Rak dojk je še vedno ena najbolj pogostih oblik raka pri ženskah, zbolevajo pa tudi moški. V Sloveniji se s to diagnozo vsako leto sooči okoli 1500 žensk in do 15 moških. Pred štirimi leti je diagnoza rak dojke obrnila svet na glavo tudi Domžalčanki Klari Čampa, ki pa je kaj hitro ugotovila, da ji bolezen svet pravzaprav postavlja na noge. »Večno bom ostala hvaležna za bolezen. Verjamem, da je prišla z globokim sporočilom. Pokazala mi je najbolj temno in najbolj svetlo plat,« pravi 33-letna Klara, ki danes živi polno in srčno, saj se močno zaveda, da je vsak dan darilo, »ne živim za včeraj, ne živim za jutri, ampak v celoti za danes.«
Klara, kako ste? Ste zdravi?
Sem zdrava. (nasmeh) Pred kratkim sem imela kontrolo; zdaj je prva faza po bolezni že za mano in imam kontrolo samo enkrat na leto. Mislim, da je najhujše že mimo.
Kako se počutite pred kontrolami?
Nekaj dni pred kontrolo je precej stresno. Moram priznati, ni prijetno. Ampak vedno grem na Onkološki inštitut z občutkom, da bo vse v redu, pa tudi z mirnostjo in predvsem hvaležnostjo, saj se zavedam, da vsi nimajo te sreče, da bi lahko bili (o-)zdravljeni.
Devetindvajsetega septembra so minila točno štiri leta od vaše diagnoze raka na dojki. Je to datum, ki se ga spomnite vsako leto?
Imam ga zapisanega v koledarju. (smeh) Lep datum je, ta 29. 9. Pa še devetindvajset let sem bila stara. Čeprav se je zgodba pravzaprav začela že prej, je to uradni datum, ko sem dobila diagnozo. Zame je to pomembna obletnica in še en dodaten razlog za veselje. (smeh)
Na torek ste bili v ambulanti za bolezni dojk v Domžalah, kjer so vas poslali na ultrazvočno punkcijo, iz katere je bilo vidno, da gre za 5-centimetrski tumor, na petek ste bili že naročeni pri kirurgu na Onkološkem inštitutu. Vse je šlo izredno hitro, a kljub temu, kaj vam je šlo po glavi v teh treh dneh čakanja?
Bila sem v šoku. Ko so me poslali na Onkološki inštitut, sem vedela, da nekaj ni v redu. Nisem imela občutka, da mi bodo rekli, da je vse v redu, čeprav so me domači in prijatelji tolažili, da najbrž ni nič. Ko sem stopila v ambulanto, sem vedela, kaj me čaka. A najtežje je bilo, ko sem morala poklicati vse, ki so čakali na novice.
»Nekaj mesecev kemoterapije in boste kot novi!« vam je dejal kirurg Onkološkega inštituta ob diagnozi. Tako preprosto najbrž ni bilo?
Ne, res ni bilo preprosto. (smeh) Takrat sem mislila, da bo šlo gladko, ampak potem ni bilo tako. Še posebej prva kemoterapija me je popolnoma sesula. Ob prihodu domov po tej sem mislila, da sem v redu, zato sem, namesto da bi počivala, šla na sprehod. Ko sem se vrnila domov, se je pojavila slabost, ne tista, da bi morala bruhati, temveč se je telo popolnoma sesulo. Ležala sem na tleh v kopalnici in bila boj sama s sabo in svojimi mislimi. Na eni strani sem slišala glas, ki mi je govoril: »Žrtev si, uboga si.« Na drugi strani pa glas, ki mi je prigovarjal: »Daj, Klara, dvigni se!« Ta stran je k sreči zmagala. Dvignila sem se. Spomnim se, da sem si prižgala meditacijo, frekvence, nato pa zaspala, in potem je bilo v redu. Tudi druga kemoterapija me je sesula, potem je bilo lažje.


Dejali ste, da je bilo najtežje povedati novico domačim, prijateljem. To je bil najbrž tudi trenutek, ko ste diagnozo prvič povedali na glas. Kako vam je bilo?
Okoli sebe sem imela ljudi, ki mi niso dajali občutka, da sem uboga, kar mi je zelo pomagalo. Konec koncev, to je bolezen, ki ne prizadene le tistega, ki zboli, tega pravzaprav še najmanj, ampak predvsem njegove bližnje. Čeprav sprva niso vedeli, kako naj se odzovejo, sem čutila vso podporo. Najtežje je bilo povedati mami, ker je hkrati prebolevala isto bolezen. Spomnim se, da sem ji novico skušala povedati na šaljiv način: »Veš, mami, hodili bova skupaj na preglede.« Prekinila je zvezo. Tudi sama sem mama, zato si sploh ne morem predstavljati, kako ji je bilo v tistem trenutku.
Z mamo sta diagnozo rak dojke dobili le z nekaj meseci razlike. Vi ste sebe do njene smrti postavili na drugo mesto. Kakšna opora sta bili ena drugi?
Mama mi je bila v veliko podporo. Drugim je govorila, da jo je strah zame, ker sem tako občutljiva, in jo skrbi, kako bom vse prenesla, meni pa je dajala pozitivno energijo. Skrbelo jo je, recimo, ali sem jedla, spraševala je, kako se počutim, nikoli pa mi ni povedala o vseh svojih skrbeh zame.
Mislila je, da mora biti močna za vas, kajne?
Verjetno je tako mislila. Če bi začela govoriti, kako ji je hudo zame, bi se še jaz zlomila. Tako je pa rekla: »Saj bo, Klara, skupaj sva v tem.«
Ljudje pogosto zamrznemo, ko nam nekdo pove, da je zbolel; ne vemo, kaj reči, kaj narediti, kako se obnašati, kaj je prav in kaj narobe. Ste se tudi vi soočili s takšnimi situacijami? Kaj bi si takrat želeli slišati?
Imela sem srečo, ker sem se zdravila med epidemijo covida-19, tako da v vsakem primeru nihče ni smel biti poleg mene. Spomnim se, imela sem 30. rojstni dan, prijateljica mi je prinesla darilo v gajbici, pustila ga je pred vrati, prišla je z masko in rokavicami, vse je bilo razkuženo. Tako lepo!
Velikokrat ljudje ne znajo pristopiti, ker ne vedo, ali sploh naj, ampak meni je bilo dovolj, da so me poklicali ali mi poslali sporočilo. Če se nisem oglasila, ker trenutek ni bil pravi, sem kasneje poklicala nazaj. Če v tistem trenutku nisem želela govoriti, se pač nisem javila. Ampak v vsakem primeru je dober občutek, ko veš, da so ob tebi ljudje, ki ti stojijo ob strani. »Saj bo,« so pogosto prve besede, ko ljudje izvejo za diagnozo. Hočejo tolažiti, spodbuditi, ampak bolnik si morda misli: »Ne, ne bo, ker imam raka, očitno ne bo kar tako.« Ampak na koncu je pomembno le, da veš, da ti nekdo stoji ob strani. To je največ vredno.
Imeli ste 16 kemoterapij, operacijo, 25 obsevanj in kemoterapijo v tabletah. Koliko je na tej poti zdravljenja pomembno zaupanje v zdravnike?
Vse, kar so mi lahko dali, sem dobila. (smeh) Zaupanje je najbolj pomembno. Če ne zaupaš zdravnikom, ne bo šlo. Jaz sem res stoodstotno zaupala. Že prvi stik s kirurgom, ki mi je rekel, da bom po nekaj mesecih kemoterapije kot nova, me je pomiril. Če bi mi takrat rekel, da ne ve, kako bo, bi bilo zelo drugače. Njegov prvi stavek bi lahko vse spremenil. Tako pa mi je dal spodbudo že ob prvem srečanju. Sicer se spominjam, da je dobil cmok v grlu, ko sem mu povedala, da imam doma dve deklici. Odvrnil je, da je mislil, da še nimam otrok. (smeh) Jaz pravim, da se je vse zgodilo tako, kot se je moralo.
Ob diagnozi ste izvedeli tudi, da ste nosilka mutacije BRCA 1, torej ste imeli genetsko veliko možnost za raka, hkrati ste imeli obliko raka, ki ima največje tveganje za ponovitev bolezni. Odločili ste se za odstranitev dojk, poleg tega pa še za odstranitev jajčnikov in jajcevodov. Kako ste se soočili s to odločitvijo?
Zame je bila to preprosta odločitev. Za odstranitev sem se odločila zaradi svojih dveh krasnih punčk, ki potrebujeta zdravo mamico. Nisem si dovolila misliti, da se bolezen morda ne bo pojavila. Odločila sem se po zdravi kmečki pameti, za posledice, kot je menopavza, pa sem se odločila, da jih bom reševala, ko se bodo pojavile. Torej, zdaj jih rešujem in sem pomirjena z njimi, saj sem zdrava in ne živim v strahu, da se bo bolezen vrnila. Če bi odstranitev preložila, kot so mi svetovali zdravniki, bi me verjetno ves čas nekaj grizlo, spraševala bi se, ali se bo bolezen ponovila. Po operaciji sem spoznala žensko, pri kateri se je rak ponovil, in so ji morali naknadno odstraniti še drugo dojko. Verjamem, da imajo onkologi prav, ko ne želijo odstranjevati zdrave dojke, ampak odločitev je moja. Ne bom čakala, da se bolezen vrne. Kaj ti bo telo, če ni zdravo?
Ali koncu zdravljenja sledi rehabilitacija?
Jaz je nisem imela, saj se mi je zdelo, da je ne potrebujem; naj jo izkoristi nekdo, ki jo res potrebuje, sem si mislila. Mlada sem še; če bi bila starejša, bi se telo morda drugače odzvalo, tako pa sem bila operirana, odstranili so mi obe dojki, a sem doma delala vaje, in to je bilo dovolj. Ker so mi odstranili le varovalno bezgavko in ne vseh, nisem imela težav z otekanjem roke, zato nisem videla potrebe po fizioterapiji. Meni je pomagalo, da sem začela hoditi v hribe in preživljati čas v naravi. Takrat se začneš poslušati in vidiš, kaj ti dobro dene in kaj ne.
Ali je še kakšna druga stvar, ki vas je “zdravila” poleg terapije?
Zelo mi pomaga narava, predvsem gozd in voda. Prej nikoli nisem bila tako pozorna na vodo, zdaj pa pogosto hodim ob Kamniški Bistrici. Imam svoje mesto, kjer se usedem, in ko poslušam vodo, imam občutek, da odplakne vse moje težave. Voda ima zame terapevtski učinek.
Kateri vidik zdravljenja je bil za vas najtežji – spremembe oz. posledice na telesu, psihični vidik ali kaj tretjega?
Psihični, nedvomno. Kar se je zgodilo s telesom, si nisem jemala k srcu. Nikoli nisem bila preveč obremenjena z videzom. Bila sem brez las, a sem si mislila, saj bodo zrasli novi. Psihični del je bil težji. Soočala sem se z vzorci, ki sem jih imela že od otroštva, in vsemi travmami, zaradi katerih sem na koncu ugotovila, da sem zbolela z razlogom. Ne vem, ali prav razmišljam, ampak verjamem, da bolezen pride z razlogom. Če ta razlog, ki ti ga bolezen želi sporočiti, dojameš, in spremeniš vzorec, potem boš naredil pomemben korak do zdravja.
Katere metode ste se oprijeli?
Začela sem hoditi na psihoterapijo. To možnost sem imela preko Onkološkega inštituta. Ko sem zbolela, so mi takoj ponudili pomoč, ker so vedeli, da je bolna tudi moja mami. Na začetku sem rekla, da tega ne potrebujem. Bila sem v fazi adrenalina in v glavi sem imela le preživetje, nič drugega. Ko pa sem se umirila, sem ugotovila, da moje misli niso takšne, kot si želim, in da je prisotnih veliko negativnosti in obsojanj. Takrat sem spoznala, da potrebujem pomoč. Začela sem, recimo, pisati dnevnik hvaležnosti. To delam še danes in mi zelo pomaga. Gre za močno orodje, ki ga priporočam vsakomur. Na začetku sem napisala tri stavke, zdaj pa lahko napišem tri ali štiri strani. Zelo mi je pomagalo zavedanje minljivosti, postala sem bolj čuječa. To so metode, ki sem jih spoznala na onkoloških terapijah in res pomagajo.
Ženske smo ponavadi večopravilne, slalomiramo med tisoče različnimi opravili, od službe do otrok in gospodinjstva. Kako preklopiti iz tega 120-odstotnega načina življenja na počitek, umirjenost, postavljanje sebe na prvo mesto?
Pravzaprav je zelo preprosto. Spoznaš, da se svet ne bo ustavil, če kup umazanih cunj ne bo opran. Poleg tega vidiš, da bodo stvari tako ali tako narejene, čeprav jih ne boš naredila sama. Imela sem srečo, ker smo živeli skupaj s starši bivšega moža; njegov oče je bil doma in je veliko pazil hčer, da sem si lahko vzela čas zase. Ko je hči spala, sem si privoščila počitek. Imela sem ogromno podporo družine nekdanjega partnerja.
To je dejansko čas, ki si ga moraš vzeti samo zase, sebe je treba postaviti na prvo mesto in počivati. Nič drugega. Vse ostalo lahko naredi nekdo drug. Doma si z razlogom, nimaš gripe, ampak raka, telo potrebuje počitek in regeneracijo. Vsega tega mu ne moreš dati, če boš delala v službi in doma. Če tega ne boš naredila, te bo telo samo opozorilo, a le, če ga boš znala poslušati.
Na bolniškem dopustu ste bili tri leta. Kakšni so bili občutki pred vrnitvijo v službo, kako je zdaj?
Zelo me je bilo strah, priznam. Ne toliko zaradi sodelavk in sodelavcev, ker sem vedela, da me bodo sprejeli, saj poznajo mojo preteklost, ampak zaradi mojih težav, ki so posledica bolezni – koncentracija, spomin in vse ostalo. Poleg tega je posledica zdravljenja tudi menopavza, ki prinese dodatne izzive. Ves čas je bil prisoten strah, kako bom kos vsem informacijam. Moje delo ni lahko, pravzaprav je kar intenzivno in ne dopušča napak. Ob vrnitvi v službo sem sicer opazila, da kdaj naredim tudi kakšno napako, ampak sem si rekla: »Sem samo človek, sprejemam svoje napake.«
»Imamo dve življenji; drugo se začne, ko se zavemo, da imamo samo eno,« je misel Konfucija. Ali drži tudi za vas? Kakšna je bila Klara pred boleznijo v primerjavi s Klaro zdaj?
Da, res je. Mene je bolezen tako spremenila, kot bi se ponovno rodila. Razlika je ogromna. Čeprav sem bila od nekdaj polna življenja, sem vedela, da nekaj delam ”narobe” … Preveč sem želela ustreči drugim in potlačila svoje želje ter potrebe, da bi bilo drugim boljše. Velikokrat sem sebe dala na stranski tir. Zdaj vem, da to ni prav. Ljudje to pogosto počnemo, morda je bilo pri meni še bolj izrazito, saj sem odraščala brez očeta, kar sem nadomestila s skrbjo za druge, hkrati nisem zahtevala ničesar zase. Vzgojena sem bila, da moram biti močna, ne glede na to, kaj čutim. Ampak potem spoznaš, da moraš poslušati svojo glavo in srce. Včasih tudi skozi bolezen. Zato sta Klara pred boleznijo in Klara po njej dve popolnoma različni osebi. Moj način razmišljanja se je dodobra spremenil, moja življenjska naravnanost je popolnoma drugačna. Zdaj se zavedam, da je vsak dan darilo. Ne živim več za včeraj, ne živim za jutri, ampak v celoti za danes.
Ljudje, ki prebolijo težko bolezen, pogosto trdijo, da cenijo vsak dan znova, saj je to vse, kar imajo. Pa res tako živite, cenite prav vsak dan?
Da, res je, vendar to ne pomeni, da so prav vsi dnevi vedno lepi. Pride dan, ko ni vse v redu, ampak to tudi dopustim in sprejmem ter si rečem: »Klara, imaš slab dan, ne pretvarjaj se, da si nekaj, kar nisi. Daj si čas in prostor. Če nisi v redu, nisi v redu.« Sicer pa drži, da sem skoraj vedno nasmejana in polna življenja. Ljudje me včasih sprašujejo, ali sem res tako pozitivna in kako sem lahko ves čas dobre volje, pa jim odgovarjam, da seveda, da sem. Ne igram, poleg tega imam tudi razlog, zakaj sem takšna. Preživela sem res veliko in ni razloga, da bi hodila naokrog slabe volje.


S svojo medijsko izpostavljenostjo in iskrenim govorjenjem o bolezni razbijate tabuje, kar rak še vedno je, hkrati pa postajate navdih, vzornica za mnoge ženske, ki stopajo po podobni poti. Kako se počutite v tej vlogi?
Zelo mi je všeč. Ko sem zbolela, sem prebrala veliko stvari o bolezni, a vse, kar sem našla, je bilo pesimistično in s skupnim imenovalcem, da bom umrla. Nisem našla neke Klare, ki bi mi rekla: »Poglej mene, saj bo v redu.« Zato sem želela s svojo zgodbo pokazati, da je mogoče bolezen premagati. Če je zgodaj odkrita, ni konec sveta. Med kemoterapijo sem na družbenih omrežjih začela objavljati zapise o svoji bolezni in odziv je bil vedno večji. Še danes se kakšno dekle obrne name in reče: »Veš, zbolela sem, a sem našla tvojo zgodbo in imam zdaj motivacijo za naprej.« Hvaležna sem za to podporo deklet. Vedno tudi odgovarjam na vprašanja, ki mi jih zastavijo, delim svoje izkušnje, pošljem kakšno fotografijo, povem kaj v zvezi z operacijo, svetujem iz svojih izkušenj. Čeprav je nasvetov ogromno, je treba predvsem poslušati sebe. Vsak mora odkriti svojo pot, a kljub temu je pomembno, da ti nekdo pove, kaj lahko na njej pričakuješ. Zdravljenje raka je celota, ni samo kemoterapija, so še operacije, obsevanja, stranski učinki, slabosti … Pomembno je, da dekleta vedo, kaj jih čaka, in se ne ustrašijo.
Se vam z govorjenjem o bolezni odpirajo stare rane ali gre za čiščenje?
Zame je to terapija, s katero očistim vse občutke. Nikoli mi ni bilo težko govoriti o bolezni, poleg tega se mi zdi prav, da se o raku govori. Zakaj ne, če lahko s tem nekomu pomagam?
Marsikatera občina, med njimi tudi domžalska, namenja sredstva za sofinanciranje kliničnih pregledov dojk, mamografije in ultrazvoka. Tudi letošnje sporočilo Združenja Europa Donna Slovenija v rožnatem oktobru s sloganom ”Pretipaj še ti svoje” poudarja pomembnost zgodnjega odkrivanja te bolezni, saj je rak dojk, čeprav še vedno ena najpogostejših oblik raka pri ženskah, zelo dobro ozdravljiv, če je odkrit dovolj zgodaj. Včasih je občutek, kot da imamo na voljo veliko preventivnih možnosti, a jih ne izkoristimo? Kaj opažate vi, kakšna se vam zdi ozaveščenost?
Da, res je na voljo veliko možnosti, ampak opažam, da strah ženskam pogosto preprečuje, da bi jih izkoristile. Mislim, da sta tako ozaveščenost kot samopregledovanje še vedno na prenizki ravni. Če ženske ne poznajo svojega telesa, kako bodo sploh karkoli zatipale? Zdi se mi tudi, da je rak še vedno zelo stigmatiziran. Če ne bom nič vedela v zvezi z boleznijo, me ne bo doletela, si nekatere ženske zatiskajo oči. Nekatere zatipajo kaj v dojki, a ne gredo na pregled, saj jih je strah soočiti se z morebitno boleznijo.
Rak je še vedno velik tabu, pa ne bi smel biti, saj zboleva čedalje več mladih deklet. Po mojem mnenju bi se že z najstnicami morali pogovarjati o poznavanju svojega telesa in pregledovanju. Saj ni nič težkega, enkrat na mesec se pretipaš, zakaj pa ne? Poleg tega rak ni več smrtna obsodba, zato je prav, da se o tem še toliko več govori. Vesela bi bila, da bi se o raku in spodbujanju preventivnih pregledov govorilo vse mesece in ne le v rožnatem oktobru. Najbolj pomembno pa je, da se ženska odzove na vabilo na pregled v programu DORA. Veliko rakov odkrijejo prav na teh preventivnih pregledih, ko ženske sploh še ne vedo, da so bolne.
Pridružite se pohodni skupini Europa Donna v Domžalah!
Združenje Europa Donna Slovenija v okviru programa za gibanje in šport izvaja različne dejavnosti, ki potekajo prek spleta ali v živo po celotni Sloveniji, prav tako dvakrat letno za vse članice organizirajo športni konec tedna, marca pa tudi konferenco v Portorožu.
Septembra 2024 so začeli tudi s pohodno skupino v Domžalah. Dobivajo se vsako sredo ob 18. uri na parkirišču pred domžalskim bazenom (Kopališka cesta). Vabljene, da se jim pridružite na pohodu ob Kamniški Bistrici. Pot je nezahtevna, saj poteka po ravnini. Za dolžino se boste dogovorile glede na zmožnosti. Prijave niso potrebne.