Ana Jagodic z umetniškim imenom Ana à Deux je 30-letna slikarka in vizualna umetnica, ki ustvarja v ateljeju pri Domžalah. Pred kratkim se je v domačem kraju v Galeriji Domžale zaključila njena prva samostojna razstava z naslovom Pod prvo črto. Javnost si je lahko od blizu ogledala dela, ki so nastala večinoma v času njenega šolanja, nekaj tudi kasneje.
Odziv na razstavo, ki si jo je v treh tednih ogledalo precej ljudi, je bil zelo pozitiven. Akademski kipar in umetniški vodja galerije Jurij Smole je ob odprtju razstave dejal: »Njena dela nas senzibilizirajo na tak način, da z obiska njene razstave ne pridemo več isti, kot smo prišli.« Prav to, pravi Ana Jagodic, je tudi dobrodošel odziv in potrditev za umetnikovo ustvarjanje. Nadaljuje, da je njena najbolj iskrena oblika komunikacija s publiko vizualne narave, ustne zgolj zaradi nujnosti. Meni, da se v času družbenih omrežij pretirano pozornost namenja umetnikovemu stilu življenja (lifestyle) kot pa dejanski kakovosti njegove ustvarjalne produkcije. Pogosto pa tudi naletimo na umetniška dela, katerih zgodbe upravičujejo pomanjkljivosti formalne obravnave.
Med razstavljenimi slikami in objekti smo si lahko ogledali dve izstopajoče veliki umetnini – ena je okrašena z rdeče pobarvanimi ženskimi nohti, druga pa z vekami in trepalnicami. Okrasiti sliko kot okrasiti človeka? »Gre za eksperiment, ki ga zanima, kakšno obliko dobi slikarstvo v dobi novih medijev, da sliki še vedno rečemo slika, čeprav tam ni zaznati sledu poteze čopiča,« pravi Ana Jagodic. Za diptih Razpoloženjska nihanja (2015) je umetnica uporabila digitalno obdelavo fotografije, tehniko kolažiranja in posodila svoj obraz za model, ki mu je z ličenjem aplicirala različne videze (v ang. looks).
Na ogled je bilo tudi okroglo delo, okrašeno s ptičjim perjem. To je nastalo na eni izmed predhodnih razstav s pomočjo interakcije z gledalci. Ti so bili pozvani, naj s skalpelom razrežejo blazino, polnjeno z gosjim perjem v obliki kril, na katero so bila v imitaciji perja prišite zip vrečke, polnjene z belim lakom.
Nekaj slik je bilo abstraktnih, med njimi ena za umetnico prav posebna, ki bi jo težko dala od sebe. »Ta slika je bila narejena v dveh dneh, zato je tako posebna. Redko se umetniku zgodi, da v zanosu dela povsem brez napora ustvari nekaj tako dobrega. To je neponovljivo,« pravi Ana Jagodic in doda, da realizem lahko ponavlja v nedogled (»gre za tehniko«), medtem pa pri abstraktnih delih veljajo drugačne zakonitosti. Sama za svoj umetniški obstoj potrebuje oboje.
V otroštvu povečini samo risala
Če bi morali otroštvo Ane Jagodic opisati z dvema besedama, bi bile to verjetno barvice in papir. »Ne vem, če sem sploh počela še kaj drugega,« pravi umetnica, ki izhaja iz obrtniške, rokodelske družine. Pričakovano je bilo, da bo izobraževanje po osnovni šoli nadaljevala v tej smeri. Po zaključku Srednje oblikovne šole ni uspela narediti sprejemnih izpitov na Akademiji za likovno umetnost, zato je odšla študirat na Akademijo za vizualne umetnosti (AVA). Naslednje leto je še enkrat poskusila s sprejemnimi izpiti. Tokrat ji je uspelo, a je bila pred njo težka odločitev. Kje nadaljevati študij? Željna znanja se je odločila, da na obeh akademijah. Takrat je bila prvi tak primer, ki je odprl vrata ostalim na tej poti.
Njena umetnost se je skozi leta izobraževanja spreminjala in razvijala. Trenutno, pravi, je v fazi, ko nastajajo dela, ki se ukvarjajo sama s sabo: »Ne želim se obremenjevati s tem, ali bo delo zadovoljilo kriterije neke institucije. Odmikam se od vseh zunanjih kriterijev. Za to je gotovo potrebna predhodna potrditev in uvid, da je ta potrditev precej subjektivna, da ima vsak svojo idejo, kaj je kakovostno in kaj ne.« Pravi, da navdih in ideje za ustvarjanje pridejo sami od sebe, manj ko se trudi, več navdiha dobi: »To je tudi zanimiv paradoks. Bolj, ko hočem izsiliti idejo, slabše je. Včasih intuitivno veš, kako začeti sliko, npr. s katero barvo, čeprav je ideja o motivu popolnoma nejasna.« Od kod jih tovrsten navdih, ni povsem jasno, a mu sledi, ker se želi presenetiti.
Njen delovni proces obsega več slik hkrati. Trenutno ima v delu štiri umetnine. »Ponavadi je tako, da ko dobim idejo, zelo hitro začnem z realizacijo, sicer začetna motivacija izhlapi, ideja pa ostane v miselnem osnutku. En tak zanos se je zgodil to jesen. Prvi del je končan, zdaj pa počiva in ne vem, kaj naj z njo. (smeh) Mora dozoreti.« Dela tudi po naročilu, večinoma realizem, le mladi se odločajo za bolj abstraktna dela, a mnogo raje po navdihu.
Kaj pa takrat, ko navdiha ni in ni? »Ustvarjalni proces je amplituda. V procesu padca se ponavadi sprašujem o smislu tega, kar delam in zakaj to počnem. Zapravljaš svoj denar, prosiš podjetja za materialne donacije, da podpiraš svojo umetnost. Nekaj absurda je v tem, da na eni strani dobiš pozitivne kritike in aplavz publike, na drugi strani pridejo trenutki, ko zbiraš za bencin. A če ne ustvarjam, se brezno le poglablja. To enostavno potrebujem,« pravi Ana Jagodic, ki je sama našla vzdržno rešitev. V eni izmed trgovin se je zaposlila za polovični delovni čas, kar ji finančno omogoča, da lahko preživi, in časovno, da lahko ustvarja. Pravi, da v tujini mladi umetniki niso kaj dosti na boljšem, vsepovsod se je treba boriti. A neizogibno je – če bi še tako rada ostala in živela v zanjo čudoviti Sloveniji, kjer jo navdušujejo predvsem gore – da bo morala v prihodnosti svoja dela bolj intenzivno predstavljati v tujini. Trenutno jih je nekaj na ogled v kanadskem Vancouvru.
Ker umetnost pri nas ni vrednota per se, se tudi umetniška dela relativno slabo prodajajo. »Po večini so ljudje zadovoljni s tem, da imajo nekaj na steni, ni toliko pomembno, kaj to je. Mislim, da bodo ljudje, ki do umetnosti čutijo afiniteto, vanjo tudi investirali, bodisi z udeleževanjem razstav ali nakupom umetniških del, preostali pa bodo sledili komercialnim trendom,« pravi Ana Jagodic. Doda, da je umetnost navsezadnje odkrivanje samega sebe, kar velja za gledalca in umetnika. Z njenimi besedami: »Gre za spoznavanje makro in mikro kozmosa človeške eksistence. Podobe, bodisi reklamne ali pa te, ki nas nagovarjajo z umetniških del, govorijo svoj jezik, ki nagovarja našo duševnost. Od našega znanja pa je odvisno, ali se nanje odzivamo z zavedanjem o njihovem vplivu ali pa smo zgolj pasivni sprejemniki.«
Špela Šimenc
