Lani je minilo sto let od začetkov radioamaterstva na Slovenskem. Tudi v Kamniku se je dejavnost začela že zgodaj razvijati, zadnjih nekaj desetletij tudi pod okriljem Radiokluba Kamnik. Vodenje kluba je pred dvema letoma prevzel Aleš Hočevar in v ospredje postavil tudi tekmovalno dejavnost. Danes tako člani kot mladinci kluba dosegajo odlične uvrstitve na mednarodnih tekmovanjih.
Radioamaterji so vsi tisti, ki se ljubiteljsko ukvarjajo z uporabo radijskih frekvenc za komunikacijo, eksperimentiranje, reševanje tehničnih izzivov in sodelovanje v skupnosti radioamaterjev. Pri tem uporabljajo različne vrste radijske opreme, vključno z ročnimi radijskimi postajami, antenami in drugo opremo. Vsak radioamater ima svoj znak, s katerim se predstavlja. Radioamaterski podpis, torej. S59DMN je znak kamniškega kluba, S56VHA pa znak mojega sogovornika, Aleša Hočevarja. »Ko v radijski eter povem svoj znak, me drugi radioamaterji po njem prepoznajo. Zanimivo je, da veliko radioamaterjev poznam po znakih in sploh ne po imenih,« pove Hočevar, ki kot predsednik nadaljuje delo Jožeta Prezlja, ki je pred dobrimi desetimi leti znova oživil delovanje kluba. Pred tem je organizirano radioamaterstvo na Kamniškem skorajda popolnoma zamrlo – tudi zaradi dejstva, da je klub z denacionalizacijo izgubil podstrešne prostore v mekinjskem samostanu. Manko lastnih prostorov je še danes eden od izzivov, s katerim se soočajo. Upajo, da jim bo pri tem lahko priskočila na pomoč tudi Občina Kamnik, ki jim je v preteklosti že financirala nakup opreme, namenjene uporabi ob naravnih in drugih nesrečah. Radioamaterji namreč pomagajo pri vzpostavljanju zvez, ko so mobilne povezave onemogočene ali preobremenjene.
Kolikor radioamaterjev, toliko tekmovanj
V kamniškem klubu je trenutno dvajset članov. Radioamater postaneš z opravljenim izpitom, nato oddaš zahtevek za klicni znak in radijsko dovoljenje. »Nekoč je bilo članov več, saj je vsak, ki je želel uporabljati radijsko postajo, moral opraviti radioamaterski izpit. Sem so sodili planinski vodniki, reševalci, padalci itd. Z razvojem mobilne telefonije pa je število članov upadlo, ostali smo le tisti, ki smo v radioamaterstvu zaradi same dejavnosti,« pojasni Hočevar, ki se je z radioamaterstvom spoznal pred dobrimi 25 leti na srednji Vegovi šoli. Od takrat ga spremlja ves čas, še posebej ga navdušuje tekmovalni vidik, ki je poleg vzpostavljanje zveze in ”pogovarjanja”, telegrafije, gradnje radijskih postaj in eksperimentiranja z antenami tudi pomemben del radioamaterstva.
Tekmovanj je veliko in so različna: od tekmovanja v številu vzpostavljenih govornih radijskih zvez ali zvez v telegrafiji (Morsejevi abecedi) do tekmovanja v digitalnih načinih ali v vzpostavljanju zvez prek satelitov. Hočevarju je zelo blizu SOTA, kar je kratica za osvajanje vrhov z radijsko postajo (Summits on the air oz. vrhovi v etru): »Ker sem hribovec in gorski reševalec, mi je ta dejavnost zelo blizu. Kombinacija radioamaterstva in gibanja me je takoj pritegnila. Ko se odpravim v gore, s seboj vzamem postajo in anteno, oboje skupaj je težko približno dva kilograma, ter na vrhu vzpostavim nekaj zvez. Tisti, ki niso hribovci, imajo druge možnosti, kot so POTA (Parks On TheAir – parki v etru), IOTA (Islands On TheAir – otoki v etru) itd.«
Kako privabiti mlade? Lov na lisice!
Tako kot v marsikateri drugi dejavnosti tudi v Radioklubu Kamnik želijo pritegniti več mladih članov. »Največji izziv je, kako navdušiti mlade. V času, ko imajo na voljo vse mogoče tehnologije, jih je težko pritegniti k radioamaterstvu. To je pravzaprav svetovni izziv,« meni Hočevar. V klubu jih želijo pritegniti s športom, ki se mu strokovno reče amaterska radiogoniometrija oz. krajše ARG, ljubkovalno pa lov na lisice. »Gre za orientacijsko-športno dejavnost, ki je hkrati tudi tehnična. Radioamaterstvo torej ni le sedenje za postajo, ampak lahko vključuje gibanje, šport in tehniko,« pravi Hočevar.
Lov na lisice je tekmovanje, kjer udeleženci, ki imajo sprejemnike, pred startom dobijo orientacijsko karto z območjem, kjer je skritih pet oddajnikov oz. t. i. lisic, ki jih organizator predhodno skrije v gozdu. Na karti sta označena tudi začetek in cilj. Cilj tekmovanja je, da tekmovalec čim hitreje najde zahtevano število lisic. Vsaka lisica oddaja signal eno minuto, nato se vklopi naslednja, po petih minutah se cikel ponovi. Oddajnik v cilju ves čas oddaja signal, da ga tekmovalci lažje najdejo. Tekmovalci povprečno pretečejo med šest in deset kilometrov, odvisno od kategorije. Če se tekmovalec zmoti in zaide, seveda tudi več.
Znotraj lova na lisice je več različnih disciplin. Klasični disciplini sta na frekvenci 3,5 MHz ter 144 MHz in se razlikujeta v tehniki, ki se uporablja za določitev smeri oddajnika. »Na nižjih frekvencah je lažje določiti smer, ker je smer signala jasna, pri višjih pa lahko pride do odbojev, zato je težje določiti pravo smer. Signal se lahko odbija od sten ali hribov. Če je vreme suho, je odbojev manj, če je mokro, pa več. To je del izziva,« pojasni Hočevar. Tretja disciplina je sprint, kjer se išče dvakrat po pet lisic, ki oddajajo le dvanajst sekund, torej ena serija lisic oddaja skupaj eno minuto. Razdalje pri sprintu so krajše kot pri klasičnih tekmah, poleg tega so oddajniki manj močni, tako da jih tekmovalec sliši šele v neposredni bližini. Četrta disciplina se imenuje ”foxoring”, tj. skovanka besed lisica (fox) in orientacija (orienteering). Tekmovalec orientacijsko karto dobi šele ob samem startu, tako da ne more vnaprej preučiti terena. Na karti so narisani krogi, ki v naravi merijo 60 metrov premera. V njih so skrite lisice, vendar ne točno v sredini. Cilj je čim hitreje najti vse lisice.
Mladinci s tremi broni
Tako člani kot mladinci kamniškega kluba dosegajo odlične rezultate v ARG. Mladinci so se julija udeležili svetovnega prvenstva in osvojili kar tri bronaste medalje, in sicer ekipno v najmlajši kategoriji M14 tako v disciplini na 3,5 MHz (KV) kot na 144 MHz (UKV). Ekipo so sestavljali Matic in Matija Kerševan, Anže Tomažič (vsi trije RK Ajdovščina) in Tine Hočevar(RK Kamnik). Slednji je ekipni uspeh dopolnil še s tretjim mestom posamično v disciplini sprint. Kamničani so imeli tekmovalca tudi v kategoriji M16. Cenetu Hočevarju zaradi hude konkurence v tej kategoriji ni uspelo poseči po medaljah, kljub temu pa je dosegel lepe uvrstitve: 15. (KV), 12. (UKV) in 14. mesto (sprint).
Fantje so bili po koncu veseli, zadovoljstva pa ni manjkalo niti v strokovnem vodstvu – poleg Stanka Čuferja iz RK Ajdovščina je bil mentor tudi Aleš Hočevar. »Fantje so bili zelo izenačeni že na domačih tekmah. To je pomembno za ekipni rezultat, saj s štirimi enakovrednimi tekmovalci obstaja realna možnost za ekipno kolajno. Na eno medaljo smo po tihem računali, na dve pa res ne. Sploh zato, ker je disciplina na 144 MHz (UKV) zahtevnejša zaradi odbojev signala. A očitno smo sestavili močno ekipo in fantje so se dobro znašli. Izjemen uspeh!« meni Hočevar, tudi sam tekmovalec v članski konkurenci – letos je na svetovnem prvenstvu v Litvi z ekipo dosegel četrto mesto.
Vrhunske uvrstitve so lepa popotnica za prihodnja leta. V Radioklubu Kamnik se dogovarjajo, da bi eno izmed slovenskih tekem gostili doma. Tudi to je eden od načinov, kako privabiti več mladih. Poleg tega so kamniškim šolam poslali pobudo za organizacijo tehniškega dneva, na katerem bi osnovnošolcem v zadnjem triletju predstavili radioamaterstvo, od lova na lisice in telegrafije do praktičnih zvez. V dveh osnovnih šolah so jih že sprejeli, zdaj čakajo še na ostale, saj bo to odlična priložnost, da mladim predstavijo vse vidike te zanimive – tako s športne kot tehnične plati – dejavnosti. V Radioklubu Kamnik tako dokazujejo, da radioamaterstvo tudi po več desetletjih ostaja živo, hkrati pa s prepletom tehnologije in športa odpirajo vrata novim generacijam.
