Območno združenje Rdečega križa Domžale letos praznuje 80 let delovanja. Jubilej sovpada s 160-letnico Rdečega križa na Slovenskem, organizacija pa je ob tej priložnosti prejela tudi zlato priznanje Občine Domžale. Predsednik Brane Kosmač, ki je z Rdečim križem povezan že več kot 40 let, in sekretarka Majda Mernik, ki je svojo pot začela kot prostovoljka v srednji šoli, ob obletnici poudarjata, da so se razmere skozi desetletja močno spremenile. Socialne stiske so danes drugačne, več je osamljenosti, finančnih težav in psihosocialnih potreb, zato se mora tudi humanitarno delo nenehno prilagajati času.
Priznanje kot potrditev dela in spodbuda za naprej
Predsednik Brane Kosmač je z organizacijo povezan že več kot štiri desetletja. Svojo pot je začel kot sekretar, po upokojitvi pa danes že tretji mandat opravlja funkcijo predsednika. Priznanje ob jubileju vidi kot simboličen zaključek svoje dolgoletne poti in potrditev opravljenega dela. Majda Mernik , ki je postala sekretarka pred 12 leti, pa priznanje razume kot potrditev za nazaj in hkrati kot spodbudo za nadaljnje delo.
Delo se spreminja skupaj z družbo
Rdeči križ se je v zadnjih tridesetih letih močno spremenil. Kot poudarja Kosmač, se je organizacija prenovila skupaj z družbenimi in demokratičnimi spremembami, spremenili pa so se tudi ljudje in njihov način življenja. »Organizacija je postala bolj odprta, ljudje pa se danes pogosteje obračajo nanjo. Hkrati pa opozarjam na povečanje socialnih razlik – več je bogatih, a tudi več revnih, kar pomeni, da potreba po pomoči ostaja velika,« pojasnjuje.
Njihovo delo temelji na dveh ključnih področjih. Prvo so javna pooblastila, ki vključujejo organizacijo krvodajalskih akcij, izobraževanja iz prve pomoči ter ukrepanje ob naravnih nesrečah. Drugo pa je socialna dejavnost, ki zajema neposredno pomoč ljudem v stiski.
Krajevne organizacije so oči in ušesa na terenu
Območno združenje pokriva pet občin – Domžale, Lukovico, Mengeš, Moravče in Trzin – ter deluje prek 14 krajevnih organizacij (KORK). »Prav te so ključne, saj prostovoljci živijo na terenu in najbolje poznajo razmere. Neposreden stik z ljudmi omogoča hitrejše prepoznavanje stisk,« poudarja Majda Mernik. Ob tem dodaja: »Mi iz pisarne ne moremo vedeti vsega, kaj se dogaja. Zato je pomembno, da imamo dobre prostovoljce na terenu, ki vidijo razmere, potrkajo na vrata in prepoznajo, kdo potrebuje pomoč.« Pomembno je tudi, da imajo KORK-i svoje prostore, saj so tako bližje ljudem in lažje dostopni uporabnikom.
Od vojne na Balkanu do poplav leta 2023
Med največjimi izzivi v zgodovini organizacije Kosmač izpostavlja vojno na Balkanu, ko so se prvič soočili z množičnim prihodom beguncev. Takrat so morali v zelo kratkem času pripraviti tudi morebitno večjo nastanitev.
»Prišla je zahteva, da v Jaršah, na območju, kjer je danes industrijska cona, organiziramo šotorišče za tisoč oseb. Pripravili smo teren, postavili šotore, uredili sanitarije in kuhinjo ter bili pripravljeni na prihod večjega števila beguncev. Na koncu šotorišča ni bilo treba aktivirati, saj so ljudje nastanitev večinoma našli pri sorodnikih v občini Domžale. Kljub temu je bila to za nas velika organizacijska preizkušnja,« se spominja Kosmač.
Iz tistega obdobja mu je v spominu ostal tudi dogodek, ki ga ne bo nikoli pozabil. »Spomnim se neke sobote zjutraj, ko so me policisti zbudili in mi povedali, da je prišel tovornjak beguncev iz Prijedora. Na njem je bilo 40 ljudi – starejši, otroci in ženske. Takrat sem bil prvič osebno soočen z razmerami, kakršnih prej nismo poznali. Vprašanje je bilo, kako v najkrajšem času poskrbeti zanje na najboljši možni način. Učili smo se sproti, pripravili vse potrebno in jih oskrbeli. To so trenutki, ki jih ne pozabiš,« dodaja.
Tudi kasneje izzivov ni zmanjkalo. Migracijska kriza leta 2015, obdobje covida in poplave leta 2023 so znova pokazali, kako pomembni so dobra organiziranost, hiter odziv in pripravljenost prostovoljcev. Ob poplavah so ti opravili več kot 500 ur dela, pri čemer so se morali v Mengšu najprej soočiti celo s poplavljenimi prostori krajevne organizacije.
»Najprej smo morali urediti prostore, da je krajevna organizacija sploh lahko začela deliti materialno pomoč. Ljudje so na začetku čim prej potrebovali predvsem čistila in druge osnovne pripomočke, pozneje pa tudi hrano ter psihosocialno pomoč. Dodaten izziv so bile Radomlje, kjer takrat še nismo imeli krajevne organizacije, danes pa jo imamo,« je povedala sekretarka Majda Mernik.
Vrste pomoči
Danes Rdeči križ nudi širok spekter pomoči. Materialna pomoč vključuje osnovna živila, kot so moka, olje, riž, testenine in konzerve, ter higienske pripomočke. »Pod materialno pomoč spadajo predvsem paketi hrane in osnovne potrebščine. Oblačil pa trenutno ne potrebujemo več,« pojasnjuje sekretarka. Hrano pridobivajo iz evropskih programov, prek ministrstva, FIHO in Rdečega križa Slovenije.
Vedno večji pomen ima tudi finančna pomoč, saj pomagajo pri plačilu položnic, komunalnih storitev in šolskih potrebščin. »Potrebe po pomoči pri nakupu šolskih potrebščin so vsako leto višje,« opozarja. V preteklem letu so za socialno pomoč namenili več kot 80.000 evrov.
Organizacija danes pomaga približno 1500 uporabnikom iz petih občin. »Največ je materialne pomoči, zelo veliko pa tudi finančne. Ta se v zadnjih letih povečuje, saj mnogi kljub rednim prihodkom težko pokrijejo osnovne stroške. Pogosto jih je tudi sram prositi za pomoč, zato se morajo najprej opogumiti,« dodaja Majda Mernik.
Brezdomstvo v Domžalah ni vedno vidno na prvi pogled. Ljudje niso na ulicah ali pred trgovinami, a njihove stiske ostajajo. V javni kuhinji vsak dan poskrbijo za 10 do 14 ljudi, ki nimajo druge možnosti za topel obrok. »Brezdomci pogosto ostajajo v sistemu pomoči dlje časa. Mi jim lahko zagotovimo osnovno oskrbo, težje pa rešimo globlje težave, kot so odvisnosti,« pojasnjuje predsednik Brane Kosmač. Njihovo delo je zato pogosto predvsem blaženje stiske.
Velik poudarek namenjajo tudi psihosocialni pomoči, ki postaja vse pomembnejša. »To so obiski na domu, pogovori, delavnice ali napotitve na druge institucije, kadar sami ne moremo pomagati,« pojasnjuje Majda Mernik. Kosmač ob tem opozarja: »Danes je veliko več osamljenosti, predvsem pri starejših, ki živijo sami in nimajo stikov s svojci.«
Pomemben del njihovega dela je tudi skrb za socialno ogrožene otroke in starejše. »Čez prvomajske počitnice bomo z našega območja brezplačno peljali 11 otrok, poleti pa jih približno 20 odide na Debeli rtič. Sodelujemo tudi z Zvezo prijateljev mladine Domžale,« pojasnjuje Majda Mernik.
Pomembni področji ostajata tudi prva pomoč in krvodajalstvo. Organizacija izvaja tečaje za voznike, bolničarje in podjetja ter spodbuja mlade k vključevanju. »Zavest, da znaš pomagati in ukrepati, je zelo dragocena,« poudarja sodelavka Rdečega križa.
Krvodajalstvo se je v zadnjih letih močno spremenilo. »Včasih smo hodili od vrat do vrat in organizirali prevoze, danes pa vse poteka prek spleta,« opisuje Majda Mernik. Kljub temu ostaja odziv dober, zlasti med mlajšimi generacijami.
Pomembno področje njihovega dela je tudi preventiva, saj izvajajo meritve krvnega sladkorja, holesterola in krvnega tlaka ter organizirajo delavnice.
Kosmač poudarja, da je razdeljevanje sredstev pogosto še zahtevnejše kot njihovo zbiranje, saj zahteva premišljene in pravične odločitve.
Prostovoljci ostajajo ključni izziv
V območnem združenju sta zaposleni dve sodelavki. Delujejo pa s pomočjo 154 prostovoljci v petih občinah, vendar se tudi na tem področju kažejo spremembe, ki odražajo širšo družbo.
»Število prostovoljcev se je skozi leta precej spremenilo. Včasih je bil Rdeči križ ena glavnih organizacij in prostovoljstva je bilo ogromno, danes pa je organizacij veliko več in se ljudje porazgubijo,« pojasnjuje sekretarka Majda Mernik. Ob tem opozarja tudi na staranje: »Mlajših je manj, pa še ti se pogosto vključijo le občasno, za posamezne akcije. Stalne vključenosti je manj, zato se moramo z njimi veliko ukvarjati in jih spodbujati.«
Kosmač kot enega ključnih izzivov izpostavlja tudi prostorske razmere, ki že dlje časa omejujejo njihovo delo. »Eden naših največjih problemov je, da nimamo lastnih prostorov za delovanje. Hiša, v kateri smo zdaj, je predvidena za rušenje, mi pa si želimo stabilne in dolgoročne rešitve. Trenutno ima občina druge prioritete, kot so vrtec, šola in zdravstveni dom, vendar so nam bile določene rešitve že obljubljene,« pravi.
Humanitarno delo pa ni zahtevno le organizacijsko, temveč tudi družbeno. Pogosto se srečujejo s predsodki in očitki, da nekateri pomoč izkoriščajo. »Ta stigma je vedno bila in verjetno vedno bo,« pravi Kosmač. »Mi ne preverjamo strogo vsakega posameznika. Če nekdo pride v stiski, mu pomagamo. Vsak se lahko znajde v situaciji, ko potrebuje pomoč – in to je naše izhodišče.«
Kljub vse večji digitalizaciji ostaja osebni stik ena ključnih vrednot njihovega dela. »Tega je danes vedno manj, ljudje so bolj zaprti, manj je neposrednih odnosov,« opozarja Majda Mernik. Prav zato prostovoljci ostajajo nepogrešljivi na terenu – ne le kot izvajalci pomoči, temveč kot tisti, ki prepoznajo stisko in pristopijo k človeku.
Delo v Rdečem križu piše svoje zgodbe
Delo v humanitarni organizaciji pa ni zgolj organizacija in logistika – zaznamujejo ga tudi osebne zgodbe, ki ostanejo za vedno. Kosmač se spominja dogodkov iz časa vojne na Balkanu, ko so se prvič neposredno soočili z begunci. »To so bili trenutki, ko si se moral odzvati takoj, brez priprav, in narediti najboljše, kar si lahko,« pravi.
Med zgodbami, ki jih nosi s seboj, pa je tudi ena najbolj tragičnih – zgodba mladega človeka, ki se je po zdravljenju odvisnosti skušal vrniti v normalno življenje, a ga je zaznamovala stigma okolja. Kljub pomoči mu ni uspelo, njegova življenjska pot pa se je končala prezgodaj. »Takšne zgodbe ti ostanejo in te spremljajo,« pravi Kosmač.
Tudi Majda Mernik izpostavlja trenutke, ki so jo osebno zaznamovali. Med migrantsko krizo leta 2015 je sodelovala pri delu v Dobovi. »To je bilo pretresljivo – ljudje, ki so morali zapustiti vse, kar so imeli, majhni otroci, invalidi, vsi na poti z eno vrečko. Takšne stvari te ne pustijo ravnodušnega.«
Podoben vtis je pustila pomoč beguncem iz Ukrajine, ki so za razliko od prejšnjih migracijskih tokov v večji meri ostali v lokalnem okolju. »Pomagali smo jim z osnovno opremo, SIM-karticami, prevajanjem, da so sploh lahko dostopali do pomoči. Še danes nekateri prihajajo po materialno pomoč,« pojasnjuje.
Kljub težkim zgodbam pa v svojem delu vidijo tudi dolgoročne pozitivne učinke. »Veseli nas, da imamo veliko mladih krvodajalcev in da se vedno več osnovnošolcev vključuje v programe prve pomoči. To je seme, ki ga sejemo za prihodnost – da se bodo nekoč morda vrnili kot prostovoljci ali se vključili v naše ekipe,« pravi Majda Mernik.
Ob svetovnem dnevu Rdečega križa 8. maja in Tednu Rdečega križa do 15. maja pripravljajo tudi krvodajalsko akcijo, ki bo 11. in 12. maja v športni dvorani v Domžalah. Takšni dogodki so priložnost, da se organizacija še bolj približa ljudem in jih spodbudi k sodelovanju.
Po več kot štirih desetletjih dela Kosmač svojo vlogo počasi zaključuje. »Jaz počasi zaključujem svojo zgodbo,« pravi, »Majda pa jo pelje naprej.«
