V Stranje na odbojko

Ni pomota, prav ste prebrali. V športni dvorani tamkajšnje osnovne šole namreč to sezono domače tekme druge državne odbojkarske lige za moške (2. DOL) igra druga članska ekipa Calcit Volleyja, ki so jo navijači po vzdevku trenerja, Klemna Hribarja, poimenovali Ričijeva četa. Kapetan mlade ekipe – Mengšan Jon Jensterle – je z odbojkarsko druščino na stranjskem parketu še zadnjič v letošnjem koledarskem letu ligaške točke lovil v soboto, 13. decembra. V Stranjah je bil na sporedu derbi 9. kroga proti drugi ekipi Odbojkarskega kluba i-Vent Maribor, in Kamničani so zmagali 3:0.

Minulo sezono so se Ričijevi fantje sprehodili skozi 3. DOL. Osemnajst tekem, osemnajst zmag in samo štirje oddani nizi. V 2. DOL se zgodba o uspehu nadaljuje in nadgrajuje. V osemčlanski ligi prepričljivo vodijo. Trenutno imajo na računu sedem zmag in le en poraz. V Stranjah so po en niz oddali le dolenjskima tekmecema iz Kostanjevice in Novega mesta. V čem je skrivnost uspeha? »Je ni. Veliko in dobro delamo. Radi imamo odbojko, trener ve, kako se stvarem streže,« je jasen 18-letni kapetan zasedbe Jon Jensterle, ki hkrati poudarja, da so s soigralci zelo povezani tudi zunaj igrišča. »To je dodana vrednost in še zdaleč ne nepomembno dejstvo. Prav nasprotno! Omogoča sproščeno igranje, brez pritiska, kar se pozna predvsem v napetih končnicah,« se ob klepetu in beli kavi v prijetnem lokalu nasproti kamniške gimnazije – za njim je pouk in dodatne ure maturitetnih priprav, sporočilo trenerja prve ekipe pa ga že opozarja na trening – sprosti Mengšan.

Najmanj dvoživka

V Ričijevi četi odbojkar s številko 31 igra na poziciji korektorja, kot članska ‘dvoživka’ pa se v vlogi blokerja že drugo sezono priključuje prvoligaški posadki Calcitovcev. V drugi ekipi pa tudi mladinski zasedbi (jedro te je skorajda ‘copy-paste’ druge moške članske ekipe) opravlja še vlogo kapetana. Torej je pregovorni vodja na igrišču, vez med trenerjem in soigralci. Pri članih je seveda, za zdaj, še drugače. Nabira izkušnje in dobro izkorišča priložnosti. »Treniram tako s prvo kot drugo ekipo, trenerja Klemen Hribar in Gregor Rozman se sproti dogovarjata o mojem fokusu in kar napornem urniku. Razlike? Seveda so. V prvi ligi je igra precej hitrejša, bolj dinamična, sprejemati je treba zelo hitre odločitve. Neka rešitev ali poteza, ki na tekmi nižjega ranga lahko z večjo verjetnostjo prinaša točke, v prvi ligi tako sploh ne pride do izraza,« razmišlja mladi odbojkar, ki ceni nasvete starejših soigralcev. V veliko oporo sta mu stara kamniška znanca, podajalca Nik Drnovšek in Urban Blaževič, tudi izkušeni kapetan Uroš Pavlović, srednji bloker po odbojkarskih zadolžitvah, mu je vedno na razpolago za nasvet in usmeritev. Čeprav je Jensterle spomladi dopolnil šele osemnajst let, mu športnih izkušenj ne manjka. Leta 2023 je na evropskem prvenstvu v Črni gori debitiral v državni reprezentanci. Kadetski. Sledil je premik v mladinsko. S to je bil zelo blizu uvrstitvi na svetovno prvenstvo. S kamniškimi mladinci je bil že dvakrat na zaključnem turnirju najboljše slovenske četverice. Tretje in četrto mesto v tej konkurenci že ima, ob omembi prvega se skrivnostno nasmehne in resno, zelo zrelo za najstnika, odgovori: »Naš primarni cilj v tej sezoni je uvrstitev na zaključni turnir (lani so bili peti, op. p.), in to s čim boljšim izkupičkom, zaradi boljših izhodišč za zaključni del. Potem pa, cilji so visoki, kaj bi jih skrivali. Najvišji, zato treniramo. Izziv je pravi, konkurenca močna, z večino fantov iz nasprotnih moštev se merimo tudi v absolutni drugoligaški konkurenci, kar nekaj ravenskih in mariborskih mladincev pa se že kali tudi na prvoligaških parketih,« se o mladincih, to je njegova zadnja sezona v tej konkurenci, razgovori Jon.

Ob odbojki letos tudi matura

Jensterle je sicer dijak četrtega letnika kamniške Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra (GSŠRM), kjer sta bila dijaka že njegova starša. Oče Tomaž – poznamo ga kot izjemnega suparja in nekoč tekmovalca v deskanju na snegu – je Kamničan. Stari starši živijo v Kamniku, tako da ima vnuk Jon med tednom na voljo dnevno ‘bazo’ v Kamniku, vključno z odličnim babičinim kosilom. Ne izgublja časa s prevozi po mengeškem polju in tako lažje krmari med odbojkarskimi treningi, poukom, učenjem ter pripravami na šolski zrelostni izpit. Pa študij? »Nisem se še odločil. Spogledujem se s fizioterapijo. Vsekakor nekaj, kar bi me tudi v drugi karieri lahko povezalo s športom,« pravi prihodnjii maturant, ki ima v šoli status športnika. V GSŠRM se dobro počuti, razrednik Žan Grm in profesorji podpirajo športno udejstvovanje. »So razumevajoči in korektni. Tudi profesor športa Matej Juhart me pogosto povpraša, kako gre z odbojko in podeli kakšno svojo športno izkušnjo in anekdoto, ki jih ima kot nekdanji atlet, voznik boba in trener na zalogi več kot dovolj,« srednješolski utrip predstavi Jon, ki ni edini odbojkar na Maistrovi šoli. »Soigralec v drugi članski in mladinski ekipi Domen Bičanič je hkrati moj sošolec, sošolka Tajda Adrovič Flisar igra za drugo člansko ekipo Calcit Volleyja. Pa lahko bi naštel še celo vrsto nekdanjih in aktualnih Calcitovcev, ki so dijaki na GSŠRM. Če nam čas dopušča, z veseljem za šolo zaigramo na medšolskih turnirjih,« še doda naš sogovornik, ki se je za odbojko navdušil v domačem Mengšu. »Prva dva razreda osnovne šole sem obiskoval na Rodici, kjer smo živeli pred selitvijo v Mengeš. Tam se še nisem srečal z odbojko, v mengeški osnovni šoli pa sem se med drugim spogledoval še z nogometom in košarko. A prepričala me je odbojka! Profesor Aleš Koštomaj, ki je takrat sodeloval tudi s kamniškim klubom, je vodil šolski odbojkarski krožek. Sledil je logičen premik v Kamnik. Pri Calcitu me je najprej trenirala Tanja Tomažin, nato Kristjan Krt, tretji pa je bil že Klemen Hribar,« ima odbojkarske začetke v lepem spominu vse bolj prodoren odbojkar iz kamniške odbojkarske šole. Odbojke ne odmisli niti poleti, saj takrat na vrsto pridejo – držimo pesti, da jih bo še veliko – reprezentančne akcije. Tu pa tam pa seveda najde čas tudi za druženje s prijatelji, sprostitev ob odbojki na mivki, nogometu ali košarki. Takšne in drugačne žoge fantu s številko 31 pač niso tuje …

DAMIJAN RIFL