Bližnji vzhod pogosto dojemamo kot oddaljeno krizno območje, a njegove posledice segajo neposredno tudi v naše vsakdanje življenje. Konflikti, politična nestabilnost in nadzor nad energetskimi tokovi vplivajo na cene goriva, hrane in osnovnih dobrin ter na širšo globalno varnost. O tem, zakaj je ta regija eno ključnih vozlišč sodobnega sveta, smo se pogovarjali z geografom Jernejem Zupančičem iz Križa pri Komendi. Na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani univerze predava socialno in politično geografijo, regionalno geografijo Balkana in Rusije ter Bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Leta 2024 pa je izdal tudi knjigo Politična geografija, ki govori o državi, družbi in razumevanjem med narodi, leta 2025 pa prenovljeno knjigo o Rusiji in Vzhodni Evropi, zato smo mu zastavili nekaj vprašanj.
Veliko beremo o Bližnjem vzhodu. Kakšna je pravzaprav problematika tam?
Bližnji vzhod je eno od najpomembnejših vozlišč sveta. Leži med Evropo, Azijo in Afriko, zato je pomembno prometno in politično središče. Poleg tega je Bližnji vzhod regija dolgotrajnih zapletenih konfliktov, ki jih sprožajo velike notranje napetosti in spori. Na tem območju se vedno nekaj dogaja, a vsi konflikti med seboj niso nujno povezani in tudi ni nujno, da bi globalno povzročali velike gospodarske težave. Sedanje stanje je rezultat vsaj tridesetletnega zapletanja širše, lahko rečemo na svetovni ravni, ter nekaterih konfliktnih pospeškov v zadnjih letih. Velike sile so različno vključene v te procese in tudi njihov položaj je povsem različen.
Kako politične razmere vplivajo na tok in distribucijo energentov?
Poglejmo svetovne zaloge energentov, predvsem nafte in plina, ki so v naši zgodbi zdaleč najbolj občutljiv material. Nafte in plina je na svetovni ravni dovolj za več desetletij. Odkrivajo se nove zaloge in tudi nove tehnologije, kako jih izkoriščati, transportirati, predelovati in končno uporabljati. Istočasno pa strmo narašča tudi poraba, zlasti v vzhodno- in južnoazijskih industrijskih silah. A tudi afriška celina ni glede tega prav nič zanemarljiva. Velike zaloge imajo Kanada, ZDA, Mehika in zlasti Venezuela med ameriškimi, Nigerija, Angola, Sudan, Alžirija, Libija med afriškimi, Norveška in Velika Britanija med evropskimi državami (v Severnem morju), v Aziji pa so naftonosne regije predvsem v Južnokitajskem morju in ponekod v soseščini, države Centralne Azije, Rusija in seveda naše ciljno območje – Bližnji Vzhod. Seveda to zdaleč ni vse! Tudi manjša območja so števna in marsikatero šelfno morje je več kot obetavno. Kritično področje naftno-plinske energetske verige je transport. Podaljševanje razdalj in /ali časa bistveno vpliva tako na ceno kakor na stabilnost oskrbe. Ko se podraži energija (in torej ne velja le za nafto in plin), se podraži skoraj vse.
Energetska (tu mislim predvsem na segment nafte in plina!) spirala se je začela ožati nekako po veliki finančni krizi na prelomu prve dekade tega tisočletja. Ukrajinska kriza leta 2014 in sledeče (resda relativno blage) gospodarske sankcije proti Rusiji je pričela zaostrovati tudi energetsko področje v Evropi. Le malo poprej je serija državljanskih kriz in potem tudi vojn (t.i. »arabska pomlad«) razmajala strukturo družb od Maroka do Jemna. Zanimivo, da so stare monarhije nekako zdržale, države z avtokratskimi režimi in preteklimi socialističnimi poizkusi pa so večinoma končali v državljanskih vojnah. Državljanski kaos je bil usoden zanje, za druge države pa predvsem v primerih, ko so kolapsirale države izvoznice nafte. Krepko zmanjšanje količine načrpanega ‘črnega zlata’ pa tudi plina v Libiji, Sudanu, Južnem Sudanu, Siriji in zlasti Iraku so se seveda poznale, a dokler so obstajale možnosti zamenjave, je šlo. Nekatere evropske države so bile precej prizadete s sankcijami Rusiji po njeni odprti agresiji na Ukrajino februarja 2022 in dalje, ker so bili med omejitvami trgovanja z evrazijsko velikanko tudi energenti. Energetski stres je bil v preteklih letih že prisoten. Prav tako se je zaradi popolnega gospodarskega zloma naftno izjemno bogate Venezuele na svetovnih trgih to poznalo. Tudi vojna v Gazi je vplivala na svetovno naftno bilanco. Tako je ameriško-izraelska intervencija na Iran sledila vrsti dogodkov, bi lahko rekli v isti smeri: konflikti po svetu so bili dejavnik zmanjševanja količine energentov in povečevanja cene, to pa je vodilo v nekaterih državah do težav. Zapora Hormuške ožine je vplival kot šok. V zelo kratkem času tega energetskega bazena ni mogoče nadomestiti. V težkem položaju so se znašle zlasti nekatere vzhodnoazijske države ter – da ne pozabimo – države izvoznice nafte ob Perzijskem zalivu, ki transportirajo to dobrino po morski poti, torej večino neogibno prek Hormuške ožine.
Kje je tu vloga Slovenije?
Slovenija svoje nafte nima in mora to oziroma naftne derivate uvažati. Kolikor vem, za nas Perzijski zaliv sam po sebi ni tako kritičen neposredno, ker so viri nafte bolj razpršeni. Prizadenejo nas posredne posledice, a nič manj ostro, saj omejitve trgovine z nafto vpliva na večino drugih proizvodov, od hrane do različnih industrijskih izdelkov ali pa storitev. Naše možnosti so zato v oblikovanju zadostnih strateških zalog energentov na eni in iskanji različnih virov nafte in goriv. S tem bi lahko zmanjševali možnosti šoka, ne moremo pa ga preprečiti. Vezani smo na EU, v dobrem in slabem. Sedaj je zaradi opisanega sosledja nekaj težav.
Bližnji vzhod je zelo mešano območje. Prosim, če to razložite malo bolj podrobno.
Poglejmo najprej strukturo Bližnjega vzhoda in razmerja med njimi ter izpostavimo občutljivost posameznih držav. Za razumevanje današnjih konfliktov je to zelo pomembno. Kot navedeno prej, ima ta velika regija dovolj lastnega, internega konfliktnega potenciala. Severni pas sestavljajo države z večinoma starejšo državno tradicijo, islamom kot verskim in kulturnim ozadjem in so etnično heterogene. To so Turčija, Iran in Afganistan, ki so velike in večetične države. Perzijski jezik je bolj razširjen, ker je dobra petina prebivalcev sosednjega Afganistana Tadžikov in tudi v Tadžikistanu predstavljajo etnično večino, jezik pa je zelo podoben perzijskemu / farsi. V Afganistanu je za paštunskim skoraj enakovredno zastopan, kar uvršča perzijščino med dokaj številčne jezikovne skupine, tudi če so vmes politične meje in nekaj zgodovine. V Afganistanu so najštevilčnejši Paštuni, vendar nimajo večine. Tudi Afganistan je torej etnično izrazito pisan. Iran je v vrhu najstarejših držav na svetu, a s precej prekinitvami. Toda za njimi je serija imperijev in močnih držav, zato je tudi zgodovinski spomin naslonjen nanje. Pomembno je tudi dejstvo, da Afganistan kot celinsko zaprta država nima možnosti neposredne komunikacije po morju, Iran ima Perzijski zaliv (in omejeno še Kaspijsko jezero), Turčijo pa morje obliva s treh strani.
Drugo linijo držav sestavljajo Sirija, Irak in Jemen. To so države, katerih politične meje so po prvi svetovni vojni določile zunanje sile kot del britansko-francoskega razdeljevanja prostora nekdanjega Osmanskega imperija. Nastale so torej predvsem kot posledica tujega razmejevanja, kasneje pa so se postopno oblikovale v današnje države. Čeprav sta Sirija in Irak nekoč razvila določeno industrijsko osnovo, so danes vse tri države že desetletja ujetnice konfliktov in notranjega kaosa.
Vmesni del Bližnjega vzhoda sestavljajo Jordanija, Savdska Arabija, Kuvajt, Bahrajn, Katar, Združeni arabski emirati in Oman. Za večino teh držav je značilno suho puščavsko okolje, velike zaloge nafte in plina ter monarhična ureditev, v kateri ima vladar veliko moč. Versko pa niso enotne: nekatere so večinsko sunitske, v drugih je več šiitskega prebivalstva.
Njihovo glavno bogastvo sta nafta in plin, največja težava pa je pomanjkanje vode. Zato imajo tudi omejeno domačo pridelavo hrane in so močno odvisne od uvoza. Države ob Perzijskem zalivu, kot so Kuvajt, Bahrajn, Katar in Združeni arabski emirati, velik del pitne vode pridobivajo iz morja s postopki razsoljevanja. Ti sistemi so v miru učinkoviti, v vojni pa zelo ranljivi. Če bi bili poškodovani, bi lahko te države hitro ostale brez vode.
Zaradi odvisnosti od uvoza hrane, trgovskih poti in svetovnih cen nafte so te države sicer zelo bogate, a hkrati tudi zelo ranljive. V mnogih med njimi velik del delovne sile predstavljajo tujci, ponekod pa so tujci celo večina prebivalcev.
Kakšen je odnos Izraela z okoliškimi državami?
Bližnji vzhod je regija izrazitih nasprotij in visokega konfliktnega potenciala. Izrael v regiji nima pravih zaveznikov, ima pa močno podporo zunaj nje, predvsem v ZDA. Zaradi svoje vojaške, tehnološke in obveščevalne moči ostaja pomemben globalni akter. Kontekstualno pa lahko kot nepovezani zavezniki delujejo Kurdi.
Z Egiptom ima od sporazuma iz Camp Davida leta 1978 stabilne odnose, podobno z Jordanijo, medtem ko arabske monarhije z njim vzdržujejo pragmatične, a napete odnose, predvsem zaradi palestinskega vprašanja. Egipt hkrati strogo nadzira mejo z Gazo, da preprečuje dotok beguncev.
Sirija je bila z Izraelom večkrat v vojni, Izrael pa še vedno nadzoruje Golansko planoto (in jo je tudi vključil pod svojo upravo). Širše v regiji se prepletajo številni spori: Turčija in Iran sta zgodovinska tekmeca, vprašanje Kurdov pa ostaja odprto v več državah, saj gre za velik narod brez lastne države.
Pomemben konflikt je bil tudi med Irakom in Iranom, ki sta bila skoraj desetletje v vojni, deloma zaradi nadzora nad strateškimi območji z nafto. Danes Iran predstavlja enega ključnih nasprotnikov Saudove Arabije in zalivskih držav. V celoti gledano je sedaj Iran v marsičem ključna težava v očeh več arabskih držav, čeprav tudi same ne gojijo simpatij ne do ZDA ne do Izraela.
Ključno vprašanje pa je nadzor nad pomorskimi potmi, zlasti Hormuško ožino, prek katere poteka velik del svetovne trgovine z nafto. Iran ima možnost vplivati na ta promet, posredno tudi prek zaveznikov, kot so Hutiji v Jemnu ter Hamas in Hezbollah ob Sredozemskem morju.
Kaj pa Izrael in Palestina?
Izrael oziroma širše Palestina so svoja zgodba, morda vključno z Libanonom kot gosto naseljeno državo ob vzhodnosredozemski obali. Znatnih energetskih resursov ta država nima. Palestino sestavlja Izrael in teritorija z arabskim / palestinskim prebivalstvom. To sta Gaza in Zahodni breg. Zgodovina tega prostora je dolga in zelo prepletena. Kar je po mojem slabo, so poenostavljene sodbe v eno ali drugo smer, kar je dostikrat povezano s prekratkim časovnim obdobjem, ki ga vzamemo v obzir in kategoričnim vztrajanjem pri paradigmah, ki desetletja poganjajo vojne in ne miru. Ni enostavno, a je slabo, če so mirovne pobude preozke in nerealne.
Ali je za stanje v Gazi bolj odločilna notranja politika (Hamas) ali zunanji pritiski (Izrael, Egipt, mednarodni akterji)?
Večina Palestincev je sunitskih muslimanov, politično pa so razdeljeni predvsem med Fatah in Hamas, ki je po letu 2006 prevzel oblast v Gazi. Po izraelskem umiku leta 2005 Hamas ni bistveno razvijal za mestno okolje potrebne infrastrukture, temveč je, ob podpori Irana in drugih držav, začel z napadi na Izrael. Sledil je močan izraelski vojaški odziv in blokada Gaze. Izrael nadzoruje meje in omejuje pretok ljudi ter dobrin, Egipt pa se je zavaroval z blokado zaradi varnostnih in ekonomskih interesov. Hamas je sredstva usmerjal predvsem v konflikt z Izraelom, ne pa v razvoj območja. Zaradi svoje majhnosti in varnostnih tveganj Izrael ostro reagira na grožnje, tudi širše (npr. Iran). Konflikti se pogosto odvijajo na palestinskih območjih, kar dodatno destabilizira Gazo. Po letu 2023 je Izrael z vojaškim odzivom sprva imel podporo številnih držav, vendar jo je zaradi posledic vojne, predvsem velikih žrtev bojev v gosto naseljenem urbanem okolju večinoma izgubil.
Ali je mir mogoč?
Po mojem vsaj načelno da, a s tem, da se izraelski sosedje odrečejo ideji, da Izraela tam ne sme biti. Ker pa je slednja vezana na iransko podporo, ki z Gazo in njeno morebitno vojaško krepitvijo, podporo Hutijem v Jemnu in neposrednimi možnostmi zapore Hormuške ožine ogrožajo tako Izrael neposredno kot naftno bogate monarhije ob Perzijskem zalivu s Saudovo Arabijo vred. Za te države je pomemben dvosmerni prometni tok: ven nafta, notri hrana in različno blago. Prav tako bi moral Izrael pristati na obstoj Palestine kot države v svoji soseščini; morda (bi bilo po mojem optimalneje) celo dveh. Izraelskih pobud (z in brez ameriških pobud) je bilo precej več, razumevanja tudi v Izraelu dejansko manj. Iskanje kompromisov torej, pa če je to še tako naporno. Tu je veliko zamudila tudi mednarodna skupnost, sploh Združeni narodi (ZN). Tudi priznavanje Palestine, ki, taka kot je sedaj, ne izpolnjuje pogojev državnosti, je zato v tej fazi zgrešen projekt. Palestina ima potencial postati država, a ob pogoju ureditve notranje oblastne strukture in prepričljivo učinkovitega upravljanja ter tudi (pa če je še tako naporno) odnosov z Izraelom. Osebno vidim celo več prednosti v oblikovanju dveh palestinskih držav, ker sta tudi teritorialno ločeni. Sicer rine v vojno – in prav to počne. S tako politiko si državnost odmika.
Če upoštevamo vse spremembe pri prebivalstvu in okolju, kakšen Bližnji vzhod bodo čez 20 let gledali naši otroci – bo to končno regija miru ali pa trajno bojišče, ki bo še naprej narekovalo usodo celega sveta? Kako pomemben je tu boj za vodne vire?
Ne vem. Bližnji vzhod je dejansko že (skoraj) trajno bojišče, oziroma točneje seštevek konfliktov, ki so v zapletenih medsebojnih odnosih. To je težko soditi, ker imajo lastno usodo v rokah v precejšnji meri ljudje v tej regiji, ki pa, pošteno pogledano, ne kažejo veliko ambicij do koncepcij trajnejšega umirjanja. So nekako ujetniki lastne s konflikti obremenjene zgodovine in zgrešenih paradigem takojšnjega premagovanja in podprti z iluzijami zelo oddaljenega sosedstva, tudi Evrope. In če pogledamo našo celino: šele konsenz o tem, da je meddržavno soglasje o marsičem mogoče dosegati tudi ob razlikah, je prineslo Evropi desetletja blagostanja. Tudi Slovenija je bila okupirana s strani svojih sosed, a danes imamo sporazume! Zdaleč od tega, da bi bilo idealno, a je dovolj, da omogoča povsem drugačne razvojne koncepcije. Zato bi lahko optimistično projecirali, da se to da. Vendar se v luči trenutnega stanja razmer tu kmalu ne nadejam korenitejših premikov. Zato je za nas v Evropi zelo relevantno, kako se usmerjati, da bomo lahko nezgode te regije, ki sedaj zelo vplivajo na nas, prenašali znosneje.
Kar zadeva razvoj teh območij, so države na zelo različnem čolnu. Medtem ko imajo države severnega pasu Bližnjega vzhoda (Turčija, Iran, Afganistan) zelo obsežen prostor in več kot dovolj naravnih virov, znanih in tudi še potencialnih, od energije, rud, hrane in vode, so tiste v srednjem pasu (Sirija, Irak) nekaj bolj občutljive. Najbolj občutljive in zato ranljive so male monarhije ob Zalivu; trenutno veliko naftno in plinsko bogastvo poganja razsipno in energetsko potratno življenje, ki omogoča tudi sorazmerno ugoden »vodni standard« iz proizvedene vode. Mnogi turisti, ki množično drejo v Dubaj in Kuvajt, v bleščavi vsega izobilja očitno prezrejo, da ima ta slika en sam steber: nafto (in plin). Dobrini sta izčrpljivi in projekcije niso posebej optimistične. Ko se izčrpa črno zlato, bo ugasnila tudi bleščeča fatamorgana. Suadova Arabija je veliko na boljšem, a vseeno. Zavedati se je tudi treba, da se arabske luči svetijo tem bolj, čim višja je cena energentov na svetovnem trgu višja. Izobilje nafte in plina drugod jim tudi zmanjšuje prihodke, s tem pa reducira tudi druge gospodarske veje. Ta čas ni opaziti, da bi jih srednjeročno velika odvisnost od nafte hudo bremenila. So pa te države razvile sisteme proizvodnje vode in tudi recikliranja odpadne. Prvak v tem ter distribuciji in ekonomični uporabi pa je nesporno Izrael. Izkušnje vodnega upravljanja iz tega območja so lahko zelo dragocene tudi globalno.
