Suzana Šlebir je umetnica iz Podboršta pri Komendi, ki deluje pod imenom 100 % Suzi. Navdihuje jo narava, njene umetnine pa so v prvi vrsti polne cvetov, drobnih listkov, barv in detajlov, ki se včasih razkrijejo pozornemu očesu šele po nekaj trenutkih opazovanja.
Suzana Šlebir, za prijatelje Suzi, zase pravi, da je 10 % nora, 20 % zmedena,30 % odvisna od kave, 40 % mavrična, 50 % zasanjana, 60 % pridna, 70 % vesela, 80 % ustvarjalna, 90 % zagreta – torej 100 % Suzi. Ustvarja v svoji pravljični hiški, ki si jo deli z mnogo rastlinami (predvsem zelenolistnimi), petimi mačkami, pujso Pepo, kužiko Rino, očetom in partnerjem Klemenom. Prav on je tisti, ki skrbi za celo džunglo rastlin, ki so Suzani v navdih in največje veselje. Riše, odkar ve zase, torej več kot 40 let. Njen prvi spomin je risanje na steno stanovanja, tedaj si je za orodje izbrala mamino živo rdečo šminko. Ko bi takrat vedeli, kakšen talent se skriva v tisti majhni deklici, se gotovo ne bi nihče hudoval nad na novo okrašeno steno. V osnovni šoli so bili njeni zvezki polni risbic; še danes prav vsak dan vsaj nekaj nariše, če ne drugače, pa kakšno slikico na majhen listek, tako čisto mimogrede in skoraj nevede. Edinole enkrat pred nekaj leti se je odločila, da bo za tri mesece odložila čopič. To je bilo v obdobju, ko so začela prihajati prva naročila, a hkrati z njimi tudi marsikatero razočaranje, ko so nekateri pričakovali, da bo delala zastonj ali skoraj zastonj. Pa ni dolga zdržala v svoji odločitvi, pravi, da od znotraj čuti, da mora risati. Od malega ji risanje pomeni pobeg v njen svet, ki je lep in optimističen ter srečen, četudi se okoli nje vse podira. Je zelo nežna in občutljiva duša, ki jo prizadene vse, kar se dogaja v sodobnem svetu, ki naj bi bil razvit, pa dogodki izžarevajo vse prej kot to. »Preveč je izkoriščanja vsega, ljudi, narave in živali. Risanje je moj odklop, sproščanje, moja meditacija. Nekdo se, ko je živčen, odpravi na tek, jaz pa grem risat,« pravi. Razpoloženje, s katerim v roko prime čopič, se odraža tudi na končnem izdelku. Včasih so barve žive in živahne, drugič prevladuje zelena. »Opažam, da še malo bolje rišem takrat, ko nisem ravno najboljše volje. Ko imam problem, pred katerim bežim v svojo delavnico, rišem še manjše detajle, samo zato, da je fokus še večji, da me odnese povsem drugam,« pripoveduje sogovornica. Včasih pa v takem momentu nastane delo, ki ga avtorica obdrži zase, saj čuti, da ga enostavno ne sme dati od sebe, da ni denarja na svetu, s katerim bi nekdo to lahko kupil.
Dvakrat na pragu akademije
Potem, ko je končala srednjo oblikovno šolo, je bila kar dvakrat na pragu akademije za likovno umetnost, a ga nikoli ni zares prestopila. Ostala je samouk in je to še danes. Ustvarja po svojih idejah, uči se iz svojih napak. Dolgo časa je ob redni službi popoldne ustvarjala zase, za zaprtimi vrati. Pred dvanajstimi leti se je po prigovarjanju prijateljev vendarle odločila, da svoja dela pokaže svetu, kmalu zatem se je odločila za samostojno podjetniško pot. Najprej je nastal blog, ki ga je pred dobrim letom nadgradila še s svojo spletno stranjo. V tem času si je ustvarila krog sledilcev, ki njena dela enostavno obožujejo. To so, kot pravi, predvsem ženske med 30 in 60 letom starosti. Največkrat tiste, ki imajo tudi same zelo rade rastline – te so središče Suzaninega ustvarjanja. »Najde pa se tudi kakšen moški, ki moje delo naroči za svojo ženo,« pripomni umetnica, ki obožuje rman in druge stare rastline, pri srcu so ji sončnice, marjetice in vse zelenolistne rastline. Manjši in bolj drobni, kot so cvetovi, bolj izraziti, kot so detajli, bolj uživa. »Imam zelo natančne poteze, ki delujejo tako, kot bi delala na računalnik. Ko kdaj poskusim vnesti več prelivanja, več abstraktnosti, hitro obstanem. Kot da bi hotela imeti popoln nadzor nad čopičem,« svoje ustvarjanje opiše umetnica, ki so ji najljubše akvarelne barve, zelo rada dela z gvaš barvami, z akrilom in barvicami. Vleče jo na različne strani umetniškega izražanja, trenutno se preizkuša tudi pri poslikavi glinenih izdelkov.
Sprehod po cvetočem travniku
Navdih za umetniško izražanje dobi v naravi, najraje se sprehaja po cvetočih travnikih, zadnje čase z debelo staro knjigo pod roko. Svoje tehnike je namreč nadgradila s prešanjem in njena dela sedaj krasijo tudi prave posušene rastline (sama tem delom pravi “naravni kolaž”), ki se na platnu zlijejo z njenim domišljijskim svetom. Njen prvi lik, ki ga je ustvarila, je bil Palček Jamamajček, potem pa so se vanj vedno pogosteje vrivali cvetovi in listki in palčka sčasoma popolnoma izpodrinili. Trenutno Suzana Šlebir največ svojega umetniškega časa posveti voščilnicam in ilustracijam po naročilu. Včasih se zgodi, da ji naročijo sliko z barvami, ki ji niso najljubše, in takrat, prizna, ne uživa tako zelo. Včasih se zgodi tudi, da ji naročijo delo v povsem drugem stilu, takrat pa – sedaj tudi že to – sodelovanje odkloni. »Najbolj fino mi je, če mi da naročnik svobodo. Da se okvirno zmenimo, kakšne so njegove želje, potem pa mi pustijo ustvarjati. Takrat nastanejo najlepša dela,« pravi sogovornica. Ob najinem pogovoru se je ukvarjala s serijo barvitih in pravljičnih dreves, vsak dan na družbenih omrežjih objavi enega. Za drevesa jo je navdihnil verz Toneta Škrjanca, ki jo je popolnoma prevzel. Glasi se takole: »Vem, da je še daleč, ampak pojdimo počasi. Rad bi videl drevesa med potjo.«
Tudi 100 % Suzi v tem stilu raste počasi, ker je Suzana deklica za vse. Trenutno ji najbolj (z)manjka na področju marketinga, prepoznavnosti. »Nisem taka, da bi delila svojo zasebnost z vsemi, a se zavedam, da danes brez tega ne gre. Sedaj v kakšne objave vdahnem tudi kaj svojega, osebnega in tako ljudem približam, katera Suzi se skriva za mojo blagovno znamko,« pravi sogovornica. Njene voščilnice se prodajajo v cvetličarni v Komendi in še v nekaj butičnih trgovinicah, rada bi se povezala s še več cvetličarnami, se pojavila na kakšnem umetniškem sejmu. In delala več tistega, kar ji napolni dušo, ker takrat se rodijo najboljše ideje. Poleg cvetočih travnikov in živali je to tudi morje. Najširši nasmeh ima takrat, ko v čisti tišini in miru reže vodno gladino s svojim kajakom.
Špela Šimenc
