznamo njene simptome, znake, časovni potek in s testom prepoznamo bakterijo, ki bolezen povzroča. V praksi pa rečemo bolezen še marsikateremu drugemu stanju. Zaplete se že pri arterijski hipertenziji, kjer časovnega poteka ne moremo predvideti, ampak stanje zdravimo, saj drugače bolniku ne moremo najbolj optimalno pomagati. Pri duševnih boleznih je to še težje določljivo, porajajo se celo vprašanja, ali so to sploh res bolezni, ali se jih splača zdraviti z zdravili, s katerimi zdravimo telesne bolezni, ali bi jih bilo treba razumeti kot umske spremembe ljudi in bi jih obravnavali samo s psihološkimi sredstvi. Možgani so namreč kompleksen organ, z biološkega vidika zahteven za zdravljenje, ampak nova dognanja v nevroznanosti se približujejo psihološkemu zdravljenju na biološki ravni. Na vsako bolezen lahko gledamo kot na spekter v populaciji, kjer so pri določenih ljudeh neželeni simptomi bolj izraženi kot pri drugih, zdravljenje pa je usmerjeno, tako da s čim manj škodljivimi sredstvi na različnih ravneh vplivamo na ugodno spremembo. Na diagnostičnem prvem pregledu pogovor teče o težavah, kjer skušajo ugotoviti, kaj se pacientu dogaja, kakšni so simptomi, kakšne so okoliščine in telesni vzroki. Na podlagi naštetega postavijo najbolj verjetno hipotezo. Če ugotovijo, da gre za depresijo, določijo tudi njeno stopnjo. Blažje in zmerne stopnje depresije se lahko zdravijo zgolj s psihoterapevtskimi pristopi, medtem ko se zmerne do hujše depresije po evropskih in tudi slovenskih smernicah zdravi z zdravili ali katero drugo obliko biološkega zdravljenja. Zelo pomembno je oceniti, ali je oseba z resno stopnjo depresije ogrožujoča. V takem primeru osebo hospitalizirajo. Namestitev v bolnišnici lahko zelo pomaga tudi osebam, ki so postale že zelo pasivne, saj jim lahko strukturirano okolje bolnišnice pomaga k ponovni aktivaciji. Zdravila za zdravljenje depresije so različna, večina pa deluje na cele možgane, in sicer zvišuje nivoje živčnih prenašalcev. V ključnih delih možganov, ki so evolucijsko starejši in so na depresijo pretirano aktivni, delujejo zdravila tako, da znižajo njihovo aktivnost in s tem zvišajo človekovo odpornost na stres.
Z zdravimi odnosi lažje premagamo izzive in težave
Mateja Aleksandra Kegel je pri premagovanju stisk izpostavila pomen zdravih odnosov. Če so odnosi slabi ali odnosov z drugimi nimamo, se stiske in druga stanja lahko poglabljajo. Gojenje dobrih odnosov ni zgolj družbena floskula, gostja je namreč delila svojo osebno izkušnjo, kako je slab odnos s t. i. čustvenim vampirjem vplival na njeno delovanje na drugih področjih v življenju, šele ko je odnos prekinila, je opazila, kako je vplival nanjo.
Mina Morrgan je osvetlila bio-psiho-socialni model kvalitete življenja, ki zajema celostno obravnavo in predpostavlja, da so duševne motnje redkejše, kot se nam zdi, in da gre za biopsihološko manifestacijo širših družbenih sprememb skozi posameznika. »Tako se skozi posameznika manifestira, kar nas obkroža,« je razložila Mina Morrgan. Vpeti smo v okolje, predstavila je problem, da vplivamo na živali in druga živa bitja že samo s poseganjem v njihovo okolje. Smo odnosna bitja, ki se razvijemo skozi odnose od maternice dalje. Poudarila pa je, da ni vse samo na posamezniku. Imamo dolge sezname opravkov, ki jih želimo v dnevu opraviti, včasih pa je bolje, da je seznam krajši in da so naši odnosi boljši. Za zdrave, kvalitetne odnose se je treba vprašati, kako se jaz z nekom počutim, koliko sem lahko jaz v tem odnosu, koliko avtentičnega dela mene lahko pride na plan. Ni nam treba biti “cirkuška opica”. Kakšno pomoč nudi svojim pacientom, poudarja, da je zelo odvisno, za kakšne težave gre. Glede na to izbere ustrezne pristope. Različne tehnike lahko močno pripomorejo pri izboljšanju stanja, a so hkrati lahko tudi pobeg od težave, da se z njimi ne soočimo. Treba je poznati svoje stanje, razviti stopnjo zavesti, da vemo, kaj v določenem obdobju, glede na to, kaj se nam dogaja, potrebujemo. Dela predvsem na preventivni ravni, s populacijo, ki ima težave, ki so še vedno v njihovi kontroli, oseba ima možnost to spremeniti, saj je na določeno stanje odreagirala pravočasno.
Doc. dr. Jurij Bon je poudaril širši kontekst odnosov. Človekov občutek varnosti namreč prihaja tudi iz vprašanj o stanju naše socialne države, smo pravična družba, imamo moralne vrednote itd. Ko začnemo izgubljati občutek varnosti, občutimo eksistencialni stres, ki nam onemogoča, da sodelujemo v družbi na enak način, kot tisti, ki se počutijo temeljno varne. Znanstvene raziskave, ki prikazujejo, v kakšni meri je v določeni družbi prisotna depresija in kako močno je rezistentna, pogosto kažejo povezave na področjih, kot so: kako pravična je ta družba, kako se ljudje v družbi počutijo, se ljudje počutijo revne, kakšna je možnost napredovanja itd.
Čustva so koristna za raziskovanje
Dotaknili so se tudi teme žalovanja, kjer pogosto pride do občutkov, ki bi jih povezovali tudi z depresijo in jih pogosto tudi ljudje sami tako opišejo. Pogosto gre za depresivna stanja, ki ne pomenijo nujno depresije. Klasifikacije so pomembne predvsem zato, da strokovnjaki lažje predvidijo potek stanja. V tem primeru stanje opišejo kot žalovanje, zato ker to opredeljuje tudi zdravljenje. Oseba potrebuje psihoterapijo, zdravila bi povzročila, da bi bila oseba preveč sproščena, ne bi imela motiva, da prebrodi proces žalovanja.
Mateja Aleksandra Kegel je spregovorila o tem, da se je s težavo treba soočiti, saj bežanje onemogoča rešitev. Ko pride do izzivov v odnosih, se je treba pogovarjati, si zastavljati vprašanja, k čemur spodbuja tudi svoje bližnje. Sami v svojem svetu, “balončku”, do rešitve težko pridemo. Četudi je težko, je nujno občutiti vsa čustva, z njimi zdržati, jih začutiti in jih predelati. Minna Morgan pravi, da so lahko sicer neprijetna, ampak zelo koristna za raziskovanje sebe in zgodb, ki so se nam dogajale in nam nekaj pomenile.
Povezovalec večera Marko Jeran je odprl temo mladostnikov in uporništva. Doc. dr. Jurij Bon je poudaril, da zelo težko ocenimo, kdaj se pri mladostniku uporniška nagnjenja razvijajo v smeri duševne motnje, saj je to obdobje najbolj dinamično v obdobju razvoja možganov. Zato sta vedenje in čustvovanje mladostnikov zelo nestabilna, kar je lahko del normalnega razvoja, hkrati pa so to lahko tudi znanilci razvoja psihotične motnje ob koncu mladostniške dobe. To je težko določiti, enaki simptomi se lahko pri nekom razvijejo v duševno motnjo, pri drugem pa ne. Pri vsaki klasifikaciji duševne motnje se upošteva zmanjšana funkcionalnost, kot je slabše napredovanje v učnem procesu. Mateja Aleksandra Kegel je opomnila, da naj vse stiske otrok jemljemo resno, da ne zmanjšujemo njihovih stisk, da jih poslušamo, da vedo, da se na nas lahko zanesejo. Tudi Mina Morrgan se je strinjala, da je zelo težko določiti, kdaj se lahko stanje razvije v motnjo. Starši naj bodo pozorni predvsem na to, če se mladostnik naenkrat zelo zapira vase. Tudi to ni zanesljiv pokazatelj, da je nekaj narobe, saj je to obdobje turbulentno, ko preizkušajo meje, iščejo svojo identiteto, z jezo kažejo svojo moč, se osamosvajajo, kar je tudi smisel odraščanja.
Najbolj dostopne droge so pametne naprave
Psihoaktivne snovi so dandanes najbolj prisotne in dostopne, kot so bile kadarkoli v zgodovini. Mladi, po mnenju doc. dr. Jurija Bona, posegajo po drogah za spreminjaje stanja svoje zavesti z namenom iskanja novih perspektiv, novih smislov sveta, vklapljanja v sekundarne družbe zunaj primarne družine in ne toliko kot izhod iz brezupa. Delujejo na našem sistemu za procesiranje užitka, zato hitro povzročajo odvisnost. Pri pretiranem uživanju se začnejo kazati negativni učinki, zato pogosto zamenjamo vzrok in posledico. Nekdo se slabo počuti in zato mora piti alkohol, v resnici pa je obratno. Pri mlajših je uživanje drog še večji problem, ker možgani niso v celoti dozoreli, nazadnje namreč dozorijo sprednji deli možganov, ki so namenjeni kontroli, ki kontrolirajo vse ostale dele, o dolgoročnih posledicah še ne razmišljajo. Močno pa na mlade vplivajo tudi pričakovanja družbe, ki zahteva vedno več in več, zato se k substancam zateče tudi marsikdo, ki bi z njimi rad izboljšal svoje sposobnosti in produktivnost. Mina Morrgan je omenila zdravilo Ritalin, ki se primarno uporablja za ADHD motnje, jemljejo ga študentje in celo že tudi srednješolci, da z njim podaljšujejo pozornost. Hkrati pa je opozorila tudi na to, da morajo starši, ki imajo odvisnega otroka, poskrbeti tudi zase, da lahko svojemu otroku pomagajo, da najde svoj smisel, namreč ravno tisti ozdravljeni, ki so našli občutek koristnosti, ponavadi ne zapadejo nazaj v odvisnost.
Doc dr. Jurij Bona je dodal, da so danes najbolj dostopne in nevarne droge pametne naprave. Priporoča, da starši prepovejo dolgotrajno dnevno rabo takšnih naprav. Kratki video posnetki v aplikacijah so z namenom kratki, kar povzroči izbruh dopamina, ki prinaša užitek, že naslednji trenutek pa se predvaja nov. Na takšen način učijo hitro iskanje zadovoljstva, kar lahko vodi v odvisnost. Še bolj nevarna se mu zdijo družbena omrežja, kjer osebo ocenjujemo, kako je videti, kaj zna, in tako dalje. Osebe so odvisne od potrditev, ki jih prejmejo od gledalcev, to povzroči hiter porast dopamina, medtem ko kritika na drugi strani lahko povzroči padec lastne vrednosti. Opaža porast samopoškodovanja in motenj prehranjevanja pri mladostnikih prav iz teh razlogov. Še najmanj škodljive se mu zdijo računalniške igrice, kjer ni hitrega zadovoljevanja užitka.
Zaradi stalnega stika z ekranom se spreminjajo naši možgani. Mina Morrgan je opozorila na to, da otrokom pametne naprave in aplikacije čim kasneje predstavimo in jih učimo aktivne, zavestne in smiselne uporabe.
Za zaključek so povedali svoja predvidevanja in upe za prihodnost. Doc. dr. Jurij Bon je rekel, da imamo sicer ljudje izjemne sposobnosti kompenzacije neugodnih dejavnikov, izrazil pa je skrb o permisivni vzgoji, prenašanju odgovornosti na učence in starše, premalo je skupne odgovornosti in nepostavljanju mej, ki se jih marsikdo ne želi ali ne upa postavljati. Mateja Aleksandra Kegel se je tudi navezala na temo kolektivne odgovornosti, da bi se bilo treba v šolah učiti o medsebojnih odnosih, te teme so prepuščene posameznim učiteljicam in učiteljem, nekateri se jih lotevajo, spet drugi sploh ne. Poudarila pa je tudi pomen izobraževanja in opolnomočenja staršev. Nadaljevala je Mina Morrgan, ki je povedala, da si želi več sistemskih rešitev, tudi v obliki novih ali ponovno uvedenih predmetov v šolah.
Gostje so se dotaknili zelo raznolikih tem v povezavi z mentalnim zdravjem, glede na odziv publike so spodbudili zanimanje in skrb za nadaljnji razvoj tega področja v naši družbi.
Eva Grašič
