Ljubezen do glasbe mu je bila položena v zibko. Mihael Kozjek je odraščal v glasbeni družini, danes pa kot rogist sodeluje v treh ljubiteljskih zasedbah – Simfoničnem orkestru Domžale – Kamnik, Kulturnem društvu Godba Domžale in Kulturnem društvu Domžalski rogisti. Kot diplomirani muzikolog je zaposlen na Tretjem programu Radia Slovenija. Z leti je kot izvajalec in teoretik razvil poglobljen odnos do glasbe. Ta zanj ni le zvok, ki ga izvabi iz glasbila, ali pomen, ki ga nosi posamezno delo, temveč predvsem prostor skupnosti – nekaj, kar ljudi povezuje in bogati. »Glasba me je od nekdaj zanimala širše, ne le skozi igranje instrumenta,« pravi v Mengšu živeči Domžalčan, ki s svojim delom pomembno prispeva k razvoju lokalnega okolja, za kar je letos prejel priznanje Občine Domžale.
Ste dolgoletni član Simfoničnega orkestra Domžale – Kamnik, več kot desetletje tudi njegov predsednik, ter član Kulturnega društva Godba Domžale in Kulturnega društva Domžalski rogisti. Začniva na začetku – kako se je rodila vaša ljubezen do glasbe?
Odraščal sem v glasbeni družini. Oba starša sta navdušena ljubiteljska glasbenika – rada pojeta in igrata več instrumentov: orgle in kitaro, mama pa tudi harmoniko. Ljubezen do glasbe sta zelo uspešno prenesla na vse nas, otroke. Najdejavnejša sta v cerkvenem zboru Marije Vnebovzete v domžalski cerkvi, kamor smo se sčasoma vključili tudi otroci. V nekem obdobju nas je vseh sedem pelo v njem.
Doma smo veliko poslušali klasično glasbo. Spomnim se predvsem Händla in njegovih skladb Glasba na vodi in Glasba za kraljevi ognjemet, torej pompozne baročne glasbe, v kateri imajo rogovi pomembno vlogo. Po pripovedovanju staršev sem bil nad rogom zelo navdušen, zato smo se odločili, da se ga začnem učiti. Tako se je začela moja glasbena pot. Zelo zgodaj, mislim, da že v tretjem razredu osnovne šole, sem postal član godbe, na Glasbeni šoli Domžale pa me je poučeval Miran Juvan.
V najstniških letih sem bil tik pred tem, da bi igranje roga opustil, a sem to uporniško obdobje nekako prebrodil in se uspešno vpisal na Srednjo glasbeno šolo, kjer je bil moj mentor profesor Metod Tomac, hornist orkestra Slovenske filharmonije. Ker nikoli nisem zares našel stabilnosti in sem imel precej težav s tehniko igranja – dobra obdobja so se redno izmenjevala s slabšimi – sem začel dvomiti o nadaljnji poti. Ob koncu srednje šole sem se soočil še z zdravstvenimi težavami in po spletu več okoliščin študija nisem nadaljeval na Akademiji za glasbo, temveč na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ko se danes ozrem nazaj, menim, da je bila to prava odločitev, saj me je glasba od nekdaj zanimala širše, ne le skozi igranje instrumenta.
Vam je bilo kdaj žal, da se kljub vsemu niste odločili za študij na akademiji?
V določenih trenutkih mi je bilo res žal, a glede na to, kako se je moja pot razvila, danes tega ne obžalujem. Med študijem muzikologije sem za kar nekaj časa popolnoma prenehal igrati rog. Nato sem znova začel iskati odnos do glasbila, ga vzljubil, se vanj poglabljal in po mojem mnenju sčasoma dosegel višjo raven igranja kot prej, predvsem pa stabilnost, ki mi je manjkala na srednji stopnji.
Poleg študija sem opravljal različna študentska dela – od polnjenja polic na oddelku s pijačo v trgovini do sodelovanja pri javnomnenjskih raziskavah – kar mi je dalo dodatne izkušnje in širši vpogled v družbo. Sčasoma se je povsem nepričakovano pojavila še priložnost za honorarno delo na radiu, ki sem jo zagrabil z obema rokama in je razmeroma hitro prerasla v redno zaposlitev.
Izhajate iz velike družine – sedem otrok vas je, dve dekleti in pet fantov – in prav vsi se tako ali drugače ukvarjate z glasbo. Ključno vlogo sta pri tem odigrala starša. Kakšna pa je bila vaša vloga kot najstarejšega med brati in sestrama?
Posebne vloge nisem imel, sem bil pa najstarejši. Kot pravijo bratje in sestri, sem jim bil vzornik, vendar je oranje ledine, pa naj se sliši še tako klišejsko, največkrat naloga najstarejšega otroka. Seveda je bilo kdaj tudi težko, a so me te izkušnje utrdile in verjetno znam danes tudi zato na različne izzive in zagate pogledati bolj trezno in čim bolj objektivno.
Kot ste omenili, igrate rog. Vam je bilo kdaj žal, da ste se odločili prav za ta instrument, ki velja za enega najzahtevnejših med trobili in zahteva veliko vzdržljivosti ter natančnosti?
Rog je zagotovo eden najzahtevnejših instrumentov, tako med trobili kot nasploh. Zahteva ogromno vloženega dela in premisleka, da ga zares obvladaš. Šele s trdim in sistematičnim delom se ”odpre” in rogist lahko doseže želeno raven.
Priznam, da mi je bilo kdaj tudi žal. Ker sodelujem v projektih več društev, so določena obdobja zelo intenzivna – generalke in koncerti si sledijo iz dneva v dan, programi pa postajajo vse zahtevnejši, zato včasih prihaja do določene nasičenosti. Rog je namreč deficitaren instrument in v vseh orkestrskih sestavih praktično nepogrešljiv. Včasih mi misli uidejo tudi k trobenti in zdi se mi, da bi mi osebnostno zelo ustrezala. Kljub temu je rog čudovito glasbilo – ko zares zazveni, so občutki posebni, še toliko bolj, ko ubrano zaigra celotna sekcija znotraj simfoničnega ali pihalnega orkestra.
Kako je udejstvovanje v društvih oblikovalo vas kot osebo in kot glasbenika?
Tu bi izpostavil dva vidika. Prvi je glasbeni. Večji ansambelski sestavi prinesejo ogromno izkušenj, še posebej ob dobrih dirigentih in mentorjih oziroma bolj izkušenih članih. Zame so bile te izkušnje neprecenljive – tudi zato mi je bilo na srednji glasbeni šoli lažje pri orkestrski in komorni igri ter pri teoretičnih predmetih, kot so solfeggio, kontrapunkt in harmonija. Že v društvih sem se namreč srečeval s poustvarjalno prakso, kar mi je omogočilo hitrejši napredek.
Drugi vidik je družbeni in osebnostni, ki se mi zdi še pomembnejši. Uči te občutka za skupnost, solidarnosti, dostojanstva in grajenja odnosov. V več kot desetletju, ko sem bil predsednik Simfoničnega orkestra Domžale – Kamnik, sem se dodatno naučil še potrpežljivosti in strpnosti. To so dragocene izkušnje, saj prepoznaš, kaj vsak posameznik prinese v orkester, ki ga sestavljajo ljudje, ki se zunaj njega morda sploh ne bi družili. Na vajah, še posebej pa na odru, nastane posebna dinamika – vsi sledimo dirigentu in delujemo za skupni, višji cilj. In ko je ta z dobro izvedbo in navdušenimi poslušalci nasmejanih obrazov izpolnjen, je to izjemno izpolnjujoč občutek.
Kolegi glasbeniki vas opisujejo kot iskrenega, dostopnega, odgovornega in razumevajočega človeka z izrazitim čutom za skupnost. Kaj v praksi pomeni graditi skupnost v orkestru – in kje se ta najhitreje začne krhati?
Za gradnjo skupnosti je po mojem mnenju ključno, da človek ostane iskren in da ga vodstvena funkcija ne zavede v prevzetnost ali vzvišenost. Ko sem bil predsednik Simfoničnega orkestra Domžale – Kamnik, sem vse člane dojemal kot prijatelje, za katere je treba poskrbeti. Pomembno vlogo pri tem ima tudi dolgoletna podpredsednica Ana Ernestl, s katero sva odlično sodelovala. Po značaju in pristopu sva si precej podobna, kar nama je pomagalo, da sva glasbenike spodbudila k rednejšemu obiskovanju vaj in večji povezanosti.
Dober glas se je hitro razširil, zato smo v zadnjem dobrem desetletju postopoma pridobili precej novih članov – tako mlajše iz okoliških glasbenih šol kot tudi starejše. Pri nas so se zelo dobro vključili tudi nekateri upokojeni glasbeniki, med njimi Čarli Žužek, čigar prispevek na družbenem in umetniškem področju je neprecenljiv. Ustvarili smo skupnost, ki resnično diha drug za drugega.
Seveda pa se odnosi lahko hitro skrhajo. Ko recimo društvo, kot sta simfonični orkester in godba, pride v obdobje debelih krav, postane torej organizacijsko in finančno stabilno, s tem zrastejo tudi apetiti, mnenja pa se lahko začnejo razhajati. V takih trenutkih mora biti predsednik predvsem dober posrednik – prisluhniti mora vsem stranem in poiskati kompromis. Menim, da sem dober mediator in da smo uspešno usklajevali različne poglede in reševali težave, pa čeprav je to včasih zahtevalo precej živcev, energije, tudi kakšno neprespano noč.
Kateri so ključni izzivi, s katerimi se soočajo ljubiteljski sestavi?
Preden spregovorim o izzivih, bi izpostavil pomemben vidik ljubiteljskih sestavov. Ko sem sam začel igrati v godbi, so bili programi precej drugačni, raven zahtevnosti izvajane glasbe pa bistveno nižja kot danes. Tako Godba Domžale kot Simfonični orkester Domžale – Kamnik sta v zadnjih petindvajsetih letih naredila velik kakovostni preskok. Danes je pri naših koncertnih projektih meja med ljubiteljskim in profesionalnim pogosto zabrisana, saj programi včasih dosegajo raven, primerljivo s profesionalnimi orkestri. To pa za glasbenike pomeni tudi večji pritisk in še več vloženega truda.
Kar zadeva pogoje za delovanje, imajo društva po mojem mnenju načeloma dovolj sredstev za osnovno, zdravo delovanje. Glede na dosežke in ugled, ki ga prinašajo lokalnemu okolju, pa bi si želeli še več podpore. Pogosto se občine ne zavedajo, kakšno bogastvo predstavljajo takšna društva. V njih se kalijo in oblikujejo mladi glasbeniki, ki kasneje svoje znanje vračajo skupnosti, s čimer se krog smiselno sklene.
Večji sestavi pogrešamo predvsem ustrezno koncertno dvorano v Domžalah. Kulturni dom Franca Bernika s Tomčevo dvorano je sicer akustično odličen prostor, v katerem zelo radi nastopamo, vendar je za večje zasedbe premajhen. Potrebovali bi vsaj 1,5-krat večji oder in dvorano s kapaciteto med 400 in 500 poslušalcev. Glede na to, da podobne kulturne objekte gradijo ali obnavljajo tudi v manjših in manj premožnih občinah, bi bila večja dvorana pomemben srednje- ali dolgoročni cilj za mesto, kot so Domžale. Ne nazadnje tudi zaradi izjemno kakovostnega glasbenega abonmaja in drugih kulturnih vsebin Kulturnega doma Franca Bernika.
Domžale in Kamnik imata močno glasbeno tradicijo. Kako vi vidite njen razvoj danes – kot stagnacijo, kontinuiteto ali preobrazbo?
Za uspešno delovanje glasbenih društev se mora sestaviti veliko majhnih dejavnikov, ki skupaj tvorijo celoto. Ena ali dve napaki nista usodni, več manjših pa lahko povzroči, da se ta mozaik začne krhati. Ključno je zavedanje, da so jedro velikih ljubiteljskih sestavov ljudje. Pomembno je ustvariti sožitje med generacijami in različnimi značaji – če se člani dobro razumejo, delo steče.
Menim, da večina glasbenih društev deluje dobro. Tako instrumentalni kot zborovski sestavi stopamo po zdravi poti. Ta sicer ni premočrtna – zaznamujejo jo vzponi in padci – vendar je vzponov več in so izrazitejši. Glasbena tradicija se tako ne le ohranja, temveč tudi nadgrajuje, kar se kaže tako na organizacijski kot na poustvarjalni ravni.
Vsako ljubiteljsko društvo potrebuje tudi t. i. vlečnega konja, osebo ali več njih, ki s svojo voljo, energijo, vloženim časom, trudom in delom spodbuja vse ostale člane. Prav tako je nujna komunikacija na ravni umetniški vodja-predsednik-upravni/izvršni odbor. Če vlečni konj izgubi zagon in se začnejo pojavljati komunikacijski šumi, lahko dejavnost začne hitro stagnirati ali celo zamre. Po vsakem večjem vzponu običajno sledi obdobje padca, ki ga mora društvo znati premostiti. V godbi smo z močno in perspektivno mlajšo generacijo v zadnjih letih dobili nov zagon in veter v jadra – lahko rečem, da ne le jadramo proti sončnemu zahodu, temveč odpiramo nova obzorja. (nasmeh)
Tudi vaše diplomsko delo je povezano z lokalno skupnostjo. V njem ste osvetlili štiri precej neznane skladbe Matije Tomca na temo turških vpadov. Kaj vas je pri njih presenetilo in zakaj so ostale na robu?
Občutek za pomembnost vračanja skupnosti sta mi privzgojila starša, zato sem se tudi pri izbiri teme diplomskega dela usmeril v lokalno okolje. Osredotočil sem se na dela Matije Tomca, ki so bila po mojem mnenju po krivici prezrta. Še posebej izstopa kantata Stara pravda (1956) na besedilo Antona Aškerca, ki obsega več kot 800 verzov in je zato izjemno zahtevna za uglasbitev. Tomc je nalogo opravil odlično, kar so mu nekateri – odkrito denimo skladatelj Marijan Lipovšek – tudi priznali. Kljub temu delo ni bilo pogosto izvajano, predvsem zaradi političnih pritiskov tistega časa, v celotni zgodovini pa zgolj trikrat. Tomc je bil duhovnik, njegov opus pretežno sakralen, zato ni bil deležen priznanja, ki bi si ga zaslužil.
V nalogi sem obravnaval še tri krajše vokalno-instrumentalne skladbe – Janičar, Adam Ravbar in Kaj čakaš Turčin. Nastale so za uprizoritve zgodovinskih iger pri gradu Krumperk, ki so jih izvajali lokalni zbori in orkestri pod vodstvom Toneta Juvana. Predstave je dolga desetletja prirejal Stane Stražar, po njegovi smrti pa sin Aleš. Te skladbe so sicer zanimive, vendar po glasbeno-estetski plati ne dosegajo teže kantate Stara pravda.
Že prej ste omenili, da ste diplomirani muzikolog. Če bi morali z eno skladbo opisati današnji čas, trenutno dogajanje v družbi in duh sodobnega sveta, katera bi to bila in zakaj?
Ker se imam za pacifista, se me vojne, ki danes potekajo po svetu, zelo dotaknejo. Želim si, da bi moja otroka odraščala v mirnem in zdravem okolju. Zato bi po tehtnem premisleku izpostavil delo poljskega skladatelja Krzysztofa Pendereckega iz 60. let prejšnjega stoletja. Skladba za 52 godal sprva sploh ni imela pravega naslova – označena je bila le s svojo predvideno dolžino, 8’37”. Gre za izrazito abstraktno, eksperimentalno delo, ki raziskuje zvočnost, barvo tona in različne izvajalske pristope; je harmonsko gosta, nepristopna, avantgardna in polna ostrih zvokov. Ko je skladatelj delo prvič slišal v živo, ga je naslovil Trenodija za žrtve Hirošime. Beseda ”trenodija” izhaja iz grškega threnos, kar pomeni žalostinko ali tožbo. Glede na vojne na Bližnjem vzhodu, v Ukrajini, Afriki in drugod po svetu se zdi, da bi lahko to delo brez težav prenesli v današnji čas. Svet je ponorel.
Ker pa verjamem, da svet potrebuje upanje, torej protiutež, bi si želel, da bi lahko današnji čas opisal z Beethovnovo Deveto simfonijo, zlasti z njenim zadnjim stavkom, v katerem zazveni Schillerjeva Oda radosti z močnim humanističnim sporočilom bratstva, enotnosti in upanja po miru: Radost, od boga edina hčerka ti Elizijska, (…) človek spet je brat človeku, kadar veje tvoja moč.
Kako težko je glasbo, ki jo doživljamo predvsem čutno, prevesti v besede – in kje ta prevod nujno odpove?
Odraščal sem ob klasični glasbi, blizu mi je tudi filmska glasba, šele pred približno desetimi leti pa sem – po rokovskem koncertu našega simfoničnega orkestra – začel odkrivati tudi bogastvo rocka. Mimogrede, danes v avtomobilu poslušam pretežno program Ars, ko se ga naveličam, pa preklopim na Rock Radio, kjer dam možgane ”na off” in se prepustim uspešnicam.
Pri rocku, šansonu, popevki in podobnih zvrsteh imajo ključno vlogo besedila – glasba jih dopolnjuje in poudarja njihovo sporočilnost. V (instrumentalni) klasični glasbi pa ne gre toliko za prevajanje v besede kot za razumevanje skladateljevih misli, občutij in idej. Simfonijo dojemam kot eno najčistejših oblik tega izraza: tudi brez konkretnega programa pogosto odraža čas in okoliščine, v katerih je nastala. Če vzamemo primer Sibeliusove Četrte simfonije – nastajala je v času, ko se skladatelj zaradi raka na grlu soočil s smrtjo in občutkom minljivosti. Glasba je zato izrazito introvertirana, temna, negotova, prežeta s tesnobo. Nasprotno njegova Peta simfonija odraža radost in novo življenjsko energijo po dobljeni bitki z rakom, je tudi hvalnica stvarstvu – v zadnjem stavku je denimo z glasbenimi sredstvi izjemno naslikal let labodov. Takšne podrobnosti me zelo zanimajo, saj razkrivajo semantično jedro glasbe. Čeprav je še zlasti na ljubiteljski ravni pogosto koristno, da skladbo opisno približamo, sam glasbe ne ”prevajam” v besede. Raje iščem idejo, osrednje glasbene misli in njihov razvoj, ki ga lahko opazujemo v skladbi.
Kaj vas v današnjem glasbenem prostoru – slovenskem in tujem – iskreno moti?
Pravzaprav me nič posebej ne moti – ravno nasprotno. V primerjavi s tujino me v Sloveniji navdušuje kakovost javnega nižjega glasbenega šolstva, ki postavlja trdne temelje za nadaljnji glasbeni razvoj. Med mladimi je veliko zanimanja za glasbo, nastaja veliko avtorskih skupin, kar je zelo spodbudno. Morda pogrešam boljši obisk koncertov klasične glasbe, ki so v slovenskih koncertnih dvoranah pogosto na visoki ravni, tako simfonični kot komorni. A to je širši družbeni pojav. Ljudje smo, kakršni smo – in upam, da prihodnost ne bo preveč neusmiljena do tistega, kar bi lahko zaradi tega zamrlo.
Zaposleni ste kot glasbeni urednik na programu Ars, ki prinaša kulturno-informativne, umetniške, izobraževalne in znanstveno-esejistične vsebine. Je ta zaposlitev za vas – še posebej v času, zaznamovanem s površinskostjo, hitrostjo in poenostavljanjem– blagoslov, poslanstvo ali prekletstvo?
Na nek način vse troje, a predvsem poslanstvo. Program Ars je zelo specifičen: oglaševanje je zakonsko prepovedano, financiranje temelji na RTV-prispevku in državnem proračunu. Sredstev je – tako kot drugod – iz leta v leto manj, vendar si kljub temu prizadevamo ostati branik in promotor slovenske in tuje umetnosti ter ohranjati vse ključne vsebine.
Zakaj poslanstvo? Moje delo glasbenega urednika in voditelja je zelo raznoliko – od priprave glasbenih izborov in komentiranih oddaj do vodenja programov, ki spremljajo glasbene dogodke, priprave intervjujev ter sodelovanja pri posebnih, predvsem evroradijskih projektih. Takšna raznolikost mi ustreza. Veseli me, da lahko po svojih močeh prispevam h kakovostnemu programu ter k promociji slovenske glasbe, kulture in umetnosti nasploh.
Kako ohranjate visoke profesionalne standarde v času izrazitega populizma?
Radijske trende pogosto narekujejo najbolj poslušane vsebine. Tudi na programu Ars smo v zadnjih letih nekoliko prilagodili pristop in poskušamo biti dostopnejši širšemu krogu poslušalcev, še zlasti mlajšim. Raziskave kažejo, da smo s tem pridobili precej več stalnih poslušalcev. Pomembno pa je, da se to ni zgodilo na račun vsebine. Jedro ostaja enako kakovostno, spremenil se je predvsem način podajanja, ki je danes nekoliko bolj sproščen kot nekoč, ko je bil Ars izrazito formalen in strogo umetniško naravnan radio.
Kako radio, ne le finančno, preživi v času TikToka in Spotifya? Ali sploh bo preživel?
Radijski medij nasploh ne bo izumrl. Menim, da bo preživel tudi Program Ars, ker si to zaradi svoje vloge skozi zgodovino in danes zasluži, predvsem zaradi raznolikosti in tehtnosti vsebin, ki jih drugje težko najdemo. Zgledno sodelujemo z vodilnimi glasbenimi institucijami in orkestri v Sloveniji, obenem pa razvijamo tudi lastne projekte in koncertne cikle, kot so Jazz Ars All Stars, Ars in Drama, orgelski recitali, cikel samospevov V etru pesem in posebne koncerte ob pomembnih priložnostih.
Pomembna je prav pluralnost umetnosti, ki jih redno predstavljamo, spremljamo in reflektiramo. Čeprav je program pretežno glasben, vključuje tako tudi številne pogovorne oddaje, okrogle mize in vsebine o literaturi, filmu, plesu in drugih umetnostih. V tem smislu Ars pokriva izjemno široko področje in je kot tak edinstven v slovenskem prostoru.
Res je, da družbena omrežja skrajšujejo pozornost in jo razpršujejo, temu pa se prilagajajo tudi vsebine. Kljub temu obstaja precej ljudi, ki iščejo drugačen prostor – tak, ki ponuja poglobljen razmislek in umirjen tempo. Prav to poskušamo nuditi na programu Ars. Ob tem pa skozi govorno šolo in kultiviran govor – verjetno edini v Sloveniji v takšnem obsegu – skrbimo tudi za knjižno slovenščino.
Kako kot glasbeni urednik resnega radia gledate na sodoben odnos do glasbe, ki je pogosto postala zgolj kulisa, beg, mašilo?
Glasba ima za različne ljudi različne vloge. Nekaterim pomeni sprostitev, drugim zatočišče, tretjim prostor za poglobljeno razmišljanje, spet drugim užitek ali raziskovanje novega. Ponudbe je danes ogromno, zato mora vsak pri sebi razmisliti, kaj od glasbe pravzaprav želi.
Omenili ste, da najpogosteje poslušate klasično glasbo, predvsem program Ars, včasih tudi rock. Kaj pa poslušate doma?
Pravzaprav nič. (nasmeh) Ko se po dolgem, napornem dnevu vrnem domov, se zavestno umaknem od glasbe in se trudim čas nameniti družini. Za vso potrpežljivost, podporo in razumevanje svojih dejavnosti se moram res zahvaliti ženi Veroniki. Poleg tega v prostem času tudi precej vadim, še posebej v zgoščenih koncertnih obdobjih. Če že kaj poslušamo, so to večinoma otroške ali ljudske pesmi skupaj z otrokoma ali pa instrumentalna glasba. Sicer pa sem tudi športnik po duši. Zelo rad kolesarim, igram nogomet in na ta način, torej preko različnih rekreacij, napolnim svoje baterije ter poživljam duha in telo.
