»Ko si posameznik postavi temelje – streho nad glavo in finančno rezervo – je čas, da o vlaganju začne razmišljati kot o dolgoročni navadi. Takrat lahko razpre jadra in se prepusti trgom,« pravi Jure Ugovšek, novinar in urednik na Časniku Finance ter prevajalec knjige Vlagaj. Samo vlagaj. ameriškega finančnika Nicka Maggiullija. Kamničan v pogovoru razkriva, kako premišljen, razpršen in dolgoročen pristop k vlaganju prinaša miren spanec, občutek varnosti in dokaj stabilne donose, hkrati pa bralce spodbuja k aktivnemu izobraževanju o osebnih financah.
Večina ljudi te pozna kot novinarja in urednika Managerjeve lestvice 100 najbogatejših Slovencev. Si diplomant Ekonomske fakultete, zaključil si tudi podiplomski program poslovnega izobraževanja Executive MBA. So te finance in ekonomija zanimale že od nekdaj ali si do tega prišel pozneje?
Moj prvi stik s svetom osebnih financ sega v otroštvo, ko mi je stari ata razlagal o vrednosti takratne nemške marke in o tem, kako je marka ohranjala vrednost, medtem ko jo je tedanji jugoslovanski dinar izgubljal. Te zgodbe so se mi precej vtisnile v spomin.
V mladih letih sem sicer tu in tam razmišljal, da bi postal novinar, vendar ta želja ni bila tako izrazita kot pri nekaterih drugih. Tudi v srednji šoli pravzaprav nisem vedel, kaj bi rad počel v življenju. Moje ocene niso bile posebej bleščeče, zato se je študij na ekonomski fakulteti zdel predvsem smiselna in pragmatična izbira.
Kljub temu si potem postal novinar, že nekaj let si tudi urednik portala Moje finance. Kako si stopil na pot finančnega novinarja in urednika?
Leta 2005 in 2006 sta bili slovenska borza in balkanski trgi izjemno priljubljeni temi. Študenti na Ekonomski fakulteti smo se veliko pogovarjali o dogajanju na trgih, tudi sam sem se nad tem navdušil. Ko sem se udeležil predavanja v soorganizaciji časnika Finance, ki je pozneje postal moj delodajalec, sem izvedel, da iščejo mlade kadre, saj so ravno vzpostavljali spletno uredništvo. Tako sem zanimanje za borzo povezal s poklicem.
V tistem času sem zaradi prometne nesreče prejel odškodnino, zato sem začel razmišljati, kako ta sredstva oplemenititi. V kamniški knjižnici sem prebral skoraj vse knjige o financah. Ključno spoznanje je bilo, da ni pametno vlagati takrat, ko o borzi govorijo prav vsi. Kljub temu me je vlaganje pritegnilo in odprl sem svoj prvi trgovalni račun. A po delnicah za razliko od številnih v tistem obdobju nisem segal z veliko žlico. Bil sem precej prestrašen in tipal teren. Večino odškodnine sem nazadnje vložil v bančni depozit, saj so izkušenejši kolegi s Financ že opozarjali na nastajanje finančnega balona. Čeprav naj bi bili mladi vlagatelji praviloma bolj naklonjeni tveganju, sem bil precej previden.
Zanimanje za vlaganje pa je ostalo – in o tem sem želel pisati tudi kot novinar. Nato je prišel borzni zlom in namesto zgodb o rasti tečajev smo pisali o stečajih, slabem stanju javnih financ, visoki brezposelnosti med mladimi in drugih izzivih tistega časa. Šele v zadnjem času glavnino časa namenjam borznim temam, zaradi česar sem pred dvajsetimi leti prišel na Finance.
Če bi imel takrat znanje, ki ga imaš zdaj, kakšen bi bil tvoj nasvet?
Globalna razpršenost – to je ključna stvar pri vstopu na delniške trge, na katero se je takrat preprosto pozabilo. Prakse finančne industrije niso bile na današnji ravni, vlagatelji so bili neizkušeni, svoje je morda dodal tudi pohlep. Vse to je privedlo do množičnega priliva denarja na ljubljansko borzo in na balkanske trge. Če bi vsi Slovenci, ki so se takrat opekli, večino sredstev vložili globalno in denimo le pet odstotkov namenili slovenskemu trgu, bi bili danes najbrž zelo zadovoljni. V zadnjih dvajsetih letih bi dosegli visoke donose in se jim delniški trgi ne bi zamerili.
Kaj bi torej storil z današnjim znanjem? Predvsem bi še bolj načrtno iskal znanje, poskusil, tipal in se nato odločil za globalno razpršen sklad. Takrat so bili najbolj dostopni vzajemni skladi, danes pa so vlagateljem precej bližje predvsem ETF skladi (angl. Exchange Traded Fund), torej investicijski skladi, s katerimi se trguje na borzi in ki združujejo več delnic ali pa obveznic, vlagatelj pa z eno potezo doseže veliko razpršenost, kar je ključ do uspeha.
Omenil si, da bi morali biti mladi pri vlaganju bolj drzni – bi bil danes tudi sam tak?
Z današnjim znanjem bi bil. Predvsem se ob poznavanju delovanja delniških trgov ter ob izkušnjah in dobri razpršenosti ne počutim drznega. Menim pa, da se je dobro na pot raziskovanja kapitalskih trgov podati kot mlad in si začeti nabirati izkušnje. Ne gre toliko za donose, ampak za iskanje spoznanj. Da se čim prej zavedamo, česa na finančnih trgih ne vemo in verjetno nikoli ne bomo vedeli oziroma znali. Marsikateri vlagatelj še ni prišel do tiste temeljne točke: vem, da nič ne vem. Čeprav je moje znanje danes precej širše kot na začetku, se še vedno zavedam njegovih meja – zlasti pri bolj kompleksnih vprašanjih, kot je denimo, ali kupiti kakšno vročo delnico, kot sta Tesla ali Nvidia. Nekateri vlagatelji, ki ne delujejo zelo izkušeni in podučeni, zelo suvereno najdejo odgovor in me vedno znova preseneča, s kakšno gotovostjo vstopajo na trg. Sam sem pri tem precej bolj zadržan – in prav ta mera dvoma se mi zdi zdrava.
Pa pojdiva na najbolj aktualno temo – knjigo Vlagaj. Samo vlagaj. avtorja Nicka Maggiullija, ki sta jo prevedla skupaj s sodelavcem Jurijem Šimacem. Knjiga govori o varčevanju oziroma vlaganju denarja, zato začniva kar pri temelju – zakaj varčevati in vlagati?
To je vprašanje, na katero si mora vsak odgovoriti sam. Nekateri varčujejo in vlagajo zato, da bi si zagotovili dostojno življenje v starosti. Slovenija je socialna država, zato večina ljudi pričakuje pokojnino, vendar to za vse ni samoumevno. Tisti z nižjimi dohodki ali samostojni podjetniki se morajo tega vprašanja lotiti precej bolj resno, saj lahko pričakujejo dokaj nizko pokojnino.
Ko se pogovarjam z izkušenimi posamezniki, finančniki, pogosto poudarijo, da je njihov ključni motiv plemenitenje denarja. Škoda se jim zdi, da bi sredstva, za katera so trdo delali, preprosto pustili na računu. Tak denar je mrtvi kapital – ne ustvarja ničesar. Zame osebno pa je ključen cilj finančna varnost. V življenju se zgodijo nepredvidene stvari – lahko ostanemo brez službe ali se znajdemo v drugačni stiski. Dobro je imeti portfelj, za katerega veš, da ti v takšnih trenutkih krije hrbet. Stres je manjši, spanec mirnejši. To je, kot danes vidim, glavna nagrada ukvarjanja z osebnimi financami – notranji mir.
Pomemben podatek je tudi, da Slovenci praviloma nismo pretirano potrošni. Skromnost in varčnost sta globoko ukoreninjeni v naši družbi. V povprečju privarčujemo približno 15 odstotkov dohodka, kar je dobro. Toda varčevanju bi moralo slediti vlaganje – in tu se pogosto zatakne.
Po podatku Banke Slovenije imamo Slovenci na bankah skoraj trideset milijard evrov. Očitno smo pridni varčevalci. Zakaj smo kot narod tako previdni?
Podobne številke beležijo tudi v Avstriji in drugih sosednjih državah, pravzaprav v Evropi nasploh. Očitno naš odnos do varčevanja in previdnosti do določene mere izvira še iz časov Avstro-Ogrske. Hkrati pa je treba povedati, da se ta znesek ob upoštevanju inflacije v zadnjih letih ne povečuje več – rast se je ustavila, zaupanje v vlaganje pa je nekoliko zraslo.
Imetniki teh sredstev so pogosto starejši – to je sicer teza, ki je ekonomisti še niso dokončno potrdili – in imajo zato krajši naložbeni horizont. Poleg tega je še vedno prisotno precej nezaupanja, ki izvira iz boleče izkušnje let 2007 in 2008. Tej izkušnji žal ni sledila resna analiza, zato se iz nje kot družba nismo veliko naučili. Zaradi napačnih odločitev v preteklosti so se cele generacije Slovencev odpovedale naložbenemu razredu, v katerega sicer vlaga ves razviti svet.
Lastniki časnika Finance prihajajo iz Švedske, zato se pogosto pogovarjamo z uredniki iz skandinavskih držav. Ob tem opažamo, kako zelo različne so naložbene navade Slovencev in Skandinavcev. V Sloveniji sta najbolj priljubljena naložbena razreda nepremičnine in zlato. Kolega iz Danske me je ob tem podatku začudeno vprašal: »Kaj pa vam je? Zakaj zlato? Na dolgi rok ne ustvarja dodane vrednosti.« To je sicer prevladujoča finančna teorija. Seveda ima zlato lahko svoje mesto v portfelju, vendar ne kot prevladujoča naložba.
Na Danskem in Švedskem je slika povsem drugačna. Obe borzi sodita med donosnejše v zadnjih desetletjih, po nekaterih merilih celo presegata ameriško. To se odraža v odnosu do naložb in v širši gospodarski dinamiki. Če mlado, perspektivno švedsko podjetje potrebuje kapital za rast, se odpravi na borzo in ga tam zbere. Res je, kakšno tudi propade, vendar številne zgodbe uspejo – in tako se podjetja ter z njimi celotno gospodarstvo razvijajo hitreje. Prav švedski model je pogosto naveden kot zgled, v katero smer naj bi se razvijala Evropa in kot je zaznati tudi Slovenija.
Morda je razlog za slovensko previdnost pri vlaganju tudi finančna nepismenost. Prav to vrzel zapolnjuje vajin prevod knjige Vlagaj. Samo vlagaj. Zakaj sta se odločila ravno za to knjigo? Kaj je v njej tako posebnega v primerjavi s stotinami drugih vsebin, ki govorijo o tej temi?
Knjigo je na Amazonu našel kolega Jurij in se navdušil nad njo. Posodil jo je še meni – in tudi mene je pritegnila. Res je, podobnih vsebin ni malo, vendar me je pri tej prepričala jasna struktura. Zdelo se mi je, da bi bila lahko zelo koristna tudi za slovenske bralce.
Prvi del, ki govori o varčevanju, na zanimiv način izzove nekatere ustaljene poglede – denimo obsesivno popisovanje stroškov, izpolnjevanje tabel in podobne pristope, ki v resnici niso tako pomembni, kot trdijo nekateri finančni guruji. Premalo pa se posvečamo vprašanju, ali je bolje gledati na stroške ali dodatne prihodke. Avtor predlaga, da se srečo išče na strani višjih prihodkov. To je sicer lažje zapisati kot uresničiti, se je pa dobro tega zavedati.
Drugi del, posvečen vlaganju, pa zelo pregledno razloži temeljne zakonitosti dolgoročnega investiranja. Bralca pomiri z dejstvom, da so donosi na trgih takšni, kot so – včasih višji, drugič nižji – in da posameznik na kratkoročna nihanja nima skoraj nikakršnega vpliva.
Seveda obstajajo nianse, vendar knjiga pomaga razločiti, katera vprašanja so res ključna in katera ne. Poudarek je na oblikovanju portfelja in rednem vlaganju presežkov – seveda šele potem, ko ima posameznik urejene osnovne življenjske pogoje, od strehe nad glavo do finančne rezerve. Nato pa gre predvsem za vztrajanje na začrtani poti.
Meni osebno je bil ta pristop zelo motivacijski. Poleg tega so vrste naložb razložene jasno in razumljivo, brez nepotrebnega zapletanja. Zato se mi je zdelo smiselno, da to vsebino približamo tudi slovenskemu prostoru.
Razpršenost in dolgoročnost vlaganja sta dva ključna poudarka knjige. Kateri so še preostali?
Prvi je gotovo konstantnost – torej da vlagaš vselej takrat, ko imaš presežke. Drugi pa pripravljenost na padce. In ti so lahko tudi veliki. Pomembno je, da jih pričakuješ in te ob njih ne zajame panika, ker veš, da so del zakonitosti trgov. Po vsakem padcu – tudi po tistem, ki se zdi usoden – pride okrevanje.
V knjigi je zelo nazorno opisana situacija med epidemijo covida-19, ko se je zdelo, da jutrišnjega dne skorajda ne bo. Strah pred izgubo zdravja in službe se je močno odrazil tudi na delniških trgih. Toda Nick Maggiulli s primeri preteklih zlomov pokaže, da paniki in padcu, tudi na dno, vedno sledi dvig.
Zlomi niso tako pogosti, kot se nam morda zdi – izrednih dogodkov je v zgodovini razmeroma malo, še lahko dodamo na podlagi Maggiullijevega pisanja.
Odkrit bom: odkar sem novinar, skoraj ne mine dan, da ne bi govorili o negotovih časih. Tveganja so vedno prisotna. Včasih se uresničijo in prerastejo v krizo, vendar v veliki večini primerov izzvenijo in se nikoli ne materializirajo. Pogosto imamo občutek, da trenutek ni pravi, a šele čas pokaže, ali je bil ta občutek utemeljen. In največkrat se izkaže, da ni bil.
Sčasoma spoznaš, da je bolje, da si teh vprašanj ne zastavljaš znova in znova, temveč – če le lahko – nadaljuješ z vlaganjem v razpršeni portfelj, kot si si ga zastavil ob začetnem premisleku. Zato sem hvaležen, da sva se z Jurijem lotila prevoda. Knjiga me je naučila, da si lahko dovolim nekoliko bolj prepustiti stvari trgu. Ko imaš razpršen delniški portfelj, je to, kot bi razprl jadra – potem pa pustiš, da veter opravi svoje. In verjamem, da dolgoročno piha v pravo smer.
Tako sem se počutil tudi letos marca, ko je v času iranske vojne in visoke cene nafte delniške trge zajela panika. Zavedam se, da je na dolgi rok dobro imeti pretežen del privarčevanih sredstev v delnicah in da je sestavni del teh donosov tudi nekaj dni ali tednov, ko trgi izgubijo pet, deset ali trideset in več odstotkov.
In veter v jadrih ti prinaša mirno morje.
Tako. Kar pa še ne pomeni, da si vmes ne zastavljam vprašanj. Eno najpogostejših je, ali je moj portfelj dovolj globalno razpršen. Občasno kupim tudi kakšno posamezno delnico, vendar glavnino ves čas predstavljajo razpršeni skladi. Ne čutim se dovolj kompetentnega, da bi sam izbiral delnice – še posebej ne tistih najbolj vročih, kjer je konkurenca največja. Na Wall Streetu se analitični oddelki poglobljeno ukvarjajo z vsako takšno delnico, preučujejo bilance, trende, napovedi. Naj jim konkuriram? Vsem tem vrhunskim analitikom? Odločil sem se, da tega ne bom počel.
Knjiga je izšla junija lani. Kaj te je pri odzivih bralcev najbolj presenetilo?
Najbolj mi je všeč, ko mi tisti, ki so jo prebrali, začnejo postavljati vprašanja o naslednjih korakih. Takrat vem, da je bil namen dosežen. Knjiga ni ostala le zanimivo branje, ampak je nekoga spodbudila k razmisleku in dejanjem.
Prevod knjige prihaja v pravem trenutku, saj so marca v veljavo stopili individualni naložbeni računi (INR), ki predstavljajo novo možnost za dolgoročno vlaganje. Katere so prednosti teh računov v primerjavi s klasičnimi trgovalnimi računi? Ali jih priporočaš?
Individualni naložbeni računi so dobrodošla novost. Vlagatelju dajejo zelo proste roke pri izbiri naložb – kar pa je lahko tudi dvorezen meč. Če je posameznik vešč in razume, kaj počne, vidim veliko prednosti: ob izpolnjevanju pogojev po 15 letih prodaja naložb, kapitalski dobički in dividende niso obdavčeni, kar pomeni, da učinek obrestnoobrestnega računa deluje hitreje in so dolgoročni donosi lahko višji. Poleg tega vlagatelju ni treba oddajati davčne napovedi, saj vse davčne obveznosti uredi ponudnik računa. Sovražim papirologijo, tako da se mi to zdi kot zelo dobrodošlo.
Po drugi strani pa je lahko zelo mamljiva ideja, da bi denimo vlagali le v eno slovensko delnico z visokim dividendnim donosom, dividende neobdavčeno prejeli in jih nato znova vložili v isto delnico. Ali pa morda še eno ali dve. Tako lahko hitro zdrsnemo v napake, kakršne smo že videli v letih 2006 in 2007, ko so vlagatelji sredstva vlagali v le eno majhno regijo. Res je, da je slovenski delniški indeks v zadnjem desetletju – ob upoštevanju dividend – ustvaril približno dvakrat višji donos kot ameriški. Toda vedno je treba imeti v mislih temeljno pravilo: pretekli donosi niso jamstvo za prihodnje.
Dobro je upoštevati, da se o finančnih temah največ govori v času po tem, ko so visoki donosi že ustvarjeni. Na tem mestu bi se vrnil k osnovnim spoznanjem iz knjig – ko se o osebnih financah začne zelo veliko govoriti, stopi korak nazaj in premisli. Ali smo že na točki, ko bi delniške trge označili za balon, ne moremo reči, so pa to vidiki, o katerih je ob INR smiselno razmišljati.
Svetujem previdnost. Tisti, ki nimajo dovolj znanja ali izkušenj, naj sami ne izbirajo posameznih delnic, temveč naj predvsem poskrbijo za ustrezno razpršenost – prek vzajemnih skladov ali ETF skladov. Temu lahko po želji dodajo kakšno posamezno delnico, ki jo prepoznajo kot naložbeno priložnost. Ni pa prav nič narobe, če ostanejo izključno pri skladih.
Vsekakor priporočam dodatno izobraževanje, saj je pri takšni obliki vlaganja prostora za napake več kot zgolj pri skladih. Kljub temu pa menim, da so individualni naložbeni računi dobra poteza. Neobdavčeno plemenitenje sredstev v obdobju petnajstih let lahko ob pravih pristopih prinese lepe rezultate.
Ali je za ljudi, ki nimajo izkušenj z vlaganjem, račun INR dobra vstopna točka?
Odvisno predvsem od tega, kaj bodo z njim počeli. Če bodo množično vlagali v delnice umetne inteligence ali v druge trenutno ”vroče” zgodbe, potem to ni dobra vstopna točka. Če pa bodo izbrali razpršen sklad in mu morda dodali še kakšno posamezno delnico, je to lahko zelo primeren začetek. Kot tolikokrat poudarjam: ključna je razpršenost. To bi najraje trikrat podčrtal.
Ali na Financah že snujete novega vlagatelja Maksa, ki bo odprl INR?
Res je, pogovarjamo se, da bi individualne naložbene račune predstavili tudi s pomočjo Maksa. Kdo ali kaj je vlagatelj Maks? Pred štirimi leti je delodajalec novinarjem Financ zaupal 15.000 evrov dejanskega denarja za vlaganje. Poleg tega smo oblikovali še namišljeni portfelj v vrednosti 35.000 evrov, ki ga upravljajo kolegi iz Estonije – s tem se ukvarjajo že več kot dvajset let. Oni kupujejo predvsem tuje delnice, mi pa z dejanskimi sredstvi kupujemo delnice na ljubljanski borzi. Skozi ta projekt smo pisali o prigodah malega vlagatelja. Vmes se tudi malo pošalimo – ni treba, da je vse smrtno resno – čeprav smo se projekta lotili zelo odgovorno. Donos je bil lep, tudi zaradi dobre kondicije ljubljanske borze v zadnjih letih. V nekaj letih smo vložena sredstva približno podvojili.
Zdaj smo pred novim izzivom: kako ta portfelj pretvoriti v INR. Katere delnice vključiti? Kako zastaviti strategijo? Veliko razpravljamo in vprašanja niso preprosta. Nočem nikogar prestrašiti, vendar se je takšnih odločitev treba lotiti premišljeno in odgovorno. Zakaj? Da bodo bralci razumeli, na kaj vse je treba pomisliti pred nakupom, in četudi naredimo dobro domačo nalogo, donosi včasih niso takšni, kot bi pričakovali. V zadnjem obdobju so bila odstopanja od naših pričakovanj sicer izrazito pozitivna. Za eno od delnic v našem portfelju nismo imeli prevelikih pričakovanj, pa je v letu in pol ustvarila več kot 100-odstotni donos. Zadnja leta so bila res presenetljivo dobra, a ravno zaradi tega se mi zdi previdnost toliko bolj na mestu.
Četudi sva veliko govorila o delnicah, pa to seveda niso edina naložba. Kdo se bo morda prepoznal v nepremičninah, kdo drug v obveznicah. V knjigi so vse te vrste naložb zelo jasno predstavljene, skupaj s prednostmi, slabostmi in povprečnimi letnimi donosi. Ko damo vse skupaj na tehtnico, pa se delnice na dolgi rok vendarle ponudijo kot logična izbira.
Na podlagi vsega, o čemer sva danes govorila, me zanima, kaj je po tvojem mnenju največja finančna resnica, ki je ljudje nočejo slišati? Ali pa obratno – najbolj globoko utrjen mit, ki mu vsi verjamemo?
V slovenski družbi je izjemno visoko zaupanje v zlato. Temu naložbenemu razredu pogosto pripisujemo lastnosti, ki jih preprosto ne more imeti. Včasih imam občutek, da v zlatu iščemo nekdanjo nemško marko – nekaj, kar bi ustvarjalo donos, čemur bi lahko brezpogojno zaupali in njegova vrednost ne bi pretirano nihala. A zlato to ni. Tega se je treba zavedati.
Seveda ima lahko svoje mesto v portfelju. Kolikšno, je odvisno od starosti vlagatelja in njegovega odnosa do tveganja. Če ima nekdo še dvajset let do upokojitve, nekaj prihrankov za rezervo in si lahko privošči določeno mero tveganja, bi morale največji delež portfelja predstavljati delnice, del pa obveznice. Zlato je lahko dodatek, vendar po večini finančnih teorij ta delež ne bi smel presegati desetih odstotkov.
Pogosto slišimo, da zlato ohranja vrednost. A če pogledamo gibanje njegove cene med letoma 1979 in 2000, je ta padla s približno 800 dolarjev na okoli 200 dolarjev. Res je, da je v zadnjih dveh desetletjih močno pridobilo vrednost, vendar so nihanja izrazita. Zlato torej nikakor ni stabilna naložba.
Če posameznik išče varno in stabilno naložbo, so bolj primerna izbira obveznice.
Tako je. Ob izidu najinega pogovora bo ravno potekal vpis slovenske ljudske obveznice, ki je lahko zanimiv in razmeroma varen prvi korak na kapitalske trge. Nakup spodbuja tudi država, saj so donosi neobdavčeni. Obrestna mera znaša 2,6 odstotka, kar je glede na trenutno raven inflacije precej solidno. Če torej iščemo nekakšen sodobni približek nekdanje nemške marke – stabilen hranilec vrednosti, ki pa kljub vsemu ni brez tveganj – so kakovostne obveznice temu precej bližje kot zlato.
Če bi moral iz vsega, kar veš o osebnih financah, izluščiti eno življenjsko lekcijo – katera bi bila?
Z Jurijem sva se precej ukvarjala že s samim prevodom naslova knjige Just Keep Buying. Odločila sva se za Vlagaj. Samo vlagaj. In prav v tem je bistvo. Ko si posameznik postavi temeljne življenjske okvire – poskrbi za streho nad glavo, ustvari finančno rezervo za nepredvidene dogodke – je čas, da o vlaganju začne razmišljati kot o dolgoročni navadi. Potem pa lahko razpre jadra in se prepusti trgom. To prinaša miren spanec, saj veš, zakaj vlagaš in kaj lahko od tega početja pričakuješ. Ko začne delovati obrestnoobrestni račun, je občutek vsako leto prijetnejši. Postopnost in vztrajnost naredita svoje.
