Po 102 urah in 27 minutah neprekinjenega jadranja sta šestnajstletna Jona Kobler in njen oče Luka Kobler iz Mengša presegla obstoječi Guinnessov rekord v najdaljši prepluti razdalji v dvoje z jadrnico tipa dinghy – brez zunanje pomoči in brez dotika kopnega. Od torkovega jutra do sobotnega popoldneva sta z jadrnico Beneteau First 14 SE, ki je dolga 4,3 metra, preplula 347 navtičnih milj in tako presegla dosedanji rekord 335 milj.

Od bonace do burje in visokih valov   

Jona in Luka sta izplula iz Marine Izola, jadrala mimo Rovinja in Pule, prečkala Kvarner med Rtom Kamenjak in otokom Lošinj, plula med Kornati do Kaprij in naprej mimo Hvara. Rekordno razdaljo sta presegla v soboto, 21. junija, ob obali Korčule. Podvig sta končala v Lumbardi, na jugu Korčule.

Na poti seveda ni šlo vse gladko. Zaradi sprememb vetra sta morala večkrat prilagajati smer, drugi dan ju je upočasnila dolgotrajna bonaca, v četrti noči pa jima je v burji, ki je pihala do 30 vozlov, odpovedala še navigacijska luč, tako da sta noč prejadrala v res zahtevnih razmerah.

»V petek je bil dober maestral. Mislila sva, da bova do večera preplula do kanala pred mestom Hvar, a nama ni uspelo. Ko se je veter umiril, sva se preobleka v najina večerna oblačila; oblekla sva si nogavice, debelo trenirko, jadralne hlače, pulover, jadralno jakno, kapo, a naju je še vseeno zeblo. Ugasnila je lučka in začela je pihati burja. Takrat je bilo res naporno,« je nočno jadranje na torkovem sprejemu jadralcev v Mengšu opisal Koblar.

Tudi za Jono, ki je kljub mladosti že izkušena jadralka, je bilo to nočno jadranje najbolj naporen del, saj sta bila zelo nagnjena in sta se že pogovarjala, kaj bosta naredila, če se bosta prevrnila. Najbolj všeč pa ji je bilo večerno jadranje, na mirni večer, ko sta poslušala glasbo in se pogovarjala. In ravno ta skupen, kakovosten čas, ki sta ga preživela skupaj, bo najbolj ostal v spominu tudi njenemu očetu.

»Med jadranjem sva se že hecala, kdaj se bova skregala. Pričakovala sva, da bo jadranje tudi preizkus najinega sodelovanja – ne odnosa kot takega, ker je bil že prej odličen, ampak v smislu skupnega delovanja. A naj tej poti je bilo neverjetno tudi tu, ne samo, da se nisva skregala, niti za trenutek nisva bila slabe volje. Popolnoma sva se dopolnjevala – ko je enemu padla energija, je drugi prevzel pobudo. Prepričan sem, da takšna izkušnja krepi odnose in jih dolgoročno poglablja,« še dodaja Luka, ki ga je hčerka navdušila s svojo mirnostjo, s svojim obvladovanjem strahu in tudi s tem, da ji ni padla motivacija.

Jadralca sta se naučila, kako pomembna je organizacija in disciplina na takem potovanju. »Moraš piti, ko nisi žejen, in jesti, ko nisi lačen. Tudi za preoblačenje si je treba rezervirati čas, saj vse skupaj traja pol ure. Prve dni sva jedla sendviče, nato pa prigrizke. Domov sva prinesla veliko hrane, saj ni bilo niti časa za pripravo toplega obroka; vse sva imela v vrečah. Jadranje je bilo izpolnjujoče, a naporno; spala sva bolj malo, ponoči naju je zeblo,« sta več o jadranju povedala jadralca.

»Preživela sva izjemne dni na jadrnici. Bila sva dobro organizirana, usklajena, čas nama je hitro mineval, najin cilj pa je bil jasen: narediti nekaj, kar bo imelo pomen – za naju, za druge in za sporočilo, ki sva ga želela posredovati. S tem podvigom sem presegla samo sebe. Iskreno, nisem bila prepričana, ali sem tega sploh zmožna. A skupaj z očetom sva premagala vse težke trenutke, krize, dvome,« je ob koncu podviga povedala Jona.

Potrjevanje Guinnessovega rekorda

Da bosta Jona in Luka tudi uradno priznana kot Guinnessova rekorderja, bo minilo še nekaj časa. Ekipa na spremljevalnem čolnu ni bila tam le zaradi varnosti v primeru zapletov, temveč je opravljala tudi pomembno dokumentacijsko delo. Jona in Luka Koblar morata namreč komisiji predložiti celotno dokumentacijo – od natančne sledi poti, ki sta jo prejadrala, do fotografskih in video gradiva ter izjav neodvisnih članov spremljevalne ekipe. Ti so morali vsake štiri ure med podvigom JONUKA400 podati uradno izjavo.

»Glede na to, da smo vso dokumentacijo vestno zbirali in beležili, verjamem, da bo postopek potrditve potekal gladko,« pravi Vid Slapničar, ki je bil leta 2021 tudi član spremljevalne ekipe aktualnih rekorderjev, Uroša in Maruše. Na spremljevalnem čolnu je bila tudi Nina Kobler, Jonina mati in Lukova žena, ki je noč z veliko burje prespala, saj bi bila drugače preveč živčna.

Misija brez sape je več kot le rekord

Je imel pa njun podvig JONUKA400 – Misija brez sape tudi močno simbolno sporočilo. S svojim jadranjem sta namreč ozaveščala o pljučni arterijski hipertenziji (PAH), redki in nevarni bolezni, ki bolnikom jemlje sapo že ob najmanjših naporih. Med njunim podvigom se je zelo jasno pokazalo, kaj pomeni biti brez sape tudi v jadralnem kontekstu, saj sta zaradi vmesne bonace jadrala dlje, kot je bilo načrtovano, in milje so se nabirale počasi. Podobno se s svojo ”bonaco” soočajo tudi bolniki s pljučno hipertenzijo, ko ostanejo brez sape. Vsaj deloma jim sapo lahko povrne ustrezno zdravljenje ob pravočasni diagnozi. »Ljudje s pljučno hipertenzijo doživljajo vrsto simptomov, ki se razlikujejo po intenzivnosti glede na resnost njihovega stanja, vendar je najpogostejši simptom zasoplost: težko dihanje (dispneja) brez očitnega vzroka med naporom ali celo v mirovanju. Nujno je, da se vsak, ki ima take simptome, spremlja, opazuje in obrne na svojega osebnega zdravnika,« je povedala predsednica Društva za pljučno hipertenzijo Slovenije Tadeja Ravnik. Z boleznijo se je uspešno spopadala tudi Nina Kobler, zato celotna družina še bolj razume pomen ozaveščenja.

Zgodba, ki povezuje – in gre naprej

Projekt JONUKA400 – Misija brez sape se s tem ne končuje. Jeseni 2025 bo zgodbo nadaljeval Uroš Kraševac, ki se bo podal na legendarno solo regato Mini Transat. Gre za prvinski jadralni izziv, ki poteka vsaki dve leti že od leta 1977. Na njem mora vsak jadralec popolnoma sam prepluti Atlantski ocean z jadrnico, dolgo zgolj 6,5 metra – brez naprednih navigacijskih sistemov in brez vsakršnega stika z zunanjim svetom.

Zgodba o pogumu, sodelovanju in vztrajnosti se torej nadaljuje. Tudi v prihodnje z jasnim ciljem: širiti ozaveščenost o pljučni hipertenziji – bolezni, ki jemlje dih, a ne odvzame volje do življenja.

Po 102 urah in 27 minutah neprekinjenega jadranja sta šestnajstletna Jona Kobler in njen oče Luka Kobler iz Mengša presegla obstoječi Guinnessov rekord v najdaljši prepluti razdalji v dvoje z jadrnico tipa dinghy – brez zunanje pomoči in brez dotika kopnega. Od torkovega jutra do sobotnega popoldneva sta z jadrnico Beneteau First 14 SE, ki je dolga 4,3 metra, preplula 347 navtičnih milj in tako presegla dosedanji rekord 335 milj.

Od bonace do burje in visokih valov   

Jona in Luka sta izplula iz Marine Izola, jadrala mimo Rovinja in Pule, prečkala Kvarner med Rtom Kamenjak in otokom Lošinj, plula med Kornati do Kaprij in naprej mimo Hvara. Rekordno razdaljo sta presegla v soboto, 21. junija, ob obali Korčule. Podvig sta končala v Lumbardi, na jugu Korčule.

Na poti seveda ni šlo vse gladko. Zaradi sprememb vetra sta morala večkrat prilagajati smer, drugi dan ju je upočasnila dolgotrajna bonaca, v četrti noči pa jima je v burji, ki je pihala do 30 vozlov, odpovedala še navigacijska luč, tako da sta noč prejadrala v res zahtevnih razmerah.

»V petek je bil dober maestral. Mislila sva, da bova do večera preplula do kanala pred mestom Hvar, a nama ni uspelo. Ko se je veter umiril, sva se preobleka v najina večerna oblačila; oblekla sva si nogavice, debelo trenirko, jadralne hlače, pulover, jadralno jakno, kapo, a naju je še vseeno zeblo. Ugasnila je lučka in začela je pihati burja. Takrat je bilo res naporno,« je nočno jadranje na torkovem sprejemu jadralcev v Mengšu opisal Koblar.

Tudi za Jono, ki je kljub mladosti že izkušena jadralka, je bilo to nočno jadranje najbolj naporen del, saj sta bila zelo nagnjena in sta se že pogovarjala, kaj bosta naredila, če se bosta prevrnila. Najbolj všeč pa ji je bilo večerno jadranje, na mirni večer, ko sta poslušala glasbo in se pogovarjala. In ravno ta skupen, kakovosten čas, ki sta ga preživela skupaj, bo najbolj ostal v spominu tudi njenemu očetu.

»Med jadranjem sva se že hecala, kdaj se bova skregala. Pričakovala sva, da bo jadranje tudi preizkus najinega sodelovanja – ne odnosa kot takega, ker je bil že prej odličen, ampak v smislu skupnega delovanja. A naj tej poti je bilo neverjetno tudi tu, ne samo, da se nisva skregala, niti za trenutek nisva bila slabe volje. Popolnoma sva se dopolnjevala – ko je enemu padla energija, je drugi prevzel pobudo. Prepričan sem, da takšna izkušnja krepi odnose in jih dolgoročno poglablja,« še dodaja Luka, ki ga je hčerka navdušila s svojo mirnostjo, s svojim obvladovanjem strahu in tudi s tem, da ji ni padla motivacija.

Jadralca sta se naučila, kako pomembna je organizacija in disciplina na takem potovanju. »Moraš piti, ko nisi žejen, in jesti, ko nisi lačen. Tudi za preoblačenje si je treba rezervirati čas, saj vse skupaj traja pol ure. Prve dni sva jedla sendviče, nato pa prigrizke. Domov sva prinesla veliko hrane, saj ni bilo niti časa za pripravo toplega obroka; vse sva imela v vrečah. Jadranje je bilo izpolnjujoče, a naporno; spala sva bolj malo, ponoči naju je zeblo,« sta več o jadranju povedala jadralca.

»Preživela sva izjemne dni na jadrnici. Bila sva dobro organizirana, usklajena, čas nama je hitro mineval, najin cilj pa je bil jasen: narediti nekaj, kar bo imelo pomen – za naju, za druge in za sporočilo, ki sva ga želela posredovati. S tem podvigom sem presegla samo sebe. Iskreno, nisem bila prepričana, ali sem tega sploh zmožna. A skupaj z očetom sva premagala vse težke trenutke, krize, dvome,« je ob koncu podviga povedala Jona.

Potrjevanje Guinnessovega rekorda

Da bosta Jona in Luka tudi uradno priznana kot Guinnessova rekorderja, bo minilo še nekaj časa. Ekipa na spremljevalnem čolnu ni bila tam le zaradi varnosti v primeru zapletov, temveč je opravljala tudi pomembno dokumentacijsko delo. Jona in Luka Koblar morata namreč komisiji predložiti celotno dokumentacijo – od natančne sledi poti, ki sta jo prejadrala, do fotografskih in video gradiva ter izjav neodvisnih članov spremljevalne ekipe. Ti so morali vsake štiri ure med podvigom JONUKA400 podati uradno izjavo.

»Glede na to, da smo vso dokumentacijo vestno zbirali in beležili, verjamem, da bo postopek potrditve potekal gladko,« pravi Vid Slapničar, ki je bil leta 2021 tudi član spremljevalne ekipe aktualnih rekorderjev, Uroša in Maruše. Na spremljevalnem čolnu je bila tudi Nina Kobler, Jonina mati in Lukova žena, ki je noč z veliko burje prespala, saj bi bila drugače preveč živčna.

Misija brez sape je več kot le rekord

Je imel pa njun podvig JONUKA400 – Misija brez sape tudi močno simbolno sporočilo. S svojim jadranjem sta namreč ozaveščala o pljučni arterijski hipertenziji (PAH), redki in nevarni bolezni, ki bolnikom jemlje sapo že ob najmanjših naporih. Med njunim podvigom se je zelo jasno pokazalo, kaj pomeni biti brez sape tudi v jadralnem kontekstu, saj sta zaradi vmesne bonace jadrala dlje, kot je bilo načrtovano, in milje so se nabirale počasi. Podobno se s svojo ”bonaco” soočajo tudi bolniki s pljučno hipertenzijo, ko ostanejo brez sape. Vsaj deloma jim sapo lahko povrne ustrezno zdravljenje ob pravočasni diagnozi. »Ljudje s pljučno hipertenzijo doživljajo vrsto simptomov, ki se razlikujejo po intenzivnosti glede na resnost njihovega stanja, vendar je najpogostejši simptom zasoplost: težko dihanje (dispneja) brez očitnega vzroka med naporom ali celo v mirovanju. Nujno je, da se vsak, ki ima take simptome, spremlja, opazuje in obrne na svojega osebnega zdravnika,« je povedala predsednica Društva za pljučno hipertenzijo Slovenije Tadeja Ravnik. Z boleznijo se je uspešno spopadala tudi Nina Kobler, zato celotna družina še bolj razume pomen ozaveščenja.

Zgodba, ki povezuje – in gre naprej

Projekt JONUKA400 – Misija brez sape se s tem ne končuje. Jeseni 2025 bo zgodbo nadaljeval Uroš Kraševac, ki se bo podal na legendarno solo regato Mini Transat. Gre za prvinski jadralni izziv, ki poteka vsaki dve leti že od leta 1977. Na njem mora vsak jadralec popolnoma sam prepluti Atlantski ocean z jadrnico, dolgo zgolj 6,5 metra – brez naprednih navigacijskih sistemov in brez vsakršnega stika z zunanjim svetom.

Zgodba o pogumu, sodelovanju in vztrajnosti se torej nadaljuje. Tudi v prihodnje z jasnim ciljem: širiti ozaveščenost o pljučni hipertenziji – bolezni, ki jemlje dih, a ne odvzame volje do življenja.