To so besede njenih pokojnih staršev, ki jih sliši in jo spremljajo ob težkih preizkušnjah – tako v življenju nasploh, še posebej izrazito pa med tekom, ki je v zadnjih štirih letih postal njen način življenja. Katja Seljak Varga je osma Slovenka s sedmimi medaljami z največjih svetovnih maratonov, poleg tega je med slovenskimi dobitnicami najmlajša in hkrati tudi edina Domžalčanka ter odvetnica. Seveda pa sedem veličastnih niso edini teki, ki jih je pretekla. In povrhu vsega – teka sploh ne mara!
Med sedem največjih (t. i. majors) na svetu sodijo maratoni v Berlinu, Londonu, Chicagu, Tokiu, Bostonu, Sydneyju in New Yorku. V tem vrstnem redu jih je pretekla Katja in si kot osma Slovenka ter prva Domžalčanka novembra letos v New Yorku okoli vratu nadela znamenito medaljo s cvetom šestih maratonov. Prejela je tudi posebno medaljo za tek v Sydneyju, ki se je šele letos pridružil največjim. »Ko sem v New Yorku prišla v cilj, sem jokala kot dež. Vse se mi je odvrtelo pred očmi: ves trud, čas, garanje, odpovedovanje,« čustveni vrtiljak po zadnjem pretečenem maratonu dobrih štirinajst dni kasneje za Modre novice podoživlja Katja.
Tek sprva kot izhod ob izgubi mame
Pot do uspeha in osebne zmage ob dosegi zastavljenega cilja vsekakor ni bila lahka. Katja zase pravi, da je bila do leta 2022 ‘kampanjska’ tekačica. Čeprav se je pred tem štirikrat udeležila 21-kilometrske preizkušnje, je za pripravo tekla le tri mesece pred tem, ostalih devet ni bila posebej aktivna. Kljub temu se je konec leta 2021 prijavila na 15-kilometrski tek v Istanbulu – in bila tako nepripravljena, da je komaj zmogla priti do cilja. To je bil prvi trenutek, ko je pomislila, da bo morala nekaj spremeniti in se iz občasne tekačice preleviti v redno rekreativko. Prelomni trenutek se je zgodil le dober mesec kasneje. 1. januarja 2022 je umrla Katjina mama, na katero je bila zelo navezana. »Takrat se je zame marsikaj spremenilo. V teku sem našla izhod. Obula sem športne copate in šla teč. Doma nisem veliko jokala, med tekom pa sem se ustavila, premišljevala, jokala in dala žalost iz sebe,« Katja opisuje prelomnico, ki jo je usmerila na tekaško pot. Prijavila se je na berlinski maraton, ki je potekal septembra 2022. Takrat si še ni predstavljala, ali bo sploh zmogla, prav tako še ni imela v mislih celotne zgodbe sedmih veličastnih, le zadala si je cilj in upala, da ga bo uresničila. »Vedno moram imeti cilj,« pravi, »sicer se sploh ne bi mogla motivirati. Sem trmasta. Kar si zadam, tudi uresničim.«
V istem letu je s tremi prijatelji v Domžale pripeljala t. i. ‘Beer Mile’ (pivo miljo op. p.). To je zanimiv tek, pri katerem tekač ob začetku tekmovanja spije malo pivo, nato odteče 400 metrov, nato je spet na vrsti pivo, ki mu zopet sledi tek, tako da tekač na koncu spije štiri mala piva in preteče 1600 metrov. Gre zgolj za interno prireditev, ki pa bo v letu 2026 praznovala svoj 5. rojstni dan.
Treningov se je lotila sama, na prvi maraton v Berlinu pa je odšla z ekipo ŠD Maratonc, kjer je od izkušenih maratoncev dobila veliko uporabnih informacij in nasvetov. »Prvega ne pozabiš nikoli. To je bilo dvainštirideset kilometrov boja s samo seboj, a zmogla sem.« Navdušena nad tem, da je zmogla preteči svoj prvi maraton, se je odločila, da nadaljuje. Novi cilj? V letu 2023 vsak mesec preteči polovični maraton v drugi državi. Želja jo je popeljala v Maroko in po vsej Evropi. Vmes ni pretekla zgolj polovičnih, ampak tudi dve 42-kilometrski preizkušnji, in sicer marca v Barceloni in novembra v Atenah. To je bilo tudi leto, ko so ji zdravniki po neprestanem kašlju povedali, da njena pljuča delujejo le s 66-odstotno zmogljivostjo. »Hitra nikoli ne bom, saj mi tega kapaciteta mojih pljuč ne dopušča, a kljub temu vztrajam. Vse se da, če se hoče,« verjame Katja in dodaja, da na maratonih nikoli ni imela časovnih ciljev, temveč je bil njen cilj prečkati ciljno črto brez zapletov ali posredovanja reševalcev. »Vedno tečem v coni udobja, tako da v cilj ne pridem popolnoma izmučena in lahko spijem zasluženo pivo.«
Ni pametno vsega početi sam
Bilanca leta 2023 je bila bogata: dva maratona in enajst polovičnih maratonov, ter teki na krajših razdaljah in trailih, vse skupaj kar 32 tekaških tekem v 15 državah. Seveda je k temu treba dodati še vse trening teke. A v leto 2024 je Katja vstopila pretrenirana. Po tako napornem letu je bilo jasno, da telo potrebuje strokovni pristop. »Za moje telo, ki je že krepko po petinštiridesetem letu, je bil to prevelik napor,« pravi Katja. Začela je sodelovati s trenerjem Kristianom Grünfeldom, ki je narekoval njeno vadbo. »Kristian je sestavil trening, jaz pa sem si za vsak dan izbrala ure, ko sem imela največ časa. Prej sem samo tekla, tekla, tekla, potem se je začelo: intervali, fartleki, dolgi teki …,« pojasni Katja, ki je tekaškim treningom postopoma dodala še kolesarjenje in vaje za moč z osebnim trenerjem Gregom Vrečarjem, bolj resno pa se je posvetila tudi prehrani. »Nutricionist Blaž Grmek iz Domžal mi je sestavil prehranske načrte. Tako sem se končno naučila, kaj pomeni pravilna prehrana pred in med tekom,« pravi Katja, ki so jo pred tem pogosto mučile prebavne težave, zato zdaj verjame, da je prehrana bistveni del tekaškega uspeha.
Aprila leta 2024 je osvojila svoj drugi ‘veličastni’ maraton, in sicer v Londonu. »Noro doživetje. Ljudje so na obeh straneh proge in kričijo, vpijejo, spodbujajo,« se spominja Katja. In ravno v Londonu se je prvič pojavila misel: »Kaj pa, če … bi poskusila preteči vseh sedem?« Nov cilj je bil zastavljen, poleg tega je bila izžrebana za udeležbo na čikaškem maratonu, kar je le še utrdilo njeno odločitev. Tek po četrtih tega trimilijonskega ameriškega mesta jo je kljub nezgodi – na 25. kilometru je padla in si poškodovala koleno – navdušil in je še danes zapisan kot eden najlepših maratonov, poln energije in odličnega vzdušja. V istem letu je pretekla še maraton skozi vinograde Médoca v francoskem departmaju Gironde.
V New Yorku fizično in psihično na robu
Prišlo je leto 2025. Trije največji so bili že osvojeni, ostali so še štirje. Maratonsko leto je začela v Tokiu, ki se ga Katja spominja predvsem po vročini, ki je njeno telo ne prenaša dobro, težkem zraku, ki jo je dušil, in dejstvu, da je med 30. in 42. kilometrom kljub sicer odlični organizaciji zmanjkalo vode. »V cilj sem prišla popolnoma izmučena. Tek v Tokiu mi ni bil najbolj všeč: trasa je dolgočasna, navijači so zelo umirjeni in nisem čutila prave energije.«
Naslednji je bil aprila na vrsti maraton v Bostonu, ki je zaradi veliko višinskih metrov najtežji med vsemi sedmimi, zato se ga je Katja lotila s strahospoštovanjem. Nekaj klancev je prehodila, sicer pa uživala in ga tudi pretekla. Tudi sydneyjski maraton ji je ponudil polno užitkov: »Čudovit zrak, odlični pogoji za dihanje, prijetna proga.« Manjkal je le še maraton v New Yorku. Ker je med njenimi cilji tudi preteči t. i. superpolovičke, to je šest polmaratonov v Evropi (Berlin, Praga, Valencia, Lizbona, Cardiff in Kopenhagen), letos je že pretekla prve tri, je v New York prišla izčrpana. »Tako fizično kot psihično sem bila na robu. Že od teka v Valencii sem imela bolečine v zadnji stegenski mišici. Zjutraj na dan teka se mi je zdelo, da me boli prav vse,« se spominja Katja, ki jo je dodatno izčrpalo še dolgotrajno čakanje na start, med samim tekom pa ‘dušilo’ popolnoma evforično vzdušje med navijači, ki so stopili izza ograj in zožili tekaški koridor. Kljub vsemu je zmogla in prečkala ciljno črto. »Bilo je težko. Še danes se ne zavedam povsem, kaj sem dosegla,« pravi Katja in dodaja, da brez ogromne podpore moža in hčere ter sina, ki jo že ves čas spodbujajo, nič od tega ne bi bilo možno. Poleg tega je na vsakem maratonu, kjer ji je bilo najtežje, čutila, da sta ob njej pokojna starša. »To me je večkrat držalo pokonci.«
Ne mara teči!
Bolj kot pogled v preteklost Katjo navdihujejo cilji v prihodnosti. In ti so že zelo jasni. »Pred svojim petdesetim letom bi rada uspešno dokončala triatlon. V mislih imam krajšo različico, ne ‘velikega’ Ironmana,« pravi Katja, ki se za ta namen zdaj posveča učenju in treningu plavanja. Tudi tekaških copat ne bo obesila na klin, saj je le dvajset dni po newyorškem pretekla še polovični maraton v Palmanovi, aprila prihodnje leto je že prijavljena na maraton v Parizu, med željami ostaja tudi 42-kilometrska razdalja na Ljubljanskem maratonu.
Gibanje, ne le tek, je v zadnjih letih postalo del Katjinega vsakdana. »Ko se gibam, se bolje počutim. Glava je sveža, lažje delam,« je prepričana Katja. Ker ima lastno odvetniško pisarno v Domžalah, poleg tega s tekaškimi treningi ne želi posegati v družinski čas, njen urnik, kot pravi sama, temelji na trmi, disciplini in osredotočenosti na cilj. To pogosto pomeni tudi treninge, ki zahtevajo vstajanje ob četrti ali peti uri zjutraj. Paradoksalno – za nekoga, ki kljub vsem dosežkom in uspehom še vedno ne mara teka. »Res ne maram teči. Treningi so naporni. Vse me boli. Potrebujem veliko motivacije, da vztrajam,« razloži. Zakaj potem to počne? »Da dokažem, da lahko. Ne samo jaz – s svojimi omejitvami in leti, ampak vsakdo – če le ima jekleno voljo in je organiziran,« zaključuje 47-letna Domžalčanka.
