Mateja Peršolja sama zase pravi, da je Primorka, ki pa že 25 let živi v Domžalah. Nekdanji učenci jo poznajo kot strastno in predano učiteljico, ki se je v želji izboljšanja odnosov v razredu, odločila, da v pouk vpelje samoregulacijo učenja in formativno spremljanje znanja. V časih, ko poslušamo o težkih razmerah v šolstvu in o nemotiviranih učencih, verjame v mlade in učitelje. Pravi le, da moramo pozornost usmeriti v tisto, kar že znamo, in v sodelovanje. Z njenim načinom poučevanja, ki ga uporablja že mnogo učiteljev, dokazuje, da znanje lahko postane vrednota. Staršem in učiteljem polaga na srce, da naj verjamejo v otroke.
Kako, da ste se odločili za učiteljski poklic?
Moj nono in mama sta bila učitelja, zato sem hitro spoznala ta poklic. Imela sem možnost pomagati mami pregledovati naloge. Učila je v istem kraju, kamor sem jaz hodila v šolo. Ko sem bila mlada, sem govorila, da ne bom učiteljica, a ko sem začela voditi krožke v planinskem društvu in ture, so mi govorili, da imam talent za vodenje, da bi bila dobra mama in učiteljica. In potem sem se odločila za to smer, nisem pa vedela, kaj bi učila. Všeč so mi bili družboslovni predmeti; matematika niti ne, saj mi je šla slabše kot bratoma. Filozofska fakulteta me na informativnih dnevih ni prepričala, da bi tam študirala, pedagoška me je. A sem imela težavo, kateri predmet bi izbrala. Biologija in kemija mi nista bili všeč in sem imela slabo predznanje, ostali so še matematika, tehnika in fizika. Na koncu sem izbrala matematiko in fiziko. Po duši sem pedagog, ne bi rekla, da sem dober fizik in matematik; mogoče sem zato dobro razumela učence, ki jim ni šlo in sem jim lažje približala snov.
Pravite, da ste se na Planinskem društvu naučili veliko stvari.
Planinsko društvo mi je dalo v določnih pogledih več za življenje kot šola. Imela sem priložnost ugotoviti, kakšen poklic bi rada opravljala, razvila sem veščine vodenja, se naučila voditi sestanek, pisati zapisnike in organizirati izlete. Ko sem bila stara 15 let, sem že vodila izlete in pomagala voditi tabore. Na Planinski zvezi Slovenije sem se učila voditi tekmovanja, pripravljati pravilnike in programe za mlade. Prav zato sem učence spodbujala, da si najdejo hobije, naj ne bo šola edina stvar, ki jo počnejo v življenju. Najhuje je, ker čedalje več otok ne ve, kaj jih veseli, kaj si želijo v življenju, so izgubljeni, brez cilja. Hobiji so zelo pomembni, saj mlad človek dobi potrditev, da mu je nekaj všeč in da je v nečem dober, če se v šoli ne počuti uspešen. Aktivnosti, ki jih lokalna skupnost ponuja mladim, da razvijajo svoje talente in pridobivajo veščine, so zelo pomembne. Dejavnosti za mlade, kot so športi, kulturna društva, ne bi smele biti plačljive, ker otrokom in mladim ponujajo priložnost za vključevanje, rast in razvoj, s tem pa bogatijo skupnost.
Kako poteka vaša poklicna pot?
Poučevala sem na štirih različnih osnovnih šolah, najdlje na OŠ Preserje pri Radomljah, eno leto pa vodim BeGrejt Inštitut, kjer razvijamo model Poučevanja 360+, katerega del je tudi formativno spremljanje znanja. Tu sem sedaj tudi zaposlena. Seminarje za učitelje vodim že vsaj 15 let. Preden sem se popolnoma posvetila delu v inštitutu, sem tri leta delala za polovični delovni čas kot samostojna podjetnica. Težko je bilo usklajevati službo v šoli in popoldanske seminarje po Sloveniji. Ko sem se zvečer vrnila domov, so me čakale še priprave na pouk. Bilo je naporno, še zlasti ob povečanem povpraševanju šol za seminarje, zato sem se morala odločiti za eno službo. Priznam, da malo pogrešam stik z najstniki in povezanost z njimi.
Zakaj ste se odločili, da pustite poučevanja mladih in se osredotočite na poučevanje odraslih?
Čakalna doba za moje seminarje je poskočila iz pol leta na leto, in ko so me iz kakšne šole klicali, sem jih morala zavrniti. Priključilo se je tudi čedalje več sodelavcev, ki jih je bilo treba voditi, organizirali smo vedno več dogodkov, kar je bilo težko uskladiti s poučevanjem v šoli, ki zahteva popolno prisotnost. Nisem mogla več z integriteto opravljati obeh služb. Pogrešala sem tudi čas za študij literature in pisanje, tudi novega priročnika za učitelje. Zdaj me izpolnjuje delo z odraslimi.
Predstavite nam BeGrejt inštitut.
V inštitutu smo trije zaposleni, dva delata pro bono, ker želita prispevati za boljšo prihodnost in se zavedata pomena podpore mladim, šoli in učiteljem. Pri vodenju intervizijskih skupin sodeluje še vsaj deset učiteljev, veliko je tudi prostovoljnega dela. Zavedamo se pomembnosti in zahtevnosti našega poklica, zato si med seboj pomagamo. Ko daš, tudi dobiš.
Naša vizija je ustvariti varno učno okolje, kjer povezani učitelji, vzgojitelji, starši, otroci in mladi skupaj ustvarjajo boljšo prihodnost. V šoli so vsi zadovoljni, srečni in pomirjeni. Šola je prostor, kjer se učimo živeti skupaj in biti boljši ljudje ter prostor priložnosti, v kateri mladi odkrivajo svoje talente in zacvetijo. Inštitut s svojo predanostjo kakovosti in nenehnemu razvoju soustvarja družbo, ki se zaveda pomena izobraževanja kot temelja za trajnostno prihodnost.
Kdaj in zakaj ste začeli razvijati način poučevanja, ki ga sedaj uspešno širite?
V svojem prvem letu poučevanja nisem bila zadovoljna z odnosi z učenci, imela sem občutek, da imamo v razredu bitko. Jaz sem si želela, da bi se učenci učili, učenci pa, da bi se čim manj učili. Videla sem, da se samo še pregovarjamo glede opravljanja nalog, ocen in da moram nekaj narediti. Imela sem izkušnje iz planinske šole, da se da učiti tudi drugače. Tam sem bila kot vodnica z mladimi planinci na istem bregu, vsi smo se želeli učiti o naravi v gorah, o hoji v gore. Otroci so bili angažirani, osredotočeni, spoštovali smo se, v razredu pa tega ni bilo. Ker sem po naravi radovedna, sem si rekla, da če se da v planinski šoli, se zagotovo nekaj lahko spremeni tudi v razredu. Če gledam prva leta, ko sem učila v Domžalah, bi rekla, da še nisem bila najboljša učiteljica. A odkrijem, da se motim, ko srečam bivše učence.
Kakšen model poučevanja ste razvili?
Začela sem uvajati samoregulacijo učenja, kjer se učenec uči postaviti cilje, načrtovati pot do cilja in ob merilih oz. kriterijih ugotavlja uspešnost pri doseganju cilja. Naj ponazorim na primeru kuhanja; najprej se odločiš, kaj boš skuhal, preveriš, če imaš vse sestavine, narediš načrt, nato skuhaš, preveriš, kako si skuhal in ob postrežbi jedi zbereš povratne informacije tistih, ki si jim jed postregel. Takega procesa se učimo v šoli, ko se učenci učijo matematike. Ob tem učenci pridobivajo pomembne veščine za življenje in izboljšujejo odnose, ko si med seboj pomagajo pri učenju. Poučevala sem na OŠ Preserje pri Radomljah, Glasserjevi kakovostni šoli, zato sem samoregulaciji učenja in formativnemu spremljanju dodala še teorijo izbire, torej dobre odnose.
Naš model – Poučevanje 360+ je poseben v tem, da vključuje učenca, ga opolnomoči za samostojno učenje. Model združuje tako učenje kot tudi komunikacijo in odnose. Skupaj z učitelji različnih šol in sodelavci inštituta razvijamo učenje in poučevanje, ki znotraj rednega pouka vzgaja aktivne, sočutne, sodelovalne, kritično razmišljujoče in odgovorne učence. To terja drugačno vodenje pouka, kot so ga bili vajeni, npr. več priložnosti, da se učenci učijo v skupinah, samostojno odkrivajo, sprašujejo, si pomagajo med seboj, pripravljajo dokaze o znanju in spremljajo svoj napredek s pomočjo meril uspešnosti. Medsebojna pomoč učencev razbremeni učitelja, ki vedno bolj postaja mentor in usmerjevalec učnega procesa. S takim načinom poučevanja tako v razredu kot tudi v zbornici ustvarjamo varno okolje, kjer si vsi med seboj pomagajo. Ko je nekdo v stiski, mu pomagajo podpora in izkušnje drugih. Tudi odrasli nismo nič drugačni od otrok, zelo težko med seboj govorimo o napakah, izzivih, ki jih imamo, ker imamo potem občutek, da smo slabi. Mi spreminjamo kulturo učenja v razredih in na šolah.
Kako hitro so se videli rezultati?
Ko sem začela, pred skoraj dvajsetimi leti, se je na področju izboljšanja odnosov in zmanjšanja »bitke v razredu« že v kakšnem letu opazila razlika. Z učenci smo postali partnerji v procesu učenja. Na področju motivacije in izboljšanja znanja pa je trajalo nekaj let, preden sem opazila učinke. Vmes sem zamenjala šolo in sem začela znova. Približno pet let je trajalo, da sem našla model, ki deluje. Danes, ko ta model predstavim učiteljem na seminarju, se prvi učinki vidijo že ob njihovi prvi akciji v razredu ali najkasneje v nekaj mesecih.
Kako se je vaš način poučevanja razlikoval od klasičnega poučevanja?
V razred sem poleg naštetih veščin vpeljala še aktivne oblike učenja (manj moje razlage in več sodelovanja učencev), dokaze o znanju ter formativno povratno informacijo, ki za razliko od številčne ocene omogoča možnost nadgradnje in izboljšanja znanja. Formativna povratna informacija je podana v obliki nasveta za prihodnje aktivnosti, ni sodba za pretekla dejanja. Taka povratna informacija je pogostejša, učenci jo dobijo vsako uro, ne le enkrat mesečno ali redkejše, kot npr. ocene. S sprotno povratno informacijo in priložnostmi za nadgradnjo znanja sem učencu omogočila sproten napredek, zato se je zmanjšalo kampanjsko učenje pred ocenjevanji. Povratne informacije v obliki nasvetov onemogočajo primerjavo med učenci, zato so bolj osredotočeni nase, na lasten napredek. Številčne ocene so stopile v ozadje, dala sem jih šele, ko sva z učencem presodila, da sva oba zadovoljna z njegovim znanjem in napredkom, in ker smo jih morali dati. Učenci so se začeli učiti za znanje, ne za ocene. Znanje je postalo vrednota.
Kako poteka tak pouk?
Bistvena razlika je v tem, da si učenci pomagajo med seboj, pogosto sedijo v skupinah. S tem precej razbremenijo učitelja in povečajo učinek učenja, ker se največ naučimo takrat, ko razlagamo drugemu in ne takrat, ko poslušamo. Z učenci se pogosto pogovarjamo o znanju, o strategijah učenja in delovanju možganov. Opazujemo in merimo učinek njihovega učenja in mojega poučevanja. Vedno predstavimo cilje učenja, učenci se presojajo o doseženih ciljih, ter načrtujejo izboljšave. Skupaj analiziramo napake in se iz njih učimo. Učenci imajo varno okolje, da lahko izpostavijo napake, neznanje in se učijo, kako biti boljši na področju učenja in vedenja.
Kaj pravijo učenci?
V informacijah, ki so mi jih pogosto dali učenci, so bile njihove izkušnje zelo pozitivne. Če pa kaj ni delovalo, so mi tudi povedali in skupaj smo poiskali rešitve. Povedali so, da so raje prihajali k pouku matematike. Ure so bile sproščene. Nekateri učenci, ki prej niso marali matematike, so jo potem vzljubili. Veliko jih poroča o boljšem uspehu pri matematiki v srednji šoli. Moja bivši učenci pogosto povedo, da pogrešajo učenje v skupinah. Ne samo učenci, tudi učitelji, ponovno odkrivajo strasti do poučevanja in z večjim zadovoljstvom prihajajo v službo.
Zadovoljni so bili tudi starši, saj opazijo, da je pouk drugačen, da so otroci bolj mirni, zadovoljni, bolje napredujejo.
Ali vaš model deluje v tudi v razredih, kjer imajo učenci težave z odnosi ter vedenjem?
Ravno v takih razredih in s temi učenci je tak način poučevanja najbolj deloval. Lahko bi rekla, da so me taki učenci in razredi vodili do tega, da sem odkrila tak način poučevanja in sem jim hvaležna za to. Če sem kaj dosegla, je to, da sem šla v vsak razred z veseljem. Ravno najbolj nemirni in navihani razredi ali posamezniki so mi bili največji izziv, tam je bilo nekaj za odkrit. Enkrat sem imela zelo tih razred in takrat mi je bilo veliko težje učiti, saj nikoli nisem vedela, pri čem sem, počutila sem se, kot da tipam v temi. Želela sem, da se sprostijo, odprejo. Včasih ni samo učitelj vzrok, da se učenci vedejo tako, kot se vedejo; zmerjanja med vrstniki in nestrpnost vplivajo na odnose in učenje v razredu. Vendar so dobri odnosi, varno okolje predpogoj, da se lahko učimo. Zato je bilo to prioriteta. Ko izzivom nisem bila več kos, sem šla na dodatna izobraževanja, npr. iz teorije izbire, komunikacije, odnosov, da sem se naučila, kako voditi razred in učencem pomagati razreševati konflikte.
Bi lahko rekli, da ste včasih skoraj kot psiholog?
Da, še posebej po zaprtju šol zaradi Covida-19. Po dobrem letu je bilo opaziti, da so se stiske otrok povečale. Pogosto je bilo povezano z neznanjem, pričakovanji otrok in staršev, pomanjkanjem komunikacije, razmerami v domačem okolju. Ker drugih oblik pomoči v šoli in izven ni bilo na voljo ali so bile dolge čakalne vrste, sem z učenci imela tudi pogovore o stiskah. Kjer sem presodila, da presega moje kompetence, sem prosila sodelavce za pomoč. Po pomoč so vedno pogosteje prihajali tudi straši, ki so spraševali, kako vzgajati ali motivirati otroke za učenje. Ko smo se nehali pregovarjati o ocenah, smo se pogovarjali o tem, kako podpreti otroka pri učenju.
Kako motivirati najstnike za učenje?
Ko pridejo učenci v osmi ali deveti razred je že skoraj prepozno, ni pa nemogoče. Če hočemo, kaj narediti, je čas do 6. razreda, kasneje že gasimo požare. Pomembno je, da otroka usmerimo na pot, ki jo sam izbere. Poslušajmo ga, kaj si želi in mu pomagajmo narediti načrt. Ko otrok ima načrt, naj nam poroča, kako ga uresničuje in prosi za podporo, kjer jo potrebuje. Ključno je, da starši ohranjamo stik z otroki, ko se družimo ob raznolikih aktivnostih, ne le pri učenju za šolo. Šola naj ne bo edina skupna tema. S pretiranim pritiskom glede šole in uspeha lahko izgubimo odnos. Ko ga nimamo več, bomo težko karkoli dosegli. Enako je v razredu, če imaš dober odnos z učenci, imaš večjo možnost, da te upoštevajo.
Pogosta napaka, ki jo naredimo učitelji, je, da ob neuspehu učenca, kličemo starše, namesto bi skupaj z učencem naredili načrt. Pogosta napaka staršev je, da otroke nagovarjajo k učenju. Otrok pa ne ve, kaj naj se uči in kako naj se nauči. Ždi v sobi pri knjigi in mu nič ne gre v glavo. Učijo se in pri tem niso uspešni, ko ne dosežejo želenega rezultata, zato odnehajo. Raje jih vprašajmo, kakšne cilje imajo, in z njimi naredimo načrt. Če pa otrok v šoli sproti spremlja, kaj zna in česa še ne zna, potem je učenje za učenca lažje. Lažje je tudi, če se v šoli uči strategij učenja in odkriva, katera je zanj najbolj učinkovita.
Kako naj se potem pogovarjamo o učenju z otroki?
Na mojih govorilnih urah smo se skupaj z otroki pogovarjali o doseženih ciljih in napredku in ne o ocenah. Vsak starš si za svojega želi najboljše in najtežje je staršu gledati otroka, ki ni srečen. Ko otroka vprašamo, koliko je pisal, sliši, kaj je staršu pomembno – ocene. Tako nezavedno ustvarimo pritisk z ocenami. Ko pa starši vprašajo, kakšno povratno informacijo je dobil in kako jo je uporabil, ali katere cilje je dosegel, takrat otroci slišijo, da je pomembno znanje. Otroka lahko vprašamo, katero napako si naredil v šoli in kaj si se iz nje naučil. Otrokom je treba pomagati organizirati popoldanski čas za igro in naloge, ne delati namesto njih in jih opominjati. Niso se rodili niti odgovorni niti neodgovorni. Tega se morajo naučiti. Neodgovorni so zato, ker smo jih mi tako navadili. Mi, odrasli se moramo vprašati, kaj lahko naredimo drugače.
Kaj pa učenci, ki nočejo napredovati?
Jih ni. Na seminarjih prosim učitelje, da naj dvignejo roke tisti, ki si želijo biti uspešni v življenju. In vsi dvignejo roke. Zakaj potem mislimo, da si otroci pa ne želijo biti uspešni. Če učenec reče, da se noče učiti ali mu je vseeno za ocene, je to obrambni mehanizem. Morda je dobil že veliko slabih ocen ali bil tarča posmeha sošolcev. Jaz sem iskala, kako jim ponuditi drugačno izkušnjo in jim pokazala, da zmorejo, da lahko napredujejo. Otroci, ki so zavračali delo in niso več marali matematike, so mi bili v največji izziv. Pomembno je, da ne izgubimo zaupanja vanje, da ves čas iščemo poti in verjamemo v otroke, celo bolj, kot oni verjamejo sami vase.
Kateri so bili težki trenutki?
Ko sem videla, da učenci niso toliko napredovali, kot bi si želela in takrat, ko sami niso bili zadovoljni z dosežki. Po Covidu-19 je bilo takih učencev veliko več kot prej in je bilo nemogoče vse podpreti takrat, ko so potrebovali. Pogosto so ti učenci imeli še druge težave, ki niso bile povezane z učenjem, temveč z razmerami doma. Takrat nisem vedno vedela, kaj narediti. Na šoli nam je primanjkovalo strokovnjakov, zunanje institucije potrebujejo pol leta ali več, da se odzovejo. Mi pa imamo otroka vsak dan tam, moramo sobivati z njimi, kakor vemo in znamo. Zato je bila podpora mojih kolegov zelo dobrodošla. Tudi sama sem jo kdaj potrebovala, zlasti takrat, ko nisem vedela več, kaj bi lahko še naredila.
Moja bivša ravnateljica je pred petnajstimi leti vedela, da nimamo dovolj znanja, ker prihajajo drugačni otroci, in da se moramo zato usposobiti. Zato sem ji hvaležna. Učitelji se ne znajo več spopasti z učenci, ki imajo tako zelo raznoliko predznanje, in še s tujci, ki ne govorijo slovensko, in je zato komunikacija ovirana. Včasih ne znamo učiti tako raznolike skupine otrok, zato so usposabljanja učiteljev tako zelo pomembna. Preko izkušenj se učimo, kako voditi razred otrok, ki je raznolik po znanju, vedenju, komunikaciji in kulturi. Naš inštitut ponuja učitelju in šoli celoletno podporo v strokovnem in osebnem razvoju.
Ali imajo učitelji dovolj podpore?
Ne samo učitelji, tudi otroci v stiski in starši nimajo dovolj podpore. Časi so res polni izzivov, več bi mogli delati na preventivi. Recimo tudi s tem, da se v šoli, med poukom pogovarjamo o počutju, čustvih, stiskah, učenju, delamo na kakovostnih odnosih, dobrem počutju, skrbi zase. In v zbornicah tudi. Učitelji, ki sodelujejo z nami, že delajo na tem in opažajo pozitivne učinke. Potrebujejo pa učitelji eno sporočilo, da je to bolj pomemben del šole od uresničenega učnega načrta. Če so otroci v stiski, če so slabi odnosi v skupini, če ni varnega okolja, učenje ni mogoče. Kaj pa počnemo odrasli? Pogosto hitimo z učnim načrtom, popolnoma storilnostno naravnani, da predelamo vse cilje. Otroci pa bežijo iz šol, ker se ne znajo spopasti z vsemi stiskami, v katerih pogosto ostajajo sami. Ne nazadnje nam to sporoča velika odsotnost otrok in mladih od pouka. Naj postanejo šole prostor, v katerega se vsi, učenci in učitelji radi vračajo, in varno okolje za tiste, ki ga doma nimajo. Naj bodo šole prostor povezovanja, srčika skupnosti – staršev, učiteljev in mladih.
Na državni ravni je pomanjkanje vizije, kakšna naj bo prihodnost šole. Učitelji nismo vključeni v pogovore in oblikovanje prihodnosti šole. Učenci in starši še manj. Pogovor o prihodnosti šole se začne z vprašanjem, kakšne državljane si želimo in v kakšni družbi si želimo živeti. Ko se o tem pogovarjam z različnimi kolektivi, hitro najdemo konsenz. Pogosto si želijo aktivne, razmišljujoče, sočutne, odgovorne in sodelujoče ljudi.
Ali v modelu Poučevanje 360+ vidite rešitev za šolstvo?
Pogosto slišimo, da so učenci pasivni in niso motivirani. Še dobro, da so samo v šoli taki, ker izven nje opazimo, da niso taki. Učenci učiteljev, s katerimi sodelujem, so bistveno bolj aktivni, sodelovalni, odgovorni, samokritični in razmišljujoči. Jasno pa je, da mora najprej učitelj spremeniti svoj način poučevanja in omogočiti priložnosti znotraj pouka, da učenci razvijejo vse te veščine. Ob poslušanju učitelja, tišini v razredu in samostojnem delu, jih ne morejo razviti. Torej, če sodim po učinkih, ki jih učitelji, s katerimi sodelujemo, dosegajo v razredih, bi rekla, da.
Kaj bi še izboljšalo trenutni sistem?
Poleg že omenjenih priložnosti si želim si, da bi bilo delo učiteljev cenjeno in bolje plačano. Želim si, da bi v izobraževanju imeli več denarja in časa za usposabljanje učiteljev. In tudi čas za počitek, dopust, ko ga potrebujemo. Države, po katerih se zgledujemo, so po Covidu-19 najprej poskrbele za dobro počutje in zdravje učiteljev, vzgojiteljev, medicinskih sester, negovalk, zdravnikov, skratka poklicev, ki so temelji družbe. Veliko prispevamo družbi in še več lahko. Marsikateri učitelj naredi veliko nadur, ki jih ne more niti koristiti, niti izplačati. Učitelji za izobraževanja, knjige in učne pripomočke prispevajo iz lastnega žepa. Bilo bi lepo, če jim ne bi bilo treba razmišljati, kako naj pridejo čez mesec, še posebej če imajo še družino ali živijo sami.
Zakaj potrebujemo dobre učitelje?
Poleg zdravstva, negovalcev so učitelji pomemben steber družbe. Pravzaprav se vsi poklici začnejo v šoli, z učiteljem, zato je učitelj ena najbolj pomembnih oseb pri oblikovanju bodoče družbe in države. Za otroke, ki nimajo varnega okolja doma in pozitivnih zgledov, so pomemben zgled in podpora. Ob učitelju, ki verjame v otroka, lahko ta zraste v zadovoljnega odraslega. Učitelji imamo, skupaj s starši, v rokah prihodnost naše družbe. Zato je pomembno, kdo je učitelj in kakšne so šole. Želite vedeti, kakšno družbo in državo bomo imeli čez 30 let? Pojdite danes v šoli in opazujte odnose, jezik, komunikacijo otrok. Taka, kot je v razredu, bo čez 30 let ali že prej v parlamentu.
Kaj potrebujejo učitelji, da so uspešni pri svojem delu?
Zagotovo potrebujejo podporo znotraj šole za strokovno in osebno rast, ko se soočajo z izzivi, ki jih danes imamo. Pomembni so dobri odnosi znotraj kolektiva. Vodenje šole je zelo pomembno, ker se vse se širi od zgoraj navzdol. Če je v zbornici varno in spodbudno okolje, bo tudi v razredih. Sama sem imela pozitiven zgled v nekdanji ravnateljici Osnovne šole Preserje pri Radomljah, Ani Nuši Kern. Spoznala sem, kako je, ko te v stiski nekdo podpre ali omogoči usposabljanje in supervizije, ki so mi pomagale, da sem postajala boljša učiteljica in boljši človek.
Potrebujejo tudi zaupanje ministrstva, da učitelji in ravnatelji vedo, kaj deluje v njihovem okolju. Bolj kot navodila potrebujejo opazovanje, poslušanje in slišanje.
Kakšna je vloga ravnatelja?
Pomembno je, da ravnatelj posluša učitelje in ima jasno vizijo. Da ve, kam usmerja šolsko ladjo. Če na ravni države ni jasno, kam plujemo, mora biti, saj na ravni šole. Dober vodja pozna zaposlene, jih sliši, vključi njihove ideje in jih povabi k sodelovanju, sliši stisko in organizira medsebojno podporo, da je potrditve za kakovostno opravljeno delo in praznuje zmage. Pa čeprav je to samo dobro izvedena učna ura.
Vidim, da učitelji odhajajo iz šol, kjer ni vizije in kjer so slabi odnosi, na šole, kjer je vizija, in dobro vodenje. Pomanjkanje kadra še poveča preobremenjenost učiteljev. Če morajo nadomeščati že na začetku šolskega leta, potem izgorevajo, kar se danes lepo vidi v številu bolniških odsotnosti. Kako naj bo utrujen, izčrpan učitelj dobre volje, potrpežljiv in zgled mladim, da se bodo odločali za ta poklic.
Kakšno vizijo imate za slovensko šolstvo?
Znotraj šol in razredov je toliko potenciala, ampak si ne upamo odpreti vrat, ker nas je strah, da nismo dovolj dobri in strah sodb. V skupinah, ki jih vodim na šolah, si učitelji upajo pokazati ranljivost, priznati napake, priznati, da ne znajo vsega, biti odkriti, se podpreti in sodelovati. S tem smo učitelji vzor mladim. Ko smo pomirjeni, izpolnjeni, zadovoljni, zdravi, lahko veliko damo, ker vemo, da se prej ali slej vse povrne.
Moja vizija je odpreti potencial, ki je že v ljudeh, v razredih, v šolah in se povezati. Skupaj lahko ustvarimo prihodnost šole, ko mladi, učitelji in starši odkrivamo, kaj deluje in kaj ne. Mlade bi morali bolj vključiti in jih večkrat poslušati, sem odkrila v pogovorih z njimi. Imajo dobre predloge. Naj mladi si v šole prihajajo ustvarjat prihodnost, v kateri bodo živeli.
Kdaj vam je bilo najlepše v razredu?
Ure, ki smo jih preživeli izven razreda. Kot razredničarka sem peljala učence na izlete, imeli smo neformalna druženja, npr. piknike, izlet z učenci in starši. Šli smo na taborjenje v hribe, z vlakom za dva dni v Novo Gorico. Lepo je bilo tudi v razredu, ko sem se lahko usedla in opazovala, kako si učenci pomagajo in učijo drug drugega. Bila sem ganjena. Učenci so me spraševali, kako naj še razložijo sošolcu snov, da bo razumel. Sami so se znali organizirati in me niso več potrebovali.
Lepe spomine imam tudi na čase, ko so starejši učenci učili tiste iz nižjih razredov. To so bili trenutki, ko sva s kolegico opazovali učence v povezanosti, sočutju, sodelovanju in uživali. V teh urah nisva opazili nemotiviranih učencev ali vedenjsko problematičnih in tistih z motnjami pozornosti. Vsi so bili stoodstotno osredotočeni na učenje matematike, tudi če je bila peta šolska ura. A ni zanimivo?
Na kaj ste najbolj ponosni?
Na vsak napredek, ki sem ga videla pri učencu, zlasti pri tistih, ki niso več verjeli vase. Ponosna sem na povezanost in dobre odnose, ki smo jih zgradili v razredu. Vesela sem, ko srečam bivše učence, ki so ohranili in nadgradili učne veščine in odnose. Danes so uspešni in zadovoljni ljudje. Ponosna sem na to, da vedno več učiteljev, ki ponovno odkrivajo strast do učenja, uporablja moj način poučevanja, da se mreža širi in nam daje upanje za boljšo šolo in prihodnost. Starši opažajo pomirjenost in zadovoljstvo otrok v šolah. Vse to mi daje upanje za boljši svet. Okrog sebe imam strastne in predane ljudi, ki želijo delati za druge; podpiramo drug drugega in imamo skupno vizijo.
Ali imate ob začetku šolskega leta kakšen nasvet za učitelje?
Naj si poiščejo, ali ustvarijo varno in spodbudno okolje, da bomo v teh časih, ki so polni izzivov, znali stopiti skupaj in si pomagati, saj bomo tako boljši zgled otrokom. Želim jim, da si upajo pokazati ranljivost in priznati, da ne znajo vsega ter poiskati pomoč. Ni važno, ali uporabljajo Poučevanje 360+ ali ne, važna je človečnost, razumevanje, odnosi. Če pričakujemo od mladih, da bodo empatični in sočutni, motivirani in odgovorni, jim dajmo zgled.
