Alisa Milićević je z odrom povezana že od otroštva – kot deklica je nastopala v trzinski otroški gledališki skupini, pri rosnih petnajstih pa je stopila pred kamero in upodobila naslovno vlogo v slovenskem filmu Čao Bela. Izkušnja, ki ji je prinesla veliko prepoznavnosti, Trzinki ni spodnesla tal pod nogami – ravno nasprotno, danes, pri osemnajstih, še bolj jasno ve, da bi rada svojo poklicno pot nadaljevala v igralskem svetu. Oder zanjo ni zgolj prostor nastopanja, temveč prostor rasti, raziskovanja in samospoznavanja. »Bolj ko se razvijam v ustvarjalnem smislu, bolj rastem kot oseba in spoznavam, kdo pravzaprav sem,« pravi mlada igralka, za katero je oder mesto, kjer zares zažari.
Ravno eno leto mineva od premiere filma Čao Bela, v katerem si zaigrala naslovno vlogo najstnice Bele. Kako se ti je življenje spremenilo v tem enem letu?
Kar precej. Že ob premieri sem lahko malo okusila svet slavnih – na dogodku je bilo ogromno ljudi, fotografov in intervjujev. Kmalu zatem so me ljudje začeli prepoznavati tudi drugje. Prijatelji, celo tisti, s katerimi že dolgo nisem bila v stiku, so mi pošiljali fotografije, ko so me kje srečali. To se mi je zdelo lepo, saj sem videla, da me ljudje opazijo in si me zapomnijo.
Še vedno se trudim, da bi se čim bolj vključila v igralski svet. Pri tem mi prepoznavnost tudi pomaga, ker me ljudje pogosto jemljejo bolj resno, saj imam že izkušnje. To mi včasih res pride prav.
Prepoznavnost je lahko pozitivna, kot jo opisuješ, lahko pa je tudi naporna. Kako se spopadaš z negativnimi vidiki?
Za zdaj to še ni bilo posebej naporno. Dobivam precej sporočil, predvsem prek družbenih omrežij. Ljudje mi pišejo in me kaj vprašajo, veliko pa je tudi fantov, ki bi me radi povabili na pijačo. Večinoma se je dalo vse lepo in mirno urediti, tako da nimam negativnih izkušenj. Ker si želim postati znana igralka, me prepoznavnost ne moti.
Kakšni so bili odzivi gledalcev na film?
Odzivi so bili zelo različni, odvisni predvsem od starosti gledalcev. Starejši so mi pogosto rekli, da je igra odlična in film dober, hkrati pa so dodali, da ga niso povsem razumeli. Mislim, da je to tudi logično, saj film ni bil namenjen starejšemu občinstvu. Mlajšim, približno moje starosti, ki so bili dejanska ciljna skupina, je bil načeloma všeč, sem pa pogosto slišala tudi, da jim je šla Bela na živce.
Zakaj?
Ker je precej tečna in zamorjena. Iskreno povedano, je šla včasih na živce tudi meni. Po drugi strani pa ima vsak od nas takšno plat. Bela je bila v takem obdobju, da je to pri njej večkrat prišlo do izraza. Na splošno so bili odzivi na film kljub temu zelo pozitivni.
Kaj pa tvoji domači – kako so se odzvali, ko so izvedeli, da boš zaigrala v filmu?
Bili so zelo navdušeni. Ves čas so me močno podpirali – vozili so me na vse avdicije, kasneje na snemanja, bili so zraven pri vsem. Ko je bila premiera, so novico o moji vlogi razširili med prijatelje in vse družinske člane, tako ožje kot širše, tako da so vsi vedeli, da igram v filmu. Še vedno me zelo podpirajo, veseli so zame in ponosni name, in to mi res veliko pomeni.
Ali je pritisk večji, ker veš, da imaš za sabo ljudi, ki te podpirajo?
S tem se res nekoliko bolj obremenjujem. To so ljudje, ki mi pomenijo veliko in mi želijo dobro. Lepo je, ko mi uspe, ker imam občutek, da z mano uspejo tudi oni, saj se jim tako uresniči želja, da meni uspe. Hkrati pa je pritisk vendarle večji, že zaradi misli, da bi jim neuspeh morala tudi priznati. Upam, da do tega ne pride. (smeh)
Vloga Bele je tvoj filmski debi. Do nje si prišla z avdicijo. Kakšen je bil ta proces?
Prvi krog avdicije je potekal tako, da smo morali posneti kratek video. V njem si povedal nekaj o sebi, omenil morebitne izkušnje in pokazal še kakšen talent. Sama sem povedala, da se ukvarjam s športom in treniram tekvondo. Dodala sem tudi, da imam že nekaj igralskih izkušenj – sicer manjše vloge – ter da sem nastopala v gledališču. Nato sem na klavir zaigrala še kratko pesmico. Kasneje se je izkazalo, da so ravno to iskali: nekoga, ki se ukvarja z borilnimi veščinami in zna igrati klavir. Tako sem se uvrstila v naslednji krog.
Spomnim se, da sem bila zelo živčna, ker sem morala na avdiciji tudi peti. Odigrati sem morala dialog, ki so mi ga dali, pokazati nekaj elementov borilnih veščin, vprašali so me tudi, ali znam rolkati in ali lahko kaj od tega pokažem. A najbolj strah me je bilo petja – čeprav igram več instrumentov, mi petje ne gre najbolje.
Najbrž si malo preveč kritična do sebe.
Mislim, da ne. (smeh) Drugo sem sicer nekoliko improvizirala. Rekla sem, da znam rolkati, čeprav sem prvič v življenju stala na rolki prav v filmu. Na avdiciji sem se le postavila nanjo in rekla, da bi sicer pokazala, a da je malo premalo prostora, in so to sprejeli. Ustvarila sem vtis, da znam vse. Tudi pela sem in se delala, da mi gre, čeprav sem se zmotila pri besedilu, a sem vse skupaj predstavila, kot da je bilo nalašč. (smeh) Zato sem bila precej presenečena, ko so me povabili v drugi krog.
A z vsakim naslednjim krogom sem postajala bolj samozavestna in dobivala občutek, da bi me morda res lahko izbrali. Prišla sem v najožji izbor, kjer nas je bilo samo še pet deklet, in na koncu dobila vlogo. Nato so sledile avdicije za druge vloge – mene so že izbrali, ostali pa so prihajali na avdicije za druge like in igrali z mano, kar pomeni, da so druge vloge izbirali glede name. Celoten postopek je bil precej dolg in je trajal približno dva meseca.
Kako so potekale priprave na snemanje? Si imela kakšne posebne igralske vaje, pogovore z režiserjem?
Z vajami smo začeli že približno pol leta pred snemanjem. Skoraj vsak teden smo se dobivali. Večinoma sem se srečevala z režiserjem in skupaj sva šla skozi celoten scenarij – prizor za prizorom. Pogovorila sva se, kaj želi v posameznem prizoru, kako naj ga odigram, in vse to sva tudi vadila. Dvakrat ali trikrat smo celoten scenarij predelali tudi skupaj – vsi igralci in režiser.
Pred začetkom snemanja se je tako že precej natančno vedelo, kaj in kako bomo delali. Na samem snemanju so bili potem potrebni le še manjši popravki, kar mi je bilo zelo všeč. Počutila sem se pripravljeno, zato tudi nisem bila pretirano živčna, ko smo začeli snemati.
Kako je potekalo snemanje? Je bilo zabavno, naporno …?
Zame je bila izkušnja predvsem zelo zabavna. Že samo to, da sem lahko od blizu videla, kako vse poteka, mi je bilo izjemno zanimivo – še posebej zato, ker se o tem učimo tudi v šoli. V živo je bilo skoraj nerealno opazovati, kako je vse organizirano, kako ima vsak svojo nalogo in kako natančno deluje celoten sistem. Ni mi bilo pomembno le igranje; prav vsak človek na setu mi je bil neverjetno zanimiv. Bila sem navdušena in zelo vesela, da sem del tega.
Seveda je bilo tudi naporno, saj so snemalni dnevi trajali približno dvanajst ur. Proti koncu začneš varčevati z energijo in upaš, da bo šlo do konca dneva, ker je najslabše, če ti zmanjka moči ravno pri zadnjem prizoru – to se lahko pozna tudi v filmu. Zato je bilo kdaj tudi malo frustrirajoče. A energija na setu je bila vedno dobra, zato smo vse skupaj lepo izpeljali.
Ko zdaj gledaš film, ali opaziš, kdaj si bila brez prave energije?
Da, seveda. (smeh) Natančno vem, kje smo snemali določene prizore, kdaj smo jih snemali, in kakšna je bila moja vloga. Takrat sem bila v prvem letniku in sem bila na novo v Ljubljani, mesta še nisem dobro poznala. Zdaj, ko ga poznam bolje, se pogosto spomnim: tukaj smo snemali, tukaj tudi. Ti naključni spomini se mi kar vračajo in ob tem mi je zelo lepo.
Vsakič, ko gledam film, se zalotim tudi, da ga nezavedno ponovno ‘odigravam’ – z obrazno mimiko in reakcijami. Samodejno vem, kaj bom rekla in kaj bom naredila v naslednjem trenutku. To se mi zdi zelo zanimivo.
Ali se ti zdi, da bi lahko kaj zaigrala drugače? Kakšna je tvoja ocena?
Ko gledam za nazaj, se mi zdi, da bi seveda lahko naredila še kaj več in se morda izrazila nekoliko močneje. Potem pa se spomnim snemanja in tega, da sem naredila to, kar je režiser želel. To je bila pravzaprav moja naloga – ne pa, da bi delala povsem po svoje. Seveda sem imela do določene mere prostor tudi za lastne rešitve in nekaj mojih idej je bilo vključenih, vendar je bil režiserjev okvir vseeno jasen.
Poleg tega sem vzpostavila distanco: to je Bela, ne jaz. Sprva me je bilo zelo strah gledati sebe na velikem platnu, ker sem pričakovala, da bo to zelo nenavadno. Ko sem film prvič videla, mi je bilo prvih deset minut res čudno, potem pa sem hitro našla mejo in si rekla: to nisem jaz, to je lik, ki ga igram.
Sicer pa so tvojo, pa tudi igro ostalih soigralcev, pohvalili tudi v filmskih kritikah. Koliko ti pomenijo te pohvale?
Zelo veliko mi pomenijo. Iskreno povedano me je bilo strah, kakšni bodo ti odzivi. Sama sem sicer vedela, da delam prav, saj je bil režiser tisti, ki me je vodil in mi povedal, ali je nekaj v redu, enako tudi ostali v ekipi. Ko pa delo enkrat pride pred širšo javnost in pred kritike, ki se s tem ukvarjajo profesionalno, je pritisk vseeno večji.
Prebrala sem tudi kakšno negativno kritiko, a teh je bilo malo, večina odzivov je bila pozitivnih, česar sem zelo vesela. To mi res veliko pomeni. Pohvala od prijateljev ali družine je seveda lepa in dragocena, vendar ima pohvala strokovnjaka posebno težo – takrat res dobiš občutek, da tvoje delo nekaj pomeni in da je bilo opaženo.
Omenila si, da se o filmu učite tudi v šoli. Obiskuješ SVŠGUGL – umetniško gimnazijo v Ljubljani, smer gledališče in film, kjer je velik poudarek na ustvarjalnosti: dijaki ustvarjate predstave, kratke filme, imate bend … Kako doživljaš to šolsko okolje?
Zdi se mi res odlično okolje. Imamo ogromno priložnosti za izražanje. Res je, da imamo zaradi vseh teh dodatnih vsebin precej daljše urnike, vendar mi nikoli ni bilo težko po osmih urah ostati še dodatni dve, ker sem vedela, da bom počela nekaj, kar me veseli. Velika razlika je, ali so dodatni predmeti splošni ali pa gre za ustvarjalno delo.
Navdušuje me tudi to, koliko nam je dovoljeno ustvarjati in raziskovati. Profesorji se na svoje področje zelo dobro spoznajo. Zdaj, ko sem v četrtem letniku, že prepoznam njihove pristope – na videz nam pustijo, da stvari ustvarimo sami, v ozadju pa imajo jasno zastavljen načrt, kako nas pripeljati do cilja. In to se mi zdi prav, saj bi bilo sicer hitro preveč kaosa.
Na splošno mi je to šolsko okolje zelo blizu. Res mi je polepšalo in poglobilo izkušnjo srednje šole. Čeprav je učenje včasih naporno, te šole ne bi zamenjala za nič.
Ali ti je znanje s pouka pomagalo pri igri v filmu? Na kakšen način?
Nedvomno mi je pomagalo. Najbolj sta mi koristila predmeta zgodovina in teorija filma ter fotografija in film, ki smo ju imeli že v prvem letniku. Zaradi tega sem poznala izraze, ki so jih na setu uporabljali, in mi je to res ogromno pomenilo. Drugače sploh ne bi vedela, o čem govorijo, zakaj premikajo kamero na določen način in kaj se bo v naslednjem trenutku zgodilo.
Včasih sem se celo spraševala, kako so moji soigralci, ki te šole niso obiskovali, vse to razumeli – verjetno so se sproti naučili, jaz pa sem jim kdaj tudi kaj prišepnila. (smeh) Zame pa je bilo res dobro, da sem ves čas razumela, kaj se dogaja. Poznala sem tudi osnovno organizacijo dela na setu: kdo opravlja katero nalogo in koga moraš vprašati, ko nekaj potrebuješ. Tudi to smo se namreč učili že v šoli.
Tudi tvoja simpatija v filmu, Roko, ki ga igra Luka Lukša, je obiskoval isto šolo. Sta se poznala že prej? Je bilo nerodno igrati zaljubljeni par?
Spoznala sva se šele na enem od krogov avdicij. V čakalnici sva se začela pogovarjati in ugotovila, da obiskujeva isto šolo. Jaz sem bila takrat še čisto sveža, prvi letnik, zato se prej res nisva imela priložnosti srečati.
Ker sva imela skupno točko, sva se hitro sprostila drug ob drugem. Tudi pozneje v šoli nikoli ni bilo nerodno. Postala sva zelo dobra prijatelja, vsi sošolci so to vedeli, in nikoli ni bilo neprijetnih situacij. Poleg tega smo se zaradi tega še bolj povezali tudi z višjimi letniki.
Kako si usklajevala snemanje in vse obveznosti, ki pridejo s promocijo filma, s šolskimi obveznostmi?
V šoli so bili zelo razumevajoči. Mislim, da tudi zato, ker obiskujem umetniško gimnazijo in nam na šoli nekako privoščijo, da nam uspe na tem področju. Največji izziv so bile vaje pred snemanjem, ker sem jih imela skoraj vedno takoj po pouku. Takrat je bilo precej naporno, saj sem bila najprej v šoli, potem na vajah in nato še na treningu tekvondoja, a sem nekako zmogla.
Imeli smo tudi dva snemalna dneva pozimi, mislim, da novembra, da je bila v filmu res prava zima. Takrat so mi v šoli vse opravičili. Z ekipo sem se tako dobro razumela, da mi je asistent režije kdaj uredil tudi kakšno dodatno opravičilo. (smeh)
Ko je prišla premiera, so bili na šoli zelo spodbudni. Večina profesorjev je prišla gledat film, kar se mi je zdelo zelo lepo. V šoli so bili iskreno veseli zame.
Sicer pa si se z igro srečala tudi že prej. S show skupino, ki je delovala pod okriljem KUD Franc Kotar Trzin, si leta 2019 nastopila v muzikalu Alica v čudežni deželi. Režiserka Saša Hudnik je dejala, da si bila simpatičen in zabaven del ekipe. Kako se spominjaš te izkušnje?
Zelo lepa izkušnja je bila. Ko sem bila mlajša, sem bila sicer precej tiha, s starejšimi v skupini se nisem ravno upala pogovarjati in bila sem precej negotova. Ko pa me je Saša postavila na oder, sem dala vse od sebe. Oder in igra sta mi zelo pri srcu, ker imam občutek, da me je prav to močno oblikovalo v osebo, kakršna sem danes – da sem stopila iz tiste zaprtosti.
Te predstave se še posebej dobro spomnim tudi zato, ker sem morala peti – saj je bil muzikal. Kot sem omenila, mi je bilo petje že na avdicijah za film zelo neprijetno, in tudi v tej predstavi ni bilo nič boljše, pa še celo prvo pesem v predstavi sem imela. Vedno me je bilo strah, a zanimivo je, da se nisem upala sproščeno pogovarjati z ljudmi, ko pa sem stopila na oder, sem brez zadržkov odpela, tudi če sem vedela, da ni bilo popolno. Na odru me nikoli ni bilo sram.
Potem ti ustvarjalnost predstavlja prostor, kjer zažariš?
Zagotovo. Še zdaj opažam, da se vsak napredek, ki ga naredim na odru – v šoli ali pri vajah in projektih – pozna tudi v meni, izven odra. Zdi se mi, da bolj, ko se razvijam v ustvarjalnem smislu, bolj rastem tudi kot oseba. Postajam bolj sproščena sama s sabo in se bolje spoznavam, ne le skozi vloge, ki jih igram, ampak tudi, kdo pravzaprav sem jaz. Skozi ustvarjanje sem se najbolje spoznala ravno takrat, ko sem se najbolj izpostavila.
Ob tem postanem bolj samozavestna in bolj prijetno mi je biti v svoji koži. Mislim, da tudi zato nikoli nisem bila pretirano obremenjena s tem, kaj si drugi mislijo.
Kakšno okolje se ti zdi Trzin za mladostnika, ki si želi ustvarjati?
Zdi se mi zelo spodbudno. Predvsem vaje v gledališki šoli so bile zame res pomembna opora. Saša nam je vedno sporočala informacije o avdicijah, peljala nas je na festivale in na različna gostovanja. Na ta način nam je odprla svet ustvarjanja, ki ni bil zgolj za zabavo ali kot obšolska dejavnost, temveč nekaj trajnega. Pokazala nam je, da je to lahko tudi resna in dolgoročna pot. Se mi pa zdi, da moraš, če želiš zares uspeti, sčasoma stopiti tudi izven lokalnega okolja. Kot izhodišče in podlaga za začetek pa je Trzin res zelo dober.
Ali te je potemtakem igra vedno privlačila? Zakaj?
Igra me je začela privlačiti že zelo zgodaj. Spomnim se, da sem kot otrok ugotovila, da to, kar vidim na televiziji, ni resnično, in sem si rekla: »V redu, potem bom to tudi jaz počela.« Iskreno ne vem, od kod je ta misel sploh prišla.
Ko sem začela obiskovati dramski krožek – mislim, da že v drugem ali tretjem razredu – sem zelo hitro začutila, da je to moja pot. Že takrat sem začutila, da je to zame. Mislim, da prav zato, ker sem bila bolj tiha in me je bilo pogosto strah, sem v igri našla prostor, kjer sem lahko res dala vse iz sebe. Zato sem takoj vedela, da sem na pravem mestu.
Vrniva se še malo k filmu Čao Bela, ki prikazuje obdobje Belinega prehoda iz osnovne v srednjo šolo, družinske odnose, odraščanje in tkanje novih prijateljstev ter iskanje svojega mesta v svetu, dotakne pa se tudi tem, kot so prvi stiki z alkoholom in drogami, samopoškodovanje. Kakšna se je tebi zdela zgodba? Si se poistovetila z njo? Ali bi jo morda s svojega, najstniškega vidika karkoli spremenila?
Zgodba se mi zdi zelo realna in ne deluje kot pretiravanje odraslih. Seveda so posamezni detajli, pri katerih bi sama kakšno stvar morda naredila drugače, vendar je celota zelo blizu resničnosti – tudi če se najstniki tega v določenem trenutku ne zavedajo – sama se na začetku nisem.
Ko sem bila v prvem letniku in igrala Belo, se mi je kakšen prizor zdel za lase privlečen. Zdaj pa vidim, da je bil še kako realen. Ko prvič prideš v novo okolje, se želiš vključiti v družbo, predvsem zato, da ne ostaneš sam. Včasih zaradi tega narediš tudi kakšno napačno stvar, samo da ostaneš del družbe. Film zelo dobro prikaže to prelomnico – prehod v srednjo šolo, ocene, prilagajanje, spoznavanje ljudi, s katerimi nisi odraščal, in soočenje z drugačnimi načini vzgoje ter navadami. Kot najstnik se znajdeš v povsem novem okolju, in zdi se mi, da je ta proces v filmu prikazan zelo prepričljivo.
Bela na primer prevzame tudi nekatere slabe navade ljudi okoli sebe – pitje, droge – vendar sčasoma ugotovi, da to ni ona in da tega ne potrebuje, da bi bila sprejeta. Da se ni treba prilagajati drugim za vsako ceno. To se mi zdi zelo pomembno in pravo sporočilo, še posebej za najstnike.
Se ti zdi, da so najstniki v filmu prikazani realno, da gre za dober prikaz tvoje generacije in ne zgolj za prizmo skozi odrasle oči?
V nekaj delih je prisoten pogled odraslih na najstnike. Predvsem pri odnosih s starši se mi je včasih zdelo, da je prerekanja že nekoliko preveč in da prevladuje precej negativnega. Tudi prepiri v šoli so se mi kdaj zdeli malo pretirani – najstniki znamo biti zahtevni, a smo do profesorjev vseeno večinoma spoštljivi. Poleg tega se mi zdi, da imaš v prvem letniku še vedno precej skrbi za šolo, ni ti vseeno. Kar zadeva zabave in žure, pa bi glede na to, kar sama poznam, lahko bilo vse skupaj prikazano tudi precej huje. (smeh)
Prej si omenila, da ti je šla Bela včasih na živce. Zakaj?
Najbolj me je motilo, kako tečna je bila doma – do očeta in njegovih novih partnerk. Mislim, da je to šlo na živce tudi številnim gledalcem. Bela je včasih zelo težko prijazna, in prav to je tisto, kar me je pri njej najbolj zmotilo.
Z Belo imata kar nekaj skupnih zanimanj – obe se ukvarjata s tekvondojem in igrata klavir, ti igraš še bobne in kitaro. Koliko pa sta si podobni karakterno?
Karakterno si z Belo nisva zelo podobni, kar je verjetno tudi razlog, da mi je včasih šla na živce. Ne bi rekla, da sem tako zamorjena, čeprav seveda pridejo tudi taki trenutki. Ena lastnost, ki jo pri njej zelo cenim in ki nama je skupna, pa je skrb za prijatelje – pripravljenost, da kdaj postaviš sebe nekoliko na stran zaradi drugih. Beli to sicer ni vedno uspelo, a to se lahko zgodi vsakomur.
Skupno nama je tudi to, da je Bela našla način izražanja skozi glasbo in da je prav prek tega našla sebe. Sama se sicer največ izražam skozi gledališče, a mi tudi glasba predstavlja zelo lep izhod za sproščanje negativnosti in stresa.
Je kakšna tema v filmu, ki se te je še posebej dotaknila?
Predvsem tema prijateljstva. Prijatelji mi res veliko pomenijo in imam občutek, da tudi Beli. Prav v tem se najbolj prepoznam, zato se me je ta vidik filma tudi najbolj dotaknil.
Kaj ti je dala ta izkušnja igranja v filmu? Kaj si se naučila?
Naučila sem se, na čem moram še delati, če želim napredovati in biti dobra na svoji igralski poti. Zelo dragoceno mi je bilo tudi to, da sem se videla na ekranu – to je povsem druga perspektiva. Takrat dejansko opaziš, kaj in kako deluješ, in mislim, da mi je prav to, da sem sebe videla v drugi luči, najbolj pomagalo. Celotna izkušnja mi je dala toliko, da tega skorajda ne znam opisati. Dala mi je res veliko – pravzaprav vse. Tudi to, kar sem že omenila: razumevanje poteka dela na setu, pravil obnašanja in same dinamike snemanja. Res sem se ogromno naučila.
Zdaj obiskuješ četrti letnik gimnazije, torej te čaka matura. Kaj pa potem? Na kateri študij se boš vpisala? In ali se vidiš na odru in pred kamero tudi v prihodnje?
Imam jasen načrt: poskusila bom priti na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani (AGRFT). Zavedam se, da na AGRFT sprejmejo zelo malo študentov. Upam, da mi kljub temu uspe. To je moja vizija – tudi v prihodnje ostati na odru in pred kamero. Hkrati pa se mi zdi, da bom tudi, če mi ne uspe opraviti sprejemnih izpitov na akademiji, našla način, da se z igro še naprej ukvarjam in je ne bom povsem opustila.
