V Medobčinskem muzeju Kamnik hranijo največjo zbirko Thonetovega upognjenega pohištva na Slovenskem. Tokrat na občasni razstavi Čar in lepota upognjenega lesa – od Thoneta do danes na gradu Zaprice predstavljajo najdragocenejše primerke iz svoje zbirke ter redke eksponate iz zasebne zbirke Ilone in Jurija Riharja.
»Krivulja, ki je spremenila vse, bi morda lahko povzeli srž razstave,« je na odprtju dejal Marko Kumer iz Medobčinskega muzeja Kamnik. »Ko je Michael Thonet upognil svojo prvo letvico iz bukovega lesa, ni oblikoval le stola, oblikoval je prihodnost oblikovanja. Njegov sloviti stol št. 14 je več kot le predmet. Je kulturni artefakt, pionir industrijskega oblikovanja in živa lekcija o tem, kako se lahko preprostost, funkcionalnost in lepota združijo v nekaj večnega.«
Vendar razstava Čar in lepota upognjenega lesa – od Thoneta do danes v Medobčinskem muzeju Kamnik ne pripoveduje le zgodbe enega človeka, temveč razkriva bogato dediščino tovarn upognjenega pohištva na ozemlju nekdanje Avstro-Ogrske, s posebnim poudarkom na tovarni na Duplici pri Kamniku, ki je pomembno vplivala na razvoj lokalne industrije. Thonetova inovacija iz tridesetih let 19. stoletja – sposobnost upogniti masivni bukov les – je takrat pomenila revolucijo v svetu oblikovanja. »Na podlagi teh inovacij je postalo Thonetovo pohištvo izjemno priljubljeno po vsem svetu,« je pojasnila soavtorica razstave (skupaj z Jurijem Riharjem) in direktorica muzeja Zora Torkar. Tudi na Slovenskem so nastale številne tovarne upognjenega pohištva, med njimi tudi tovarna Ivana Bahovca na Duplici pri Kamniku, pozneje znana kot Remec & Co., po vojni pa industrija Stol Kamnik, ki je pohištvo izdelovala še desetletja.
»Thonetovo pohištvo, ki je bilo namenjeno predvsem za opremo javnih prostorov, hotelov, kavarn ter meščanskih stanovanj, pozneje pa tudi podeželskih domov, se v skoraj 170 letih ni bistveno spremenilo. Še vedno je elegantno in udobno,« je poudarila Torkar in pojasnila, da v Sloveniji danes ni več tovarne, ki bi izdelovala upognjeno pohištvo po tej metodi, medtem ko v tujini še ohranjajo to tradicijo.
Prav tovarna Stol Kamnik je bila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pobudnik in financer zbiranja in razstave Thonetovega pohištva, s čimer je kamniški muzej pridobil 62 predmetov. »Razstava, odprta leta 1969, je dolga desetletja ostala ena redkih stalnih postavitev ne le v Sloveniji, temveč tudi v širšem evropskem prostoru,« je dejala Torkar in povedala, da se je zbirka v kasnejših desetletjih postopoma dopolnjevala, tako da danes obsega približno 150 kosov. »Med njimi so tudi kalupi za krivljenje lesa, plošče, katalogi in drugi predmeti.«
Nova razstava poleg muzejskih kosov predstavlja še predmete iz zasebne zbirke Ilone in Jurija Riharja iz Škofje Loke, ki nista le zbiratelja, temveč velika ljubitelja pohištva iz upognjenega lesa. Predmete, ki so v slabem stanju, obnovita, popravita in ponovno sestavita. »Jurij Rihar zna plesti mreže iz ratana. To je eden od prepoznavnih elementov Thonetovega pohištva. Svoje znanje z veseljem prenaša na mlajše generacije. Pozimi bo v Kamniku potekal tudi tečaj pletenja mrež, da se ta spretnost ohrani in preizkusi v praksi,« je povedala Torkar.
Razstavo spremlja še katalog, v katerem je Zora Torkar zapisala podroben pregled zgodovine Thonetovega upognjenega pohištva in njegov razvoj na Slovenskem in Duplici. V njem je tudi prispevek Jurija Riharja o ljubezni do lesa in upognjenega pohištva, o ukrivljenem lesu pa piše arhitekt, oblikovalec in izdelovalec stolov Janez Suhadolc. Slednji je kot slavnostni govorec na odprtju razstave poudaril pomen sodelovanja muzejev in zasebnih zbirateljev pri ohranjanju izjemne dediščine in dodal: »Ni naključje, da prav Kamnik gosti razstavo o pohištvu iz upognjenega lesa, saj je bilo to mesto nekoč pomembno središče lesne industrije in izdelave tovrstnega pohištva.«
Nova razstava, ki bo odprta do konca prihodnjega leta, se poklanja tehničnim in oblikovalskim presežkom Thonetovega pohištva, ki je zaradi svoje preproste elegance in dostopnosti postalo večno in navdihuje še danes. Pa vendar ne gre le za poklon preteklosti, temveč tudi opomnik na bogato industrijsko dediščino mesta.
