Ginekologinja dr. Katja Milićević je mama šestih otrok. Leta 2020 je ustanovila zasebno ginekološko ambulanto Med-ona v Trzinu. Pri svojem delu poudarja pomen zaupanja in osebnega odnosa s pacientkami. »Najprej moraš zgraditi zaupanje. Šele potem lahko resnično pomagaš,« pravi. V pogovoru je spregovorila o svoji poklicni poti ter usklajevanju zdravniškega dela z veliko družino. O svojih šestih otrocih pravi, da so njena največja motivacija.
Zakaj ste se odločili prav za ginekologijo in porodništvo?Mislim, da me je zaznamovala že zgodnja izkušnja lastne nosečnosti in poroda. Začutila sem, da je to tisto, kar želim početi. Pred tem me je zanimala tudi psihiatrija. Vedno pa sem si želela pomagati ljudem in prevladala je ginekologija. Pri tem poklicu ne gre samo za nosečnost in porod. Žensko spremljamo v različnih življenskih obdobjih. Svoje delo imam res zelo rada.
Kaj vam je pri delu najljubše?
Predvsem odnos, ki ga zgradim s pacientko. Moja ambulanta temelji na sodelovanju in zaupanju. Ko pacientka razume, kaj se z njo dogaja, lažje sprejme priporočila in se aktivneje vključi v zdravljenje. Pri meni se vodijo cele generacije: babica, mama, hči in vnukinja. To mi veliko pomeni.
Prvič ste postali mama že med študijem. Kako ste usklajevali študij, specializacijo in družino?
Prvič sem rodila, še preden sem končala tretji letnik medicine. Med študijem sem imela dva otroka, naslednjega med sekundarijem, dva med specializacijo in šestega, ko sem bila že zaposlena v zdravstvenem domu. Vsak otrok tako predstavlja nek mejnik na moji poklicni poti.
Usklajevanje je bilo zahtevno, zahtevalo je dobro organizacijo in veliko podpore moža. Čez dan sem opravila obveznosti v službi in doma, zvečer in ponoči pa sem se učila. Vožnja domov po dežurstvu je bila včasih res naporna. Da sem prišla varno domov, sem si pomagala z glasno glasbo in odprtim oknom avta. Doma pa so me čakale druge obveznosti. Otrok, ki nestrpno čaka, da bo z mamico naredil tistih deset računov, prebral zgodbico.
Vsak teden si napišem seznam obveznosti, ki visi pri kavnem aparatu, da ga vidim vsako jutro. Si rečem: ‘Aha, tole je ta teden,’ potem pa samo kljukam. Pri šestih otrocih pač rabiš malo več opomnikov. Na enem koledarju so šolske in obšolske dejavnosti, na drugem zdravniški pregledi.
Koliko so danes stari vaši otroci?
Najstarejša hči je stara 27 let, končala je medicino in bo postala družinska zdravnica. Najmlajša je stara osem let. Vmes imamo zelo različna življenjska obdobja: eden je že končal fakulteto, drugi jo je začel, ena je opravila maturo, dva pa sta še v osnovni šoli. Pri nas je vedno zelo razgibano.
Si otroci med seboj pomagajo?
Zelo. Vesela sem, da so pripravljeni poskrbeti drug za drugega. Če prosim za pomoč ali prevoz, praviloma nihče ne reče, da ne more. Najmlajša obožujeta starejše brate in sestre, oni pa njiju. Odpeljejo ju v živalski vrt, na izlet ali po nakupih. To je ena najlepših plati velike družine: ko otroci odrastejo, niso povezani samo s starši, ampak tudi med seboj.
Vsa njihova imena se začnejo na črko A. Je bilo to načrtno?
Prvi dve imeni, Ana in Aleksander sta nastali spontano. Potem smo poiskali še ostale: Amadej, Alisa, Aljoša in Aneja. Otroci so ugotovili tudi, da imajo vsa imena po dve črki A. Pri prvih dveh je bilo to naključje, pri zadnjih pa smo morali biti že bolj pozorni.
Zakaj ste se po delu v javnem zdravstvu odločili za samostojno pot?
Pred odprtjem centra Med-ona sem pet let delala v Zdravstvenem domu Šiška, pred tem pa v porodnišnici in na kliniki. V javnem sistemu je bil tempo včasih tako hud, da ves delovnik nisi utegnil jesti, piti ali iti na stranišče. Obravnava 40 ali celo 60 pacientk na dan je izredno obremenjujoča. Najbolj me je skrbelo, da bi zaradi utrujenosti ali časovnega pritiska prišlo do napake. V zasebni ambulanti si lahko za pacientko vzamem več časa in jo spremljam, ji sproti pomagam do rešitve njene težave.
V centru ponujate tudi storitve, ki presegajo klasično ginekološko ponudbo. Zakaj ste se odločili za celostnejši pristop?
Že na začetku smo želeli ponuditi več. Ljudje si želijo več možnih rešitev. Ponujamo celostno obravnavo in zdravljenje urinske inkontinece, manjše estetske posege, vodenje nosečnosti, redne ginekološke preglede, preglede dojk, prehransko svetovanje, masaže, …
Zdravniki moramo kritično pojasniti, kaj je smiselno in kaj ne.
Kako pacientkam pomagate, da spregovorijo o intimnih težavah?
Misli ne moremo brati, zato je treba vprašati. Morda jim je ob prvem vprašanju nerodno, z dodatnimi vprašanji pa se postopoma sprostijo. To velja za spolnost, menstruacijo, krvavitve, bolečine in druga intimna področja. Pomaga tudi prijetno okolje, v katerem se pacientka počuti varno.
Ali pacientkam nudite tudi čustveno oporo?
Poskušam. Včasih potrebujejo predvsem nekoga, ki jih pomiri. Že vsakodnevno lahko v ambulanti ponudiš pomembno psihološko podporo, posebej pri občutljivih situacijah, obdobjih. Recimo v nosečnosti. Če ima nosečnica občutek, da ji nekdo stoji ob strani, je lahko nosečnost veliko manj stresna.
Ste pacientkam dosegljivi tudi po telefonu?
Telefon je na voljo vsak delovni dan. Medicinske sestre znajo številna vprašanja rešiti same, pri nujnih težavah pa pacientko naročijo še isti dan ali se posvetujejo z menoj. Pacientko običajno pokličem nazaj, da ugotovim, ali lahko težavo rešimo z usmeritvijo po telefonu ali pa mora priti na pregled.
Kako pacientki sporočite slabo novico?
Ni lahko. Ko človek izve slabo novico, zaradi šoka pogosto sliši samo del povedanega. Zato pacientkam svetujem, naj se z izvidi vrnejo, da jih skupaj še enkrat pregledamo. Ko razumejo, kaj se dogaja in kakšne možnosti imajo, se lažje odločajo o nadaljnjih korakih.
Se danes pogosto zgodi, da pacientke pred pregledom poiščejo odgovor na Googlu ali ChatGPT-ju?
Zelo pogosto. Internetna orodja so lahko koristna, težava pa je, da ljudje simptomov pogosto ne znajo pravilno razložiti. Če iščeš informacije o raku, boš dobil veliko odgovorov o raku in lahko svoj strah samo še povečaš. Včasih pacientka posluša mojo razlago in nato reče: »Tudi ChatGPT je povedal enako.« Takrat ji odgovorim: »Odlično, zdaj, ko se oba strinjava, se strinjate tudi vi?«Všeč mi je, da pacientke danes postavljajo več vprašanj, saj to pomeni, da želijo vedeti, razumeti in tako bolj sodelujejo pri zdravljenju. Tudi zdravniki ne vemo vsega. Če mi pacientka pove za nekaj novega, ji odkrito rečem: »Tega še ne poznam, vendar bom preverila.« Zdravniki nismo bogovi v belem. Pacientki lahko razložim diagnozo, možnosti, prednosti in tveganja, končna odločitev pa je njena. Najpomembneje je, da je dobro informirana.
So vaše pacientke večinoma iz Trzina in Ljubljane?
Ne, prihajajo iz vse Slovenije. Nekatere so bile moje že prej, druge pridejo po priporočilu. Prednost je tudi, da je ambulanta lahko dostopna in ima parkirišče.
Se zdravstvene težave in odnos do zdravja med generacijami razlikujejo?
Mlajše generacije so praviloma bolj ozaveščene o preventivi. Danes mladi veliko bolj skrbijo za prehrano, gibanje in redne preglede, kar je dobro, dokler ne gredo v skrajnosti. Tudi pretiravanje pri prehrani ali športu lahko škoduje. Ženske okoli 50. leta pogosto šele začnejo intenzivneje skrbeti za zdravje in morajo nekatere stvari popravljati za nazaj. Preventiva je vedno boljša izbira.
Ali morajo na ginekološke preglede hoditi tudi starejše ženske?
Seveda. To, da je ženska starejša od 70 let, ne pomeni, da ne more zboleti za rakom dojk, materničnega vratu ali razviti drugih težav. Tudi starejšim pacientkam mora biti zagotovljena ustrezna obravnava. Preventiva ni pomembna samo v mladosti.
Kateri trenutki v vašem poklicu so najtežji in kateri najlepši?
Najtežje mi je, kadar se nekaj zgodi v zaželeni nosečnosti. Nosečnico spremljaš, se z njo se veseliš, potem pa se zgodi nekaj hudega. Takrat smo skupaj z njo prizadeti vsi, ki jo spremljamo. Trudimo se, ji pomagamo, da dogodek predela in si upa naprej. Najlepše pa je, ko nosečnost speljemo do konca in mi pozneje pošljejo fotografijo iz porodnišnice. Včasih dobim novoletne voščilnice celotne družine in spremljam, kako otroci odraščajo. To so zgodbe, ki me napolnijo z energijo.
Kako gledate na porod na domu?
Načeloma mu ne nasprotujem. Nosečnicam, ki se odločijo zanj, zagotavljam podporo, redne preglede in spremljanje. Pomembno je, da je nosečnost nizko tvegana, da porod vodi usposobljena babica in da obstaja jasen načrt, kako ukrepati ob zapletih. Če opazim dejavnik tveganja, to nosečnici jasno povem, da lahko svojo odločitev ponovno pretehta.
Katere nasvete dobijo nosečnice ob prvem obisku?
Prvi pregled je običajno najdaljši. Pogovorimo se o zdravi prehrani, primernem gibanju, poteku nosečnosti, laboratorijskih testih in pregledih. Pri drugi nosečnosti ženska večino tega že pozna, pri prvi pa je pomembno, da dobi jasne informacije. Tako je manj negotovosti glede tega, kaj lahko počne, česa ne in kaj jo čaka v naslednjih mesecih.
Kako na nosečnost vpliva višja starost mater?
Ženska ima lahko že pred nosečnostjo določene zdravstvene težave, kot npr. povišan krvni tlak, sladkorno bolezen, bolezni ščitnice, avtoimunske ali druge kronične bolezni. V nosečnosti se lahko ta stanja poslabšajo ali zahtevajo drugačno zdravljenje. Pozneje je lahko tudi težje zanositi, poveča se tveganje za spontani splav in genetske nepravilnosti. Zato smo še bolj pozorni pri spremljanju matere in nosečnosti, včasih je potrebno dodatno vodenje s strani porodnišnice, internista ali drugih specialistov.
Kaj bi morala vsaka ženska vedeti o obdobju po porodu?
Predvsem to, da ji ni treba biti takoj v formi. Če je trebuh rastel devet mesecev, si lahko vzame vsaj toliko časa, da pride k sebi. Prve štiri do šest tednov, včasih pa tudi dva meseca, mora ženska telesu dovoliti, da se zaceli. Ni treba takoj v fitnes. Najprej je pomembno, da bolečine popustijo, da se rane zacelijo, da se vzpostavi dojenje in da se ženska naspi, kolikor je mogoče. Nekatere so po dveh tednih že zelo dobro, vendar niso v večini. Porod je za telo in duševnost zelo intenziven dogodek, zato je pomembna tudi pomoč partnerja, družine ali prijateljev.
Prvih devet mesecev po porodu ima telo zelo dobro sposobnost regeneracije. To ne pomeni strogih diet ali pretirane vadbe, ampak dovolj kakovostne hrane, beljakovin, vitaminov, mineralov in počitka.
Kako pomembna je pomoč doma po porodu?
Izjemno pomembna. Partner, mama, tašča, prijateljica ali druga bližnja oseba lahko veliko pripomorejo. Najtežje je ženskam, ki so same in nimajo družine ali prijateljev v bližini. Spletni pogovori lahko pomagajo, vendar osebnega stika ne morejo popolnoma nadomestiti. Vedno sem vesela, ko vidim več mamic, ki skupaj vozijo vozičke, saj vem, da se bodo pogovarjale, si izmenjale izkušnje in povedale, kaj jih teži.
Kako pogosta je poporodna depresija?
Blago spremembo razpoloženja v določeni meri doživi skoraj vsaka ženska. Po porodu hormoni hitro padejo, zato se lahko pojavijo žalost, nemoč in jokavost. Če pa ženska ne more vstati, skrbeti za otroka, se popolnoma odtuji ali razmišlja o samomoru, gre za resno in urgentno stanje. Takrat potrebuje hitro strokovno pomoč. Pomembno je, da težave pravočasno prepoznamo in jih ne zmanjšujemo.
Je mlada dekleta pogosto strah prvega ginekološkega pregleda?
Ja, velikokrat. Zato je pomembno, da se z njimi najprej pogovorim, sproti razlagam, kaj počnem, in opazujem njihove odzive. Če jih poslušaš in z njimi sodeluješ, pregled poteka veliko lažje. Če pa jih siliš ali želiš nekaj opraviti na vsak način, lahko dobijo slabo izkušnjo in naslednjič morda ne bodo več prišle. Pomemben je že način, kako jih sprejmeš in pozdraviš. Želim si, da bi pacientke ob prihodu začutile mir in varnost.
Kako ravnate v primerih nezaželene nosečnosti in kakšno podporo ponudite pacientkam?
Pri svojem delu ne obsojam. Moja naloga je, da ženski prisluhnem, se z njo odkrito pogovorim in ji ponudim varno okolje za odločitev. Vedno ji pojasnim, da lahko ne glede na razlog sledi obdobje žalovanja in čustvenega okrevanja. Zato se podpora ne konča s posegom, ampak sem pacientkam na voljo tudi pozneje, ko svojo izkušnjo predelujejo.
Kdaj bi morali začeti z vajami za medenično dno?
Dobro bi bilo, da bi se z medeničnim dnom seznanila že mlada dekleta, zlasti tista, ki se intenzivno ukvarjajo s športom. Pomembno je, da se ženska nauči pravilnega stiska mišic medeničnega dna, lahko pri ginekologu ali fizioterapevtu. Saj se lahko vaje izvajajo tudi napačno.
Se urinska inkontinenca pojavlja samo pri starejših ženskah?
Ne, prizadene lahko ženske vseh starosti. Najprej je treba ugotoviti vzrok. S tem nato opredelimo vrsto in stopnjo urinske inkontinence ter ponudimo primerno zdravljenje.
So vaše izkušnje šestih porodov vplivale na vas kot ginekologinjo?
Zagotovo. Nekatere stvari lahko razložim tudi iz lastne izkušnje in pacientko lažje potolažim. Vsak moj porod je bil drugačen. Največja sprememba je, ko se ti rodi prvi otrok. Pomembno je, da spremembo sprejmeš in se ji prilagodiš. Tudi pri šestem otroku ni bilo vse preprosto. Razlika je bila v tem, da sem se manj vznemirjala, ker sem vedela, da so težave rešljive in da bo naporno obdobje minilo. Zadnja nosečnost je bila zame najtežja, vendar so otroci takrat že razumeli, da morajo paziti name. Za nazaj si bolj kot težke trenutke zapomniš lepe stvari.
Ste si vedno želeli veliko družino?
Mislim, da ja. Tudi v družinah mojih starih staršev je bilo več otrok.
Kako danes ohranjate povezanost med vsemi družinskimi člani?
Poskušamo ohranjati skupna kosila in vsaj del počitnic preživeti skupaj. Doma imamo veliko mizo, pa včasih še vedno ni dovolj prostora za vse. Zato kdaj jemo v dveh izmenah ali se nekoliko prerazporedimo. Največ mi pomeni, da se starejši otroci radi vračajo domov.
Ste vseh šest otrok vzgajali enako?
Poskušala sem biti pravična, ne pa nujno enaka, saj je vsak otrok drugačen. Enega moraš spodbujati na en način, drugega drugače. Pomembno je, da otroka poslušaš in ugotoviš, pri čem potrebuje podporo. Največji uspeh starševstva je, da otroka naučiš samostojnosti, dela in skrbi zase.
Je pri vzgoji potrebna tudi avtoriteta?
Potrebna sta avtoriteta in spoštovanje. Starš in otrok nimata popolnoma enake vloge. Starš ima več izkušenj in prav je, da mu otrok prisluhne. Na koncu se lahko odloči drugače in si pridobi lastne izkušnje, vendar je dobro, da vsaj posluša mnenje staršev. Pomembno pa je, da avtoriteta ne temelji na strahu, ampak na doslednosti, zaupanju in tem, da otrok vidi, da starši živijo vrednote, o katerih govorijo.
Kako ste komunicirali z otroki v najstniških letih?
Pogovor se vedno splača. Pomembno je, da otrok ve, da lahko pokliče tudi takrat, ko je naredil veliko neumnost. Moje sporočilo je bilo: »Najprej bomo rešili težavo, potem se bomo pogovorili o posledicah.« Najprej je treba poskrbeti za varnost in rešitev, nato pride vzgojni del.
Z možem sta skupaj od leta 1998. Kaj je po vašem pomembno za dolg odnos?
Njegova podpora je bila pri šestih otrocih ključna. Ves čas sva se usklajevala, kdo bo koga kam peljal, kdo bo uredil določeno obveznost in kdo bo poskrbel za delo doma. Pogovor je bistven. Potrebni sta tudi toleranca in pripravljenost, da sprejmeš, da drugi ni popolnoma enak tebi.
Kaj je najpomembnejše v odnosu med staršem in otrokom?
Otroke imam brezpogojno rada. Ne morem pa pričakovati, da me bodo spoštovali in imeli radi samo zato, ker sem jih rodila. Odnos moraš graditi – z majhnim otrokom, z najstnikom in s partnerjem.
Kako ocenjujete sodelovanje z javnim zdravstvenim sistemom?
Večinoma dobro. Če pacientko pošljem na dodatno obravnavo, praviloma dobim povratno informacijo in je ustrezno obravnavana. Želela pa bi si bolj prožen sistem, v katerem bi se lahko pacientke tudi pri zasebnem ginekologu opredelile in bi jim zavarovalnica povrnila vsaj del storitve, ki jim sicer pripada v javnem sistemu. Danes imajo številne ženske izbranega ginekologa v javnem zdravstvu, hkrati pa prihajajo še k meni, zato prihaja do podvajanja. Javno in zasebno zdravstvo ne bi smela biti nasprotnika, ampak sistema, ki se dopolnjujeta v korist pacientke.
Kaj vas danes najbolj osrečuje?
Skupni trenutki, ko se vsi zberemo. Najlepše mi je, da smo med seboj povezani in si pomagamo.
