Smo že v sredini februarja in na sončnih pobočjih iz zemlje že kukajo trobentice. V dolini zaman čakam na sneg, zato se odpravim v bližnjo Italijo do planinske koče, ki je na italijanski strani Visoke Ponce, Rifugio Zacchi. Tu me pričaka zima ter prečudovit razgled na Mangart, četrti najvišji vrh v Sloveniji. Rokavice, kapa ter dereze so obvezna oprema. Prečudovita razgledna pot, na snegu uživajo sankači in turni smučarji, sonček sramežljivo kuka izza vrhov gora, z eno besedo – idilično.
Pred mnogo leti, ko so zime bile še zelo mrzle in polne snega, je Vitranc večkrat prišel v dolino pogledat, kako se godi vsem živim bitjem. Bila je huda zima in tema je zagrnila naše kraje tako močno kot še nikoli prej. Nekega večera se Vitranc odloči, da pride spet malo pogledat, kaj se godi v dolini. Ko je prišel do jezera Jasna, ki je včasih bilo še bolj mogočno in globoko kot danes, je naletel na Zlatoroga, ki je stal ob jezeru in točil ogromne solze. Solze so zaradi hudega mraza sproti zmrzovale, se spremenile v čudovite kristale in padle na dno globokega jezera. Vitranc vpraša Zlatoroga: »Zakaj jočeš Zlatorog?« »Kako bi ne jokal, ko pa je našo deželo ukleščil hud mraz in prekrila tako močna tema, da niti svojega smrčka ne vidim pred sabo.« Vitranc mu obljubi, da bo pomagal. K jezeru pošlje štiri letne čase. Naroči jim, naj se potopijo v globine jezera in najdejo Zlatorogove solze. Najprej se v jezero potopi Pomlad, nato Poletje, za njo Jesen in nazadnje še Zima. V jezeru najdejo smrečico, ki jo je hud vihar odtrgal od rodne grude in vrgel v globine jezera. Na presenečenje vseh letnih časov so se Zlatorogove solze ujele na smrečico, se spremenile v svetleče kristale in oddajale čudovito svetlobo. Štirje letni časi prineso smrečico iz globin in jo postavijo na plavajoče deblo, ki je plavalo na površju. Čarobni kristali so tako močno svetili, da so oddajali prečudovito svetlobo, ki so se je razveselila vsa živa bitja. Vsem ljudem in vsem živalim je kazala pot in napolnila njihova srca z veliko topline in upanja na lepše čase. Od takrat naprej Vitranc vsako leto pošlje štiri letne čase po zlatorogove solze, ki svetijo in prinašajo veselje in radost po dolini. Vitranc pa od daleč samo opazuje, kako se ljudje in živali veselijo.
Iz Kranjske Gore se peljemo mimo mejnega prehoda Rateče proti Trbižu. Kmalu za mejnim prehodom se usmerimo levo proti Belopeškima jezeroma in nadaljujemo vse do zapornice, kjer plačamo parkirnino (5 evrov za cel dan), in se odpeljemo do zgornjega jezera, kjer parkiramo. Za gostiščem levo nas tabla usmeri proti koči Zacchi. Pot poteka po široki gozdni cesti. Čez nekaj 100 metrov se razdeli na pot z oznakama 512 in 513. Za pot navzgor izberem 512, ki poteka po gozdu in se tudi nekoliko strmeje vzpenja vse do koče, nazaj pa izberem 513, ki je položna in tudi zelo razgledna. Na vrhu je koča, v kateri se okrepčamo in naužijem prečudovitih razgledov. Izlet lahko nekoliko popestrimo, če s seboj odnesemo sanke in se z njimi odpeljemo v dolino.
Izhodišče: parkirišče pri zgornjem Belopeškem jezeru (929 m)
Zahtevnost: lahka
Čas hoje: 3–4 ure
Obvezna oprema pozimi: dereze, palice
Najprimernejši čas: v vseh letnih časih
Časa vožnje: 80 minut v eno smer
Bogomira Skvarča Jesenšek
