V Knjižnici Domžale je dan po dnevu gora, ki ga praznujemo 11. decembra Alpinistični odsek (AO) Planinskega društva Domžale, organiziral pogovorni večer, ki je en od dogodkov v sklopu mednarodne iniciative Brati gore. Dogodek z imenom Naveza za življenje je bil še posebej slavnosten, saj domžalski alpinisti naslednje leto praznujejo 50. obletnico odseka.
Z Ireno Cerar sta se pred polno dvorano pogovarjala raziskovalec, popotnik, gorski vodnik, fotograf Stane Klemenc ter alpinist, doktor literarnih ved, pisatelj Tomo Virk. »Prvi vzpon sem naredil na Ojstrico leta 1971. Nato sem se vpisal alpinistično šolo v Kamniku in začel resno plezati. Leta 1974 sem že postal načelnik Alpinističnega odseka v Kamniku. Šel sem na Kavkaz, naslednje leto pa že v Himalajo, na Makalu. Takrat smo se tudi v Domžalah začeli pogovarjati, da bi imeli svoj alpinistični odsek, ki smo ga ustanovili leta 1975. Prvo leto smo bili skupaj z Mengšani,« je povedal Klemenc.
Tomo Virk se je za plezanje navdušil, ko je bil star štirinajst let in je sam preživel dva tedna v Češki koči, a šele med služenjem vojaškega roka v tolminski kasarni, se je odločil, da se bo zares zapisal alpinizmu. Leta 1985 se je vpisal v AO Domžale: «Alpinisti, s katerimi sem služil vojaški rok, so plezali pretežke smeri in so mi svetovali, naj se vpišem v AO, kjer sem našel odlično druščino. Imeli smo isto željo in radi smo imeli gore, in to nas je povezovalo.«
A gosta nista ljubitelja samo gora, a tudi literature. Fotografije profesionalnega fotografa Staneta Klemenca so v več kot šestdesetih knjigah, sam jih je napisal sedem. V knjigi Ledene sanje je opisoval odprave na najvišje vrhove Grenlandije, Patagonije, popotovanja na Arktiki, Severnem tečaju in v Sibiriji. Odprava na Grenlandijo je bila tudi prva alpinistična odprava AO Domžale. Klemenc je bil njen vodja. »Po odpravi na Everest sem začel razmišljati o samostojni domžalski odpravi. Priključili so se še Mengšani. Na Grenlandiji smo plezali po gorah, kjer ni plezal še nihče. V treh tednih smo kot prvi stopili na 25 vrhov in preplezali 80 prvenstvenih smeri, ki smo jih poimenovali tudi po Mengšu, Domžalah, Jugoslaviji. Bazni tabor smo imeli na 2200 metrov, med samimi gorami. Še vedno se te odprave spominjam kot ene izmed najlepših, in to kljub temu da je čisto malo manjkalo, da bi bil konec tragičen. Ko smo želeli oditi, ni bilo helikopterja, čakati smo ga morali devet dni, takrat smo začeli varčevati s hrano. Jedli smo enkrat na dan, ob dvanajsti uri. Nismo vedeli, kaj se dogaja, in bili smo zelo lačni. Ta izkušnja me je naučila, da ne smem nikoli obupati in da moram vedno imeti tudi rezervno hrano,« je Klemenc odpisal prvo odpravo AO Domžale. Fotografirati je resno začel, ko je nehal s težkimi vzponi, kar je bilo okoli leta 1985. »Začel sem hoditi bolj počasi in z drugimi očmi. Naravo sem takrat začel dojemati na drugi način. Zdaj imam pa še več časa in hodim po svetu samo zato, da fotografiram,« je alpinist dodal nekaj spominov na svoje fotografske začetke.
Tomo Vurnik je profesor na Oddelku za primerjano književnost in je bolj zapisan besedi kot fotograf Klemenc. Letos je skupaj z Iztokom Tomazinom izdal osebno knjigo Naveza: »Bil sem presenečen, da sem napisal to knjigo, se mi nikoli ni zdelo nujno, da svoja osebna doživetja delim z drugimi. Veliko raje sem bral o velikih pustolovščinah drugih. Potem pa je Tomazinu, s katerim sva prijatelja že 40 let, prišlo na misel, da bi skupaj napisala knjigo. Nagovarjal me je deset let.«
Vurnik je že leta 1991 napisal esej z naslovom Religiozna razsežnost alpinizma ali sodobno iskanje grala, v katerem piše o globokem hrepenenju po gorah in o polnem doživljanju življenja. Napisal je tudi knjigo o Klementu Jugu, ki je bil zelo pomemben za zgodovino slovenskega alpinizma.
Po pogovoru so odprli fotografsko razstavo, ki je razdeljena na dva dela. V knjižnici so prikazani glavni mejniki odseka, v dvorani pa razstavljene fotografije, ki prikazujejo današnje življenje alpinističnega odseka.









