Miro Kregar je za svoje delovanje na področju triatlona v Kamniku in Sloveniji prejel srebrno občinsko priznanje. Že 40 let neprekinjeno tekmuje v triatlonu in ga tudi trenira, kar ga uvršča med prave športne legende. Zmagovalec Ultramana na Havajih, dvakratni zmagovalec Inkamana, 20-kratni Ironman in ustanovitelj Triatlonskega kluba Trisport Kamnik je s svojo vztrajnostjo, skromnostjo in predanostjo navdih številnim generacijam športnikov.  V pogovoru z njim smo se dotaknili začetkov, največjih uspehov, življenjske filozofije ter tega, kaj ga še vedno žene naprej – pri 62 letih.

Že štirideset let se ukvarjate s triatlonom. Zakaj ste se odločili zanj?

Po vrnitvi iz vojske (JLA) leta 1982 sem v Mikijevem zabavniku zasledil članek o havajskem Ironmanu. Bile so tri strani besedila in 2–3 skice – na eni je hudiček vlekel kolesarja nazaj. Tega se še danes živo spominjam, saj je name naredilo tako močan vtis, da sem si rekel: to je zame. Tekel sem že dobro, plavati sem znal tudi kar solidno, začel sem še kolesariti. Celo poletje v letu 1983 sem se vozil s kolesom v službo v Ljubljano, plaval v kamniškem bazenu  in tako sem bil 12. avgusta 1984 pripravljen za svoj prvi triatlon, ki je potekal na Bledu. Preplavali smo Blejsko jezero (2,1 km), kolesarili do Bohinjskega jezera in nazaj (60 km) ter dvakrat obtekli Blejsko jezero (12 km). Star sem bil 22 let.

To sem ponovil še naslednje leto, nato pa so na Bledu prenehali z organizacijo; so pa začeli nastajati drugi triatloni po Sloveniji. V vseh teh letih nisem izpustil niti ene sezone – ne pri treningih ne pri tekmovanjih.

Koliko triatlonov se udeležite na leto? Kaj vas žene, da še vedno nastopate?

Na leto nastopim na desetih do petnajstih tekmovanjih. Večinoma na krajših – sprint in standardnih razdaljah – ter na 1–2 polovičnih Ironmanih. Pred 5–10 leti sem še tekmoval tudi na celih Ironmanih, nazadnje leta 2018 na havajskem Ultramanu. Ironmanov, ki potekajo po celem svetu, sem končal 20 (3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja, 42 km teka). Tekmoval sem na Havajih (3-krat), Japonskem, v Avstraliji, Novi Zelandiji, Južni Afriki, Braziliji (4-krat) ter v številnih državah po Evropi. Lani sem nastopil še na Inkamanu, letos pa smo že začeli sezono v Ribnici. Najbolj enostaven odgovor bi bil: treniram in nastopam, ker me to veseli.Dokler bom z veseljem skočil v bazen ali Blejsko jezero, odkolesaril na Vršič in pretekel krog okoli Kamnika, bom to pač počel.

Leta 1995 ste osvojili medaljo na evropskem prvenstvu v dolgem triatlonu. Udeležili ste se 13 Ultraman triatlonov na Havajih, na katerih morajo tekmovalci premagati 515 kilometrov. V petek morajo tekmovalci preplavati 10 km v Pacifiku in odkolesariti 145 km pod vznožje še delujočega vulkana Mauna Loa. Drugi dan jih čaka 276 km kolesarjenja z vulkana po severnovzhodni obali in tretji dan dvojni tekaški maraton (84 km) čez lavina polja do Kailue Kone. Vi ste se kar 6-krat v svojih nastopih povzeli na zmagovalne stopničke, leta 2013 ste tudi zmagali. Vaša paradna disciplina je dvojni tekaški maraton, v katerem ste zmagali devetkrat. Kakšne spomine imate na Havaje?

Na Havajih sem bil 17-krat. Stanoval sem pri domačinih, organizatorjih, kar pomeni, da sem se dodobra vključil v njihovo družbo. Nekateri so me obiskali doma, nazadnje 20-letni Malcolm Davis, ki je tukaj mesec in pol živel, treniral z nami in tekmoval za Triatlonski klub Trisport. S fanti, s katerimi smo skupaj tekmovali, smo pred 15 leti ustanovili skupino Ultraman Rat Pack, skupaj raziskovali Veliki otok, plavali z delfini, želvami, kiti, predlani pa celo z morskim tigrom. Vemo, kje se kaj najde, kako se pride na največjo goro na svetu (merjeno iz oceanskega dna) Mauno Keo s kolesom, kako peš, kje dnevno pada dež in kje je najbolj žgoče sonce.

Zame je bil nastop na Ultramanu vsako leto kot nekakšen zaključni izpit sezone. In sploh nisem razmišljal o tem, da je to nekaj težkega. Šele predlani, ko sem bil tam kot vodja štafetnega nastopa prijateljev in dogajanje opazoval s strani, sem prvič pomislil, da to res ni mačji kašelj. Morda me ljudje upravičeno sprašujejo, kako mi to uspeva. A če si pripravljen in samozavesten, potem vse teče kot po maslu.

Dvakrat ste zmagali tudi na Inkamanu v Peruju, ki poteka na višini 4000 metrov. Nazadnje ste nastopili lani oktobra. S kakšnimi težavami ste se soočali?

Pred 20 leti sem pri pripravah sodeloval s Tomažem Humarjem. Reševala sva predvsem vprašanje aklimatizacije – s posebnimi vzponi, aspirinom, čajem iz kokinih listov ipd.  In sem vedno odlično zvozil. Lani pa sem se odločil in doma  tri tedne pred odhodom spal v višinskem šotoru, na višini 3800 m. In sem spet prestal vse brez problemov, le da tam nisem zmagal absolutno, sem bil šesti, sem pa zmagal v moji starostni kategoriji. Tekmujem proti pol mlajšimi od sebe, lani je zmagal udeleženec Olimpijskih iger v Tokiu. 

Kako se psihično pripravite na te daljše preizkušnje?

Čim manj misliti (smeh ).  Nimam problemov s psihično pripravljenostjo. Ko si na startu, si pač na startu – ni poti nazaj. Računaš odstotke – koliko si že opravil in koliko te še čaka. Ko si čez polovico, se zdi škoda odnehati, saj si že toliko vložil. Klasična gorenjska miselnost. Sem pa v predgovoru knjige Hitri po petdesetem opisal, da sem zadnja leta napore lažje prenašal kot pa na začetku moje kariere.

Tudi na ameriškem tržišču se prodaja knjiga The Race within, kjer je opisana moja zmaga na Ultramanu leta 2013, kjer je navedeno, da sem vse tekmovalce strl v drugem delu tekmovanja, ko ostali zaradi mišičnih in želodčnih težav niso mogli slediti mojemu tempu.  Jaz pa sem kljub polurni kazni, ki sem jih dobil zaradi napake mojih spremljevalcev in me je pahnila v brezupen položaj, še s hitrejšim tempom še štiri ure nadaljeval do zmagovitega cilja. Kar pomeni, da je moja ”podstreha odlično pometena”. 

Kako se borite s fizičnimi bolečinami med tekom?

Treba je stisniti zobe. Včasih malo menjam tehnike, frekvenco koraka, delo rok. Biti moraš pa zelo previden pri kakšnih nenavadnih gibih, saj te po šestih urah teka hitro zagrabi kak krč. Recimo, če moraš na veliko potrebo,  moraš računati na to, da ne boš mogel vstati (smeh). 

Kaj vam je najbolj všeč pri triatlonu? Kje vidite lepoto tega športa?

Dinamika in raznolikost. Trije različni športi. Plus še zimski tek na smučeh ter fitnes. Nikoli ni razloga, da ne bi opravil treninga. Če boli rama, triatlonci pač ne plavajo, a lahko še vedno tečejo in kolesarijo. Telo ostane aktivno, kar pospeši regeneracijo. Najbolj uživam, ko plavam po Blejskem in Bohinjskem jezeru, ali pa po Strunjanskem in Mesečevem zalivu ter ko se s kolesi spopadamo s klanci Dolomitov, selleronde. To je vsako leto v sezonskem koledarju.

Pred skoraj 30 leti ste v Kamniku ustanovili Triatlonski klub Trisport Kamnik, katerega predsednik ste.

Da, klub Trisport smo ustanovili leta 1996. Leta 2004 smo začeli še s Šolo triatlona, ki danes poteka v štirih do petih skupinah otrok, starih od 7 do 18 let. Imamo od 5 do 8 trenerjev in delujemo pod imenom Šola triatlona Trisport Lelosi. Vpisanih je 30 do 50 otrok – smo eden največjih in najuspešnejših klubov v Sloveniji. Ni lahko motivirati mladih za naporne treninge 11 mesecev na leto, sezona pa traja od maja do konca avgusta. Delo trenerja je močno podcenjeno, zahteva pa ne zgolj strokovne usposobljenosti, ampak še vse kaj drugega. Da zadevo obvladamo, kažeta tudi predvsem dva primera ”dobre prakse” – prvi je odstopal od množice Matevž Planko, druga pa je sedaj Tjaša Vrtačič.

Mogoče nam bi/bo nastop naše Tjaše na olimpijskih igrah, kar  je realna možnost, povzročil izrazitejši porast otrok (to sta povzročila Rogljič in Pogačar v kolesarstvu). Tjaša je zrasla v Trisportu, trenira od 7. leta dalje, je šla skozi vse skupine, sedaj pa trenira v Španiji z belgijsko ekipo. In ji gre zelo dobro, zato držimo pesti, da gre po sledi naše Mateje Šimic, ki je prvo udeležbo v Londonu tudi obeležila kot naša klubska tekmovalka, le da ona ni zrasla pri nas.

Kolikokrat na teden trenirate? Kako potekajo vaši treningi?

Kar veliko. Šest dni na teden, vsaj po uro in pol, pa tudi do tri. Običajno treniramo dvakrat na dan, kar pomeni 20 aktivnih ur na teden. Pozimi plavamo v Snoviku, poleti v Kamniku, celo zimo sem kolesaril po klancih do Brezij ali Starega gradu, tečem pa po okoliških terenih. Pozimi smo trikrat na teden v fitnesu, in ko je sneg na tekaških smučeh (Planica, Rateče, Pokljuka). Govorim v množini, saj imamo v Trisportu zelo razvito rekreativno dejavnost odraslih, kajti treninge je lažje delati v družbi, ki te vleče, spodbuja. Tudi udeležbo na treningu.

V klubu organizirate tudi tekmovanja.

Seveda, v TK Trisport Lelosi Kamnik organiziramo največji triatlon v Sloveniji, in to že 22 let na Bledu.  Poleg tega tudi Ambrož duatlon v Komendi in šolski akvatlon v Kamniku. Pri organizaciji sodeluje ogromno prostovoljcev, predvsem staršev otrok. Na Bledu nas sodeluje okoli 100. Zahvaljujoč ekipi vsako leto uspešno organiziramo tudi Evropski mladinski pokal.

Zato na tem mestu zahvala predvsem tem klubskim prijateljem in sodelavcem, ki prostovoljno vlagajo svoj prosti čas za organizacijo teh prireditev. Pogoji Evropske triatlonske zveze so vse bolj zahtevni, ampak do sedaj vedno opravimo delo skoraj z odliko. Zato se tudi Evropski mladinski pokal vsako leto vrača na Bled.  Pred 17 leti pa smo z avstrijskim in italijanskima kolegoma ustanovili Alpe Adria triatlonski pokal, ki združuje triatlonce na osmih tekmah v štirih državah (še Hrvaška), tako da smo močno prisotni tudi na mednarodni sceni.

Kako pomemben je zdrav način življenja, da lahko ostajate v formi? Slišala sem, da si sami pečete kruh.

Bolj kot “zdrav način življenja” bi rekel “pameten način življenja”. Marketing vsakih nekaj let nekaj razglasi za nepogrešljivo – naslednja leta pa za nepotrebno. Zato pravim, da je bolj pomembna zdrava kmečka pamet, da ne nasedeš vsem tem modnim muham. Velikokrat je od vseh teh prehranskih dodatkov bolj zdravo šilce kratkega, kozarec vina ali žlica zaseke. Kruh si že desetletje pečem sam, krompirja imamo domačega z njive za celo zimo, solata je sedajle še vedno v topli gredi, kure se pasejo po travi; malin, borovnic, jagod, jabolk pa je v sezoni na pretek v vrtu. Vse brez konzervansov in kemikalij. Menim, da je vse našteto najboljši vir vitaminov in mineralov, in mi ni treba jemati nikakršnih dodatkov. Ni ga antioksidanta čez stroka česna in glave domače čebule. Z lahkoto solim juho in sladkam kavo brez slabe vesti, pa za razliko od ostalih tekmovalcev na tekmi ne rabim solnih tablet, da pridem brez krčev do cilja.  

Ste tudi inovator – leta 1995 ste patentirali pripomoček za učenje smučanja, otroške smučarske vajeti, ki so pomagale pri smučarskih korakih marsikateremu Slovencu. Kje ste dobili navdih?

Navdih sem dobil, ko je imela prva hčerka Liza tri leta in sem jo postavil na sneg. Kot učitelj smučanja sem veliko delal z otroškimi vrtci in sem imel dosti izkušenj, kako se stvarem streže in sem jo navezal na vrvico, potem pa prilagodil vpetje križno na obe nogi, da ji lahko starš pomaga pri zavijanju. Vajeti sem prodajal ne samo v Sloveniji, ampak tudi na Nizozemskem, Slovaškem, Islandiji, nekaj v Avstriji. Več kot 14.000 kompletov. Ker je pripomoček neuničljiv in potreben pri učenju le kratek čas, prehaja iz roda v rod, tako da je prodaja močno padla.  Z eno vrvico in tremi vozli sem naredil pripomoček, ki je dobil priznanje Zveze inovatorjev Slovenje, šel v športne učbenike smučanja Fakultete za šport in kot učni pripomoček bil deležen zmanjšanega prometnega davka.

Na katere triatlone se boste podali letos?

Koledar tekmovanj Triatlonske zveze Slovenije je poln. Izbral bom, verjetno, vsa državna prvenstva. Kot predsednik Alpe Adria Triatlon združenja bom šel na par njihovih triatlonov, posebno, če je kakšno novo prizorišče ali organizator. Od srednjih dolgih triatlonov najbrž na državno prvenstvo v Zadru, mogoče tudi na državno prvenstvu v dolgem triatlonu na Madžarskem (Ironman distanca). Pestro je tudi klubsko dogajanje. Konec marca smo prišli z devetdnevnih priprav v Puli, junija gremo tradicionalno na štiridnevno kolesarjenja po Dolomitih…  Jeseni pa bomo že našli kakšno presenečenje.

Kaj vam pomeni priznanje Občine Kamnik, ki ste ga dobili za štiridesetletno delovanje na področju triatlona v Kamniku in Sloveniji?

Veliko. Več kot vsakoletna priznanja za športne dosežke. To priznanje upošteva doprinos otrok in odraslih k aktivno preživljanje prostega časa v Kamniku in širši okolici. To so višji cilji, kot je psihofizični razvoj udeleženih otrok in aktivno preživljanje prostega časa odraslih. To mi je osebno po podelitvi rekel tudi župan in vesel sem, da je to opaženo. V Triatlonskem klubu Trisport Lelosi Kamnik trenirajo mladi od Tuhinja, Tunjic, Stahovice, Komende, Mengša do Radomelj in Domžal. Od 40 do 50 vsakodnevno vadečih otrok potegne za sabo še 100 staršev, 50 rekreativnih triatloncev ali zgolj plavalcev in tekačev pa še dodatno stotino ljudi, ki se vsakodnevno neposredno ali zgolj posredno ukvarja s triatlonom. Veliko staršev se aktivno vključi v vadbo, da zgolj ne čakajo otrok pred bazenom. Ko pridejo v sistem in pod drobnogled trenerjev, ki jim izboljšajo plavalno in tekaško tehniko, so tako rekoč ”pečeni”. Kot sem moram za 40-letno ukvarjanje s triatlonom zahvaliti svojim najbližjim, se moramo v  klubu zahvaliti, da poleg vseh programov teče tudi organizacija prireditev na državni in mednarodni ravni. To ni sezonsko delo, ampak vsakodnevno, celoletno, desetletno. Ko sem bil prejšnjo jesen sprejet v hišo slavnih v zibelki svetovnega triatlona Kailui Koni na Ultramanu Hawaii, je napovedovalec rekel, da ta sprejem ni zgolj za 20 let udeležbe, ampak za vso dodano vrednost, ki sem jo jaz osebno, v vseh teh letih doprinesel k tekmovanju. In pri ljudeh, ki znajo in hočejo to razumeti, nekaj šteje. Zatorej se je takih priznanj vredno razveseliti.

Miro Kregar je za svoje delovanje na področju triatlona v Kamniku in Sloveniji prejel srebrno občinsko priznanje. Že 40 let neprekinjeno tekmuje v triatlonu in ga tudi trenira, kar ga uvršča med prave športne legende. Zmagovalec Ultramana na Havajih, dvakratni zmagovalec Inkamana, 20-kratni Ironman in ustanovitelj Triatlonskega kluba Trisport Kamnik je s svojo vztrajnostjo, skromnostjo in predanostjo navdih številnim generacijam športnikov.  V pogovoru z njim smo se dotaknili začetkov, največjih uspehov, življenjske filozofije ter tega, kaj ga še vedno žene naprej – pri 62 letih.

Že štirideset let se ukvarjate s triatlonom. Zakaj ste se odločili zanj?

Po vrnitvi iz vojske (JLA) leta 1982 sem v Mikijevem zabavniku zasledil članek o havajskem Ironmanu. Bile so tri strani besedila in 2–3 skice – na eni je hudiček vlekel kolesarja nazaj. Tega se še danes živo spominjam, saj je name naredilo tako močan vtis, da sem si rekel: to je zame. Tekel sem že dobro, plavati sem znal tudi kar solidno, začel sem še kolesariti. Celo poletje v letu 1983 sem se vozil s kolesom v službo v Ljubljano, plaval v kamniškem bazenu  in tako sem bil 12. avgusta 1984 pripravljen za svoj prvi triatlon, ki je potekal na Bledu. Preplavali smo Blejsko jezero (2,1 km), kolesarili do Bohinjskega jezera in nazaj (60 km) ter dvakrat obtekli Blejsko jezero (12 km). Star sem bil 22 let.

To sem ponovil še naslednje leto, nato pa so na Bledu prenehali z organizacijo; so pa začeli nastajati drugi triatloni po Sloveniji. V vseh teh letih nisem izpustil niti ene sezone – ne pri treningih ne pri tekmovanjih.

Koliko triatlonov se udeležite na leto? Kaj vas žene, da še vedno nastopate?

Na leto nastopim na desetih do petnajstih tekmovanjih. Večinoma na krajših – sprint in standardnih razdaljah – ter na 1–2 polovičnih Ironmanih. Pred 5–10 leti sem še tekmoval tudi na celih Ironmanih, nazadnje leta 2018 na havajskem Ultramanu. Ironmanov, ki potekajo po celem svetu, sem končal 20 (3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja, 42 km teka). Tekmoval sem na Havajih (3-krat), Japonskem, v Avstraliji, Novi Zelandiji, Južni Afriki, Braziliji (4-krat) ter v številnih državah po Evropi. Lani sem nastopil še na Inkamanu, letos pa smo že začeli sezono v Ribnici. Najbolj enostaven odgovor bi bil: treniram in nastopam, ker me to veseli.Dokler bom z veseljem skočil v bazen ali Blejsko jezero, odkolesaril na Vršič in pretekel krog okoli Kamnika, bom to pač počel.

Leta 1995 ste osvojili medaljo na evropskem prvenstvu v dolgem triatlonu. Udeležili ste se 13 Ultraman triatlonov na Havajih, na katerih morajo tekmovalci premagati 515 kilometrov. V petek morajo tekmovalci preplavati 10 km v Pacifiku in odkolesariti 145 km pod vznožje še delujočega vulkana Mauna Loa. Drugi dan jih čaka 276 km kolesarjenja z vulkana po severnovzhodni obali in tretji dan dvojni tekaški maraton (84 km) čez lavina polja do Kailue Kone. Vi ste se kar 6-krat v svojih nastopih povzeli na zmagovalne stopničke, leta 2013 ste tudi zmagali. Vaša paradna disciplina je dvojni tekaški maraton, v katerem ste zmagali devetkrat. Kakšne spomine imate na Havaje?

Na Havajih sem bil 17-krat. Stanoval sem pri domačinih, organizatorjih, kar pomeni, da sem se dodobra vključil v njihovo družbo. Nekateri so me obiskali doma, nazadnje 20-letni Malcolm Davis, ki je tukaj mesec in pol živel, treniral z nami in tekmoval za Triatlonski klub Trisport. S fanti, s katerimi smo skupaj tekmovali, smo pred 15 leti ustanovili skupino Ultraman Rat Pack, skupaj raziskovali Veliki otok, plavali z delfini, želvami, kiti, predlani pa celo z morskim tigrom. Vemo, kje se kaj najde, kako se pride na največjo goro na svetu (merjeno iz oceanskega dna) Mauno Keo s kolesom, kako peš, kje dnevno pada dež in kje je najbolj žgoče sonce.

Zame je bil nastop na Ultramanu vsako leto kot nekakšen zaključni izpit sezone. In sploh nisem razmišljal o tem, da je to nekaj težkega. Šele predlani, ko sem bil tam kot vodja štafetnega nastopa prijateljev in dogajanje opazoval s strani, sem prvič pomislil, da to res ni mačji kašelj. Morda me ljudje upravičeno sprašujejo, kako mi to uspeva. A če si pripravljen in samozavesten, potem vse teče kot po maslu.

Dvakrat ste zmagali tudi na Inkamanu v Peruju, ki poteka na višini 4000 metrov. Nazadnje ste nastopili lani oktobra. S kakšnimi težavami ste se soočali?

Pred 20 leti sem pri pripravah sodeloval s Tomažem Humarjem. Reševala sva predvsem vprašanje aklimatizacije – s posebnimi vzponi, aspirinom, čajem iz kokinih listov ipd.  In sem vedno odlično zvozil. Lani pa sem se odločil in doma  tri tedne pred odhodom spal v višinskem šotoru, na višini 3800 m. In sem spet prestal vse brez problemov, le da tam nisem zmagal absolutno, sem bil šesti, sem pa zmagal v moji starostni kategoriji. Tekmujem proti pol mlajšimi od sebe, lani je zmagal udeleženec Olimpijskih iger v Tokiu. 

Kako se psihično pripravite na te daljše preizkušnje?

Čim manj misliti (smeh ).  Nimam problemov s psihično pripravljenostjo. Ko si na startu, si pač na startu – ni poti nazaj. Računaš odstotke – koliko si že opravil in koliko te še čaka. Ko si čez polovico, se zdi škoda odnehati, saj si že toliko vložil. Klasična gorenjska miselnost. Sem pa v predgovoru knjige Hitri po petdesetem opisal, da sem zadnja leta napore lažje prenašal kot pa na začetku moje kariere.

Tudi na ameriškem tržišču se prodaja knjiga The Race within, kjer je opisana moja zmaga na Ultramanu leta 2013, kjer je navedeno, da sem vse tekmovalce strl v drugem delu tekmovanja, ko ostali zaradi mišičnih in želodčnih težav niso mogli slediti mojemu tempu.  Jaz pa sem kljub polurni kazni, ki sem jih dobil zaradi napake mojih spremljevalcev in me je pahnila v brezupen položaj, še s hitrejšim tempom še štiri ure nadaljeval do zmagovitega cilja. Kar pomeni, da je moja ”podstreha odlično pometena”. 

Kako se borite s fizičnimi bolečinami med tekom?

Treba je stisniti zobe. Včasih malo menjam tehnike, frekvenco koraka, delo rok. Biti moraš pa zelo previden pri kakšnih nenavadnih gibih, saj te po šestih urah teka hitro zagrabi kak krč. Recimo, če moraš na veliko potrebo,  moraš računati na to, da ne boš mogel vstati (smeh). 

Kaj vam je najbolj všeč pri triatlonu? Kje vidite lepoto tega športa?

Dinamika in raznolikost. Trije različni športi. Plus še zimski tek na smučeh ter fitnes. Nikoli ni razloga, da ne bi opravil treninga. Če boli rama, triatlonci pač ne plavajo, a lahko še vedno tečejo in kolesarijo. Telo ostane aktivno, kar pospeši regeneracijo. Najbolj uživam, ko plavam po Blejskem in Bohinjskem jezeru, ali pa po Strunjanskem in Mesečevem zalivu ter ko se s kolesi spopadamo s klanci Dolomitov, selleronde. To je vsako leto v sezonskem koledarju.

Pred skoraj 30 leti ste v Kamniku ustanovili Triatlonski klub Trisport Kamnik, katerega predsednik ste.

Da, klub Trisport smo ustanovili leta 1996. Leta 2004 smo začeli še s Šolo triatlona, ki danes poteka v štirih do petih skupinah otrok, starih od 7 do 18 let. Imamo od 5 do 8 trenerjev in delujemo pod imenom Šola triatlona Trisport Lelosi. Vpisanih je 30 do 50 otrok – smo eden največjih in najuspešnejših klubov v Sloveniji. Ni lahko motivirati mladih za naporne treninge 11 mesecev na leto, sezona pa traja od maja do konca avgusta. Delo trenerja je močno podcenjeno, zahteva pa ne zgolj strokovne usposobljenosti, ampak še vse kaj drugega. Da zadevo obvladamo, kažeta tudi predvsem dva primera ”dobre prakse” – prvi je odstopal od množice Matevž Planko, druga pa je sedaj Tjaša Vrtačič.

Mogoče nam bi/bo nastop naše Tjaše na olimpijskih igrah, kar  je realna možnost, povzročil izrazitejši porast otrok (to sta povzročila Rogljič in Pogačar v kolesarstvu). Tjaša je zrasla v Trisportu, trenira od 7. leta dalje, je šla skozi vse skupine, sedaj pa trenira v Španiji z belgijsko ekipo. In ji gre zelo dobro, zato držimo pesti, da gre po sledi naše Mateje Šimic, ki je prvo udeležbo v Londonu tudi obeležila kot naša klubska tekmovalka, le da ona ni zrasla pri nas.

Kolikokrat na teden trenirate? Kako potekajo vaši treningi?

Kar veliko. Šest dni na teden, vsaj po uro in pol, pa tudi do tri. Običajno treniramo dvakrat na dan, kar pomeni 20 aktivnih ur na teden. Pozimi plavamo v Snoviku, poleti v Kamniku, celo zimo sem kolesaril po klancih do Brezij ali Starega gradu, tečem pa po okoliških terenih. Pozimi smo trikrat na teden v fitnesu, in ko je sneg na tekaških smučeh (Planica, Rateče, Pokljuka). Govorim v množini, saj imamo v Trisportu zelo razvito rekreativno dejavnost odraslih, kajti treninge je lažje delati v družbi, ki te vleče, spodbuja. Tudi udeležbo na treningu.

V klubu organizirate tudi tekmovanja.

Seveda, v TK Trisport Lelosi Kamnik organiziramo največji triatlon v Sloveniji, in to že 22 let na Bledu.  Poleg tega tudi Ambrož duatlon v Komendi in šolski akvatlon v Kamniku. Pri organizaciji sodeluje ogromno prostovoljcev, predvsem staršev otrok. Na Bledu nas sodeluje okoli 100. Zahvaljujoč ekipi vsako leto uspešno organiziramo tudi Evropski mladinski pokal.

Zato na tem mestu zahvala predvsem tem klubskim prijateljem in sodelavcem, ki prostovoljno vlagajo svoj prosti čas za organizacijo teh prireditev. Pogoji Evropske triatlonske zveze so vse bolj zahtevni, ampak do sedaj vedno opravimo delo skoraj z odliko. Zato se tudi Evropski mladinski pokal vsako leto vrača na Bled.  Pred 17 leti pa smo z avstrijskim in italijanskima kolegoma ustanovili Alpe Adria triatlonski pokal, ki združuje triatlonce na osmih tekmah v štirih državah (še Hrvaška), tako da smo močno prisotni tudi na mednarodni sceni.

Kako pomemben je zdrav način življenja, da lahko ostajate v formi? Slišala sem, da si sami pečete kruh.

Bolj kot “zdrav način življenja” bi rekel “pameten način življenja”. Marketing vsakih nekaj let nekaj razglasi za nepogrešljivo – naslednja leta pa za nepotrebno. Zato pravim, da je bolj pomembna zdrava kmečka pamet, da ne nasedeš vsem tem modnim muham. Velikokrat je od vseh teh prehranskih dodatkov bolj zdravo šilce kratkega, kozarec vina ali žlica zaseke. Kruh si že desetletje pečem sam, krompirja imamo domačega z njive za celo zimo, solata je sedajle še vedno v topli gredi, kure se pasejo po travi; malin, borovnic, jagod, jabolk pa je v sezoni na pretek v vrtu. Vse brez konzervansov in kemikalij. Menim, da je vse našteto najboljši vir vitaminov in mineralov, in mi ni treba jemati nikakršnih dodatkov. Ni ga antioksidanta čez stroka česna in glave domače čebule. Z lahkoto solim juho in sladkam kavo brez slabe vesti, pa za razliko od ostalih tekmovalcev na tekmi ne rabim solnih tablet, da pridem brez krčev do cilja.  

Ste tudi inovator – leta 1995 ste patentirali pripomoček za učenje smučanja, otroške smučarske vajeti, ki so pomagale pri smučarskih korakih marsikateremu Slovencu. Kje ste dobili navdih?

Navdih sem dobil, ko je imela prva hčerka Liza tri leta in sem jo postavil na sneg. Kot učitelj smučanja sem veliko delal z otroškimi vrtci in sem imel dosti izkušenj, kako se stvarem streže in sem jo navezal na vrvico, potem pa prilagodil vpetje križno na obe nogi, da ji lahko starš pomaga pri zavijanju. Vajeti sem prodajal ne samo v Sloveniji, ampak tudi na Nizozemskem, Slovaškem, Islandiji, nekaj v Avstriji. Več kot 14.000 kompletov. Ker je pripomoček neuničljiv in potreben pri učenju le kratek čas, prehaja iz roda v rod, tako da je prodaja močno padla.  Z eno vrvico in tremi vozli sem naredil pripomoček, ki je dobil priznanje Zveze inovatorjev Slovenje, šel v športne učbenike smučanja Fakultete za šport in kot učni pripomoček bil deležen zmanjšanega prometnega davka.

Na katere triatlone se boste podali letos?

Koledar tekmovanj Triatlonske zveze Slovenije je poln. Izbral bom, verjetno, vsa državna prvenstva. Kot predsednik Alpe Adria Triatlon združenja bom šel na par njihovih triatlonov, posebno, če je kakšno novo prizorišče ali organizator. Od srednjih dolgih triatlonov najbrž na državno prvenstvo v Zadru, mogoče tudi na državno prvenstvu v dolgem triatlonu na Madžarskem (Ironman distanca). Pestro je tudi klubsko dogajanje. Konec marca smo prišli z devetdnevnih priprav v Puli, junija gremo tradicionalno na štiridnevno kolesarjenja po Dolomitih…  Jeseni pa bomo že našli kakšno presenečenje.

Kaj vam pomeni priznanje Občine Kamnik, ki ste ga dobili za štiridesetletno delovanje na področju triatlona v Kamniku in Sloveniji?

Veliko. Več kot vsakoletna priznanja za športne dosežke. To priznanje upošteva doprinos otrok in odraslih k aktivno preživljanje prostega časa v Kamniku in širši okolici. To so višji cilji, kot je psihofizični razvoj udeleženih otrok in aktivno preživljanje prostega časa odraslih. To mi je osebno po podelitvi rekel tudi župan in vesel sem, da je to opaženo. V Triatlonskem klubu Trisport Lelosi Kamnik trenirajo mladi od Tuhinja, Tunjic, Stahovice, Komende, Mengša do Radomelj in Domžal. Od 40 do 50 vsakodnevno vadečih otrok potegne za sabo še 100 staršev, 50 rekreativnih triatloncev ali zgolj plavalcev in tekačev pa še dodatno stotino ljudi, ki se vsakodnevno neposredno ali zgolj posredno ukvarja s triatlonom. Veliko staršev se aktivno vključi v vadbo, da zgolj ne čakajo otrok pred bazenom. Ko pridejo v sistem in pod drobnogled trenerjev, ki jim izboljšajo plavalno in tekaško tehniko, so tako rekoč ”pečeni”. Kot sem moram za 40-letno ukvarjanje s triatlonom zahvaliti svojim najbližjim, se moramo v  klubu zahvaliti, da poleg vseh programov teče tudi organizacija prireditev na državni in mednarodni ravni. To ni sezonsko delo, ampak vsakodnevno, celoletno, desetletno. Ko sem bil prejšnjo jesen sprejet v hišo slavnih v zibelki svetovnega triatlona Kailui Koni na Ultramanu Hawaii, je napovedovalec rekel, da ta sprejem ni zgolj za 20 let udeležbe, ampak za vso dodano vrednost, ki sem jo jaz osebno, v vseh teh letih doprinesel k tekmovanju. In pri ljudeh, ki znajo in hočejo to razumeti, nekaj šteje. Zatorej se je takih priznanj vredno razveseliti.