»Ženska je središče družine in družbe. Med seboj smo si različne in zaslužimo si individualni pristop. Tudi pri porodu. Zato sem v središče obravnave postavila žensko, njene potrebe, želje in preference ter učinkovito komunikacijo ne glede na porodno okolje in okoliščine poroda,« pravi Anna Bogacz-Udovč, fizioterapevtka in avtorica priročnika Porodni načrt – postani avtorica svojega uspeha, v katerem opisuje svoj pristop k porodnemu načrtu in pripravi na porod. Kamničanka, po rodu iz Poljske, ki jo je v Slovenijo sprva vodil študij, nato pa ljubezen, je zagovornica celovitega biopsihosocialnega modela, ki poleg medicinskega vključuje še biološke, psihološke in socialne dejavnike – ne samo v fizioterapiji, temveč v medicini nasploh.
Kako je nastala ideja za knjigo?
Ideja se je rodila že v drugem letniku študija. Spomnim se, da nam je mentorica za zdravje žensk povedala, da je inkontinenca pri ženskah močno povezana s porodom. Že takrat sem pomislila, da je treba glede tega nekaj ukreniti. Začela sem raziskovati – ne le, kako bi lahko popravljali poškodbe po porodu, temveč tudi, kako bi vplivali že na sam porod, da bi bil manj stresen in obremenjujoč ter da bi bilo posledično manj poškodb medeničnega dna.
Izhajala sem iz prepričanja, da smo ženske dobro ustvarjene. Če bi obstajala boljša pot za rojstvo otrok, bi jo gotovo že odkrile. Poleg tega se nisem nikoli strinjala s trditvijo, da so poškodbe ”davek poroda”. Vem, da se zgodijo, vem, da so pogoste, a hkrati vem – kar danes potrjujejo tudi moja dolgoletna praksa in izkušnje – da niso neizogibne in dokončne. Začetno izhodišče je bilo torej moje nestrinjanje z idejo, da moramo ženske po vaginalnem porodu nujno trpeti. Tu se je začelo moje raziskovanje.
Tudi na lastne porode sem se pripravljala tako s svojim znanjem fizioterapevtke kot tudi kot uporabnica zdravstvenih storitev. Opazila sem velik razkorak med tem, kar stroka že ve, in tem, kar je ženskam dejansko dostopno. Treba je poudariti, da se je v zadnjem desetletju v Sloveniji zgodil ogromen preskok, in prav zato sem čutila, da je treba napisati knjigo, ki razume posebnosti našega prostora in zdravstvenega sistema. Moj namen je bil spodbuditi nadaljnje izboljšave in hkrati tiste, ki še zaostajajo, spodbuditi, da ujamejo ta vlak.
Ste mama Benjaminu, Hanni in Klari – vsak od treh porodov vam je prinesel drugačne vpoglede in novo izkušnjo. Zakaj se vam je zdelo pomembno vključiti osebno izkušnjo?
Predvsem zato, da bralci vidijo, da to ni zgolj teorija, ampak da piše nekdo, ki je sam šel skozi ta proces. Osebna izkušnja je sicer vključena kot dodatek in ni bistvo knjige, a vseeno dobivam veliko odzivov, da je bralkam prav ta del zelo dragocen, saj lahko iz mojih napak potegnejo lekcijo zase. Cilj ni, da bi ženske hodile po moji poti, ampak da odkrijejo svojo. Bistvo porodnega načrta je namreč, da ženska ugotovi, kdo je, kakšen porod si želi, koliko časa, znanja, predanosti in poguma je pripravljena vanj vložiti. Vse to vključuje tudi komunikacijo in ustvarjanje dobrega odnosa s porodnim osebjem ter pripravljenost ženske, da stopi iz cone udobja. Želim, da postane avtorica svojega uspeha – in da sama določi, kaj zanjo pomeni uspeh.
Še preden zaideva globlje v temo, je treba poudariti, kar ves čas izpostavljate tudi v knjigi – porod ni naročilo dostave. Zakaj je to pomembno vedeti?
To izhaja predvsem iz moje fizioterapevtske prakse. V Sloveniji ženskam pogosto predstavljamo dve poti. Prva je, naj med porodom zaupajo babici in naredijo tisto, kar jim ona reče. To je seveda res, a hkrati je tukaj prostor tudi za unikatnost porodnice in njene želje. Druga pot je predstava, da je porod svečan dogodek, skorajda duhovno razodetje, ki mora žensko spremeniti. Tudi to drži in v neki meri je vpisano v porodno idejo, ni pa nujno, da je to vedno praksa. Če pa bi že bila, bi se morale ženske na takšno izkušnjo dobro pripraviti: se spoznati, razumeti dogajanje in ustvariti dobre pogoje za komunikacijo.
Moja knjiga želi ti dve poti združiti in postaviti žensko v središče. Če ženska reče: »Naredite, kar hočete, samo da bo konec,« je to njena pravica. Če pa želi, da je porod razsvetljujoča izkušnja, četudi gre lahko pri tem kaj narobe, je tudi to njena pravica. Pomembno je le, da to jasno pove in izrazi.
Porod ni naročilo za dostavo, saj gre za proces, ki ga ne moremo vnaprej povsem določiti. To je pot, ki jo moramo prehoditi, in na njej se lahko pojavijo ovinki, bližnjice ali presenečenja. Dobro je, da so ženske pripravljene na različne možnosti, saj jih nepričakovani dogodki ne bodo tako vznemirili.
V knjigi sem uporabila primer frizerja: če naročiš barvo številka pet, jo bo ena frizerka nanesla na svoj način, druga pa nekoliko drugače. Rezultat bo morda podoben, a občutek ob izkušnji bo različen – odvisen od tega, kako sva se s frizerko ujeli. Podoben mehanizem deluje tudi v porodni sobi – tako na strani porodnice kot na strani osebja. Porodnice pogosto želijo vplivati na čim več dejavnikov poroda. Če vedo, kaj si želijo, je to dodatna stopnička k boljši izkušnji. Medicinsko osebje pa seveda stremi k varnemu in čim bolj predvidljivemu porodu.
Učinkovita komunikacija je torej ključna, kajne?
Večina zdravstvenih delavcev ima rada svoje delo in ga dojema kot poslanstvo, a zdravstvena uniforma prinese tudi določene omejitve. Prepričana sem, da se vse babice v vseh porodnišnicah trudijo po najboljših močeh upoštevati porodnice. Nekatere ženske pridejo na porod zelo pripravljene, a je vprašanje, ali se res zavedajo pomena komunikacije in iskanja možnosti znotraj omejitev, ki jih porodnišnice vseeno imajo. Babice imajo namreč svoje usmeritve in protokole, ki se jih morajo držati, zato porodnicam ne smemo obljubljati razsvetljenj ali stvari, ki v resnici niso izvedljive. Bistvo mojega porodnega načrta je ravno v komunikaciji – kdo prihaja rojevat v določeno ustanovo in kako jo lahko ta ustanova sprejme ter podpre.
Torej vaš porodni načrt ni zbirka navodil, kako priti od začetka do cilja, saj je porod pot, ki je kljub vsem pripravam neznanka. Kakšni so odzivi vaših bralk?
Pomemben razlog, da sem napisala to knjigo, je dejstvo, da kar osemdeset odstotkov mojih pacientk po porodu pove, da bi se odločile drugače, če bi jih kdo že pred porodom seznanil z možnimi posledicami določenih odločitev.
Zato sem žensko postavila v ospredje in verjamem, da smo fizioterapevtke zelo primeren profil, ki lahko premosti vrzel med babicami, porodničarji in ženskami. Smo zdravstvene delavke, ki razumemo tako kolege zdravstvenike kot ženske, hkrati pa nosimo strokovno odgovornost, ki je nekateri profili, ki se ukvarjajo s svetovanjem ali vodenjem priprav na porod, morda nimajo.
Moja želja je, da v letu 2025 nobena ženska več ne bo rekla: »Zakaj mi tega nihče ni povedal prej?« Moja knjiga je torej poskus približati se ženskam, ki iščejo zanesljive informacije – takšne, ki ne strašijo, temveč pomagajo iskati rešitve. A rešitve mora vsaka poiskati zase. Raziskovati, kaj si želi. Zase vem, kaj si želim. Prav tako za svoje pacientke, ki jih spremljam v nosečnosti, saj se pogovorimo o tveganjih, možnostih in dejavnikih, ki vplivajo na celjenje. Za vsako žensko, ki bo samo prebrala knjigo, pa tega ne morem vedeti. Prav zato je raziskovanje sebe, svojih potreb in želja tako pomembno.
Zagovarjam, da je treba porodnico in njene želje upoštevati. A hkrati se mora porodnica zavedati tudi druge plati – kaj njena želja pomeni in kakšna tveganja s tem prevzema. Svoboda izbire namreč prinaša tudi odgovornost za tveganje.
Omenili ste, da so se v zadnjih desetih letih v Sloveniji zgodile velike spremembe. Kakšne spremembe imate v mislih?
Leta 2016 je nastala diplomska naloga o informiranem pristanku k prerezu presredka. Takrat je bil odstotek prvorodk s prerezom presredka približno 40 %. Danes je ta številka precej nižja – še posebej v določenih porodnišnicah, ki so si zadale cilj zmanjšati stopnjo epiziotomij. Recimo na Jesenicah, sledijo v Novem mestu, pa tudi ljubljanske porodnišnice ne smemo zanemariti. Slednja je kljub svoji velikosti in dejstvu, da je terciarni center, kjer obravnavajo tudi najzahtevnejše primere, naredila ogromno na tem področju.
Danes porodnišnice nudijo dneve odprtih vrat, babiške posvete, ob sprejemu sprašujejo, ali imajo porodnice porodne načrte. Tudi babice med sabo se trudijo bolj prilagajati – ena je morda bolj primerna za eno porodnico, druga za drugo.
Kaj je botrovalo tem spremembam?
Mislim, da so k njim pripomogle vse bolj ozaveščene ženske in različne organizacije, ki so s kampanjami in dejavnostmi opozarjale na pomen izbire. Veliko pa je prispevalo tudi to, da je Slovenija dovolila samostojno babištvo in porode na domu, kjer so morale babice prevzeti več odgovornosti, pripraviti klinične smernice in podobno. Zaradi vseh teh dejavnikov je danes manj nadzora s strani medicine, več poslušanja žensk, več upoštevanja izkušenj babic in več njihove samostojnosti tudi znotraj sistema.
Ne smemo pa zanemariti vloge fizioterapevtk za medenično dno, ki smo v zadnjih desetih letih postale bolj prepoznavna strokovna skupina. Nekatere porodnišnice so nas povabile v svoje time, čeprav večinoma delujemo na poporodnih oddelkih. Tam pregledamo diastazo, damo osnovna navodila za prve dni po porodu – kako vstajati, se obračati, aktivirati medenično dno in skrbeti za novorojenčka. To je že več kot nič, a sama si močno želim, da bi imela vsaka porodnišnica zaposleno vsaj eno fizioterapevtko, ki bi skrbela za zdravje medeničnega dna porodnic znotraj porodnega tima.
Zakaj?
Zato, da bi se babice lahko obrnile nanjo v primerih večjih prerezov, raztrganin, nepojasnjenih krvavitev, zastojev na medeničnem dnu ali zahtevnejših medicinskih posegov. Takrat bi se ženska že v porodnišnici lahko individualno srečala s fizioterapevtko, nato pa bi jo obiskala še recimo 10 dni po porodu, tri tedne po porodu in ob poporodnem pregledu. Tako bi se obravnava – še posebej pri večjih poškodbah – začela hitreje.
Danes so ženske v prvih šestih tednih do ginekološkega pregleda pogosto prepuščene same sebi, kar je lahko zelo strašljivo. Če bi imele porodnišnice zaposlenega fizioterapevta prav z namenom zgodnje obravnave medeničnega dna, bi to bil velik doprinos.
Danes je porodnicam težje kot nekoč, saj je tudi informacij več ali celo preveč. Težko je presoditi, katere so zanesljive, strokovno podprte in preverjene ter katere so zgolj miti in zgodbe.
Tudi v stroki opažam razkorak med informacijo in mnenjem. Danes veliko stvari poteka prek družbenih omrežij, kjer strokovnjaki pogosto izpostavijo posamezne strokovne resnice, da pritegnejo pozornost. A te so pogosto izvzete iz konteksta in zato je to bolj mnenje kot informacija. Danes je mnenj veliko, pravih informacij pa premalo.
Včasih so imele ženske manj informacij, a o porodih so se pogovarjale s sestrami, prijateljicami, materami, taščami, babicami. Iz izkušenj vseh žensk, ki so jim bile blizu, so gradile predstavo o porodu. Danes pa je svet drugačen – veliko je mnenj, a premalo pogovora o tem, kdo smo in kaj moramo narediti za dosego cilja. Pogosto vidimo samo rezultat: njej je uspelo, torej mora uspeti tudi meni. Ne vprašamo pa se, kaj vse je morala narediti, čemu se je morala odpovedati, koliko truda je bilo vloženega. Šele, ko vse to razumemo, lahko realno presodimo, kaj od tega lahko in želimo prenesti nase.
Pogledati pa moramo še drugi del – porodno okolje, ki je velik dejavnik uspeha. Prav zato v knjigi močno spodbujam, da se ženske z njim seznanijo še pred porodom. V Sloveniji imamo štirinajst porodnišnic, kar pomeni, da je možnosti za raziskovanje več kot dovolj. Če ženska razume, da ima ena porodnišnica določen pristop, druga pa nekoliko drugačnega, se lahko sama odloči, kateri ji je bližje. Ključno je, da poznamo različne možnosti, saj pri porodu – tako na strani ženske kot na strani osebja – obstaja določena mera avtonomije in širine.
Kdaj je po vašem mnenju najbolj primeren čas, da ženska začne razmišljati o porodnem načrtu in se posveti knjigi?
Tudi če ženska knjigo prime šele pri 36. tednu, bo lahko veliko odnesla, čeprav bo proces bolj strnjen. Idealno pa bi bilo okoli 26. tedna. Tako ima dovolj časa, da prebere poglavje za poglavjem, ob tem pa premišljuje in si misli zapiše. Tako bo imela možnost poglobiti odnos s svojim telesom, čustvi in otrokom. Hkrati bo po malih korakih vključila partnerja ali druge pomembne osebe. Na ta način bodo tudi bližnji lažje razumeli njene odločitve in sprejeli pot, ki jo je izbrala – tudi če je ta na prvi pogled nekoliko nenavadna.
Po izobrazbi ste fizioterapevtka medeničnega dna, že od leta 2015 delujete pod okriljem lastne blagovne znamke FizioMama. Kaj obsegajo vaše priprave na porod?
Skupaj z žensko po biopsihosocialnem modelu raziskujeva, kdo je, kakšen porod si želi in kakšne so možnosti za najboljšo uresničitev njenih želja. To je porodni načrt, kot je opisan v knjigi. Ob tem ji pomagam tudi pri telesni pripravljenosti. Spremljam stanje njenega telesa – diastazo, bolečine in druge vidike – ter skupaj iščeva, kako njene telesne značilnosti kar najbolje izkoristiti v samem porodu. Dobro je, da ženska razume svoje telo, ga posluša in se v njem počuti dobro – ne glede na položaj, v katerem rojeva.
Moje poslanstvo kot FizioMama je žensko pripraviti na porod in ji po porodu pomagati razumeti, kaj se je v telesu zgodilo. Pogledamo trebušno steno, medenično dno in poiščemo načine, kako podpreti naravno celjenje.
Pri pripravi na porod še posebej izstopa vaša avtorska specialistična fizioterapevtska obravnava priprava medeničnega dna na iztis. Zakaj je posebna?
Mišice medeničnega dna tvorijo nekakšna vratca na izhodu iz medenice. Otrok mora iti skozi kostni del medenice do mišic medeničnega dna, ki se mu morajo umakniti ter mu omogočiti prehod. V zvezi z medeničnim dnom kroži kar nekaj mitov. Pogosto ženske rečejo: »Moje mišice medeničnega dna so bile premočne, zato se nisem odpirala.« To ne drži – mišice medeničnega dna se namreč ne stikajo z materničnim vratom, zato na odpiranje ne vplivajo neposredno.
Avtorski koncept priprave na iztis združuje razumevanje različnih nivojev medenice in vloge medeničnega dna v samem porodu. Vsebuje tudi gibanje za podporo porodnemu procesu ter razlago bolečine, ki jo pojasnim skozi princip raztega, pritiska in pekočega občutka. Gre za pristop k bolečini, ki vključuje strategije glede na to, katera vrsta občutka prevladuje, ter za dejansko sodelovanje z mišicami medeničnega dna pri iztisu.
Obravnava poteka v šestintridesetem tednu nosečnosti. Takrat preverimo, kakšen nadzor ima ženska nad stiskanjem, sproščanjem in raztegom mišic medeničnega dna. Ti gibi so sicer spontani, a jih lahko do neke mere zavestno uravnavamo – podobno kot dihanje. Pri porodu želimo to zavestno povezati z dihanjem, ki pomaga mišicam medeničnega dna, da se raztegnejo in sprostijo.
Na prvi pogled se morda sliši zapleteno, zato ženske vabim na obravnavo, kjer vse to razložimo in se naučimo konkretnih strategij. Po pripravi na iztis ženska odide s štirimi strategijami za dihanje in medenično dno, tremi strategijami za obvladovanje bolečine ter dodatnim naborom za sam porod. Iz tega si nato izbere tiste, ki jih bo potrebovala.
Kaj pa po porodu? Kaj se dogaja z medeničnim dnom in zakaj bi bilo dobro, da ga pregleda tudi fizioterapevtka?
Medenično dno po porodu nima počitka. Sodeluje pri vseh gibih telesa, povezuje se z našimi čustvi in dihanjem. Zato bi bilo dobro, da bi po porodu prišla fizioterapevtka, primerno ocenila medenično dno ter ženski pomagala, kako ga bolje aktivirati in obremenjevati. Obremenjevale ga bomo namreč v vsakem primeru – že uriniranje in odvajanje blata sta funkciji medeničnega dna.
Ključno je izpostaviti, da fizioterapija medeničnega dna ni le izvajanje keglovih vaj ali notranji pregled. Pogosto tudi strokovna javnost ne pozna dovolj našega dela, zato ženske napotijo prepozno, kar je težava, saj imamo v zgodnjem obdobju po porodu veliko možnosti, da ženskam pomagamo pri vračanju optimalne funkcije medeničnega dna. Kot sem že omenila, bi bilo izjemno koristno, da bi ginekološkemu pregledu sledil še pregled pri fizioterapevtki za medenično dno, na katerem ocenimo medenično dno v ležečem in stoječem položaju, v odnosu do trebušne stene in dihanja. Šele vse te ocene skupaj nam povedo, v kakšnem stanju je medenično dno.
Ali je pregled medeničnega dna smiseln tudi za ženske, ki so rodile pred leti, desetletji?
Seveda. Vedno pravim: enkrat po porodu, vedno po porodu. Porod in intervencije med njim kratko- in dolgoročno vplivajo na kakovost življenja žensk, zato je vedno pravi čas za pregled. Ni treba čakati, da postanejo težave nevzdržne. Medeničnega dna ne moremo zamenjati, zato je pomembno skrbeti zanj – lahko ga ocenimo in krepimo. Ne gre le za klasične keglove vaje, vsako gibanje je lahko vaja za mišice medeničnega dna, če ga izvajamo zavestno. Pregled nam pomaga ugotoviti, kako najbolje podpreti telo v vsakodnevnem življenju, pa naj bo to pri delu za računalnikom ali pri drugih obremenitvah. Če pa so potrebne tudi keglove vaje, naj bodo izvedene pravilno.
Ali je tak pregled priporočljiv ne glede na potek poroda?
Fizioterapevtski pregled je priporočljiv ne glede na način poroda. Na pregled k fizioterapevtki je treba priti v primeru najmanjše poškodbe, saj nikoli ne vemo, kako bo brazgotina vplivala na funkcijo medeničnega dna. To je moje strokovno prepričanje, ki ga potrjujejo raziskave in strokovne prakse po vsem svetu.
Tudi ženske, ki so rodile brez raztrganin ali s carskim rezom, potrebujejo oceno medeničnega dna. Sama nosečnost namreč prinese tako velike spremembe v medeničnem dnu, trebušni steni in njihovem medsebojnem delovanju, da ne moremo predvidevati, da je vse v redu zgolj zato, ker je trebuh spet plosk. Aktivacijski vzorec je tisti, ki pogosto povzroča težave. Redko nam povzroča težave medenično dno kot tako. Zato vedno poudarjam: vse poškodbe – ne glede na obseg – je treba preveriti. Pri ženskah, ki so bile noseče, ne glede na način poroda, ne moremo predpostavljati, da je aktivacijski vzorec optimalen. Dokler tega ne vemo, ne moremo predpisati vaj. To je naloga fizioterapevtov.
Sicer pa niste le fizioterapevtka, temveč tudi kognitivna jezikoslovka. V rodni Poljski ste študirali slovenščino in menedžemnt, potem pa prišli na izmenjavo v Slovenijo ter tukaj tudi ostali. Nam poveste več?
Študirala sem v Kopru, kjer je bilo čudovito. Vzdušje v obmorskem mestu je bilo fantastično, Univerza na Primorskem ima v mojem srcu posebno mesto – predvsem zaradi izjemnih ljudi. Slovenija se mi je zdela čudovita, zato sem svojo izmenjavo podaljšala iz pol leta na leto in pol. Pred koncem izmenjave sem pripravila poslovilno zabavo, na kateri se je po naključju znašel tudi moj bodoči mož Matjaž Udovč. To je bilo usodno. Na Poljskem sem magistrirala na temo slovenske popevke. Celo z Zoranom Predinom sem imela intervju. Slovenija je res čudovita dežela, kjer se dogaja veliko čudežev. Po magisteriju sem se vrnila v Slovenijo k fantu, danes možu.
V Sloveniji ste potem končali še študij fizioterapije. Zakaj vas je pritegnilo to področje?
Iskala sem službo, a kmalu ugotovila, da zgolj z znanjem jezikov in pedagoško žilico, ki jo imam kot učiteljica in jezikoslovka, v Sloveniji težko najdem priložnost. Ker so se odprla dodatna mesta za diplomante, sem se vpisala na študij fizioterapije. Ta želja je tlela v meni, saj sem sprva želela postati zdravnica, a na Poljskem so si le določeni sloji lahko privoščili študij v drugem mestu, v mojem domačem mestu pa študija medicine ali fizioterapije ni bilo.
Kakšna je Slovenija v vaših očeh?
Na Poljskem imamo pregovor: tuje hvalite, svojega ne poznate. Jaz zase pravim, da sem blagoslov za Slovenijo, ker jo gledam s tujimi očmi. Navdušujejo me Slovenke. Takšnega odstotka tako čudovitih žensk, kot sem jih srečala tukaj, nisem doživela nikjer drugje. Zagotovo je velik blagoslov tudi narava – od visokogorja do morja. To zelenje, ta raznolikost pokrajin … Gorenjsko in Dolenjsko naravnost obožujem. Ko se pelješ po avtocesti, se zdi, kot da potuješ skozi pravljico. Kamorkoli greš v Sloveniji, povsod te čaka nekaj lepega. Velika prednost je tudi majhnost države. Pa raznolikost ljudi, značajev in kulture. Kamorkoli greš, lahko spoznaš nekaj novega, drugačnega. Tu je res lepo.
