Na začetku tega tedna je odjeknila novica, da se zaradi finančnih težav, umika vlagateljev in nezmožnosti nadaljevanja tekmovanja poslavlja Nogometni klub Domžale. Za navijače to pomeni veliko več kot konec ene sezone – pomeni tišino na stadionu in izgubo kluba, s katerim so se mnogi poistovetili desetletja.
NK Domžale niso bile le lokalni prvoligaš, temveč klub z vidnimi uspehi: dvakratni državni prvak, osvajalec pokalnega naslova in redni udeleženec evropskih kvalifikacij. Pomemben del identitete kluba je bila tudi mladinska šola, ki je bila nekaj časa po merilih NZS prepoznana kot najboljša v državi.
Posebno poglavje so pisali domžalski Ravbarji, organizirana navijaška skupina, ki je s tribun dolga leta soustvarjala vzdušje in klubsko identiteto. Z odhodom kluba se tako zapira tudi poglavje organiziranega navijanja, ki je mestu dajalo poseben utrip.
»Ta klub je pomenil vse – meni in moji družini«
Kristina Bolarič se kluba spominja kot pomembnega dela svojega življenja. »Ta nogometni klub je meni pomenil vse, v bistvu celi moji družini. Vsi smo bili vpeti v domače in gostujoče tekme. Moj pokojni oče Miljenko Bolarić – Miki je bil vodja navijaške skupine Ravbarji. Vsi so ga poznali kot tistega Ravbarja, ki je na vsaki tekmi tolkel po bobnu,« pripoveduje.
Že v osnovni šoli je po tekmah pogosto ostala brez glasu. »Konci tedna so bili rezervirani za nogomet. Ravbarji so mi bili kot druga družina – brez rivalstva, samo pozitivno vzdušje in zdrav tekmovalni duh.«
Pred približno petnajstimi leti se je tudi sama zaposlila v klubu kot hostesa. »Bila sem neizmerno ponosna, da sem tudi uradno del te pripadnosti. Menjavala sem izmene v takratni službi, da sem lahko bila na tekmah, delala v navijaškem shopu, pri prodaji kart, v VIP prostoru, pri akreditacijah. Za ta klub mi nikoli ni bilo nič težko.« Leta 2022 je njen oče po hudi bolezni umrl. »Na pogrebu so bili tudi Ravbarji in predstavnica kluba. Ta gesta mi bo za vedno ostala v spominu – dokaz, kakšen pečat je oče pustil v klubu.«
»Nisem tukaj, da bi kazala s prstom, kdo in zakaj, vem pa, da je velika izguba za slovenski šport, da klub, s katerim sem odraščala, ne obstaja več. Sama še vedno s ponosom delam v nogometu, v Nogometnem klubu Bravo, kjer so me sprejeli s pozitivno energijo in velikim srcem. Vem pa tudi, da je bil oče ponosen name, ker sem šla po njegovih stopinjah,« zaključi svojo pripoved.
»Klub je bil del mojega življenja«
Svoje spomine je delil tudi Jože Bregar, eden od soustanoviteljev Ravbarjev. »V tem klubu sem odraščal. Kot šestleten fantič sem prvič prestopil prag. V tem klubu sem treniral nogomet do konca mladincev, potem pa še nekaj časa igral po okoliških klubih,« začne svojo zgodbo.
Navijaštvo je prišlo kmalu zatem – kot naravno nadaljevanje pripadnosti, ki jo je čutil do kluba. »Leta 1998 smo se zbrali peščica fantov pri gostilni Adam Ravbar in ustanovili navijaško skupino, ki smo jo poimenovali Ravbarji. Na začetku nas je bilo ogromno, res ogromno,« se spominja.
A z leti so se razmere spreminjale. Po njegovih besedah Ravbarji niso bili vsem po volji, zato se je število navijačev skozi obdobja zmanjševalo. »Bili smo nekomu trn v peti – občini, klubu. Tu je bilo veliko povezav, zato se je število navijačev sčasoma zmanjševalo,« doda.
Ključni prelom je nastopil, ko je prišlo do spora med navijači in vodstvom kluba. »Nekje deset ali več let nazaj je prišlo do spora in navijači so se umaknili. Šli so samo še na košarko v Domžalah – hodili so in še hodijo,« pripoveduje ter nakaže, kako se je del domžalske navijaške kulture sčasoma preselil drugam.
Ob tem se spominja še enega obdobja, ki je zaznamovalo tribune. »Leta 2006 je mladina hotela svojo navijaško skupino. Tudi to smo ustanovili – Ultras Domžale A.C.A.B. Ta je hodila samo na nogometne tekme, vendar je bilo veliko ‘naštimancij’ in tudi kazni za navijanje. Mladina je doživela marsikaj – od priprtij do vsega –, a nismo bili zločinci. Bili smo dobri ljudje in patrioti,« poudari.
Jože Bregar je bil pri obeh skupinah soustanovitelj in v različnih obdobjih tudi vodja ali namestnik vodje, klub pa zanj ni bil le navijaška zgodba. »Poleg navijaštva sem opravljal tudi veliko drugih stvari. Urejal sem igrišča, bil redar … skratka, delal sem skoraj vse, kar je bilo mogoče, od A do Ž. Klub je bil del mojega življenja,« zaključi.
»Bili smo družina«
Elvira Rošić Ključanin, dolgoletna vodja hostes in sodelavka pri prodaji vstopnic, ob slovesu kluba poudarja predvsem človeško in skupnostno razsežnost zgodbe NK Domžale.
Kot pravi, je bila zanjo pripadnost klubu življenjska izkušnja. »Neizmerno sem ponosna, da sem imela čast kar 27 let biti del NK Domžale. Ponosna in hvaležna sem za vsak trenutek, ko smo prispevali svoj delež k pisanju lepih zgodb, ki danes živijo kot neprecenljivi spomini. To so bila leta, ko smo srečno in ponosno nosili klubske barve – ne le na tekmah, ampak tudi sicer. Klub smo živeli.«
Ob tem poudarja, da je bila moč Domžal vedno v ljudeh. »Med seboj smo se spoštovali, bili lojalni, pripadni in povezani. Gradili smo močno skupnost in delovali kot velika družina. Vsak je prispeval, kolikor je lahko, in nihče ni spraševal, kaj bo dobil v zameno.«
Kot pravi, bodo spomini ostali. »Lepi spomini bodo z mano za vedno. Tega mi ne more vzeti nihče. Zgodba NK Domžale se morda končuje, toda vse, kar smo živeli in ustvarili, ostaja.«
Ko se ugasnejo reflektorji in se stadion izprazni, ne izginejo zgodbe. Ostanejo ljudje, ki so klub živeli – na igrišču, na tribunah in v ozadju. Ostanejo spomini na vikende, glasove, bobne, rumene drese in občutek pripadnosti, ki se ga ne da izmeriti z rezultati ali lestvicami. NK Domžale niso bile samo nogometni klub, bile so del vsakdana, del mesta in del številnih življenj. In prav zato to slovo boli. Ne zato, ker ni več tekem, temveč zato, ker se zapira zgodba, ki je mnogim pomenila dom.
