V tujini popotnika navduši vsaka podrobnost, domači kraj pa mu je pogosto tuj. A raziskovanje sveta se začne na domačem pragu. Eden tistih, ki domači Kamnik in njegovo okolico pozna kot lasten žep, je Ludvik Travnik.
»Kamnik je edinstven prostor, kjer se prepleta tisočero zgodb. To je dediščina, ki jo je vredno ohranjati in pripovedovati naprej,« pravi Travnik, upokojeni zdravnik specialist ortopedske kirurgije, danes pa turistični vodnik, ki obiskovalcem v Kamniku ne predstavlja le golih dejstev, temveč domači kraj zavije v privlačne zgodbe o njegovi zgodovini, ljudeh in dogodkih.
Vodenje kot del družinske tradicije
Ljubezen do vodenja je pri Travniku zasidrana v družinski tradiciji. »Tudi moj oče je bil turistični vodnik in kot študent sem mu občasno pomagal pri vodenjih,« pove Travnik, ki je že leta 2012 opravil izpit za turističnega vodnika. »Po upokojitvi imam več časa in se z veseljem posvečam temu delu,« pravi. Med razlogi, da se je odločil za turistično vodenje, ga navdušuje predvsem dejstvo, da se je treba pri tem delu ves čas dodatno izobraževati, raziskovati in nadgrajevati svoje znanje. Zgodovina ga je sicer zanimala že v času, ko je bil zaposlen na Ortopedski kliniki UKC Ljubljana, saj je že dolgo let član Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije.
Kot turistični vodnik v Kamniku deluje pod okriljem TIC Kamnik. »Kadar je potreba, me pokličejo, veliko vodenj pa imam tudi preko lastnih povezav,« razloži Travnik, ki vodi tematske oglede po Kamniku in okolici: od srednjeveškega Kamnika in Plečnikove dediščine do zgodb iz časov obeh svetovnih vojn, Arboretuma Volčji Potok in kamniških žal. »Ob grobovih ljudi, ki so v Kamniku in okolici pustili pomemben pečat, je zgodovina še toliko bolj živa,« meni Travnik, ki v vodenje vključi vse čute. Tako recimo ob grobu velike operne pevke Kamničanke Valerije Heybal udeležencem predvaja delček njene arije iz opere Jevgenij Onjegin.
Zgodba o ”slaniku iz kamniške trgovine”
Nekatere tematske poti so že ustaljene in zasnovane, druge je na podlagi literature zasnoval in oblikoval Travnik sam. »Vsaka pot je nova priložnost za srečanje z zgodovino ter ljudmi, ki so jo soustvarjali,« meni Travnik. Med številnimi zgodbami, ki jih rad pripoveduje, je posebej priljubljena tista o Maksimu Gaspariju: »Leta 1899 je neki mali vajenec v Murnikovi trgovini narisal podobo slanika, ki je bil po novem v ponudbi v trgovini. Risbo so postavili v izložbo trgovine, kjer jo je opazil gospod Sadnikar, ki je v fantu prepoznal talent in mu ponudil štipendijo za šolanje v umetni obrti. Vajenec je bil Maksim Gaspari.«
Zgodba o ”slaniku iz kamniške trgovine” turiste vedno navduši, dodaja Travnik, ki pripovedi niza eno za drugo – o latinskem poimenovanju Kamnika Litopolis, kar je pustilo sledi v botaniki, saj je ohranjeno v poimenovanju kamniške murke (Nigritella lithopolitanica), o kamniški Veroniki in njeni predhodnici Marjeti Antiohijski, o Malograjski kapeli, kjer najdemo tudi ostanke 91. Psalma, pa o razlogih, zakaj je eno od poimenovanj za vogelni kamen tudi opestnik. »Takšne zgodbe so najlepše – ko vidiš, da se ljudje ustavijo, poslušajo in začutijo zgodovino. Vodenje je kombinacija dejstev, zgodb in izpeljank. A tudi slednje, čeprav ne popolnoma resnične, so lahko veter, ki te potegne k nadaljnjemu raziskovanju,« meni Travnik, ki zgodb ne deli le z obiskovalci, ampak tudi s tremi vnuki, »včasih z veseljem poslušajo, drugič nekoliko manj, ampak za vsako hišo v Kamniku vedo, kaj je tam nekoč bilo. Tako se zgodovina prenaša naprej.«
Najraje vodi oglede za domače goste
Zgodbe pred obiskovalci ne oživijo le po Travnikovi zaslugi, temveč na svoja vodenja povabi tudi žive pričevalce novejše zgodovine. »Kamničan Franci Primožič se spominja, kako so 12. aprila 1941 Nemci vkorakali v Kamnik. Stal je pri pošti na vogalu in to videl na lastne oči. Druga pretresljiva zgodba je iz Trga talcev, kjer je Cene Griljc kot otrok videl obešene talce. Gre za travmatične spomine, ki pa jih je dragoceno slišati neposredno od ljudi, ki so jih doživeli. Ko jih povabim na vodene oglede, vedno z veseljem sodelujejo in obogatijo pripoved,« razloži Travnik. Tudi zato najraje vodi oglede za domačine in domače goste. »Domačini iz Kamnika radi povedo svoje zgodbe in informacije, iz katerih se tudi sam vedno kaj novega naučim. Čeprav vodim tudi tujce, mi je ljubše po mestu popeljati Slovence, ki jih zanimata zgodovina in dogajanje. Še posebej dragoceno je, kadar se vodeni ogledi spremenijo v pogovor – ko imajo obiskovalci že nekaj znanja in lahko s svojimi vprašanji ter dopolnitvami prispevajo k pogovoru. Takrat se oblikuje obojestranska korist: oni izvedo nekaj novega, jaz pa prav tako,« razlaga Travnik, ki sodeluje tudi v študijskem krožku Medobčinskega muzeja Kamnik, kjer člani skupaj odkrivajo nove podrobnosti o zanimivi lokalni zgodovini. »Prav zgodbe iz zgodovine Kamnika mi dajejo tisti poseben občutek, da lahko ljudem predstavim nekaj dragocenega in avtentičnega,« pravi Travnik, ki se še posebej veseli tudi prihajajoče častitljive obletnice. Leta 2029 bo Kamnik namreč praznoval 800-letnico, kar bo lepa priložnost za širšo predstavitev pestre kamniške zgodovine. Zgodovine s tisočero zgodbami in obrazi, ki jih obiskovalcem s strastjo razkriva Ludvik Travnik, neutrudni raziskovalec in pripovedovalec našega mesta.
