Poslovnež Aleš Musar že tri leta odpira nove poti v vlogi prvega soproga predsednice države. Pri tem opaža tudi stereotipe, ki spremljajo to funkcijo. »Tisti, ki z zaničevanjem govori o vlogi prvega soproga, pravzaprav ne namiguje na to, da bi morala biti v tej vlogi ženska, temveč predvsem, da bi moral biti predsednik moški. To je zmotno. Verjamem, da smo to v naši družbi že prerasli,« pravi Musar. V pogovoru za Modre novice je spregovoril tako o svojem delu kot o osebni izkušnji – raku prostate, ki so mu ga odkrili v začetku letošnjega leta.
Pred tremi leti je vaša žena Nataša Pirc Musar postala predsednica republike. Pomagali ste ji tudi v predvolilni kampanji, takrat sta prepotovala vso Slovenijo. Kaj vam je iz tistega časa najbolj ostalo v spominu? Kakšen vpogled vam je dala kampanja v ljudi in državo, ki jo danes zastopata?
Slovenijo sem imel rad že prej, po tej kampanji pa še toliko bolj. Slovenci so res čudoviti ljudje. Če izpostavim nekaj srečanj: recimo kamniški dnevi narodnih noš so res edinstven etnološki festival, še bolj poseben, ko ga doživiš v množici gledalcev; pravo doživetje je bil tudi festival Funšterc v Hrastniku, kjer se je veliko kuhalo in je bilo zelo prijetno biti med ljudmi. To so tudi kraji družine mojega očeta.
Potem izvirate iz Zasavja?
Oče izvira iz Zasavja, iz Radeč, nato pa je šel preko Kopra, kjer se je spoznal z mojo mamo, študirat v Ljubljano, kjer sta se tudi poročila. Tako da sem jaz bolj Ljubljančan.
Že dvajset let živite v Radomljah. Niste torej Radomljan?
Nikjer nisem prebival dlje kot na Škrjančevem v Radomljah, ampak verjetno sem še vedno priseljenec. (smeh) Sin Maks je zanesljivo domačin – s šestimi meseci je postal Radomljan, tu je hodil v osnovno šolo in tu ima prijatelje.
Z ženino funkcijo ste vi prevzeli funkcijo soproga predsednice. Kako po teh treh letih gledate na življenje prvega soproga? Kako ste si na začetku predstavljali to vlogo – in kako se je v resnici izkazala?
Za vlogo prvega soproga ni priročnika. Na začetku me je šef protokola povabil na kavo. Pomislil sem, da bom izvedel, kaj se pričakuje od mene. In njegovo prvo vprašanje je bilo: »Zelo nas zanima, kaj nameravate delati.« (smeh)
Tako ni le v Sloveniji, temveč je podobna situacija v številnih drugih državah. Do neke mere je vloga prvega soproga oziroma dame v sivi coni tudi zato, ker se od nikogar ne more vnaprej pričakovati, da se bo lotil te vloge, saj ne gre za izvoljeno funkcijo, niti za obveznost, ki bi jo lahko komu naložili. Žena avstrijskega predsednika na primersama zase pravi, da je prva prostovoljka v državi. Vlogo si oblikuješ sam, in to ne velja samo zame, ampak za vse, ki jih poznam. Oblikuješ jo po svojih znanjih, predhodnih izkušnjah, zanimanjih in preferencah, kolikor je to seveda mogoče, vedno pa v soglasju z uradom predsednika oziroma predsednice republike.
Se vam zdi smiselno, da bi bila ta vloga bolj določena?
Ne vem, ali bi jo bilo mogoče bolj natančno določiti. Tudi v državah z mnogo daljšo tradicijo vloga ni podrobno definirana. Francija ima, denimo, predsedniški sistem, zato bi pričakovali, da je vloga prve dame zelo specificirana, če ne že kar uzakonjena, a ni tako. Odvisna je predvsem od urada predsednika. Celo v Združenih državah Amerike, kjer ima prva dama svoje osebje in proračun, ima zelo proste roke pri tem, kaj lahko počne. Lahko se tudi odloči, da ne bo aktivna – kot je bilo večino časa tudi v Sloveniji.
Sicer pa je morda smiselno, da se vloga prilagaja človeku, ki jo prevzame. Tako se lahko nekdo posveti enemu področju, drug drugemu – in tako ni vedno v ospredju le ena tematika.
Edino vprašanje, ki se vedno zastavlja, je, kaj storiti z določenimi področji, na katerih obstajajo pričakovanja. To sta protokol in tisto, kar v neki državi postane ustaljeno. Pri nas takšnih ustaljenih dejavnosti v preteklosti niti ni bilo veliko. Si pa upam reči, da jih zdaj nekaj vendarle že imamo. Recimo, dvakrat letno skupaj z Ministrstvom za zunanje in evropske zadeve organiziram dogodek za soproge veleposlanikov in veleposlanic, ki so akreditirani in delujejo v Sloveniji. Pokažemo jim delček Slovenije, ki bi ga sami morda težje odkrili, in nekaj, na kar smo lahko ponosni. Predzadnji obisk je bil v Domžalah. Najprej nas je prijazno sprejela domžalska županja Renata Kosec, potem smo si ogledali Slamnikarski muzej, ki predstavlja res lepo industrijsko tradicijo in jo tudi številni Slovenci preslabo poznajo. Moji gosti so bili zelo veseli takšnega odkritja. Iz Domžal smo se odpeljali še v sosednjo občino na grad Jable, kjer ima Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve svoj izobraževalni center. Grad je zelo lep. Prav je, da tujcem pokažemo drobce naše preteklosti in dediščino, na katero smo lahko ponosni.
Živimo v družbi, ki se v zadnjih letih sicer vse bolj odpira, pa vseeno tradicionalni pogledi na to, kdo ima ‘glavno vlogo’ v odnosu, pri nas še vedno vztrajajo. Kako ste se vi osebno soočili s to menjavo vlog pri vaju? Ali ste bili na ta račun deležni kakšnih opazk, pripomb?
Moj ego nima nobenih težav z uspehi moje žene. Od nekdaj jo podpiram pri vsem, kar lahko doseže – in Nataša lahko doseže ogromno, kar se že vidi tudi na mestu predsednice republike.
Če se ozrem v svojo zgodovino, je bila moja prva šefica izjemno ugledna profesorica, velika dama slovenske znanosti, prof. Aleksandra Kornhauser. Pri njej nikoli ni bilo vprašanja moški – ženska, vedno je šlo za sposobnost, delavnost, organiziranost.
Glede stereotipov v vlogah prvih soprogov in dam smo precej razpravljali tudi v mednarodnem okolju. Splošno opažanje je, da obstajajo zelo stereotipna pričakovanja do prvih dam. Pričakuje se, da se ukvarjajo predvsem z vrtci ali domovi za starejše – kar je seveda dragoceno, in tudi sam obiskujem domove za starejše – a če je to celoten okvir pričakovanega, je nekoliko preozek.
Po drugi strani pa je prvih soprogov malo. Trenutno nas je dvanajst, pred kratkim se nam je pridružil še soprog novo izvoljene irske predsednice. Vloga prvega soproga gre pogosto v obratno smer: v bolj odprtih družbah, kot je Slovenija, imamo še najmanj težav. V bolj konservativnih okoljih pa imajo soprogi predsednic precej težav s tem, kako jih javnost vidi ali kako sami menijo, da jih javnost vidi, zato so zelo zadržani pri opravljanju tega, kar bi lahko počeli.
Namibija je med afriškimi državami, denimo, bolj odprta. Od letošnjega leta državo vodi predsednica in v New Yorku sem se srečal z njenim soprogom. Med drugim sva se pogovarjala prav o tem – kaj naj moški počne v tej vlogi. On je upokojeni general, nekdanji poveljnik namibijske vojske, in je priznal, da je bil sprva, ko je njegova žena postala predsednica države, malce izgubljen. Nato je začel razvijati programe za fante – kako jih spodbuditi k udejstvovanju v športu in iskanju zaposlitve. Zdi se mi zelo kreativno, kako je pristopil k tej vlogi.
Ta navezava na stereotipe se po mojem mnenju vidi takrat, ko kdo poskuša z nekakšnim zaničevanjem govoriti o tej vlogi kot o vlogi ‘prve dame’. Najprej bi rekel: očitno ne pozna prvih dam, s katerimi se jaz družim. To so izjemne ženske, strokovnjakinje, ki so na svojih področjih napravile ogromno. In drugo: kdor to reče, pravzaprav ne namiguje na to, da bi morala biti v tej vlogi ženska, temveč predvsem, da bi moral biti predsednik moškega spola. To je zmotno. Verjamem, da smo to v naši družbi že prerasli.
Kot soprog orjete ledino, saj ste v Sloveniji prvi, pa tudi na svetu vas ni prav veliko. Z drugimi ste se že srečali …
Z manjšim delom. Nekateri se zaradi točno teh zadržkov, o katerih sva govorila, raje držijo zelo v ozadju.
Kje vidite prednosti in kje slabosti prvih soprogov?
Odvisno od družbe, v kateri deluješ. V Sloveniji ali na Islandiji, kjer imam najbližjega kolega, gre za zelo odprti družbi, v katerih praktično ni razlik v tem, kaj lahko prvi soprog počne.
Seveda pa je odvisno tudi od razvitosti države in od tega, kakšne so potrebe ter pričakovanja v družbi. Pri nas se mi zdi vloga, kot sem si jo zastavil – torej delo na področju humanitarnosti z organizacijo ITF, Ustanovo za krepitev človekove varnosti, in na področju kulturne dediščine, kjer imamo res veliko pokazati – povsem primerna. In enako bi bila primerna tudi za prvo damo, če bi imeli predsednika.
Ali si s prvimi soprogi delite tudi kakšne skupne pobude ali projekte?
Pred dobrim letom sem s partnerjem nekdanje slovaške predsednice Jurajem Rizmanom, s katerim sva se tudi sicer zelo dobro razumela, sodeloval pri nekaterih njegovih aktivnostih – bile so tako simpatične, da smo jih poskušali v enem delu prenesti tudi v aktivnosti Fundacije Nataše Pirc Musar. Gre za akcijo ‘Vsaka zgodba šteje’, v kateri otroci iz zaključnih razredov osnovne šole obiskujejo starejše ljudi in zapisujejo njihove življenjske zgodbe.
Kako pa se počutite v pretežno ženski družbi prvih dam?
Predvsem se počutim odlično, ker gre za družbo zelo izobraženih, prodornih in sposobnih oseb, ki hkrati znajo ostajati v ozadju, kadar je to potrebno. To je verjetno ena od karakternih lastnosti, ki jih dela še bolj zanimive.
Ravnokar sem se vrnil iz Litve, kjer sem bil na povabilo prve dame na konferenci ob prvem uradno razglašenem dnevu prezgodaj rojenih otrok. Izjemno je bilo videti, kako je organizirala dogodek. Ni pa to prvič: hrvaška prva dama, zdravnica dr. Sanja Musić Milanović, je že leta 2023 organizirala vrh na temo otroške debelosti. Takrat sem se aktivno vključil, tudi z močno podporo našega Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je zelo dobro delujoča institucija. In ti programi še naprej tečejo, tako da ima to povezovanje lahko tudi dolgoročen vpliv.
Na protokolarnih obiskih ste srečali različne voditelje in njihove partnerje. Kdo je na vas naredil največji vtis – in zakaj?
Vtisi so zelo različni, saj so to ljudje, ki prihajajo z različnih področij. Avstrijski predsednik Van der Bellen in italijanski predsednik Mattarella sta res prava gospoda. Vem, da sta tudi Nataši izjemno ljuba in da so se vsi med seboj zelo dobro ujeli. Tudi s soprogo avstrijskega predsednika se odlično razumeva.
Moram pa reči, da izjemno občudujem Oleno Zelensko – kako se je v res zelo težkih časih za Ukrajino lotila tega, da s svojo pojavnostjo išče pomoč predvsem na humanitarnem področju. To je izjemno zahtevno.
Nekdanja prva dama Islandije, Eliza Reid, je prav tako oseba, s katero se odlično razumeva. Skupaj sva nastopila v Londonu na panelu o vlogi mehke moči – torej o vplivu prvih dam in soprogov – in ostala v stiku. Bila je tudi v Sloveniji. Z islandsko delegacijo je na Blejskem vodnem forumu predstavila islandske izkušnje z upravljanjem vodnih virov. Poleg vsega je izvrstna pisateljica: po koncu moževega mandata je izdala svoj prvi kriminalni roman Smrt diplomata – verjetno je del navdiha našla v poznavanju diplomatskih krogov. Kdo je morilec, pa ne izdam. (smeh)
Ob prevzemu funkcije ste se odločili, da boste v vlogi prvega moža sodelovali predvsem pri projektih varovanja in promocije slovenske kulturne dediščine doma in v tujini. Sčasoma se je nabor področij, kjer se aktivno vključujete kot soprog predsednice, najbrž razširil. Katera področja družbenega delovanja so vam osebno najbližja in jih želite kot soprog predsednice aktivno podpirati?
Pri humanitarnih projektih, ki jih izvaja ITF, Ustanova za krepitev človekove varnosti, je moja vloga zelo jasna. Prisotnost soproga predsednice nasploh poveča vidnost, ta pa povečuje možnost, da države donatorke to opazijo in se vključijo v projekte ali jih nadaljujejo.
V dobrih dveh letih dela z ITF smo dosegli že precej rezultatov in dinamika se zdaj še stopnjuje. ITF deluje na najzahtevnejših področjih in območjih. Začeli so z razminiranjem v Bosni, danes tam izvajajo projekte socialno-ekonomske rehabilitacije. Ti so mi res zelo všeč, ker se lepo navezujejo tudi na slovensko kulturno dediščino, in sicer na čebelarstvo, ki ga uporabljajo kot metodo, s katero žrtve eksplozivnih sredstev dobijo nov ekonomski in socialni smisel življenja. V Bosni in Hercegovini je na vseh območjih zdaj že več kot sto čebelarjev, ki smo jih Slovenci naučili čebelarstva. Mislim, da je to zelo lep projekt. Bosanski čebelarji so zdaj že inštruktorji v projektih, ki se izvajajo, recimo, v Ukrajini. To je res lepa kombinacija prijetnega s koristnim, pa še povezana z našo kulturno dediščino.
Potem so tukaj še projekti, ki se tičejo neposrednega dela z žrtvami. Recimo bolnišnica za protetiko v Palestini, v Betlehemu, ali podpora centru Superhumans v Lvivu, ki smo ga obiskali prejšnji mesec. To je verjetno trenutno eden najbolj naprednih protetičnih centrov na svetu. Na tem področju je ogromno prostora, kjer lahko sodelujem.
A seveda se nikoli ne bom mogel odpovedati delu v Sloveniji in z našo kulturno dediščino, niti opozarjanju na težave, ki se mi zdijo ključne za našo prihodnost. Ena takšnih je vprašanje demence. Na to opozarjam vsaj enkrat na tri mesece, ko obiščem tudi dom za starejše, kjer sodelujem z donacijo.
Zakaj se vam zdi področje kulturne dediščine tako pomembno?
Najprej zato, ker o tem nekaj vem. Nekaj sem se naučil tudi, ko sem se aktivno ukvarjal s kulturno dediščino, od obnove Ruske dače naprej. Predvsem pa zato, ker imamo v Sloveniji izjemno bogato kulturno dediščino. Ravnokar sedite na kosu zelo dragocene slovenske kulturne dediščine. Celotna jedilnica je Plečnikovo delo – kar je redkost, saj Plečnik ni veliko ustvarjal za zasebnike. To jedilnico je leta 1929 oblikoval ob poroki svojega prijatelja Ferda Kozaka, čigar kip je postavljen na kredenci. Pohištvo uradu predsednice posoja Kozakov vnuk Krištov Kozak. Ponovno poudarjam – posoja, ker je to še vedno zasebna last. Umetnine v uradu predsednice nam posojajo slovenske kulturne ustanove in tudi posamezniki.
Ko je družina Kozak želela pohištvo premestiti na varno v depo Mestnega muzeja Ljubljana, sva s svetovalko za kulturno dediščino šla prosit, ali bi ga raje posodili nam, da ga postavimo v urad predsednice, kjer ga ljudje lahko občudujejo v živi funkciji. Družina je z veseljem pristala, za kar smo zelo hvaležni.
Na svojo kulturno dediščino smo lahko v Sloveniji ponosni. Vsak kos kulturne dediščine tukaj pripoveduje svojo zgodbo – ali pa celo več njih. Te zgodbe govorijo o naši zgodovini, o dosežkih, ki jih imamo kot narod. Slovenija kot samostojna država je resda stara dobrih trideset let, a slovenščina kot zapisani jezik je stara več kot tisoč let. Naša industrijska dediščina sega v osemnajsto stoletje. Začetki razvoja znanosti so v Sloveniji potekali hkrati z začetki razvoja znanosti kjerkoli po Evropi. Že Žiga Zois si je dopisoval s praktično vsemi pomembnimi izobraženci svojega časa. Skratka, Slovenci nismo ‘od predvčerajšnjim’. Tu smo od nekdaj in smo povsem vpeti v evropsko kulturo, znanost in umetnost. Prav je, da se tega zavedamo, in prav je, da to poudarjamo.
Ali bi lahko rekli, da je kulturna dediščina vaša ljubezen?
Da, od nekdaj. Tudi ko sem kot kemik delal na univerzi, je bila moja povezava s kulturo, zgodovino in dediščino močna. Delal sem kot turistični vodnik, predvsem na malo bolj zahtevnih poteh, v krajih, ki so bili res bogati s kulturno dediščino. A tako ni le na tujem – tudi Slovenija ima izjemno bogato kulturno dediščino in zgodovino.
Od študija kemije in dela v znanstvenih vodah ste svojo kariero nadaljevali v finančnem sektorju, pred približno desetimi leti pa ste se začeli ukvarjati s prenovo Ruske dače, kulturnega spomenika lokalnega pomena. Zakaj takšen preobrat – od naravoslovja v finance do kulturne dediščine in družboslovja?
Pravzaprav to niti ni preobrat. Vprašanje je samo, katero je glavno področje, s katerim se v nekem trenutku ukvarjaš. Dokler sem bil na univerzi in delal s profesorico Aleksandro Kornhauser, je to bila pretežno akademska kariera, ampak veliko je bilo sodelovanja z mednarodnimi institucijami. Ogromno smo delali tudi za UNESCO. V tistem času sem skoraj leto dni preživel v ZDA pri izobraževalnih projektih Svetovne banke, s katero smo takrat sodelovali. Aleksandra Kornhauser je bila izjemna pri prepoznavanju zanimanj svojih sodelavcev in pri odpiranju vrat. Ona je poskrbela, da sem lahko študiral v Angliji, kjer sem potem opravil doktorat. Ko sem ga zaključil in prejel docenturo, sem se odločil, da poskusim še kaj drugega. To je po mojem mnenju zelo pomembna lekcija: človek lahko zamenja področje, ni vezan na to, kar si je izbral pri osemnajstih.
Tako sem potem šel v finance. Ko smo po približno petnajstih letih zaključili partnersko pot, sem se lahko lotil tistega, kar je ves čas obstajalo ob strani – mojega osebnega področja zanimanja – kulturne dediščine. In takrat se mi je Ruska dača tako rekoč sama postavila na pot: stavba, ki jo je bilo treba obnoviti in raziskati, zakaj je takšna, kot je. To je bil izziv, ki sem se ga lotil, in lahko rečem, da je bil to življenjski projekt tistega obdobja.
Rusko dačo ste temeljito prenovili, za kar ste skupaj z odgovorno konservatorko Damjano Pediček Terseglav in glavnim restavratorjem Jožetom Drešarjem leta 2020 prejeli Steletovo priznanje, ki ga podeljuje Slovensko konservatorsko društvo, in ji vdihnili življenje. Zdaj so tu možne tudi poroke, vi imate tudi pooblastilo za sklepanje porok. Kakšen je občutek biti del tako pomembnega mejnika v življenju dveh ljudi?
Tega se moraš zelo zavedati. Nenadoma postaneš pomemben del življenja para, del enega izmed njegovih odločilnih oziroma prelomnih trenutkov. To je čast in velika odgovornost. Tega res ne smeš jemati zlahka. In sam ga nikoli ne.
Koliko porok ste že sklenili?
Pet ali šest. Vsi pari so še skupaj. (smeh)
Ob uradnih vlogah pa je bila letos v ospredju tudi vaša osebna zgodba. V začetku leta so vam diagnosticirali raka na prostati, odkritega le po naključju. Človek ob tako srečnem naključju najbrž čuti veliko hvaležnosti? Kako je bilo pri vas?
Da je bil rak odkrit po naključju, je pravzaprav posledica moje lahkomiselnosti, saj bi se moral redno testirati za PSA (prostatični specifični antigen). Vsak moški bi se moral redno testirati, posebej če ima družinsko zgodovino raka na prostati, ali ko pride v določena leta, recimo okoli petdeset, čeprav to ni stroga meja. Zelo sem hvaležen svoji zdravnici, ki je poleg ostalih krvnih preiskav predpisala tudi ta test. Hkrati pa se zavedam, da sem si sam kriv oziroma bi si bil sam kriv, ker se nisem šel pravočasno testirat. To je nekaj, kar moški lahko sami popravijo – tako, da se pač odpravijo na pregled.
O raku prostate ste se zelo hitro odločili javno spregovoriti, predvsem z namenom ozaveščanja moških o pravočasnem testiranju. Na kakšne odzive ste ob tem naleteli?
Zelo hitro sicer ni bilo, saj sem odločitev dobro pretehtal. Diagnozo sem uradno dobil v začetku marca. Javnosti sem povedal po približno treh mesecih. Odzivi so bili izjemno pozitivni. Najprej me je poklicalo kar nekaj znancev, ki so mi povedali, da so tudi sami šli čez to izkušnjo in jim je žal, da mi pred tem niso nič rekli.
Veliko moških mi je pojasnilo, da so opravili testiranje, ker so me slišali govoriti o tem. Tega sem res vesel. Vsak, ki opravi test, je vsaj za leto ali dve lahko miren. Če se pokažejo povišane vrednosti PSA, so nujne nadaljnje preiskave. V veliki večini primerov pri pravočasnem odkritju ni dolgoročnih posledic. Če se odkrije prepozno – v Sloveniji zaradi prepozno odkritih rakov na prostati še vedno umre štiristo šestdeset ljudina leto.
Septembra ste imeli operacijo, ki je bila uspešna. Kako se počutite? Kakšni so nadaljnji postopki?
Imel sem srečo, da je bil rak odkrit pravočasno. Ni nobenih indikacij, da bi se širil kamorkoli drugam. Z odstranitvijo prostate sem, kot kaže, varen. Razen občasnih kontrol tako nimam nobenih nadaljnjih obravnav. Z veliko gotovostjo lahko rečem, da je to poglavje zdaj za mano.
Številni, ki so se soočili z diagnozo rak, na novo ovrednotijo svoje življenje in delo. Ali se je kaj takšnega zgodilo tudi vam?
Vsem ljudem želim, da jim ne bi bilo treba spreminjati pogleda na življenje, kajti zadostuje zgodnje odkritje in pravočasno ukrepanje, nato pa lahko praviloma normalno nadaljujejo vse dejavnosti. Enako velja pri meni. Je pa res, da danes, ko komu zaželim zdravja, to izrečem resnično iz globine srca, ne zgolj kot vljudnostno frazo.
