sobota, 26 novembra, 2022
3.6 C
Kamnik
3.6 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
3.6 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
3.6 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
3.6 C
Kamnik
sobota, 26 novembra, 2022
DomovPogovoriIvanka Jana Svetec: Nastopi so šola za življenje

Ivanka Jana Svetec: Nastopi so šola za življenje

Ivanka Jana Svetec je letošnja dobitnica srebrnega priznanja Občine Kamnik, ki ga je prejela za mentorstvo mladih na področju dramske umetnosti in 20 let vodenja Podružnice šole Frana Albrehta Mekinje. Zaupala nam je svoje občutke ob prejemu priznanja in v čem je skrivnost ohranjanja njenega neomajnega poslanstva. Dotaknili smo se tudi neizbežne teme, ki je dobro zamajala šolski sistem, in izvedeli kdaj so lahko karantenske omejitve tudi priložnost za snovanje novih kreativnih projektov.

Najprej čestitke za prejem letošnjega srebrnega priznanja Občine Kamnik. Kaj vam pomeni priznanje, ki ste ga prejeli za mentorstvo mladih na področju dramske umetnosti in vodenje Podružnice šole Frana Albrehta Mekinje?

Spomnim se, da sem že kot otrok imela veliko veselje do gledališča, lutk, pravljic,… Neizmerno sem uživala, ko smo mladi Mekinjčani v okviru mladinske organizacije pripravljali kulturne prireditve ob različnih priložnostih. V domu ŠKDM (v moji mladosti se je imenoval dom Partizan) smo aktivno preživljali svoj prosti čas z ustvarjanjem na odru in v pripravah na razna športna tekmovanja. Ugotovila sem, da sta nas kultura in šport povezovala v zdravo skupnost, kjer smo se vsi dobro počutili, razvijali svoje talente in po svojih močeh pomagali lokalni skupnosti.

Med seboj smo bili izredno povezani. Vse to sem vedno želela posredovati otrokom in mladini, saj so tako lahko s svojo mladostno in ustvarjalno energijo gradili svojo pozitivno samopodobo in doživljali veselje ob občutku pripadnosti neki zdravi skupnosti. Mnogi, različnih generacij, smo sodelovali med seboj in sledili smo skupnemu cilju, da bo življenje v Mekinjah prijazno za vse.

Vsaka šola mora živeti s krajem. Manjše podružnične šole so običajno tudi kulturno središče kraja. Mekinje imajo bogato kulturno zgodovino. Dom ŠKD in šola sta od samega začetka delovala z roko v roki. Učitelji so imeli pri tem pomembno vlogo. Prav je, da se trudimo negovati zapuščino naših prednikov, zato sem vedno z veseljem spodbujala razvoj kulturnega življenja v kraju in pri tem pomagala po svojih močeh.

Kot učiteljica in kasneje vodja podružnične šole sem vedno čutila veliko odgovornost do svojega poslanstva, zato mi prejeto priznanje veliko pomeni. To je priznanje tudi vsem mojim sodelavcem tako v šoli kot v KS. Vesela sem, da me vedno in povsod obkrožajo pravi ljudje, ljudje, ki me razumejo in mi pri delu pomagajo.

Kakšne spremembe opažate odkar vodite podružnico šole Frana Albrehta v Mekinjah, ste imeli kakšne izzive pri uresničevanju zastavljene vizije za vašo podružnico?

Ko sem bila še sama učenka PŠ v Mekinjah, je šolo vodila učiteljica Vera Verstovšek. Vsa je bila predana svojemu delu, prav tako je zavzeto vodil podružnico tudi učitelj Lovro Peterlin, ko sem se v šolo vrnila kot učiteljica. Mnogo prostega časa in energije je vložil v to, da bi šola dobila prizidek, v katerem bi bila telovadnica. Imel je izdelane načrte in kljub njegovim velikim naporom do realizacije ni prišlo. To je bil moj prvi izziv, ko sem prevzela vodenje podružnice za g. Peterlinom. Takrat nisem mogla razumeti, da ni bilo politične volje za izpeljavo tako pomembnega projekta. Organizirali smo gradbeni odbor, v katerem so bili predstavniki KS, nekaj res zavzetih staršev naših učencev ter predstavniki šole.  Sestankovali smo in iskali možnosti, da učencem izboljšamo pogoje za življenje in delo v šoli.

Na sestanke smo vabili svetnike in predstavnike občine, v proračunih so se že namenjala sredstva za izgradnjo prizidka, a roki, ko naj bi se delo začelo, so se vztrajno prestavljali, dokler ni takratno občinsko vodstvo ugotovilo, da bi bilo bolj smiselno, kot narediti telovadnico, šolo zapreti. Učence bi prerazporedili na matično šolo, velik del pa v šolo v Stranje. Te njihove ideje nisem čutila kot izziv, pač pa kot boj.  

Mekinjčani smo bili  odločeni, da se to ne sme zgoditi. Uspelo nam je ohraniti šolo živo. Uspelo nam je stavbo v celoti obnoviti in vanjo vpeljati vse programe, ki jih sodobna šola zahteva. Verjemite, v šolstvu so spremembe naša stalnica, tako na organizacijskem, vsebinskem, učnem kot vzgojnem področju.

Ogledali smo si vaš video Telovadnica v naravi, kjer spodbujate k vadbi v naravi, ko so telovadnice zaprte. Kako je nastal projekt? Ali boste projekt nadaljevali v tej smeri in posneli še kakšen spodbuden video na to temo?

Kot vidite je tudi corona  prav poseben izziv, ne samo za zdravstveno osebje pač pa tudi za pedagoške delavce, vse šoloobvezne otroke in njihove starše. Delo od doma je vsem prineslo več sedenja pred računalniki, mnogim slabše psihofizično počutje, stres, strah,  upad motivacije,…

Narava ima čudežno, zdravilno moč in če v njej še malo potečemo, preskočimo kakšno vejo, splezamo na drevo in zadihamo s polnimi pljuči, opazimo barve drevja, trave, potoka, slišimo ptice, veter, se v nas hitro prebudi veselje do gibanja, moč za reševanje težav in življenje se obarva s svetlimi barvami.

S sodelavko Tamaro Bračič skupni čas vedno namenjava iskanju novih idej, metod in oblik dela z našimi učenci. Pri skupnih projektih tako učenci kot midve zelo uživamo, zato bo zagotovo še kaj nastalo. Od decembra do marca smo se ukvarjali s prijateljstvom in tudi na to temo smo posneli kratek video.

Kakšna so opažanja pri športni vzgoji, ali je zaradi karantenskih omejitev in razmer opazen izostanek učencev?

Pri športu so opazne večje razlike v sposobnostih učencev kot so bile pred korono. Nekateri učenci so na določenih področjih celo napredovali. So družine, ki so v času zaprtja šol, športu posvečale prav takšno skrb kot matematiki ali slovenščini in tisti otroci imajo kondicijo, so vzdržljivi. Za vse učence tega, žal, ne morem trditi. Pri mnogih so opažanja zaskrbljujoča. Opazimo, da nekaterim ne manjka le športne kondicije pač pa splošne učne kondicije.

Pred leti ste v publikaciji Posodobitve pouka, objavili prispevek o učni diferenciaciji, ki temelji na sprejemanju drugačnosti, ali je tovrstna posodobitev pouka športne vzgoje še vedno aktualna in se izvaja?

Kot kaže bo učna diferenciacija iz leta v leto bolj potrebna pri vse večjem številu otrok.  Spomnim se svojih učiteljskih  začetkov, ko smo pri športu (takrat smo temu predmetu rekli telesna vzgoja) z učenci pogosto tekli po mekinjskih travnikih in gozdovih, po vzpetinah gor in dol. Sama sem brez težav lahko 24 učencev peljala v naravo, kjer smo vsi, vse zmogli. Danes jih lahko peljem le 15 (takšen je normativ), poleg tega  je tek do gozda za marsikoga že kar zahtevna naloga. Otroci z zdravstvenimi težavami prav pri športu zagotovo potrebujejo posebno pozornost.

Aktivni ste tudi na področju dramske umetnosti, kakšno je zanimanje učencev za dramsko umetnost? Letos se je vse prestavilo v virtualni svet, planirate tudi o kakšno virtualno predstavo?

Učenci zelo radi nastopajo. Najbolj smo uživali, ko smo imeli tri dnevne tabore. Izvajali smo jih v CŠOD ali pa kar v naši podružnici. Takrat je bilo dovolj časa, da smo se učili improvizacije in se igrali igre male impro šole.

Čudovit je občutek, ko vidiš otroka, da je navdušen sam nad seboj, ker se je upal izpostaviti in se je otresel treme. Velika vrednost je bila tudi v tem, da so se različno stari otroci med seboj povezovali, si pomagali in tkali prijateljstva.  Vsaj enkrat na leto smo želeli, da vsi otroci naše podružnice nastopijo v ŠKD Mekinje. Prav vsak je v nečem dober. Nastopi so šola za življenje.

V času korone je vse drugače. Ko smo se vrnili nazaj v šolo, izvajamo interesne dejavnosti v mehurčkih, kar pomeni, da je vsaka skupina tega deležna zelo malo. Predstav v živo ne moremo imeti, zato delamo vaje v pozornosti, za povezovanje skupine in v improvizaciji. Za pozdrav pomladi smo želeli staršem poslati video otroška voščila, pa nam je korona tik pred tem, ponovno zaprla šolska vrata. Moji učenci so najbolj veseli, če si med odmorom vzamemo čas, da nastopajo. Radi pojejo, še raje pa plešejo.

Časi so negotovi. Dokler smo še v šoli, želimo dati učencem čim več temeljnega znanja, jim omogočiti, da sodelujejo drug z drugim,  da se igrajo skupaj, skratka, želimo omiliti posledice epidemije. Prepričani smo, da bomo ob koncu leta koroni pomahali v slovo in uspeli staršem poslati video voščilo za pozdrav poletju.

Anja Čala // Foto: osebni arhiv Ivanke Jane Svetec

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
broken clouds
3.6 ° C
9.1 °
2.9 °
100 %
1kmh
75 %
sob
8 °
ned
7 °
pon
5 °
tor
5 °
sre
5 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano