Težko mu sicer rečemo Trzinec, a zadnji dve desetletji kantavtor Tomaž Domicelj živi prav v Trzinu, ki je poleg španskega otoka Lanzarote postal njegov drugi dom. Čeprav ne praznuje rojstnih dni, je letošnje leto zanj še posebej praznično, saj je marca dopolnil 75 let, na sceni pa je že 57 let. Ob tej priložnosti bo njegovemu izjemnemu ustvarjalskemu avtorskemu opusu posvečen tradicionalni gala koncert Poletna noč, s katerim se začne ljubljanski poletni festival, ki bo potekal v torek, 20. junija, na Kongresnem trgu v Ljubljani. Kako opisati Tomaža Domicelja, ikono slovenske glasbe? Človek širokega znanja, ki je zabaven, topel, neposreden. Pred leti je investiral v škotsko destilarno in ima viski s svojim imenom, sicer pa je tudi velik ljubitelj te pijače in zavzet zbiratelj, doma hrani skoraj 800 steklenic različnih vrst viskija z vsega sveta. Pravzaprav je Tomaž natanko tak kot njegov viski: čeprav zapeče, v človeku pusti topel in prijeten občutek. Kaj pa njegovo življenje? Polno zgodb, ki jih je za večno ujel tudi v svoje pesmi. »Ko sva se s prvo ženo ločila, sem napisal pesem Ker te nima rad. Na koncertih vedno povem, da se je za tako dobro pesem splačalo ločiti se, poročiti se pa se ni splačalo,« pove med smehom.
Tradicionalni gala koncert Poletna noč, ki ga vsako leto organizira RTV Slovenija skupaj s Festivalom Ljubljana, bo letos posvečen vašemu izjemnemu avtorskemu opusu. Kaj lahko pričakujejo obiskovalci koncerta?
To je televizijsko-radijska prireditev, katere osrednji del bom jaz oziroma moje pesmi. To bo pestra prireditev, kot ni bila še nobena doslej. Največja tovrstna prireditev v Sloveniji. Zakaj? Predstavljenih bo 21 mojih pesmi; samo dve od njih sta povezani še z drugimi; ena je prevod, za eno pa je bilo besedilo napisano na obstoječo glasbo Jureta Robežnika. Gre za obsežen opus, ki obsega moje pesmi od leta 1970 pa vse do danes. Pesmi bo ob spremljavi Big Banda, Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in Mladinskega pevskega zbora RTV Slovenija izvajalo več kot dvajset znanih in priznanih slovenskih izvajalcev, med njimi, denimo, tudi Trzinec Dominik Kozarič, ki se je lani po 18 letih vrnil s Tenerifa.
Boste tudi vi nastopili?
Seveda bom. Zapel bom pesem Zakaj ne maram Mozarta. To je skladba, ki je bila – kdove zakaj? – šestkrat izbrisana iz arhiva RTV Slovenija. Nekateri so očitno samo naslov prebrali, niso pa poslušali besedila. Prisluhnite samo aranžmaju te skladbe! (zažene predvajalnik s to pesmijo). Čeprav je skladba dobila dve nagradi, za besedilo in aranžma (Prešernov nagrajenec Milko Lazar), je niso hoteli predvajati. To je za mene nepredstavljivo, saj pesem v manj kot treh minutah pove zgodbo treh ljudi v obdobju 30 let.
Poleg vas bodo vaše uspešnice izvajala res velika imena slovenske glasbene scene: Alenka Godec, Alfi Nipič, Anika Horvat, Damjana Golavšek, Dominik Kozarič, Gojmir Lešnjak-Gojc, Hamo, Helena Blagne, Jan Plestenjak, Lara Baruca, Marko Vozelj, Mitja Ferenc, Neisha, Nina Pušlar, Nina Strnad, Nuška Drašček, Saša Lešnjek, Simona Vodopivec Franko, Tinkara Kovač, Tokac in Tomi Meglič. Ali ste jim vi določili pesmi ali so imeli glasbene želje?
Pesmi sem izbral sam, potem pa skupaj z dirigentom Patrikom Greblom ter urednico prireditve uskladil nastopajoče. To je bil dolg proces in je trajal več mesecev. Vsak bo izvedel le eno pesem, kar se mi zdi pravično. Če bi dal nastopajočim spisek, naj sami izberejo pesem, potem bi se težko izšlo … najbrž bi vsi hoteli zapeti Življenje je lepo. Pesem je lepa, pa še besedilo je lahko. Slednje pri mojih pesmih ni običajno, moja besedila so težka. Tudi zame. (smeh) Včasih celo kakšno kitico pozabim zapeti, ampak sem že navajen in se “zmažem”. Ob tem je pomembno povedati še, da ne bo šlo za klasične, “moje” izvedbe pesmi, temveč bodo drugačne … ena bo, na primer, v operni izvedbi, druga z jazzovskim aranžmajem itd. Zanimivo bo.
Želel sem si več rokenrola, dve ali tri pesmi manjkajo, ampak upoštevati sem moral dve postavki: da mora biti koncert osredotočen na slovensko popevko, hkrati pa ne sme biti predolg, traja lahko kakšno uro in pol. Koncert bo namreč na Kongresnem trgu, hkrati pa ga bodo poslušalci lahko spremljali v neposrednem prenosu na Prvem programu Radia Slovenija, medtem ko bo Televizija Slovenija Poletno noč predvajala v soboto, 1. julija.
To je res velik poklon vašemu delu; kako se počutite ob tem?
Res je, velik poklon. In velika odgovornost. Vesel sem, da so se vsi ti kolegi odzvali vabilu. Veliko jih je dejalo, da jim je v čast peti moje pesmi. Tomi Meglič je bil zelo simpatičen. Ko sem mu povedal, da ni honorarja, je odvrnil, da je to njihovo darilo meni za rojstni dan. Hvaležen sem, da pridejo. Dela je namreč veliko, treba je vaditi, potem je generalka in na koncu koncert. Če bo slučajno v torek dež, je rezervni termin sreda, 21. junija. Torej morajo biti ljudje dva, tri dni na voljo, in to je nemogoče poplačati. Po drugi strani pa je koncert tudi promocija za vsakega od nas in hkrati še za slovensko popevko ter slovenske pesmi nasploh.
V več kot pet desetletjih na glasbeni sceni ste nanizali ogromno uspešnic; kako pomemben vam je bil pri tem – glede na to da ste po izobrazbi slavist – slovenski jezik oz. besedilo pesmi?
Pri prevodih sem izhajal tudi iz svoje izobrazbe, pri besedilih, ki sem jih napisal zase, pa nikoli. Niti razmišljal nisem o tem, čeprav so besedila za mene zelo pomembna. Nekatera še zdaj spreminjam, prilagajam, da lepše tečejo. Mislim, da imajo ljudje radi moje pesmi ravno zaradi besedil, ki so življenjska.
Res je, besedila so življenjska, a nikakor banalna, kvečjemu izredno pronicljiva; tudi ko gre za na videz lahkotno pesem, denimo Jamajka, je besedilo daleč od lahkotnega.
Jamajka je še danes hit, ker je pesem zelo spevna … ampak besedilo je tisto, ki daje pesmi dodano vrednost. To je pripoved, moje pesmi pripovedujejo zgodbe. Jamajka v prvem delu predstavlja zgodbo o otoku, kot si ga zamišljamo mi, drugi del pa govori o tem, kakšna je Jamajka v resnici. In take pesmi ostanejo.
Veliko vaših pesmi je še desetletja po nastanku izredno priljubljenih, pravzaprav kar ponarodelih. Ali je prav to največje zadoščenje za ustvarjalca?
Ja, res je. To je največji poklon za ustvarjalca, ki je še živ. To je največ, kar lahko ustvarjalec že v času življenja doživi. Tovrstnih primerov je malo tudi v svetovnem merilu. En tak je Woody Guthrie, nedvomno poznate pesem This Land Is My Land (zapoje refren), delno tudi Toto Cotugno z Io sono Italiano, pa Bruce Springsteen z Born In The USA … najbrž ima vsaka država po enega takšnega izvajalca.
Slovenskega naroda sin ima skoraj status ljudske pesmi, saj mnogo ljudi sploh ne ve, da ste avtor prav vi. Vas ta nevednost spravlja v slabo voljo?
Niti ne. Včasih me je, zdaj pa ne, razen če hoče kdo to uzurpirati in mi odvzema avtorske pravice. Ali pa celo reče, da je res ljudska pesem. Bolj mi gre na živce, da narobe igrajo to pesem. Po drugi strani pa si mislim, da je to tudi neke vrste pokazatelj ljudskosti, saj imajo vse ljudske pesmi veliko različic … tako da sem umirjen, kar se tega tiče.
Imam pa tudi zanimivo zgodbo v zvezi s to pesmijo. Pred leti sem bil v trgovini, poleg mene pa starejša gospa, ki je rinila vame, spraševala, če mi nese robo itd. Gospa ni odnehala. Tega ne maram, sploh če so ljudje nesramni. Ni problema, če me kdo prepozna, gleda, spregovori z mano, ne maram pa, da silijo vame. Ponavadi hitro ugotovim, kakšni so njihovi nameni.
Imate ta radar?
Vedno bolj je občutljiv. Predvsem pa se ne ukvarjam več z nesramnimi ljudmi, ampak že na začetku prekinem pogovor. Zdaj se umaknem, včasih se nisem.
Torej, gospa ni odnehala, ljudje so poslušali, gledali. S sabo je imela deklico, staro 7, 8 let. Razložila ji je, da je to tisti gospod, ki tako lepo pleše. To je bilo namreč v času, ko sem nastopal v Marievi oddaji Zvezde plešejo. Prijazno odvrnem, da včasih tudi kaj zapojem. »Seveda,« odvrne gospa in dekletce vpraša, če pozna pesem Slovenskega naroda sin. Ni je poznala. Pa jo vprašam še sam, če pozna pesem Na planini je živel. Seveda jo je poznala. (smeh) To je še en vidik ljudskosti … da mnogo ljudi misli, da je naslov prva vrstica pesmi in ne zadnja, kot je najprej veljalo.
Katera pa je vam najljubša izmed vaših pesmi?
Nobena in vse. To je nemogoče reči … kot bi izbiral najljubšega med svojimi otroki. Pa tudi sam se spreminjam. Katera mi je danes najbolj všeč? Odvisno od dneva.
Večkrat se je zgodilo, da sem pesem napisal po zgodbi, ki se mi je zgodila. In potem slišim svojo pesem in se spomnim na določeno zgodbo ter ob tem dobim solzne oči. Kamionar je že taka. Da jih spravi v jok, mi je reklo veliko šoferjev, tudi neznanih. Nekoč sem šel na nastop na Reko, ustavil sem se v lokalu pri Ilirski Bistrici. Naročim pivo in mi ogromna roka pade na ramo: »Kaj si ti meni naredil!« Premišljujem, le kaj sem naredil, in vprašam, kaj je bilo. »Zadnjič sem se peljal iz Turčije in slišal tvoj komad … tako sem začel jokati, da sem se moral ustaviti. Kaj si to napisal?« To je vredno več kot vsaka nagrada, vsi pokali, to je prava pohvala.
Potem so vaša besedila pogosto avtobiografska?
Večina je. Kamionar, na primer, je avtobiografski. Na prošnjo Iva Boscarola, ki takrat še ni bil veliki Pipistrel, sem šel k njegovemu prijatelju šoferju, ki se je znašel v težavah. Slednji mi razloži, da je vozil kamion, kje vse je vozil in kako je bilo, potem pa so ga prekvalificirali, da je moral po Ljubjani voziti “krpana”, pregibni avtobus. Ko je bil drugi dan na vožnji, mu je na križišču nekdo hupal in tulil nanj, zato je odprl okno in ga vprašal, kaj je. Tisti v avtu je pljunil vanj. Zategnil je ročno zavoro, se opravičil potnikom, stopil ven in ga tako “na gobec”, da mu je zlomil čeljust. Ker je bil človek oficir, se je bivši kamionar, Janez po imenu, znašel v hudih težavah. Potem smo mu pomagali na sodišču, da ni nastradal in je obdržal službo. Prav on mi je dal navdih za pesem Kamionar.
Ivan Sivec, pisec besedil, je v nedavnem intervjuju dejal, da so pesmi trenutni navdih, ki ga je treba uloviti. Ali je tudi pri vas tako?
Zato je pa napisal tako veliko pesmi. Pri meni pa ni tako, le malo mojih pesmi je nastalo na tak način. Včasih dobim navdih, idejo, ki jo potem razvijam. Mama Janeta Webra je dejala, da me bog ne mara, hudič se me pa boji. (smeh) Pok! In sem napisal pesem. Enako pri pesmi Kaj naj jem. Bil sem na dopustu in sem se spraševal, kaj naj si skuham, pa je nastala pesem. Nekaj je takih, ni jih pa veliko.
Tako veliko zgodb imate, poleg tega ste prevedli biografije velikih glasbenih izvajalcev (Woody Guthrie, Bob Dylan, Elvis Presley, The Beatles). Kaj pa vaša biografija?
(smeh) Draga moja, če tole ni 426. vprašanje na isto temo … in vedno odgovorim: »Če bi samo tisti ljudje, ki so to vprašali, knjigo kupili, bi bila že napisana.«
Jaz bi jo …
Ne, vi bi jo dobili … Ali kdaj bo, če bo in kako bo nastala moja biografija še ne vem. Pri tem moram citirati prijatelja Andreja Šifrerja, ki je rekel, da avtobiografije ne bo izdal, ker bi povedal vse po resnici, s tem pa prizadel veliko ljudi. Pri meni je isto. Zakaj bi to naredil? Da bom še bolj glavni? Da me bo sto ljudi pohvalilo, tisoč se jih bo zgražalo, ostalim bo pa vseeno? Ni mi treba. Morda samo v dveh primerih … če bi z dobrim založnikom avtobiografijo izdal tako v slovenščini kot v angleščini ali pa, da bi jo napisal in bi bila pod ključem, izdali bi jo po moji smrti ali pa, morda, takoj, če me popolnoma razhudijo. Lahko bi jo objavil na spletu in bi ljudje plačevali, če bi jo želeli prebrati. In dodam še fotografije, kar bi bilo še dražje, če bi jih hotel kdo klikniti. Veljam za dobrega poslovneža in s tega vidika je ideja zelo zanimiva. (smeh)
Težko karkoli rečem, čeprav me pogosto tudi naključni mimoidoči, s katerimi se zapletem v pogovor, sprašujejo o avtobiografiji. No, sicer se pa o meni lahko veliko izve tudi iz mojih pesmi.
Koliko vas je v glasbenem smislu zaznamovala tujina; že zelo zgodaj ste šli v tujino, precej let ste živeli v Londonu, zdaj ste razpeti med Kanarskimi otoki, kjer živita z ženo Ireno Brunec Tebi, in Slovenijo?
Prvič sem šel v tujino že leta 1967. To je zelo vplivalo name. Sicer sem bil muzikalen že od mladih let, precej je name vplival tudi mamin oče, ki mi je za sedmi rojstni dan kupil prve orglice. Ko so se v 60. letih prejšnjega stoletja pojavili Elvis, The Beatles itd., me je posrkalo in spet sem našel te prve orglice.
Zakaj pa ste pravzaprav šli v Anglijo?
Zaradi glasbe, seveda. Hotel sem videti ta svet, čeprav to v tistih časih sploh ni bilo enostavno, saj smo potrebovali vizo, tako da so dekleta hodila v Anglijo kot varuške (au pair), fantje pa smo delali na farmah. Prvič sem bil tam leta 1967, potem pa spet leta 1971. Takrat sem spoznal prijatelje iz BBC-ja, leta 1985 pa sem šel potem tja v službo. Fantastičen občutek je, da z istim človekom, to je Jeff Griffin, ki sem ga pravzaprav spoznal na Slovenski popevki, prijateljujem že 52 let brez ene same težave. Zdaj pride spet v Ljubljano na Poletno noč, kar me nadvse veseli.
Vam je tujina dala še kaj drugega poleg glasbe?
Leta 1967, ob mojem prvem obisku Britanije, je bilo poletje skladbe All You Need Is Love (The Beatles). To je bilo noro! To je bil drug svet za mene, zato sem si rekel, da bom tudi sam v Sloveniji kaj takega naredil. In tudi sem, pet let zatem. Poleg tega sem dobil vpogled v vso to glasbeno industrijo, v njeno ozadje, videl sem, kako vse skupaj deluje. Nekateri moji kolegi so se pozneje odpravili v Anglijo, češ da se v Sloveniji ne da nič narediti. Ne bom našteval imen, nekaj jih je še vedno tam, nekaj se jih je vrnilo v Slovenijo. Povedal sem jim, da v Angliji tisoč glasbenikov čaka v vrsti za popolnoma isto stvar kot oni, prihajajo z vsega sveta in 990 je boljših od njih. Dobro je bilo, da sem že zelo zgodaj izgubil vse iluzije, da me želja po neuresničljivem uspehu ni prevzela, ker nekateri so tudi propadli zaradi tega.
Kako pa ste potem prišli do svojega prvega banda Helioni pri 18 letih?
To so popolnoma napačne navedbe. Kakšnih 18! Pri 18 sem šel že v Anglijo. Vam bom povedal iz prve roke. Na Šubičevi gimnaziji je začel igrati bend Škorpijoni. To je bil prvi dober ljubljanski bit ansambel. Kvintet. Včasih sem se jim priključil z orglicami. Potem pa sem jim bil odveč in so dejali, naj neham težiti. »V redu, fantje, naredil bom svoj bend, pa še kitaro se bom naučil igrati,« sem jim povedal. Samo smejali so se. Kaj se zgodi? Sposodil sem si kitaro in se v nekaj tednih tudi naučil igrati nanjo. Star sem bil 17 let in poleti smo se dobivali na Koleziji. Prišel je Iztok Krasnik Ico in me vprašal, če želim prevzeti njegov bend, saj on ne želi več igrati. Le še enega pevca bi potrebovali. Na moj predlog je to postal moj dobri prijatelj Jernej Jung. V 4. letniku gimnazije sem bil v plesnem odboru, kjer sem dejal, da bo na plesu igral moj bend. Tako je tudi bilo, potem Škorpijoni niso igrali več. Na predvečer prvega nastopa na Šubičevi sem zaradi določenih neprijetnih zadev ritem kitaristu odpovedal sodelovanje. Kaj pa sedaj? Že takrat sem bil vodja, zato sem iskal rešitve. Rekel sem Jerneju, da bi lahko on igral ritem kitaro, saj jo je obvladal. Imel sem še eno sposojeno, saj sem sam takrat imel že električno kitaro, ki mi jo je mama kupila za uspešno opravljen tretji letnik gimnazije. Kitara je stala 50 tisoč takratnih dinarjev, mama je imela 37 tisoč plače. Moj oče je šel do Jungovih staršev prosit, če je lahko Jernej pri nas celo noč oziroma kolikor časa bo pač treba, da se naučimo tistih 20 pesmi. Tako je tudi bilo. Naslednji dan je bilo na Šubičevi gimnaziji 300, 400 ljudi, ki so prišli poslušat Helione. Pridemo na oder – bili smo kot Beatlesi, trije vokali, štirje tipi na odru – in zmagali smo. Takoj smo imeli ponudbe za nove nastope, za silvestrovo smo že igrali v Kočevju. Ker Jung, ki je tudi hodil na Šubičevo, le da v klasični oddelek, ni imel dobrih ocen, nas je zapustil, tako da smo potrebovali novega pevca. Želel sem Tomaža Pengova, ki pa ponudbe ni sprejel, mi je pa predstavil soseda, to je bil pa Janez Bončina Benč. In tako se je vse skupaj začelo, trajalo je do jeseni, ko je šel bobnar Brane Kacjan v vojsko in je bend razpadel. Jaz sem šel potem spomladi v Anglijo, Benč pa se je kasneje pridružil Mladim levom, saj sem mu napisal, da bom jaz svojo pot nadaljeval kot kantavtor. Še od takrat smo prijatelji in že zdaj se veselim letošnjega nastopa na Lentu, kjer bo 27. junija za mano na odru Benč, na koncu pa bova morda nastopila še skupaj.
Ali vam z leti glas peša?
Ne, nikoli. Ravno v soboto (intervju je potekal 25.5., op.p.) sem bil na zaključku Maratona treh src. Deževalo je, mraz, vlaga, megla, blato … Sem mislil, da bom naslednji dan malce hripav, ampak nič. Neverjetno! Taki nastopi mi sicer veliko pomenijo, ljudje pridejo kljub dežju in so z mano eno uro in pol.
Znani ste po svoji neposrednosti, ostrini. Ali ste bili zaradi tega tudi kdaj prikrajšani?
Predvsem grem ljudjem na živce, ker nisem butast, sem izobražen, imam širok spekter znanja, hitro reagiram ter povem, kar si mislim. Sicer pa me je to vedno teplo. Vendar sem se tudi vedno nekako “izmazal”. Kar pomeni, da so moje pesmi še toliko boljše … ampak mi je vedno bolj vseeno, da me karkoli takšnega tepe.
Nekateri mi pravijo, da sem trmast. Ampak jaz nisem trmast, trma je kontraproduktivna, sem pa vztrajen. Že leta 1975 mi niso dovolili nastopiti na Slovenski popevki. Veliki kritik je napisal, da sem tako zanič, da ne sodim na Slovensko popevko. Če bi takrat popustil, ne bi prišel na Popevko, za skladbo Danes bo srečen dan ne bi dobil nagrade občinstva in vprašanje je, kam bi moja kariera sploh šla. Tako je bilo in enako je še zdaj.
Na splošno pa me v Sloveniji moti odnos do glasbe. Na našem glavnem mediju, torej RTV Slovenija, je prva tema politika, potem šport, sledi marketing, glasba pa je nekaj za zraven. Dostikrat rečejo, da sledi glasbeni predah. Jaz nisem noben glasbeni predah, jaz sem Tomaž Domicelj, to so moje pesmi. Potem pa slišim, da pesem kar prekinejo, na komercialnih postajah jih pa kar sami skrajšajo. To se dogaja vsak dan! Enako velja za televizijo, kjer režejo odjavne špice v filmih in TV-nadaljevankah. To ni v skladu z avtorskimi pravicami.
V Sloveniji glasba še vedno nima prave cene, statusa. Premalo je ljudi, ki o glasbi kaj vedo, se z njo analitično ukvarjajo. Že pred leti sem se boril za svoje moralne in materialne avtorske pravice, kar me še danes tepe, saj ljudje tega pojma ne razumejo.
Ali ste zaradi tega kdaj razmišljali, da bi prenehali z glasbenim udejstvovanjem?
Zaradi vseh polen pod noge bi včasih najraje odnehal. Ampak imam tako rad glasbo! Večina ljudi na mojih nastopih je tam zaradi mene … če po treh urah koncertiranja ljudje hočejo še, to veliko pomeni.
