Minulo leto je minilo tudi v znamenju obujanja spominov na zimske olimpijske igre v Sarajevu 1984. Kamniški biatlon je bil takrat v slovenskem vrhu, zato nastop Andreja Laniška pod petimi krogi ni bil presenečenje, prav tako ne smučarske tekačice Tatjane Smolnikar, ki je imela celo to čast, da je nastopila s številko ena, kar je bila sicer prej ovira kot prednost.
»Lani smo bili ob 40-letnici iger spet v Sarajevu, kar sami smo se organizirali in sredi junija odšli tja na tridnevni izlet. Nekdanji tekači in biatlonci, pa tudi tisti, ki so takrat pomagali pri urejanju prog in pripravi olimpijskih tekmovanj. Zelo prijetno druženje, Tomo Lopatić nas je sprejel, celemu avtobusu je častil večerjo. Bosanski biatlonec, ki se je po nacionalnem ključu uvrstil v jugoslovansko reprezentanco in smo bili zato v štafeti zadnji,« se spominja Lanišek, ki je na olimpijskih igrah leta 1984 tekmoval še v sprintu in na 20 kilometrov. Na daljši preizkušnji je zgrešil šest strelov (od tega štiri pri prvem streljanju stoje), kar pomeni šest minut pribitka, tako da višje od 41. mesta ni mogel poseči. Če bi zadel vse tarče, bi bil morda lahko med 15. Svoje je naredila tudi psiha, na tako pomembnem tekmovanju je roka zadrhtela. Še danes vsakomur, ki ne razume pritiska olimpijskih iger, reče: »Postavi se tja in poskusi zadeti vseh 20 strelov, ko ti srce bije na polno!«
Zaradi gneče skoraj zamudil odprtje iger
Tekači in biatlonci so bili precej oddaljeni od olimpijskega vrveža, svoje bivališče so imeli na Igmanu. »Kulisa je bila imenitna, saj je tik pred začetkom iger zapadlo en meter snega. Ker so gradili do zadnjega, je sneg lepo pokril vse nedokončane objekte. Proge so bile kljub novozapadlemu snegu vrhunsko pripravljene, za to je poskrbel vodja prog Janez Pavšič, ki je še danes pri svojih 97 letih izjemno čil gospod. Biatlon je bil sicer v Sloveniji oziroma Jugoslaviji takrat še v povojih, na tekmovališčih je bilo bolj malo gledalcev. Svoje je naredilo tudi slabo vreme, tako da posebnega zanimanja gledalcev ni bilo. Poleg tega so bili v središču pozornosti alpski smučarji s Križajem, Strelom in Frankom, ki je osvojil srebrno medaljo v veleslalomu in se tako na najlepši način poklonil organizatorjem.« Jure Franko je, mimogrede, na odprtju iger nosil slovensko zastavo, kar pa bi Lanišek skorajda zamudil. »Ni veliko manjkalo, pa bi prepozno prišli na odprtje. Na cestah so bili zastoji, šele s pomočjo policijskega spremstva smo se uspeli pravočasno prebiti do stadiona Koševo.«
Spomini na nepremagljiva leta kamniške štafete
V Sarajevu je Andrej nastopal pri 26 letih, kar so za biatlon mlada leta, a takrat je bilo mišljenje drugačno. Tedanji direktor nordijskih reprezentanc Lojze Gorjanc mu je celo očital, da je veteran in da bi morali prostor v ekipi dobiti mlajši. Toda Lanišek je bil predober, da bi ga kar prečrtali. »Nastop sem si dokončno prislužil z naslovom državnega prvaka na Zlatiboru, Kamničani pa smo tudi s štafeto osvojili zlato medaljo. Kamniški klub je bil takrat v slovenskem vrhu, že dve leti prej smo bili državni prvaki v štafeti, ko je državno prvenstvo gostil Kamnik. V ekipi sta bila še Milan Sedušak in Zvone Kemperl, medtem ko je Janez Vodišek pomagal pri organizaciji prvenstva, čez nekaj dni pa je bil že vodja jugoslovanske ekipe, ki je odšla na tekme v Italiji,« se naš sogovornik spominja še ene legende kamniškega biatlona. Mimogrede, Vodišku, ki velja za očeta slovenskega biatlona, bodo v kratkem podelili Bloudkovo priznanje.
V službi odobrili izreden dopust
Danes, ko je šport postal izjemno konkurenčen in zahteva popolno predanost in profesionalizem na vseh področjih, si težko predstavljamo, da so imeli v 80. letih tekmovalci redne službe in so morali biti najprej osem ur na delovnem mestu, preden so lahko razmišljali o treningu. Andrej Lanišek si je pred Sarajevom 1984 vendarle izboril izredni dopust. »Seveda sem bil amaterski športnik, saj sem hodil v redno službo. Zavarovalnica Triglav, kjer sem bil vsa leta zaposlen, mi je omogočila odlične priprave na vrhunec moje kariere, saj sem dobil pol leta plačanega dopusta. Tako sem se lahko vsaj približno kosal s konkurenco, z Rusi, Nemci, Bolgari … Vsem tem tekmovalcem je država omogočila zaposlitev v vojski ali policiji, kar je v Sloveniji šele pozneje postala praksa.« Kamniški biatlonci so v tistem obdobju streljali na strelišču pri nekdanji skakalnici, tekaške proge pa so uredili v Mekinjah. Že takrat so poznali tudi poletni trening na rolkah, večinoma so trenirali v Tunjicah in okolici.
Veliko veselje ob medalji Jureta Franka
Tunjice so gostile tudi prej omenjeno državno prvenstvo v biatlonu 1982. Zime so bile še radodarne s snegom, čeprav, kot se spominja Lanišek, je bilo treba zaradi februarskega termina državnega prvenstva, ko ima sonce že svojo moč, na proge v Tunjicah dodatno metati sneg. Teh težav v Sarajevu seveda ni bilo. V neprehodnih gozdovih na Igmanu so uredili idilične tekaške steze, na 1500 metrov visoki planoti so zgradili tudi šestnadstropni hotel Igman, ki je predstavljal osrčje gorske olimpijske vasi. V njej so se družili tekači in biatlonci, tekmovalno napetost pa so razblinili tudi koncerti znanih glasbenikov. Med drugim jim je prepeval tudi Daniel Popović, ki je bil takrat eden najbolj vročih jugoslovanskih glasbenikov, potem ko je leto prej na Evroviziji zasedel 4. mesto s skladbo Džuli, ki se konča z besedami: »Upal sem, da bodo te sanje trajale še dolgo.« Podobno je bilo tudi z olimpijci v Sarajevu. Pristnega vzdušja, ki je vladalo na Igmanu, se dobro spominja tudi Tatjana Smolnikar, še posebej nepozabnega 14. februarja. »Tekmovalci iz vseh držav smo se zbirali v skupnem prostoru in si na velikem ekranu ogledali preostale olimpijske boje. Močno smo se veselili 2. mesta Jureta Franka, vsi smo mu to privoščili, to je bila tudi prva medalja na zimskih igrah za nekdanjo državo. Enega od vrhuncev olimpijskih iger smo proslavili v tej dnevni sobi.«

Zaradi tekme na 5 kilometrov izpustila odprtje iger
Odlično kamniško tekačico je olimpijski krst, preizkušnja na pet kilometrov, čakal že dan po odprtju iger. »Zaradi tega tudi nismo šle na odprtje, saj smo želele še trenirati, ne pa izgubljati energije na odprtju. Ko zdaj gledam nazaj, mi je kar malo žal, da me ni bilo na stadionu Koševo, vzdušje je bilo res vrhunsko.« Na tekmi ji je žreb namenil številko ena, kar zaradi vremena ni bilo dobrodošlo. Smučina je bila namreč ob novozapadlem snegu počasnejša. Osvojila je 45. mesto. Na 14. zimskih olimpijskih igrah je nastopila še na 10 kilometrov (tudi 45. mesto) in v štafeti (10.). »Proge so bile na Igmanu zahtevne, veliko je bilo vzponov in spustov. S svojimi nastopi sem bila zadovoljna, to je bilo poplačilo za ves trud, vse treninge na Črnivcu in Veliki planini, hkrati pa tudi zahvala mojemu klubskemu trenerju Petru Lanišku. Postavil me je na smuči, bil je moj angel varuh. Zelo sva bila povezana, vedno me je podpiral, me vozil na priprave in bil ponosen, da se mi je uspelo uvrstiti v reprezentanco za olimpijske igre. Bilo nas je sedem deklet, zelo smo bile izenačene, v Sarajevo je potovala le četverica, na srečo pa sem bila na izbirnih tekmah med najboljšimi.«
Imate še doma Vučka?
Jubilejno leto je slovenski šport proslavil nadvse slavnostno, med drugim so v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani s pomočjo zbiralca Tomaža Alaufa (poskrbel je za široko paleto spominkov, predvsem maskot Vučko) pripravili razstavo Srebrne igre 1984. Ob odprtju razstave se je gnetlo povabljenih gostov, med njimi je bila tudi Tatjana Smolnikar. »Velika večina takratnih olimpijcev je prišla na odprtje, enkrat pa smo se posebej dobili le tekači in biatlonci. Spomini so že malce zbledeli, a vsak je privlekel še kakšno zgodbo na plan in večer je bil zelo nasmejan. Predvsem tekačice smo ostale povezane, morda se ne družimo toliko kot včasih, se pa redno pokličemo po telefonu.« Na odprtju razstave je bila predvsem hokejska reprezentanca dobro zastopana in ob tem velja omeniti, da je bil član jugoslovanske izbrane vrste tudi Blaž Lomovšek, ki zadnjih dvanajst let živi v Kamniku.
M. O.