Maj je marsikaj. Je mesec ljubezni in mesec prebujenja. A mesec maj je tudi mesec, ki pripada Mariji, zato je pravi čas za pogovor z 28-letno sestro Ano, ki je vse do svojega 22. leta živela v Preserjah, nato pa se odločila, da odgovori Božjemu klicu in postane sestra frančiškanka Marijina misijonarka. V pogovoru nam je zaupala več o svoji odločitvi in dojemanju življenja, ki ga zaznamuje ljubezen do Boga.

Kako in kdaj si zaslišala Božji klic?

Leta 2014, ko sem šla na duhovne vaje v Assisi, je bil vrhunec mojega spraševanja o tem, kaj Bog želi od mene: ali naj živim zanj v družinskem ali posvečenem življenju. Na teh duhovnih vajah je bilo zelo lepo in takrat sem videla, da je z Bogom možno živeti srečno in polno življenje. Vse dogajanje se me je globoko dotaknilo. Kasneje sem šla za en mesec na Poljsko na poletno šolo poljskega jezika. S seboj sem vzela vse napisane in nenapisane stvari, ki sem jih doživela v Assisiju in se ob različnem doživljanju na Poljskem vračala k njim. En dan sem šla v cerkev, kjer je pri vhodu pisalo: »Vstopi za trenutek, Jezus čaka nate.« Pomislila sem: nekdo čaka name! Bila sem ganjena, saj mi je bil to nek znak, kam naj se v življenju obrnem. Vstopila sem in prišla pred Jezusa, ki je bil izpostavljen na oltarju. Tam sem odprla Sveto pismo in brala 1 Kor 13 o ljubezni ter gledala Jezusa. Prevzelo me je, ko sem ugotovila, da je Bog tista največja Ljubezen, ki je zame pripravljena dati čisto čisto vse. Če da Jezus meni vse, mu tudi jaz hočem dati vse, govoriti ljudem o ljubezni, ki jo daje on. V tistem trenutku sem se odločila živeti zanj. Uresničitev te odločitve sem videla v redovnem življenju.

Kako si našla red zase?

V resnici sem se na začetku odločila za druge sestre, za misijonarke ljubezni, ki so red matere Terezije. Rekla sem si namreč, da če sem se že odločila za Boga, hočem biti zanj v celoti in brez zadržka. Te sestre se ukvarjajo z najbolj ubogimi med ubogimi, jim pomagajo in prinašajo Boga. Še vedno me navdušujejo, toda moja pot je vodila še naprej. Že od prej pa sem bila očarana nad svetim Frančiškom Asiškim in njegovo zgodbo, saj si je upal izgubiti vse, kar je v očeh tega sveta »vredno« in popolnoma zaupati Bogu. To je veliko tveganje. Toda on si je upal, ker ga je gnala velika ljubezen. Bogu je služil v uboštvu, čistosti, veselju, svobodi, pokorščini …

Iskala sem tudi red takšnih sester, ki bi imel vsak dan adoracijo (češčenje Jezusa). Tako sem po določenem času vstopila v red frančiškank Marijinih misijonark (FMM).

Prihajaš iz verne družine, kjer ste vsi zelo povezani. Imaš sedem sester, enega brata in 13 nečakov, dva pa še prihajata na svet. Kako si jim doma povedala, da odhajaš?

Ko sem še mislila iti k misijonarkam ljubezni, sem napisala pismo, ki sem ga doma s cmokom v grlu prebrala. Če bi res šla k tem sestram, me deset let ne bi bilo nazaj, s seboj bi lahko vzela samo nekaj osnovnih stvari. Ko sem brala tisto pismo, smo vsi jokali, saj smo se zavedali, da resno mislim zapustiti vse. Toda kot sem rekla – Bog me je vodil naprej. Nekaj mesecev kasneje, ko smo se poslavljali ob mojem odhodu k FMM, me je družina pospremila z blagoslovom, sveto mašo, spodbudo, objemi; vsekakor z veliko ljubeznijo.

V skupnost sester frančiškank Marijinih misijonark si se odločila, da vstopiš po končani prvi stopnji študija slovenščine in poljščine. Mnogokrat se nam zdi, da redovnice živite odrezane od sveta. Je tako?

K FMM sem prišla septembra leta 2016. Najprej sem bila eno leto v Ljubljani, nato sem šla za tri leta na Poljsko. Ob vrnitvi sem bila dve leti v Celju, sedaj sem spet v Ljubljani. Na začetku sem bila res brez mobitela in sem mislila, da se ne da zdržati, ampak moram reči, da je življenje brez telefona veliko mirnejše. Imaš manj skrbi, ni ti treba ves čas nečesa preverjati … Na Poljskem sem imela poseben čas dveh let, ki se mu reče noviciat, ko sem se z ostalimi sovrstnicami poglabljala v duhovnost našega reda, kjer sem spoznavala lepoto življenja z Bogom, sestrami in ostalimi ljudmi, ugotavljala, kaj pomeni prinašati Boga in živeti zanj. Noviciat ima vsaka sestra samo enkrat v življenju. Ker je res duhovno bogat, v tem času »odklopimo« stalen stik s tem, kar nam je poznano (z domačim okoljem, družino, prijatelji …) in nismo prisotne v socialnih omrežjih. Sama sem se z družino slišala enkrat na mesec, sicer pa smo si pisali tudi pisma – v čemer sta bili posebni lepota in intimnost! Še posebno v 21. stoletju (smeh) Tak čas je čas noviciata. Kasneje gremo »v svet« in skušamo Boga prinašati v prav takšen svet, kakršen je. Smo v svetu, vendar nismo od sveta, kakor pravi Jezus za vse kristjane. Vsak kristjan, me sestre pa še toliko bolj, je poklican, da temu svetu prinaša nekaj lepega, kar se v polnosti lahko dobi edino pri Bogu: smisel, upanje, mir, odpuščanje, ljubezen … Če je kristjan sposoben, seveda z Božjo pomočjo, odpustiti, pomeni, da je moral prej doživeti neko stisko in trpljenje. Noben človek, pa naj bo to kristjan ali sestra, ne more biti odrezan od sveta, če življenje res živi. Če želim svetu prinesti mir, moram vedeti, kje je nemir … Ne, ne moremo biti odrezane od sveta. Je pa res, da imamo kapelo, kjer je Jezus in prav je, da se vsak dan umikamo tja, saj le od njega lahko črpamo moč za trud in veselje vsakdana.

Kaj si poleg poglabljanja svojih odnosov z Bogom in sestrami še počela na Poljskem?

V zaporu smo obiskovale mlade in odrasle, skrbele smo za ostarele sestre, obiskovale Dom otroka. Obiski zaporov, v katerih so bili mladoletniki, so me ganili. Spoznala sem, da ima Bog fante, ki prihajajo iz groznih situacij, rad in ne obupa med njimi. Naučila sem se, kako jih ne obsojati, hoditi k njim in jih videti kot osebe ter se z njimi ukvarjati kot z normalnimi fanti; se z njimi igrati, jim pokazati, da se jih ne bojim – šele takrat lahko zaupajo. In takrat je čas, da spregovorim o Bogu. Obiskovanje zaporov me je učilo tudi tega, kako bolj gledati z Jezusovim pogledom – kaj pomeni ne ocenjevati človeka na prvi pogled in ga najprej sprejeti kot človeka, ustvarjenega od Boga. To zahteva »trening« – trening srca. Trener je Bog.

Redovniki živite svoje zaobljube, s katerimi se popolnoma podarite Bogu. Kaj so in kako so potekale tvoje?

Prve zaobljube sem imela pred tremi leti na Poljskem. Zaradi zaprtih mej sem se bala, da nihče od domačih ne bo mogel priti na to slovesnost, pa so vendarle prišli. Večne zaobljube bom imela čez tri leta. Zaobljube so kot nekakšna poroka. Želim si jih imeti na Homcu. Ženina že imam,  tudi z izbiro obleke ne bom imela veliko dela (smeh). Zaobljube predstavljajo popolno podaritev Bogu: podaritev svoje volje, kar predstavlja zaobljuba pokorščine, podaritev srca – zaobljuba čistosti, in podaritev vsakdanjih skrbi – zaobljuba uboštva.

V čem si se spremenila, odkar si vstopila v samostan?

Lažje vidim, kaj vse mi je Bog podaril in si to upam dati naprej. Verjetno tudi v tem, da sem malo bolj pogumna. V izražanju svoje vere sem samozavestnejša, prav tako v vrednotah in prepričanjih. Na začetku mi je bilo malo nerodno iti ven v redovni obleki, saj sem bila zelo hitro močno opažena, toda hkrati sem bila ponosna. Počasi se navajam, da mi je vseeno; vem namreč, kdo sem, zakaj sem tu in Koga sem si v življenju izbrala. Samega Boga! To ni kar tako! Na to sem lahko upravičeno neizmerno ponosna.

Kako bi redovno življenje primerjala z zakonom? Kaj bi rekla o skupnosti?

Podobnost je, da sva z Bogom izbrala drug drugega, tako kot si tudi zakonca izbereta drug drugega. Sestre, s katerimi živim, pa so sestre, ki mi jih Bog daje, da grem z njimi ta delček poti svojega življenja. Skupno nam je to, da vse hočemo živeti po evangeliju na bolj radikalen način. Ker smo si različne, je potrebno prilagajanje, odpuščanje itd. Pravijo, da je to, da živi toliko žensk na kupu, tako različnih, v različnih letih, dokaz, da Bog obstaja. (smeh) Tako kot v redovnem življenju je tudi v zakonu težko in lepo.

Ti je kaj žal, ker ne boš imela otrok?

Vidim izredno lepoto poklicanosti družine. Zase vem, zakaj sem tukaj, vem, kako sem bila poklicana. Ne morem imeti vsega. Seveda sem imela pred samostanom ideje o svoji veliki družini, toda zavedam se še globlje želje, ki je v meni. Bog si želi, da bi bila srečna in ve, jaz pa sedaj skupaj z njim, da bom polnost življenja, kot Ana zaživela tu. On me je povabil na to pot, jaz sem to povabilo z veseljem sprejela.

Poleg tega, da živiš redovno življenje, si tudi študentka prvega letnika druge stopnje slovenščine in teologije. Na fakulteti si v redovnih oblačilih. Kako ti gre usklajevanje in kako nate gledajo sošolci?

Prvo stopnjo sem zaključila pred šestimi leti, zato mi je bilo letos, ko sem se ponovno vrnila na Filozofsko fakulteto, kar malo težko vstopiti v študijski svet. Imela sem tudi malo nelagoden občutek pred tem, kaj bodo rekli sošolci, ko me bodo videli v rodovni obleki. Svoje redovno življenje skušam čim boljše usklajevati s študentskim; molitve z urnikom na fakulteti, z dogodki v skupnosti. V naši redovni skupnosti je zelo pomembno, da vse, tudi tiste, ki hodijo v službo, skupaj molimo, imamo sestrske večere, se zberemo in živimo skupno življenje.

Kaj boš delala po končanem študiju?

Še vedno oznanjevala in živela za Boga. Ko bom končala s študijem, se bom lahko zaposlila kot učiteljica ali profesorica slovenščine ali kaj v zvezi s teologijo, lahko bom učila predmet vera in kultura v kateri izmed krščanskih gimnazij. Ali pa nič od tega, mogoče bom šla misijonarit po svetu. Ne vem, bom videla. Vsekakor vem, da je moj prvi poklic živeti za Boga. Vse ostalo je podrejeno temu.

Ali te bodo premestili v drug samostan? Kaj pomeni, da si misijonarka?

Enkrat zagotovo ja, ker nas kar veliko premeščajo, saj smo misijonarke in smo pripravljanje iti, kamorkoli nas pošljejo. Ob večnih zaobljubah izrazimo željo, kam bi šle. S. Iva si je želela iti v Afriko, zato so vrhovne sestre našega reda iskale, kam naj jo pošljejo. Ugotovile so, da nekoga z njeno izobrazbo potrebujejo v Indoneziji, kjer naše sestre vodijo bolnico, zato so jo poslale tja. Sestre FMM smo v 70 državah, ena Slovenka, s. Dorica, je npr. pri Eskimih.

Kakšne so značilnosti vašega reda Marijinih frančiškank?

Naš red je bil ustanovljen v  drugi polovici 19. stoletja. Takrat so sestre vodile zavode, šole, sirotišnice. Danes nas je v tem redu več kot 5000. Posebna značilnost našega reda je ta, da nismo usmerjene samo v enega izmed načinov pastoralnega delovanja, ampak imamo res razširjeno paleto tega, s čimer se ukvarjamo. Glavna značilnost je ta, da smo kontemplativno-aktivne – to pomeni, da živimo molitveno življenje, medtem ko smo aktivne v svetu in med ljudmi, da z delom in prek življenja prinašamo Boga, kjer koli smo.

Kako si v samostanu razdelite delo?

Na začetku leta naredimo seznam, na katerega se vpišemo, za katero stvar v gospodinjstvu bo katera zadolžena. Naj bo to nakupovanje, košenje trave, vrt, skupni prostori, kapela, kuhinja …

Kako je urejeno financiranje?

Nimamo osebne lastnine, imamo skupno blagajno. To je eden izmed načinov, kako živimo zaobljubo uboštva. Poleg skupne blagajne v skupnosti imamo tudi skupno v Rimu, od koder se potem lahko vzame za pomoč tistim skupnostim, ki so na robu preživetja – kot npr. trenutno sestre v Ukrajini.

Ali imate kakšna stroga pravila?

Red mora biti. Pravila so pravila, kako se jih dojema, je pa odvisno od vsake posebej. Če se želi živeti na tak način, se pravila počasi začne dojemati ne več kot »moram/ne smem«, ampak kot »hočem/ne želim«. Svobodno sem se odločila, da sem tu. Seveda pa ima zadnjo besedo vseeno predstojnica. Nekdo pač mora biti glavni.

Si morala kdaj braniti svoje vrednote?

Sedaj, ko sem v redovništvu, vsi že ob pogledu name vedo, kakšne vrednote zagovarjam. Nekateri so sposobni provocirati in izzivati, sploh o aktualnih aferah v Cerkvi. Tudi jaz sem del Cerkev, vsi smo le ljudje in grešniki. Mediji seveda pišejo samo o tistih, ki imajo v Cerkvi nek poseben položaj in lahko s svojimi grehi pohujšajo druge. Kot da bi bil to njihov edini cilj. Žalostno, da izbirajo tak način. Tistih, ki se res žrtvujejo za Cerkev, ki znajo odpuščati, ki se znajo žrtvovati, pa ne dajo v časopise. Neverjetno ganljive so zgodbe preprostih ljudi, ki so tudi (!) del Cerkve, pa jih nihče ne opazi. V Cerkvi je namreč veliko več pozitivnega kot negativnega. Toda le redki si upajo pogledati nanjo s te perspektive. Vprašanje je, zakaj. Ja … Ker je greh tisti, ki kriči. Dobro je vedno tiho, ljubezen ne kriči. Pa vendar raste in klije …

Kakšen se ti zdi trenutni status krščanstva v družbi?

Vsi poznamo predsodke, ki jih imata svet in sodobna družba o kristjanih: da smo nazadnjaški, ne znamo razmišljati s svojo glavo … Žal mi je za ljudi, ki tako razmišljajo, in njihovo izgubljenost, saj se ne zavedajo, da krščanstvo (oziroma Bog) ponuja polno življenje in svobodo. Tukaj nismo zato, da bi bili na vrhu priljubljenosti, ampak da bi živeli življenje kot bratje in sestre po Kristusu. Vsi potrebujemo drug drugega. Eno roko imamo za nošenje in eno, da smo nošeni, nihče ne more sam skozi življenje. To je Cerkev.

Foto: arhiv sestre Ane

Maj je marsikaj. Je mesec ljubezni in mesec prebujenja. A mesec maj je tudi mesec, ki pripada Mariji, zato je pravi čas za pogovor z 28-letno sestro Ano, ki je vse do svojega 22. leta živela v Preserjah, nato pa se odločila, da odgovori Božjemu klicu in postane sestra frančiškanka Marijina misijonarka. V pogovoru nam je zaupala več o svoji odločitvi in dojemanju življenja, ki ga zaznamuje ljubezen do Boga.

Kako in kdaj si zaslišala Božji klic?

Leta 2014, ko sem šla na duhovne vaje v Assisi, je bil vrhunec mojega spraševanja o tem, kaj Bog želi od mene: ali naj živim zanj v družinskem ali posvečenem življenju. Na teh duhovnih vajah je bilo zelo lepo in takrat sem videla, da je z Bogom možno živeti srečno in polno življenje. Vse dogajanje se me je globoko dotaknilo. Kasneje sem šla za en mesec na Poljsko na poletno šolo poljskega jezika. S seboj sem vzela vse napisane in nenapisane stvari, ki sem jih doživela v Assisiju in se ob različnem doživljanju na Poljskem vračala k njim. En dan sem šla v cerkev, kjer je pri vhodu pisalo: »Vstopi za trenutek, Jezus čaka nate.« Pomislila sem: nekdo čaka name! Bila sem ganjena, saj mi je bil to nek znak, kam naj se v življenju obrnem. Vstopila sem in prišla pred Jezusa, ki je bil izpostavljen na oltarju. Tam sem odprla Sveto pismo in brala 1 Kor 13 o ljubezni ter gledala Jezusa. Prevzelo me je, ko sem ugotovila, da je Bog tista največja Ljubezen, ki je zame pripravljena dati čisto čisto vse. Če da Jezus meni vse, mu tudi jaz hočem dati vse, govoriti ljudem o ljubezni, ki jo daje on. V tistem trenutku sem se odločila živeti zanj. Uresničitev te odločitve sem videla v redovnem življenju.

Kako si našla red zase?

V resnici sem se na začetku odločila za druge sestre, za misijonarke ljubezni, ki so red matere Terezije. Rekla sem si namreč, da če sem se že odločila za Boga, hočem biti zanj v celoti in brez zadržka. Te sestre se ukvarjajo z najbolj ubogimi med ubogimi, jim pomagajo in prinašajo Boga. Še vedno me navdušujejo, toda moja pot je vodila še naprej. Že od prej pa sem bila očarana nad svetim Frančiškom Asiškim in njegovo zgodbo, saj si je upal izgubiti vse, kar je v očeh tega sveta »vredno« in popolnoma zaupati Bogu. To je veliko tveganje. Toda on si je upal, ker ga je gnala velika ljubezen. Bogu je služil v uboštvu, čistosti, veselju, svobodi, pokorščini …

Iskala sem tudi red takšnih sester, ki bi imel vsak dan adoracijo (češčenje Jezusa). Tako sem po določenem času vstopila v red frančiškank Marijinih misijonark (FMM).

Prihajaš iz verne družine, kjer ste vsi zelo povezani. Imaš sedem sester, enega brata in 13 nečakov, dva pa še prihajata na svet. Kako si jim doma povedala, da odhajaš?

Ko sem še mislila iti k misijonarkam ljubezni, sem napisala pismo, ki sem ga doma s cmokom v grlu prebrala. Če bi res šla k tem sestram, me deset let ne bi bilo nazaj, s seboj bi lahko vzela samo nekaj osnovnih stvari. Ko sem brala tisto pismo, smo vsi jokali, saj smo se zavedali, da resno mislim zapustiti vse. Toda kot sem rekla – Bog me je vodil naprej. Nekaj mesecev kasneje, ko smo se poslavljali ob mojem odhodu k FMM, me je družina pospremila z blagoslovom, sveto mašo, spodbudo, objemi; vsekakor z veliko ljubeznijo.

V skupnost sester frančiškank Marijinih misijonark si se odločila, da vstopiš po končani prvi stopnji študija slovenščine in poljščine. Mnogokrat se nam zdi, da redovnice živite odrezane od sveta. Je tako?

K FMM sem prišla septembra leta 2016. Najprej sem bila eno leto v Ljubljani, nato sem šla za tri leta na Poljsko. Ob vrnitvi sem bila dve leti v Celju, sedaj sem spet v Ljubljani. Na začetku sem bila res brez mobitela in sem mislila, da se ne da zdržati, ampak moram reči, da je življenje brez telefona veliko mirnejše. Imaš manj skrbi, ni ti treba ves čas nečesa preverjati … Na Poljskem sem imela poseben čas dveh let, ki se mu reče noviciat, ko sem se z ostalimi sovrstnicami poglabljala v duhovnost našega reda, kjer sem spoznavala lepoto življenja z Bogom, sestrami in ostalimi ljudmi, ugotavljala, kaj pomeni prinašati Boga in živeti zanj. Noviciat ima vsaka sestra samo enkrat v življenju. Ker je res duhovno bogat, v tem času »odklopimo« stalen stik s tem, kar nam je poznano (z domačim okoljem, družino, prijatelji …) in nismo prisotne v socialnih omrežjih. Sama sem se z družino slišala enkrat na mesec, sicer pa smo si pisali tudi pisma – v čemer sta bili posebni lepota in intimnost! Še posebno v 21. stoletju (smeh) Tak čas je čas noviciata. Kasneje gremo »v svet« in skušamo Boga prinašati v prav takšen svet, kakršen je. Smo v svetu, vendar nismo od sveta, kakor pravi Jezus za vse kristjane. Vsak kristjan, me sestre pa še toliko bolj, je poklican, da temu svetu prinaša nekaj lepega, kar se v polnosti lahko dobi edino pri Bogu: smisel, upanje, mir, odpuščanje, ljubezen … Če je kristjan sposoben, seveda z Božjo pomočjo, odpustiti, pomeni, da je moral prej doživeti neko stisko in trpljenje. Noben človek, pa naj bo to kristjan ali sestra, ne more biti odrezan od sveta, če življenje res živi. Če želim svetu prinesti mir, moram vedeti, kje je nemir … Ne, ne moremo biti odrezane od sveta. Je pa res, da imamo kapelo, kjer je Jezus in prav je, da se vsak dan umikamo tja, saj le od njega lahko črpamo moč za trud in veselje vsakdana.

Kaj si poleg poglabljanja svojih odnosov z Bogom in sestrami še počela na Poljskem?

V zaporu smo obiskovale mlade in odrasle, skrbele smo za ostarele sestre, obiskovale Dom otroka. Obiski zaporov, v katerih so bili mladoletniki, so me ganili. Spoznala sem, da ima Bog fante, ki prihajajo iz groznih situacij, rad in ne obupa med njimi. Naučila sem se, kako jih ne obsojati, hoditi k njim in jih videti kot osebe ter se z njimi ukvarjati kot z normalnimi fanti; se z njimi igrati, jim pokazati, da se jih ne bojim – šele takrat lahko zaupajo. In takrat je čas, da spregovorim o Bogu. Obiskovanje zaporov me je učilo tudi tega, kako bolj gledati z Jezusovim pogledom – kaj pomeni ne ocenjevati človeka na prvi pogled in ga najprej sprejeti kot človeka, ustvarjenega od Boga. To zahteva »trening« – trening srca. Trener je Bog.

Redovniki živite svoje zaobljube, s katerimi se popolnoma podarite Bogu. Kaj so in kako so potekale tvoje?

Prve zaobljube sem imela pred tremi leti na Poljskem. Zaradi zaprtih mej sem se bala, da nihče od domačih ne bo mogel priti na to slovesnost, pa so vendarle prišli. Večne zaobljube bom imela čez tri leta. Zaobljube so kot nekakšna poroka. Želim si jih imeti na Homcu. Ženina že imam,  tudi z izbiro obleke ne bom imela veliko dela (smeh). Zaobljube predstavljajo popolno podaritev Bogu: podaritev svoje volje, kar predstavlja zaobljuba pokorščine, podaritev srca – zaobljuba čistosti, in podaritev vsakdanjih skrbi – zaobljuba uboštva.

V čem si se spremenila, odkar si vstopila v samostan?

Lažje vidim, kaj vse mi je Bog podaril in si to upam dati naprej. Verjetno tudi v tem, da sem malo bolj pogumna. V izražanju svoje vere sem samozavestnejša, prav tako v vrednotah in prepričanjih. Na začetku mi je bilo malo nerodno iti ven v redovni obleki, saj sem bila zelo hitro močno opažena, toda hkrati sem bila ponosna. Počasi se navajam, da mi je vseeno; vem namreč, kdo sem, zakaj sem tu in Koga sem si v življenju izbrala. Samega Boga! To ni kar tako! Na to sem lahko upravičeno neizmerno ponosna.

Kako bi redovno življenje primerjala z zakonom? Kaj bi rekla o skupnosti?

Podobnost je, da sva z Bogom izbrala drug drugega, tako kot si tudi zakonca izbereta drug drugega. Sestre, s katerimi živim, pa so sestre, ki mi jih Bog daje, da grem z njimi ta delček poti svojega življenja. Skupno nam je to, da vse hočemo živeti po evangeliju na bolj radikalen način. Ker smo si različne, je potrebno prilagajanje, odpuščanje itd. Pravijo, da je to, da živi toliko žensk na kupu, tako različnih, v različnih letih, dokaz, da Bog obstaja. (smeh) Tako kot v redovnem življenju je tudi v zakonu težko in lepo.

Ti je kaj žal, ker ne boš imela otrok?

Vidim izredno lepoto poklicanosti družine. Zase vem, zakaj sem tukaj, vem, kako sem bila poklicana. Ne morem imeti vsega. Seveda sem imela pred samostanom ideje o svoji veliki družini, toda zavedam se še globlje želje, ki je v meni. Bog si želi, da bi bila srečna in ve, jaz pa sedaj skupaj z njim, da bom polnost življenja, kot Ana zaživela tu. On me je povabil na to pot, jaz sem to povabilo z veseljem sprejela.

Poleg tega, da živiš redovno življenje, si tudi študentka prvega letnika druge stopnje slovenščine in teologije. Na fakulteti si v redovnih oblačilih. Kako ti gre usklajevanje in kako nate gledajo sošolci?

Prvo stopnjo sem zaključila pred šestimi leti, zato mi je bilo letos, ko sem se ponovno vrnila na Filozofsko fakulteto, kar malo težko vstopiti v študijski svet. Imela sem tudi malo nelagoden občutek pred tem, kaj bodo rekli sošolci, ko me bodo videli v rodovni obleki. Svoje redovno življenje skušam čim boljše usklajevati s študentskim; molitve z urnikom na fakulteti, z dogodki v skupnosti. V naši redovni skupnosti je zelo pomembno, da vse, tudi tiste, ki hodijo v službo, skupaj molimo, imamo sestrske večere, se zberemo in živimo skupno življenje.

Kaj boš delala po končanem študiju?

Še vedno oznanjevala in živela za Boga. Ko bom končala s študijem, se bom lahko zaposlila kot učiteljica ali profesorica slovenščine ali kaj v zvezi s teologijo, lahko bom učila predmet vera in kultura v kateri izmed krščanskih gimnazij. Ali pa nič od tega, mogoče bom šla misijonarit po svetu. Ne vem, bom videla. Vsekakor vem, da je moj prvi poklic živeti za Boga. Vse ostalo je podrejeno temu.

Ali te bodo premestili v drug samostan? Kaj pomeni, da si misijonarka?

Enkrat zagotovo ja, ker nas kar veliko premeščajo, saj smo misijonarke in smo pripravljanje iti, kamorkoli nas pošljejo. Ob večnih zaobljubah izrazimo željo, kam bi šle. S. Iva si je želela iti v Afriko, zato so vrhovne sestre našega reda iskale, kam naj jo pošljejo. Ugotovile so, da nekoga z njeno izobrazbo potrebujejo v Indoneziji, kjer naše sestre vodijo bolnico, zato so jo poslale tja. Sestre FMM smo v 70 državah, ena Slovenka, s. Dorica, je npr. pri Eskimih.

Kakšne so značilnosti vašega reda Marijinih frančiškank?

Naš red je bil ustanovljen v  drugi polovici 19. stoletja. Takrat so sestre vodile zavode, šole, sirotišnice. Danes nas je v tem redu več kot 5000. Posebna značilnost našega reda je ta, da nismo usmerjene samo v enega izmed načinov pastoralnega delovanja, ampak imamo res razširjeno paleto tega, s čimer se ukvarjamo. Glavna značilnost je ta, da smo kontemplativno-aktivne – to pomeni, da živimo molitveno življenje, medtem ko smo aktivne v svetu in med ljudmi, da z delom in prek življenja prinašamo Boga, kjer koli smo.

Kako si v samostanu razdelite delo?

Na začetku leta naredimo seznam, na katerega se vpišemo, za katero stvar v gospodinjstvu bo katera zadolžena. Naj bo to nakupovanje, košenje trave, vrt, skupni prostori, kapela, kuhinja …

Kako je urejeno financiranje?

Nimamo osebne lastnine, imamo skupno blagajno. To je eden izmed načinov, kako živimo zaobljubo uboštva. Poleg skupne blagajne v skupnosti imamo tudi skupno v Rimu, od koder se potem lahko vzame za pomoč tistim skupnostim, ki so na robu preživetja – kot npr. trenutno sestre v Ukrajini.

Ali imate kakšna stroga pravila?

Red mora biti. Pravila so pravila, kako se jih dojema, je pa odvisno od vsake posebej. Če se želi živeti na tak način, se pravila počasi začne dojemati ne več kot »moram/ne smem«, ampak kot »hočem/ne želim«. Svobodno sem se odločila, da sem tu. Seveda pa ima zadnjo besedo vseeno predstojnica. Nekdo pač mora biti glavni.

Si morala kdaj braniti svoje vrednote?

Sedaj, ko sem v redovništvu, vsi že ob pogledu name vedo, kakšne vrednote zagovarjam. Nekateri so sposobni provocirati in izzivati, sploh o aktualnih aferah v Cerkvi. Tudi jaz sem del Cerkev, vsi smo le ljudje in grešniki. Mediji seveda pišejo samo o tistih, ki imajo v Cerkvi nek poseben položaj in lahko s svojimi grehi pohujšajo druge. Kot da bi bil to njihov edini cilj. Žalostno, da izbirajo tak način. Tistih, ki se res žrtvujejo za Cerkev, ki znajo odpuščati, ki se znajo žrtvovati, pa ne dajo v časopise. Neverjetno ganljive so zgodbe preprostih ljudi, ki so tudi (!) del Cerkve, pa jih nihče ne opazi. V Cerkvi je namreč veliko več pozitivnega kot negativnega. Toda le redki si upajo pogledati nanjo s te perspektive. Vprašanje je, zakaj. Ja … Ker je greh tisti, ki kriči. Dobro je vedno tiho, ljubezen ne kriči. Pa vendar raste in klije …

Kakšen se ti zdi trenutni status krščanstva v družbi?

Vsi poznamo predsodke, ki jih imata svet in sodobna družba o kristjanih: da smo nazadnjaški, ne znamo razmišljati s svojo glavo … Žal mi je za ljudi, ki tako razmišljajo, in njihovo izgubljenost, saj se ne zavedajo, da krščanstvo (oziroma Bog) ponuja polno življenje in svobodo. Tukaj nismo zato, da bi bili na vrhu priljubljenosti, ampak da bi živeli življenje kot bratje in sestre po Kristusu. Vsi potrebujemo drug drugega. Eno roko imamo za nošenje in eno, da smo nošeni, nihče ne more sam skozi življenje. To je Cerkev.

Foto: arhiv sestre Ane