Končno pa je le prišla, zima! Moj najljubši letni čas, ko je mraz in sneg škripa pod nogami. Dereze in gamaše so obvezna oprema, mrzel sončen dan, in že se peljem proti Hleviški planini. Vrh nad Idrijo, zelo razgleden, pogled seže vse do Golaka, Javornika nad Črnim Vrhom, Kamniških Alp, Karavank ter med vejami dreves tudi do Julijcev. Planina je del Geoparka Idrija, ki je svet samotnih poti, divjih grap, bujnih gozdov ter bogate naravne in kulturne dediščine. Prav na vrhu stoji “šnapcomat”, zato ne pozabite kakšnega kovanca, v koči pod planino pa “idrijska frulica”.
V hribih je svoje dni prebival duh, imenovan Blagodej. Pohajal je po Bohinju, v Soški in Vipavski dolini in pogosto pomagal nesrečnikom, ki so bili tega vredni. Nekoč si je bogat skopuh dal v Idriji voziti drva iz gozda. Delavci so zahtevali skromno plačilo, dobili pa komaj polovico, zato so godrnjaje odšli domov. Nato je skopuh hotel, da mu kdo drva razcepi, a ni dobil nobenega delavca. Končno se javi neznan možak in zahteva kot plačilo za svoje delo trske, ki bi ostale na tleh. S tem je bil skopuh zadovoljen. Že navsezgodaj pride neznanec na delo. Izdere si nogo iz kolka in začne mlatiti po hlodih, da so kar frčale po zraku. Hrušč in trušč, ki je odmeval po dvorišču, je napotil skopuha, da je šel pogledat svojega delavca. Ko vidi, kako stoji tujec na eni nogi in z drugo mlati po hlodih, spozna, da ne sme pričakovati ničesar dobrega. Zato zavpije nad čudnim možakom, naj takoj pusti delo in se spravi, od koder je prišel. Drvar se mu zareži v obraz in reče: »Prav rad, samo naj opravim svoje delo, da dobim plačilo.« Zbijal je naprej, dokler ni bila zadnja cepljenica razbita v trske. Nato je potegnil iz žepa vrečo, ki je postajala vse večja in večja, in pometel vanjo ves les, kar ga je ležalo po tleh. Vrečo si je zadel na hrbet in krenil na pot. Preden je zapustil dvor, je tako silno plosknil z dlanjo po krepki bukvi, da se je stresla hiša kakor pri potresu. Delavci, ki jih je skopuh opeharil za plačilo, so se prijetno začudili, ko so našli pred svojimi durmi vsak velik kup lesa. »To nam je podaril Blagodej, večna hvala mu in čast!« Staro bukev, v katero je vtisnil Blagodej svoje prste, pa kažejo še dandanes. Vir: Pravljične poti Slovenije, Irena Cerar
Primorsko avtocesto zapustimo pri izvozu za Logatec in nadaljujemo v smeri Godoviča do Idrije. V centru Idrije nadaljujemo v smeri Vojskega, v naslednjem križišču pa zavijemo levo proti Hleviški planini. Nadaljujemo po ovinkasti in vzpenjajoči se cesti vse do križišča, kjer nas usmerjevalna tabla desno usmeri na Hleviško planino. Tu parkiramo. Od tod dalje nadaljujemo peš po makadamski cesti, ki je v zimskem času zasnežena, vse do koče na Hleviški planini, nadaljujemo po strmi gozdni poti in se vzpnemo vse do vrha. Vrnemo se do koče, kjer nas čaka okusna “idrijska frulica” in se po isti poti vrnemo do parkirišča. Na Hleviško planino vodi več poti, izbira je vaša, jaz sem tokrat izbrala najkrajšo.
Izhodišče: križišče smerokaz Hleviška planina (700m)
Zahtevnost: lahka
Čas hoje: 1–2 uri
Najprimernejši čas: jesen, pomlad, poletje, zima (z ustrezno opremo)
Čas vožnje: 90 minut v eno smer


