»Jane’ s Walk sprehodi izvirajo iz Kanade, začeli so leta 2007 po smrti Jane Jackobs, ki je bila pobudnica spodbujanja ljudi, da se sprehajajo po svojem mestu, o njem kritično razmišljajo ter vsakodnevne opravke opravljajo peš in ob tem opazujejo, kaj se v mestu dogaja. V Slamnikarskem muzeju smo take sprehode že izvajali pred nekaj leti, letos pa smo se odločili, da se ponovno priključimo tej iniciativi – da občani spoznajo svoje mesto, da se po njem sprehodijo in ga ne doživljajo le iz avtomobila, ampak tudi peš,« je udeležencem sprehoda med nekdanjimi slamnikarskimi tovarnami v Domžalah, ki je potekal v okviru iniciative Jane’s Walk, povedala Ivana Potočnik, ki je sprehod tudi vodila.
V četrtkovem sprehodu se je pisana druščina iz Domžal in okoliških krajev sprehodila mimo nekdanjih tovarn in zvedela veliko informacij o obrti, ki je oblikovala mesto. Med 13 postajami je bilo tudi ravno prav časa za klepet in obujanje spominov tistih, ki v tem mestu živijo že od nekdaj.
Začetna točka sprehoda je bila pri Slamnikarskem muzeju, ki domuje v Godbenem domu, ki je bil slovesno odprt leta 1929 in je bil prvi take vrste dom na ozemlju takratne Jugoslavije. V njem še danes domuje Godba Domžale. Od leta 2012 v muzeju lahko spoznate več kot 300 let slamnikarske tradicije. V njem so predstavljeni značilni domžalski slamniki, orodja, s katerimi so jih izdelovali, postopki izdelave ter zgodbe, povezane s slamnikarsko preteklostjo.
Druga postaja je bila stavba, kjer danes domujeta Občina Domžale in Upravna enota Domžale. Tu je bila leta 1874 sredi polj zgrajena t. i. Nova fabrika – prva tirolska slamnikarska tovarna, saj so tirolski slamnikarji pred tem za proizvodnjo uporabljali predvsem kmečke hiše. Novo tovarno so zgradili Pavel Mellitzer, Andrej Kleinlercher in Simon Blasnig . Proizvodnja se je ustavila leta 1927.
Na Kolodvorski 6 je stala ena najuspešnejših domačih tovarn, in sicer Ravnikarjeva tovarna. Leta 1893 sta jo ustanovila Frančiška in Andrej Maček. Po njuni smrti je podjetje prevzel Frančiškin oče, podjetnik Andrej Jančigaj, ki je imel tudi tovarno na Krakovski ulici. Za njim je tovarno prevzel Matija Ravnikar, ki je zgradil novo poslopje in proizvodnjo nadaljeval do leta 1958. Danes na tem mestu stoji parkirišče, nova stavba pa še vedno obstaja.
Na mestu nekdanje Kurzthalerjeve tovarne je danes neasfaltirano parkirišče pri Supermarketu Tuš. Bratje Kurzthaler so kupili Pavlijevo gostilno v Zgornjih Domžalah, zgradili hišo in postavili tovarniške objekte. Največji razcvet je tovarna doživela med letoma 1909 in 1910, ko so zgradili elektrarno na parni pogon. Podjetje je delovalo do leta 1931, ko so se zaradi nižanja stroškov tirolske tovarne v Domžalah združile v podjetje Tovarna klobukov in slamnikov Ladstätter, Kurzthaler, Oberwalder, Stemberger, ki je nehala delovati dve leti kasneje. Danes stoji le stanovanjska vila na drugi strani ulice.
Povževa slamnikarska tovarna, ki je stala na današnji Slamnikarski ulici 14, govori zgodbo, kako so tirolski krošnjarji s poroko dobili denar za zagon slamnikarske proizvodnje. Jožef Oberwalder se je poročil z Marijo Hribar, ki je podedovala Povževo kmetijo. Leta 1882 je bila tam ustanovljena tovarna Bratje Oberwalder. Imela je poslovno stavbo tudi na Dunaju, vrhunec pa je doživela do leta 1907. Delovala je do leta 1932. Celoten kompleks tovarne še danes stoji.
Uspešno slamnikarsko zgodbo je spisal tudi Jakob Oberwalder, ki pa z zgoraj omenjenimi brati ni bil v sorodu. »Raziskovanje zgodovine je zapleteno. Imeli so iste primike, nato pa sinovi še ista imena, in včasih je zelo težko vedeti, kdo je kdo. Leta 1866 so Jakob Oberwlader, sinovi Petra Ladstätterja in še nekateri drugi kupili Ferbarjevo hišo. Leta 1870 je Oberwalder kupil še eno domačijo in jo preuredil v tovarno slamnikov. Zgradil je upravno in stanovanjsko stavbo ter sodobno industrijsko poslopje, ki je bilo zelo moderno. Imelo je velika okna in bilo brez notranjih sten, zato so bile hale velike in svetle,« je razložila vodička. Višek je tovarna dosegla tik pred prvo svetovno vojno, nato pa je proizvodnja zaradi družbenoekonomskih sprememb in dejstva, da pokrivala niso bila več obvezna, začela upadati. Leta 1936, tri leta po prenehanju proizvodnje, je bilo ustanovljeno slovensko podjetje Univerzale – tovarna klobukov in slamnikov. S prenehanjem delovanja tovarne leta 2003 se je v Domžalah zaključila industrijska izdelava slamnikov. Stavbe podjetja Univerzale še vedno stojijo.
Največja slamnikarska tovarna v Domžalah je bila Ladstätterjeva tovarna, ki je bila na začetku Slamnikarske ulice. Nastala je že na mestu prej omenjene Febarjeve hiše. Danes o njeni nekdanji slavi ni več sledu – nanjo spominja le še poimenovanje soseske Krizant. Tovarna je imela podružnice v številnih evropskih mestih in je bila celo dvorni dobavitelj. Vodil jo je Chrysant Ladstätter. Vsako sezono so v podružnice po Evropi odhajale domžalske slamnikarice, kar je potrjevalo gospodarsko moč in uspeh podjetja. Višek svojega gospodarskega uspeha je družba dosegla pred prvo svetovno vojni. Leta 1931 so tudi oni postali del podjetja Tovarna klobukov in slamnikov Ladstätter, Kurzthaler, Oberwalder, Stemberger. V poslopju nekdanje tovarne so pred nekaj desetletji izvajali usnjarsko dejavnost, danes pa od nekdanje velikanke stoji le še dimnik ob Mercator centru.
Sudetski Nemci so v Domžalah prav tako razvijali slamnikarsko dejavnost. Družina Harack je imela tovarno na začetku Karantanske in Savske ceste, dokler je niso leta 1890 prodali Petru Ladstätterju. Ta jo je preuredil v stanovanja za delavce.
Na sprehodu je bil čas za ogled tudi dveh tovarn, ki sta bili v Stobu. Na Ljubljanski cesti 36 je nekoč stala Cerarjeva tovarna slamnikov in klobukov, imenovana tudi pri Logarjev. Vodil jo je Franc Cerar, pomemben domžalski slamnikar in župan. Po prodaji tovarne je tu deloval dobrodelni dom, danes pa v stavbi domujejo dobrodelne organizacije.
Nekaj korakov stran je stala Koširjeva delavnica. Karl Košir, nekdanji delavec pri Cerarju in njegov zet, je po dražbi tovarniške opreme odprl lastno obrt. Njegova delavnica je uspešno delovala dvajset let – do leta 1950. Slamnike so prodajali sami, obiskovali pa so jih trgovci in krošnjarji.
Na sprehodu so navdušeni udeleženci spoznavali bogato slamnikarsko dediščino Domžal. Sprehod bodo organizatorji ponovili ob Slamnikarskem sejmu v začetku junija, jeseni pa sledijo nove delavnice pletenja slamnikov ter novi sprehodi.
