Ste Američan, prihajate iz Connecticuta. Sedaj že nekaj časa z ženo Slovenko živite v Kamniku. Kar precejšnja sprememba. Vam je všeč?

Zelo mi je všeč. Slovenija je najlepša država, kar sem jih videl. Slovenci se ne zavedajo, kako čudovita je njihova dežela. Je čista, varna in ugodna s stališča obdavčevanja, vsaj v primerjavi z ZDA, kjer v zameno za davke in ostale dajatve ljudje niso upravičeni do javnega šolstva in zdravstva tako kot v Sloveniji. Mnogokrat slišim ljudi tarnati in morda je bilo pred dvajsetimi leti res bolje, ampak skozi moje oči, oči tujca, ki je med drugim živel v Angliji in Italiji, me je vaš sistem najbolj prepričal.

Prepričal me je tudi Kamnik, ki je zelo lepo mesto. Na začetku me je skrbelo, da bo zame premajhno, saj sem bil vajen življenja v prestolnicah, kot so London, Pariz, Rim. Ampak ko so prišli otroci, sem hitro ugotovil, da jih želim vzgajati tu. Kamnik smo izbrali tudi zaradi bližine tasta in tašče, ki velikokrat priskočita na pomoč pri varstvu otrok. Tudi do Ljubljane ni daleč od tu. Včasih slišim ljudi reči – joj, v Ljubljano moram iti – kot da bi bila na drugi strani sveta. Za primerjavo, v Los Angelesu se lahko voziš šriti ure v eno smer in si še vedno v Los Angelesu. Takšnih razdalj sem vajen, zato mi tudi 25-minutna vožnja do Ljubljane ne predstavlja nobenih težav.

Kako sta se z ženo pravzaprav spoznala?

Leta 2000, ko sem odšel na eno takšnih popotovanj po Evropi, in sicer z vlakom, so mi prijatelji priporočili ogled Bleda. Dejali so, da lepšega kraja še niso videli. S prijateljem sva takrat kolebala med Slovaško in Slovenijo, a sva se zaradi lepe besede o Bledu odločila za Slovenijo. Popolnoma enostavno, kot bi kihnil, bi lahko šla v Bratislavo namesto v Ljubljano. To je bil moj prvi obisk v Sloveniji. Pozneje sem bil študent v Cambridgu v Angliji. Cambridge je malo mesto, ki se ga človek lahko hitro naveliča, zato sem med študijem veliko potoval po Evropi. Kasneje sem se, še vedno med študijem v Cambridgu, iz ljubezni do evropske arhitekture in umetnosti večkrat za en mesec preselil v meni zanimivo evropsko mesto. Pot me je zopet ponesla v Ljubljano, kjer sem po sklopu naključij vpisal doktorski študij o arhitektu Jožetu Plečniku. In tako je naneslo, da sem spoznal Urško, svojo bodočo soprogo. Leto 2006 je bilo zame velika prelomnica: iz univerze v Cambridgu sem disertacijo preselil na Univerzo v Ljubljani, potem sem spoznal Urško in vse se je “poklopilo”.

Prihajate iz New Havena, kjer je tudi sedež univerze Yale. Kakšno mesto je New Haven? Kako to, da niste obiskovali te univerze?

Konkurenca za študijska mesta na prestižnih univerzah, kot je Yale, je ogromna. Poleg tega se ne morem ravno pohvaliti z odličnimi rezultati na SAT testu, predvsem zaradi matematike. Ko vidim številke, postanem nervozen. (smeh) Po srednji šoli sem obiskoval Colby College, majhen liberalni kolidž, medtem ko oče in mama poučujeta na Univerzi Yale, kjer sem bil leta 2009 tudi sam gostujoči predavatelj. New Haven je s 150 tisočimi prebivalci manjši od Ljubljane. Mesta takšnih velikosti mi ustrezajo, saj so še vedno dovolj velika, da nudijo pester izbor prireditev, hkrati pa so dovolj majhna, da se v njih ne da izgubiti. Sploh sem navdušen nad centrom Ljubljane, ki je resda majhen, ampak ni zato nič manj prisrčen, živahen in bogat v smislu ponudbe. To velja tudi za Kamnik, bil sem presenečen nad številom prireditev, ki vsako leto potekajo v vašem mestu.

Kakšni se vam zdijo Slovenci? Pa mogoče še bolj podrobno: kakšni se vam zdijo Kamničani, Tunjičani, glede na to, da je žena iz Tunjic?

Če bi po tašči ugibal, bi rekel, da so Tunjičani fejst ljudje. (smeh) Zelo vesel sem bil, kako hitro so me vzeli za svojega, ko sem se priženil v Tunjice.

Kaj pa slovenščina? Vam je povzročala veliko težav?

V Sloveniji sem tri leta. Trudim se govoriti slovensko, ampak nikoli se nisem zares učil, tako da govorim pogovorno slovenščino. Imam skromen besednjak, težko berem zahtevna besedila, včasih mi kakšna beseda uide ob poslušanju poročil. Na televiziji sem rad spremljal oddajo Ljubezen na seniku, saj sem razumel vse besede. (smeh) Manj razumem, če recimo gledam Odmeve ali Studio City ali predvolilna soočenja – čeprav sem že slišal, da tudi Slovenci včasih ne razumejo najbolje svojih politikov. (smeh) Enako je z revijami. Lady in Obrazi sta mi razumljiva, medtem ko me branje Mladine hitro spravi v obup. Ko bom imel čas, se bom potrudil in obiskal tečaj slovenščine.

Doktorirali ste v Ljubljani, in sicer je bila vaša tema arhitektura Jožeta Plečnika. Zakaj ravno on? Ste ga poznali še pred prihodom v Slovenijo ali ste ga spoznali šele tukaj?

V Ljubljani ne moreš mimo Jožeta Plečnika, pustil ji je ogromen pečat – kot Gaudí v Barceloni. Bil je edini slovenski arhitekt, ki se je uveljavil v mednarodnih vodah. Podpisal se je pod večino zanimivih in lepih objektov v glavnem mestu. Nemogoče je, da se poznavalec arhitekture, ki redno zahaja v Ljubljano, ne bi zaljubil v njegova dela. Plečnik je bil unikaten. Ni bil del nobenega gibanja, celo njegovi učenci so imeli drugačen stil od njegovega. Bil je kultna oseba, videti je bil kot tibetanski bog, zaradi česar me zanima tudi njegov način življenja, pil je npr. samo eno vrsto čaja, imel je strogo dieto, oboževal je knajpanje. Živel je zelo asketsko. Zanimala me je cela zgodba. Ravno te dni se dogovarjam z ameriško založbo o izdaji njegove biografije v angleškem jeziku.

Kakšna se vam na splošno zdi slovenska arhitektura, če odmislimo Plečnika in njegovo delo?

Čudovite so baročne cerkve. Všeč mi je tudi arhitektura ljubljanskega mestnega jedra, sicer pa opažam, da so si slovenske hiše večinoma zelo podobne in so arhitektsko morda malo manj zanimive. Toda dejstvo, da jih ljudje gradijo sami, je zame nepojmljivo. Kapo dol, to bi bil v Ameriki čudež.

Ste strokovnjak za krajo umetnin in tudi eden od ustanovnih članov Arce, združenja, ki se ukvarja z raziskovanjem kriminala na področju umetnosti. S čim natančno se ukvarjate v okviru te organizacije?

Gre za neprofitno organizacijo, ki sem jo ustanovil leta 2006. To je raziskovalna skupina, ki raziskuje krajo umetnin, arheološko plenjenje, ponarejanje; v njej delujejo kriminalisti, pravniki, arheologi, muzeologi. V okviru oganizacije dvakrat leto izdajamo akademsko revijo, obljavljamo knjige, vsako poletje v italijanski Umbriji izvajamo tudi edinstveni akademski program, intenzivno desettedensko specializacijo o umetnostnem kriminalu, v sklopu katere prirejamo mednarodno konferenco, kjer se predstavijo svetovni strokovnjaki s tega področja.

Kako pogosta pa je kraja umetnin?

Zelo pogosta, vemo, da se vsako leto dogodi približno 50 tisoč kraj, od tega jih je samo v Italiji 20 do 30 tisoč, v Sloveniji nekaj sto letno. Trgovanje z umetninami je tretja najbolj dobičkonosna kriminalna dejavnost, takoj za trgovanjem z drogami in orožjem. Znano je tudi, da se terorizem financira iz naslova tovrstnega trgovanja, predvsem iz kraje arheoloških artefaktov.

Ste v vašem romanu The Art Thief (Tat umetnin), ki je svetovna uspešnica, prodanih je bilo kar 200 tisoč izvodov, knjiga je prevedena v 14 jezikov, združili prijetno s koristnim? Ste svoje strokovno znanje prenesli v zgodbo?

To je triler o kraji umetnin in ponaredkih. Zgodba je zasnovana tako, da se bralec med zasledovanjem likov pouči tudi o svetu umetnosti. Trenutno je to moj edini roman na trgu, medtem ko so ostala dela, šest jih je, strokovna oz. zgodovinska. Naslednji roman s Plečnikom kot enem izmed likov je umeščen v Slovenijo – ta bo najbrž celo prej izšel v slovenščini kot angleščini. Za tretji roman pa bo moj literarni agent iskal založnika to pomlad.

Prebrala sem nekaj vaših kolumn, npr. o uspehih Tine Maze, Miha Mazzinija, ki so bile objavljene v tujih medijih. Berejo se skoraj kot oda določenim Slovencem. Zakaj takšno navdušenje?

Slovenija je super država, v kateri živijo super zanimivi ljudje. Kot tujcu mi je seveda lažje promovirati Slovenijo in Slovence, ki pa se sami zelo neradi izpostavljajo. Američani s tem nimamo težav. (smeh) Zanimivih zgodb, ki tuji javnosti še niso bile predstavljene, nikoli ne zmanjka. Tina Maze je zaradi svoje prepoznavnosti seveda izjema. Včasih tematika besedila dopušča, da preko navidezno enodimenzionalnega lika lahko celo izpostavim določeno problematiko. Tak je bil članek o kranjski klobasi, v katerem sem preko zgodbe o boju med Slovenijo in Hrvaško za uporabo njenega imena osvetlil postopek pridobivanja zaščitene označbe porekla za živila. Lahko bi pisal o italijanskem siru, recimo, ampak ker želim promovirati Slovenijo, sem izbral kranjsko klobaso. Pisal sem tudi o Ivanu Šprajcu, slovenskem arheologu, ki je odkril več kot 80 izgubljenih majevskih mest, a je kljub temu v Sloveniji malo poznan. Trenutno v sodelovanju z založbo Beletrina pripravljam vodnik po Sloveniji, v katerem bodo izbrane lokacije predstavljene preko esejev.

Preden ste se odločili za življenje v Kamniku, ste se veliko selili, od Amerike, Italije, Anglije, vsak mesec nova država. Se boste v prihodnosti še selili?

Ne, ostali bomo tu. Ko sva izvedela, da bova dobila otroka, sva se odločila za življenje v Sloveniji.

Pred časom ste sodelovali v lokalnem tekmovanju za najboljši šnops. Kako je bilo?

Super zabavno. Pred nekaj leti je bila na tekmovanju v ocenjevanju šnopsa zmagovalka mama moje tašče. Takrat so se dogodka udeležili tudi moji starši, ki so bili takrat ravno na obisku v Sloveniji. Zanimivo, da je kuha šnopsa tu legalna, v Ameriki je to namreč prepovedano. Tu ljudje šnopsa ne kupujejo v trgovini, največkrat ga naredijo sami ali pa ga dobijo pri sosedu, sorodniku. Veliko se ga popije, zato sem bi presenečen nad dejstvom, da je izbira šnopsa v trgovinah zelo skromna.

Mateja Štrajhar

Ste Američan, prihajate iz Connecticuta. Sedaj že nekaj časa z ženo Slovenko živite v Kamniku. Kar precejšnja sprememba. Vam je všeč?

Zelo mi je všeč. Slovenija je najlepša država, kar sem jih videl. Slovenci se ne zavedajo, kako čudovita je njihova dežela. Je čista, varna in ugodna s stališča obdavčevanja, vsaj v primerjavi z ZDA, kjer v zameno za davke in ostale dajatve ljudje niso upravičeni do javnega šolstva in zdravstva tako kot v Sloveniji. Mnogokrat slišim ljudi tarnati in morda je bilo pred dvajsetimi leti res bolje, ampak skozi moje oči, oči tujca, ki je med drugim živel v Angliji in Italiji, me je vaš sistem najbolj prepričal.

Prepričal me je tudi Kamnik, ki je zelo lepo mesto. Na začetku me je skrbelo, da bo zame premajhno, saj sem bil vajen življenja v prestolnicah, kot so London, Pariz, Rim. Ampak ko so prišli otroci, sem hitro ugotovil, da jih želim vzgajati tu. Kamnik smo izbrali tudi zaradi bližine tasta in tašče, ki velikokrat priskočita na pomoč pri varstvu otrok. Tudi do Ljubljane ni daleč od tu. Včasih slišim ljudi reči – joj, v Ljubljano moram iti – kot da bi bila na drugi strani sveta. Za primerjavo, v Los Angelesu se lahko voziš šriti ure v eno smer in si še vedno v Los Angelesu. Takšnih razdalj sem vajen, zato mi tudi 25-minutna vožnja do Ljubljane ne predstavlja nobenih težav.

Kako sta se z ženo pravzaprav spoznala?

Leta 2000, ko sem odšel na eno takšnih popotovanj po Evropi, in sicer z vlakom, so mi prijatelji priporočili ogled Bleda. Dejali so, da lepšega kraja še niso videli. S prijateljem sva takrat kolebala med Slovaško in Slovenijo, a sva se zaradi lepe besede o Bledu odločila za Slovenijo. Popolnoma enostavno, kot bi kihnil, bi lahko šla v Bratislavo namesto v Ljubljano. To je bil moj prvi obisk v Sloveniji. Pozneje sem bil študent v Cambridgu v Angliji. Cambridge je malo mesto, ki se ga človek lahko hitro naveliča, zato sem med študijem veliko potoval po Evropi. Kasneje sem se, še vedno med študijem v Cambridgu, iz ljubezni do evropske arhitekture in umetnosti večkrat za en mesec preselil v meni zanimivo evropsko mesto. Pot me je zopet ponesla v Ljubljano, kjer sem po sklopu naključij vpisal doktorski študij o arhitektu Jožetu Plečniku. In tako je naneslo, da sem spoznal Urško, svojo bodočo soprogo. Leto 2006 je bilo zame velika prelomnica: iz univerze v Cambridgu sem disertacijo preselil na Univerzo v Ljubljani, potem sem spoznal Urško in vse se je “poklopilo”.

Prihajate iz New Havena, kjer je tudi sedež univerze Yale. Kakšno mesto je New Haven? Kako to, da niste obiskovali te univerze?

Konkurenca za študijska mesta na prestižnih univerzah, kot je Yale, je ogromna. Poleg tega se ne morem ravno pohvaliti z odličnimi rezultati na SAT testu, predvsem zaradi matematike. Ko vidim številke, postanem nervozen. (smeh) Po srednji šoli sem obiskoval Colby College, majhen liberalni kolidž, medtem ko oče in mama poučujeta na Univerzi Yale, kjer sem bil leta 2009 tudi sam gostujoči predavatelj. New Haven je s 150 tisočimi prebivalci manjši od Ljubljane. Mesta takšnih velikosti mi ustrezajo, saj so še vedno dovolj velika, da nudijo pester izbor prireditev, hkrati pa so dovolj majhna, da se v njih ne da izgubiti. Sploh sem navdušen nad centrom Ljubljane, ki je resda majhen, ampak ni zato nič manj prisrčen, živahen in bogat v smislu ponudbe. To velja tudi za Kamnik, bil sem presenečen nad številom prireditev, ki vsako leto potekajo v vašem mestu.

Kakšni se vam zdijo Slovenci? Pa mogoče še bolj podrobno: kakšni se vam zdijo Kamničani, Tunjičani, glede na to, da je žena iz Tunjic?

Če bi po tašči ugibal, bi rekel, da so Tunjičani fejst ljudje. (smeh) Zelo vesel sem bil, kako hitro so me vzeli za svojega, ko sem se priženil v Tunjice.

Kaj pa slovenščina? Vam je povzročala veliko težav?

V Sloveniji sem tri leta. Trudim se govoriti slovensko, ampak nikoli se nisem zares učil, tako da govorim pogovorno slovenščino. Imam skromen besednjak, težko berem zahtevna besedila, včasih mi kakšna beseda uide ob poslušanju poročil. Na televiziji sem rad spremljal oddajo Ljubezen na seniku, saj sem razumel vse besede. (smeh) Manj razumem, če recimo gledam Odmeve ali Studio City ali predvolilna soočenja – čeprav sem že slišal, da tudi Slovenci včasih ne razumejo najbolje svojih politikov. (smeh) Enako je z revijami. Lady in Obrazi sta mi razumljiva, medtem ko me branje Mladine hitro spravi v obup. Ko bom imel čas, se bom potrudil in obiskal tečaj slovenščine.

Doktorirali ste v Ljubljani, in sicer je bila vaša tema arhitektura Jožeta Plečnika. Zakaj ravno on? Ste ga poznali še pred prihodom v Slovenijo ali ste ga spoznali šele tukaj?

V Ljubljani ne moreš mimo Jožeta Plečnika, pustil ji je ogromen pečat – kot Gaudí v Barceloni. Bil je edini slovenski arhitekt, ki se je uveljavil v mednarodnih vodah. Podpisal se je pod večino zanimivih in lepih objektov v glavnem mestu. Nemogoče je, da se poznavalec arhitekture, ki redno zahaja v Ljubljano, ne bi zaljubil v njegova dela. Plečnik je bil unikaten. Ni bil del nobenega gibanja, celo njegovi učenci so imeli drugačen stil od njegovega. Bil je kultna oseba, videti je bil kot tibetanski bog, zaradi česar me zanima tudi njegov način življenja, pil je npr. samo eno vrsto čaja, imel je strogo dieto, oboževal je knajpanje. Živel je zelo asketsko. Zanimala me je cela zgodba. Ravno te dni se dogovarjam z ameriško založbo o izdaji njegove biografije v angleškem jeziku.