Na petkov popoldan v septembru, ko je bila napoved bolj kot ne deževna, so obiskovalce gradu Tuštanj razveselili prijetno topli sončni žarki, ki so osvetlili intimno notranje dvorišče. Slednje je prav tega dne gostilo poseben dogodek, ki ga je za ljubitelje japonskega gledališča pripravila Knjižnica Domžale.
O kamišibaju na Domžalskem često teče beseda, saj je zadnja leta ena najbolj priljubljenih oblik kulturnega izražanja, tako med mladimi kot med zrelimi generacijami. Izvorno japonska umetniška oblika pripovedovanja zgodb ob slikah, vstavljenih v butaj (leseni oder), pa ni zgolj enosmerna, saj je za uspešno izveden kamišibaj ključna povezava kamišibajkarja z občinstvom, česar na opisanem dogodku ni manjkalo. Sleherna izmed 11 kamišibajkark je namreč tako navdušila zbrano množico, da je ta z veliko mero radovednosti in navdušenja iskreno in srčno sodelovala pri izvedbi kamišibaj predstav.
Kot prva se nam je predstavila Miomira Šegina, ki je zbranim s kamišibajem, naslovljenim Naš slamnik, predstavila slikovito domžalsko tradicijo izdelave slamnikov. Tudi najmlajši so kaj hitro prepoznali slamnik, ki ga je med predstavo nosila Miomira, in ga pri priči povezali z Domžalami, z navdušenjem pa so sledili preostanku zgodbe ter se tako naučili še podrobnosti ali dve o tem, kako se je v resnici razvilo slamnikarstvo na Domžalskem.
Besedo je povzela Špela Košir, ki se je s Štirmi črnimi mravljicami, priredbi zgodbe Anje Štefan, sprehodila skozi življenje teh štirih črnih mladenk, ki so mestoma jokale, se občasno nasmejale, pogosto kaj iskale, često pa v ritmu zaplesale. Še ena kamišibaj predstava, prepolna ritma, humorja, zabavnih vložkov in poučnih nasvetov.
Nadaljevala je izkušena kamišibajkarka Joža Žuna, ki je s svojo Knjigo mlade podučila, kaj je smisel ilustracij ob besedilih. Ob izvirnih slikah nam je namreč predstavila Neli, mlado slonico, ki se je iz knjig naučila, da je miš. Velika ušesa in tanek rep: »Miš sem.« In s tem zavedanjem je poiskala svojo mišjo družino, se tam naselila in uživala v življenju, misleč, da je dejansko miška. Nazadnje je to Nelino modrost uporabila tudi ena od mišk, ki je ob prebiranju besedila brez ilustracij doumela, da je slonica. »Imam velika ušesa in tanek rep. Slonica sem,« je pomislila miška. »Zato,« je poudarila Joža, »je smiselno brati ob spremljavi ilustracij.«
Maja Papež Ilič je v svojem butaju prikazala Ostržkove dogodivščine. Ostržek se nikdar ni zlagal, le nos mu je vseskozi vztrajno rasel. Vsaj tako je sam trdil, dokler ni bil njegov nos že tako dolg, da mu je začenjal povzročati preglavice. Zdravnik ga je opozoril, da lagati ni lepo in da tudi predpisano zdravilo ne bo učinkovalo dolgoročno, če se bo še naprej zatekal k lažem. Morda pa se je Ostržek tokrat vendarle nečesa naučil – če ne zaradi drugega, iz skrbi za svoj nosek.
»Posezite po zvezdah,« je občinstvo nagovorila Lučka Kavčič, ki je s svojim kamišibajem potegnila vzporednici med življenjem v bližini Dovžanove soseske nad Tržičem in življenjem v vesolju, pri čemer je izpostavila tudi neverjetne izkušnje ene in edine Sunite Williams, svetovno znane ameriške astronavtke. Izvirno, poučno in igrivo.
Z Mavričnim zapletom nas je Meta Bahl popeljala v prepletanje barvnih čustev. Ob glasbeni spremljavi, za katero je poskrbela kamišibajkarka Natalija Butalič, je Meta v življenje obudila različne barve ter jih skozi igrivo zgodbo o strahu, žalosti in prijateljstvu povezala v mavrico.
Sledila je zgodba o Čmrlju in piščalki, s katero se je predstavila Mirjam Slanovec. Tu smo se seznanili s prijaznim čmrljem, ki je nekega dne našel piščalko. Kako se je je razveselil. Veselo je zaigral nanjo, igral je in igral in v tem tudi neizmerno užival. Dokler je na enem svojih poletov ni izgubil. Žalostno se je zatekel k čričku, ki je zaradi čmrljevega stokanja komajda razbral, kaj se je zgodilo. Pa ga je hitro razveselil ter mu pomagal doumeti, da lahko zaigra tudi na svoj lepo zaobljeni trebušček. Smeh se je vrnil na čmrljev obrazek. Pot piščali pa se je medtem zaključila tako, da je končala v komarjevih rokah. Ker pa komar ni bil vešč pihanja v piščal, iz nje ni izvabil nič kaj prijetnih zvokov. In tako še danes pri priči prepoznamo tisti nadležni zvok, ki nas opozori na prihod omenjenega krvosesa.
Nadalje smo s pomočjo Natalije Butalič spoznali Kuro, k j j švo vse narobe. Razbila je vazo, si strgala najljubšo rutko, izgubila je kanglico, s katero je redno točila vodo. Poleg tega ji je veter odpihnil moko, da je ostala še brez tega. Žalostno in razočarano ta kokoš tava po svetu, razmišljujoč, da ji gre pa res prav vse narobe. Dokler ne odkrije čudovitih cvetlic. Tako barvitih, tako navdihujočih, da ne more drugače, kot da se vrne domov. Doma ima vendar vazico, kamor lahko shrani ta edinstven šopek. Pa se spomni, da je vaza razbita. Pa pomisli, da je njena ruta še vedno strgana. Ampak veste, kaj? Ko se vrne domov in ji barvit šopek razsvetli dom, pa pri priči pomisli, da je življenje v resnici prav lepo.
S Kristino Lindav smo prepevali. Prišla je miš iz mišnice. Miš je naletela na mačko, nato se v pripoved vplete lisica, pride še volk, spoznamo kosmatega medveda, ki mu nevarnost predstavlja lovec, tega pa nazadnje vzame smrt. Saj vsi poznamo tisto ljudsko pesmico, kajne? Otroci so nedvomno pokazali, da obvladajo tako glasbeni kot vsebinski vidik zgodbe, s čimer se je vzdušje na gradu le še popestrilo.
S Pismom nas je razveselila Brigita Kranjec. S tistim skrivnostnim pismom, ki mu je dež razmazal naslova, tako prejemnikovega kot pošiljateljevega, veter pa je nadalje poskrbel, da je pismo ubralo svojo pot. Pristalo je v hiši gospoda Mačkona, uglajenega gospoda samotarske narave, ki ni bil vajen obiskov niti pošte. Zato ga je skrbno spisano pismo z lepo vsebino nadvse razveselilo in odločil se je poiskati pošiljatelja. Slednjega ni našel, je pa na svoji poti stkal nove vezi in svoje življenje posledično ozaljšal z novimi prijatelji. Zaključne misli je s svojim kamišibajem podelila ena od organizatork dogodka Katarina Peterc. Njen Škrat nas je dodobra nasmejal, obenem pa prisrčno zaokrožil septembrsko kamišibaj srečanje.
