Težko je verjeti, ko sestra Metka Tušar pripoveduje, da je bila še nedolgo nazaj zadržana in negotova. Ko jo poslušam, življenje kar vre iz nje in iskrice se zasvetijo v njenih očeh – tudi takrat, ko govori o bližnjem srečanju s smrtjo. A huda bolezen, rak na možganih oziroma gospod Limfom, kot ga je poimenovala sama, je v njenem življenju pomenila prelomnico. Danes jo opisuje kot blagoslov – kot izkušnjo, ki je temeljito preoblikovala njen odnos do sebe, do Boga in do življenja nasploh ter jo osvobodila uničujočih in omejujočih notranjih vzorcev. »Šele ko sem zbolela, sem se zavedala, da imam tudi jaz pravico živeti – pravico poskrbeti zase, pravico imeti svoj košček neba, svoj kvadratni meter v vesolju,« pravi sestra Metka, ki živi v Mengšu, dela v Domu svete Katarine in je avtorica dveh pesniških zbirk. Njene besede niso zgodba o bolezni, temveč o poti upanja, optimizma in predvsem sprejemanja, ki ne pogojuje in ne postavlja vprašanj.
Pri devetnajstih letih ste vstopili k sestram usmiljenkam. Kdaj ste začutili klic za redovniško življenje in kaj je botrovalo vaši odločitvi?
Prvi klic sem začutila že v prvem letniku srednje šole. Zgodilo se je v nedeljo med mašo. Bila sem v cerkvi in se spomnim, kako sem sedela v prvi klopi, ko sem v svoji notranjosti kar naenkrat zaslišala glas: »Kaj pa, če bi ti šla v samostan?« Vse je bilo tako živo. Odgovorila sem: »O, kje pa – jaz nisem za to.« Nato sem na dogodek pozabila in o tem nisem več razmišljala. Živela sem običajno najstniško življenje. V začetku četrtega letnika sem klic ponovno začutila. Ker sva se takrat ravno začela spoznavati z nekim fantom, sem ugotovila, da je napočil čas za odločitev – odločila sem se za redovništvo.
Odločitev je postopoma oblikovala tudi mojo poklicno pot. V prvem letniku sem obiskovala srednjo tekstilno šolo. Med šolskim letom sem si zelo zaželela, da bi nekoč šla v misijone, zato sem se v drugem letniku prepisala v srednjo zdravstveno šolo. Po končani srednji šoli sem se zaposlila v Kliničnem centru v Ljubljani, kjer sem naredila strokovni izpit za srednjo medicinsko sestro. V tem času sem že stanovala pri sestrah kot kandidatka. Nato sem šla v Beograd, ker so imele naše sestre takrat noviciat, in se leta 1991 vrnila v Slovenijo. Zatem sem delala v različnih bolnišnicah.
Od prve odločitve do zaobljub mine kar nekaj let. Kako ste vi doživljali ta čas?
Nič ne gre iz danes na jutri; človek se mora prečistiti skozi odnose, dvome in izkušnje.
Redovnica ste že 36 let. Vam je bilo kdaj žal?
Nikoli mi ni bilo žal, čeprav so se vmes pojavljale preizkušnje. Vendar tudi te človeka utrdijo in prečistijo, tako da se še bolj zaveš, da si na pravem mestu.
Redovnice se v očeh moderne družbe marsičemu odrekajo – imate tudi vi tak občutek? Čemu ste se vi odpovedali in kaj ste z vstopom v red pridobili?
Nikoli nisem imela občutka, da se čemu odpovedujem. Seveda sem se odpovedala družini, partnerskemu odnosu in otrokom. Včasih sem celo razmišljala, da je morda bolje, da sem sestra, saj ne vem, kakšna mama bi bila. Ali bi sploh znala vzgajati otroke? Čeprav sem v mladostniških letih razmišljala, da bi imela štiri otroke, in sem imela celo izbrana imena (smeh), sem po drugi strani v odnosu z Bogom prejela toliko podpore in tolažbe, da ne morem reči, da sem se čemu zares odrekla.
Sestre usmiljenke se posvečate skrbi za uboge, revne in bolne. Delate predvsem v bolnicah in domovih za starejše ljudi, pa tudi pri obiskih in negi bolnikov na domu. Tudi vi ste delali v bolnišnicah, od leta 2012 pa ste zaposleni v Domu svete Katarine v Mengšu, domu za starejše, kjer ste glavna medicinska sestra. Kako gledate na svoje delo? Kako se je v vseh teh letih, odkar delate v Mengšu, spreminjalo – ne le delo, temveč tudi ljudje, ki prihajajo k vam, in njihovi svojci?
Moji začetki so bili zelo zanimivi, saj sem pred tem vedno delala v bolnicah in z delom v domu za starejše nisem imela izkušenj, zato sem začela praktično od nič. Zame je bilo to zelo naporno, saj sem bila kot glavna sestra edina diplomirana medicinska sestra, poleg tega pa sem opravljala še marsikatero drugo nalogo. Danes se mi zdi ob spominu na to skoraj neverjetno, koliko sem delala in kaj vse sem postorila. (smeh)
Kljub temu je bilo prijetno. Ljudje so naš dom zelo dobro sprejeli, predvsem, ker se za naše stanovalce zelo zavzamemo in pri nas nihče nikoli ni zgolj številka. Že po obrazih naših stanovalcev je videti, da so vedri. Pogosto nam povedo, da se pri nas počutijo skoraj kot doma.
Vedno smo imeli dobre odnose tudi s svojci. Seveda se kdaj najde kdo, ki ni z vsem povsem zadovoljen, vendar so odnosi na splošno dobri. Razlog za to po mojem mnenju tiči tudi v tem, da smo vedno na voljo za pogovor. Ljudje dobijo odgovore in nimajo občutka negotovosti ali dvomov. Seveda so se pojavljale tudi težave – kakor povsod, kjer gre za živ organizem – vendar smo jih sproti reševali.
Kako bi opisali vašo skupnost v Domu sv. Katarine v Mengšu?
Ker je bilo vedno več starejših sester, bolnih ali nepokretnih, so želeli zanje ustrezno poskrbeti. V Mengšu, kjer so sestre imele dve hiši, je bil na voljo prostor za gradnjo doma. Ker je bil novi dom dovolj prostoren, so se odločili, da bo sprejel tudi zunanje stanovalce. To se je zgodilo leta 2012.
Naša skupnost je razdeljena na dva dela. En del so starejše sestre, ki so bolne, nepokretne ali imajo demenco. Te stanujejo v Domu sv. Katarine. Drugi del je skupnost delujočih sester. Dve sva zaposleni v domu, tri sestre pa so prostovoljke in pomagajo, kolikor zmorejo. Tudi ostale sestre po potrebi priskočijo na pomoč. Kot skupnost delujočih sester smo povezane z lokalno skupnostjo in se aktivno vključujemo v župnijsko življenje.
Pomembno mesto v vašem življenju ima pisanje. Lani je izšla vaša druga pesniška zbirka Svobodni utrinki, ki prinaša tako osebna razmišljanja kot družbeno kritiko. Že pred tem je leta 2022 izšel vaš prvenec Ti boš povedal, v katerem so zbrane pesmi in pravljice. Poezijo pišete že od srednje šole, čeprav pravite, da vam vaše srednješolske pesmi niso všeč, vmes ste dali prednost svojemu poklicnemu delu. Zakaj se je vaša umetniška žilica ponovno prebudila?
Že prej sem občasno napisala kakšno pesem, ponavadi sem jih tudi uglasbila, a sem bila na splošno tako preobremenjena z delom, da mi niti na kraj pameti ni prišlo, da bi kaj pisala. Tako približno petnajst let nisem napisala ničesar. Nato pa se je pojavil občutek, da moram nekaj napisati. A kaj? Pesmi me nikoli niso posebej prepričale, ker so se mi zdele mračne, trpeče, črnoglede. Potem sem napisala prvo pesem z naslovom Taka pesem in mi je postalo jasno, kakšne pesmi želim pisati. Nato se je vsulo. Pisati sem začela poleti 2020 in v enem letu in pol napisala vse.
Vmes sem se večkrat spraševala: »Od kod meni to? Kako je mogoče, da pišem take pesmi?« Očitno so vse te besede morale ven iz mene.
V knjigi je tudi nekaj pravljic in sonetni venec – njegov nastanek je zanimiv. Pisati sem ga začela za interno glasilo ob deseti obletnici doma. Imela sem občutek, da bom odšla, zato sem želela pusti nekaj svojega – nekakšno oporoko, vizijo doma in smer, kako naj gre naprej. Razmišljala sem, kaj ustvariti, potem pa mi je prišlo na misel: sonetni venec.
Začela sem prebirati Prešernov Sonetni venec, opazovala, kako je zgrajen, štela zloge in rime. Prve sonete sem zavrgla, ker niso bili dobri. Spraševala sem se, kako združiti formo, vsebino, zgodbo in sporočilo. Vmes sem že nekoliko obupavala, nato pa sem začela vztrajati – delati, delati, delati. Celo poletje sem sestavljala in pisala. Tako je nastal sonetni venec. Oddala sem ga za objavo v internem glasilu, deset dni pozneje pa sem bila že v bolnišnici. Imela sem občutek, da sem s tem zaključila neko obdobje.
Med pisanje in izdajo prve pesniške zbirke je posegla bolezen … 5. 11. 2021 ste izvedeli diagnozo – rak na možganih.
Zdi se mi, da so bile pesmi iz prve knjige nekakšna priprava na bolezen. Z njimi sem razčistila stvari iz preteklosti, zato sem lahko šla naprej. Pesmi sprva nisem imela namena objavljati. S tem se sploh nisem ukvarjala, čeprav mi je nekdo, ki je bil tudi pesnik, govoril, da so pesmi kakovostne in da bi jih morala izdati. Šele ko sem zaključila z zdravljenjem, sem pesmi zbrala, jih uredila in nato je oktobra 2022 izšla moja prva pesniška zbirka.
Diagnoza je prišla čez noč, bolezen kot strela z jasnega, čeprav ste dejali, da ste zaslutili svoje slovo.
Do zadnjega sem še delala, čeprav sem že nekaj dni prej čutila, da ne morem več tako jasno misliti, da besed ne najdem več tako hitro in tudi nasploh nisem več tako hitra kot prej. Pa vendar mi ni prišlo na misel, da bi lahko bilo kaj narobe. Ko mi je sodelavka sporočila, da je zbolela in bo ostala na bolniškem dopustu, sploh nisem vedela, kaj naj s to informacijo. Direktorici doma sem rekla: »Jaz ne vem, kaj naj delam. Jaz nič ne vem.« Poslala me je k zdravnici.
Zvečer sem jo obiskala. Čeprav je bil moj nevrološki status normalen, se ji je utrnila dobra ideja in me je napotila na nujen pregled na nevrologijo. Tistega večera še nisem šla, zjutraj pa sem se odpravila. Prišla sem peš, druge so pripeljali z vozički. Ker moje stanje ni bilo označeno kot nujno, sem na preiskave čakala šest ur. Sprva se ni pokazalo nič, a so se kljub temu odločili še za CT glave, da ne bi česa spregledali. Postajalo mi je že nekoliko nerodno, saj se mi je zdelo, da mi v resnici ni nič in da zdravnikom kradem čas.
Po CT-ju me je zdravnik poklical v ordinacijo. Pomislila sem, da to ni dober znak, saj so vse druge bolnike odslovili kar na hodniku. Usedel se je nasproti mene in rekel, da je na možganih nekaj prisotno – ekspanzivni proces, kot se je izrazil. Takoj mi je bilo jasno, kaj to pomeni.
Ostala sem v bolnišnici. Deset dni sem bila na diagnostiki, nato so me za štirinajst dni poslali domov, potem naj bi sledila operacija. Vendar se mi je stanje že v nekaj dneh močno poslabšalo, zato so me ponovno odpeljali v bolnišnico. Sledila je operacija, po njej sem bila štiri dni na intenzivni negi. Ob premestitvi na oddelek so me rutinsko peljali še na CT prsnega koša in trebuha. Po pregledu so kar pritekli v sobo, me pogledovali in spraševali: »Nimate nobenih težav?« Odgovorila sem, da ne. Povedali so mi, da je nekaj žil v pljučih skoraj povsem zamašenih, zato sem morala znova na intenzivno nego, kjer so začeli topljenje strdkov. »Vas pa nekdo res čuva tam zgoraj,« so mi dejali. (smeh)
Tisto noč, preden so odkrili zamašene žile, nisem mogla spati, kar sem pripisovala temu, da sem čez dan preveč dremala. Ni me bolelo nič, imela pa sem čuden občutek – kot da hodim po robu prepada, dobesedno po robu smrti. A nisem komplicirala. Rekla sem si: »Saj mi nič ni, nimam nobenih težav.« Pa vendar je bila tudi to neka slutnja.
Kako ste kot diplomirana medicinska sestra, ki ima strokovno znanje in izkušnje, sprejeli bolezen in vse, kar se je dogajalo?
S tem se nisem obremenjevala. Ko mi je zdravnik povedal, da imam nekaj na možganih, sem začutila, kot da sem se potopila v mir, nekakšno notranjo umiritev. Seveda so se pojavila vprašanja – zakaj jaz, zakaj bolezen – vendar sem se z njimi hitro sprijaznila. Nisem se ukvarjala s tem, ali je kdo kriv ali ne, ali sem kriva jaz ali kdo drug.
Odločila sem se, da bolezen sprejmem – in kar bo, bo. Veliko ljudi mi je svetovalo, naj se z boleznijo borim, sama pa sem čutila, da jo moram sprejeti. Če se boriš, si lahko poražen. Če sprejmeš, nikoli ne moreš biti poraženec, saj bo vse, karkoli se zgodi, dobro.
Pravite, da ste bolezen sprejeli in se z njo niste borili. Dali ste ji celo ime – gospod Limfom. To je sicer lahko in smiselno reči, a zelo težko ponotranjiti.
Kot sem že povedala, me je Bog s pesmimi za prvo pesniško zbirko pripravil na to, da sem imela stvari v sebi urejene. Bila sem pomirjena sama s sabo in sem se prepustila. Vedela sem, da več kot to, kar mi bodo naročili, ne morem storiti. Po drugi strani pa sem bila tako utrujena, da mi je, iskreno povedano, skoraj prijalo, da sem lahko nekoliko izpregla.
Na koncu sem bila celo malo razočarana, da me Bog ni vzel k sebi in sem se morala vrniti v svet. A zdaj mi ni več žal, saj se dogaja toliko lepih stvari, da me veseli še malo dlje živeti. (smeh)
Kdo ali kaj vam je bilo največja opora med zdravljenjem?
Na začetku mi je veliko pomagal duhovnik. Njemu sem lahko povedala vse – kaj sem doživljala in zakaj mi je bilo težko. Tako sem se povsem razbremenila, prečistila in našla svoj notranji mir. Poleg tega sem imela ves čas močan občutek povezanosti z Bogom – da je vse pod njegovim nadzorom.
Sprejela sem vse možne izide bolezni. Če bi ostala tukaj, bi delala, kolikor bi lahko. Če bi odšla k Bogu, toliko bolje. Nisem imela posebnih pričakovanj ali zahtev. Prepustila sem se toku dogajanja. Zaradi tega sem imela občutek, da so se procesi v telesu sprostili in da se je zdravljenje lahko začelo.
Pa vendar ozdravitev ni prišla čez noč, temveč je bilo zdravljenje polno zapletov. Tudi gibanja in hoje ste se morali naučiti znova.
Ker z operacijo niso mogli odstraniti vsega tumorja, sem hodila na Onkološki inštitut na kemoterapijo. Sledila so obsevanja, ki so jih na mojo željo prilagodili, tako da niso obsevali centrov za spomin. Po drugi kemoterapiji sem zbolela še za covidom in hudo bakterijsko pljučnico, zato sem dobra dva tedna preživela na infekcijski kliniki. Po končani kemoterapiji so bila potrebna še dodatna obsevanja.
Kljub vsemu sem se razmeroma hitro postavila na noge. Na začetku sem hodila s hoduljico. Pisati nisem mogla, saj me prsti niso ubogali, a po enem letu sem začutila, da mi gre tudi to že bolje od rok. Že prej sem imela željo, da bi prepisala vsaj Markov evangelij, a se tega nisem nikoli lotila. Zdaj pa se je pojavila idealna priložnost, ki sem jo s hvaležnostjo sprejela.
Začela sem pisati in sproti kupovala liste, saj nisem vedela, kako dolgo bom lahko pisala. Nisem vedela, ali bom ozdravela ali umrla ali bom še bolna. Prepisala sem celotno Novo zavezo: štiri evangelije, Apostolska dela, šestnajst pisem in na koncu Razodetje. Nisem šla po vrstnem redu, temveč tako, kot se mi je v tistem trenutku zdelo najbolj ustrezno. Ko sem začela prepisovati zadnjo knjigo, v trgovini nisem več dobila takih listov, kar je bilo znamenje, naj zaključim. Obsežen prepis sem podarila sestri.
Ko sem končala, sem se odločila, da Markov evangelij prepišem še s kaligrafsko pisavo, ki sem se je naučila, saj ima dobre učinke na možgane. Trajalo je pol leta in uspelo mi je.
Ste med prepisovanjem dobili nove uvide?
Seveda. Sveto pismo je knjiga življenja. Karkoli se človeku zgodi – dobro ali slabo – je na neki način zapisano v njem. Že v preteklosti sem ga večkrat prebrala. To je bil zame vedno velik izziv, saj mi branje po vrsti ni najbolje šlo. Na spletni strani Bibličnega gibanja sem našla bralni načrt in začela brati po njem: tri odlomke na dan – dva iz Stare zaveze in enega iz Nove zaveze. Zanimivo je bilo prepoznavati podobne misli in dogodke v različnih obdobjih.
Da sem se sploh lotila branja Svetega pisma, mi je pomagala zgodba o možu, ki je vsak dan iz vodnjaka nosil vodo v košari. Ko so ga vprašali, zakaj to počne, saj voda iz košare sproti izteka in dejanje nima smisla, je odgovoril: »Vode res nisem prinesel, toda košara je čista in rože ob poti lepo cvetijo.« To je moje vodilo pri branju Svetega pisma – četudi si ne bom nič zapomnila, bo nekaj zagotovo ostalo v meni.
Naslov druge pesniške zbirke je poveden: Svobodni utrinki. Tudi na predstavitvi knjige v Mengšu ste rekli: »Šele ko sem zbolela, sem se zavedala, da obstajam tudi jaz.« Kaj vam je prineslo to zavedanje?
Bolezen dojemam kot velik blagoslov. Sploh si ne morem predstavljati, da bi bila danes ista oseba, kot sem bila pred boleznijo. Zelo sem se spremenila. Prej sem bila zelo zadržana, sramežljiva, samokritična in nenehno samoocenjujoča. Imela sem veliko očitkov do same sebe, stremela sem k popolnosti in si marsičesa nisem upala. Iti v javnost? Govoriti pred ljudmi? Nikakor. Če sem bila vržena v vodo, sem plavala, sama pa se nikoli ne bi izpostavila.
Moje življenje pred boleznijo je bilo zelo naporno. Včasih sem si rekla: »Življenje ne more biti takšno. Bog nas ni ustvaril zato, da bi samo trpeli.« A v sebi nisem znala najti pravega navdušenja, čeprav sem pomagala ljudem in delala za Boga. Po bolezni so strahovi in zadržki izginili. Notranje sem se osvobodila. Poleg tega sem našla odlomek iz Svetega pisma: »Na veke ti ne bom ničesar več očital.« Bog mi nič ne očita – zakaj bi si torej očitala sama?
Po vrnitvi v službo sem začutila, da me znova vleče v stare tire, in sem si rekla: »To se ne sme zgoditi.« Vedela sem, kaj hočem, nisem pa vedela, kako to doseči. Začela sem se izobraževati o tem, kako ohranjati pozitivno čustveno stanje in usmerjati misli, da ne zapadeš v samoobtoževanje ali v vlogo žrtve. Počasi sem te veščine osvojila. Zdaj mi je lažje. Sem na pravi poti.
Kako ste se počutili po izidu pesniških zbirk? Pesmi pesnika razgalijo …
Danes to doživljam kot preteklost in me o tem ni več sram govoriti. Zlasti prva knjiga je zelo osebna, a mi je veliko ljudi povedalo, da se ob branju počutijo, kot da berejo o sebi. To pomeni, da to ni bilo le moje doživljanje – veliko ljudi čuti podobno, a si tega ne upajo izraziti. Večina odzivov na knjigi je bila pozitivnih.
Ali vam je bilo med boleznijo lažje zaradi globoke vere?
Mislim, da je bilo. Med boleznijo sicer nisem mogla moliti, niti nisem čutila potrebe po tem, ampak sem preprosto uživala v njegovi navzočnosti. Čutila sem, da je vse okoli mene Bog, in da je vse, kar koli naredim – četudi grem le sama do kopalnice – molitev.
Potem s to boleznijo niste na novo odkrili le sebe in svoje svobode, ampak se je spremenila tudi vaša vera v Boga?
Res je. Zdaj vidim, da kadar je hudo in človek trpi, Bog pomaga. Takrat se je treba zanesti nanj. Zdaj me ni več strah ničesar, ker vem, da mi bo pomagal.
Poleg tega bi rada izpostavila še en vidik: ne se bati trpljenja, saj je lahko velik blagoslov. Šele po bolezni sem odkrila, da imam tudi jaz pravico živeti – pravico poskrbeti zase, pravico imeti svoj košček neba, svoj kvadratni meter v vesolju. Če ne bi bilo bolezni, vsega tega ne bi bilo. Ne morem si predstavljati, da bi še vedno živela v tistem prejšnjem življenju.
Morda ste si zato tudi želeli, da vas Bog vzame k sebi – ker niste vedeli, da je lahko življenje tako lepo?
Res je.
Kakšna sporočila želite, da ljudje slišijo v vaših besedah – tako v poeziji kot v današnjem pogovoru?
Večni optimizem in upanje sta ključna. Odpustimo in ne ostajajmo ujeti v slabih mislih ali prizadetosti, saj s tem škodujemo le sebi. Zavedajmo se, da nismo sami, da je Bog z nami – oziroma v karkoli kdo verjame. Sama verjamem v osebnega Boga, v Jezusa Kristusa. Zaupajmo življenju, da dela za nas, da je na naši strani. Karkoli želimo, verjemimo, da smo že prejeli in se nam bo zgodilo.
