Medobčinski muzej Kamnik, katerega soustanoviteljica je tudi Občina Trzin, je bogatejši za zbirko iz zapuščine Trzinca Tineta Orla. Muzeju jo je podarila Orlova hči Tanja Orel Šturm. Ob podpisu donacijske pogodbe v sredo, 21. januarja, je poudarila, da jo veseli, ker bo očetova dediščina ustrezno shranjena ter bo prispevala k zgodovini in kulturi slovenskega naroda. Direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik Zora Torkar je ob tem dodala: »Današnji podpis donacijske pogodbe ni le formalno dejanje, temveč izraz zahvale, spomina in spoštovanja do človeka, ki je s svojim življenjem in delom pomembno zaznamoval številna področja.«

Profesor Orel, rojen leta 1913 v Trzinu pri Mežnarjevih, je deloval na številnih področjih – od pedagogike in planinstva do kulture. Sodeloval je kot član številnih društev in zavodov, med drugim planinskega društva, gorske reševalne službe in celjske turistične zveze, pogosto pa je bil dejaven tudi v strokovnih svetih in odborih. Ob bogatem društvenem delu je poklicno pot posvetil vzgoji in izobraževanju mladih. Bil je profesor in ravnatelj I. celjske gimnazije, kasneje je delal v Ljubljani kot pedagoški svetovalec in univerzitetni profesor slovenščine na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani ter posebnem oddelku te fakultete v Novi Gorici.

Že v zgodnjih najstniških letih se je zaljubil v gore – pogled proti kamniškim vrhovom izpred domačije v Trzinu ga je tako prevzel, da je kot dvanajstletnik že začel zahajati v Grintovce. »Pri petnajstih letih si je kupil kolo, se odpeljal v Kamniško Bistrico in od tam v hribe. To je bilo obdobje, ko je začel resno odkrivati gore. Babica se je jezila in ga zmerjala: ‘Pojdi se učit, ne pa rinit’ v hribe.’,« je spomine na očeta obudila Tanja Orel Šturm. Predan planinec in alpinist je ostal vse življenje. Bil je dolgoletni predsednik Planinskega društva Celje in v času njegovega delovanja so bile obnovljene ali na novo zgrajene številne planinske koče in domovi, ki jih planinci uporabljajo še danes.

Med planinci in ljubitelji gora pa je pustil neizbrisen pečat predvsem kot glavni urednik Planinskega vestnika. Najstarejšo slovensko planinsko revijo je urejal skoraj tri desetletja in tako pomembno zaznamoval slovensko kulturno, planinsko in pedagoško misel. »Revijo je vsebinsko bogatil, posodabljal ter spodbujal sodelovanje tako uveljavljenih kot mladih avtorjev. Tudi sam je bil izjemno plodovit pisec, urednik, prevajalec in lektor – skratka človek, ki je združeval številne vloge,« je pojasnila Torkar. Tine Orel je za svoje delo prejel številna priznanja, med njimi Bloudkovo nagrado (1971), red republike s srebrnim vencem (1980) ter številna stanovska in društvena odlikovanja.

Donirano gradivo obsega dokumente osebne narave, ki osvetljujejo njegovo življenjsko in poklicno pot, ter fotografsko in pisno gradivo, kot so priznanja, članki, separati in knjige. »Gre za izjemno dragoceno gradivo, ki ne ohranja le spomina na posameznika, temveč omogoča spoznavanje zgodovine planinstva, pedagogike in kulture,« poudarja Torkar. Gradivo bo shranjeno v arhivu kamniškega muzeja in dostopno vsem, ki jih Orlovo življenje in delo zanimata za raziskovalne ali publicistične namene.

Tudi trzinski župan Peter Ložar se je razveselil donacije, saj meni, da je prav, da je dokumentacija pomembnega Trzinca ustrezno shranjena. »Trzinci nimamo prav veliko znamenitih mož. Tiste, ki jih imamo, moramo zato še toliko bolj čuvati. Profesor Tine Orel je poleg Ivana Hribarja najbrž naš najbolj ugleden nekdanji krajan,« je dejal župan in povedal, da si v prihodnje želijo donirano gradivo digitalizirati, kar bi omogočilo enostaven dostop na spletu. Spomin na svojega rojaka sicer Trzinci ohranjajo na več načinov. V Centru Ivana Hribarja v Trzinu je na ogled stalna razstava o njegovem življenju in delu, krajevna knjižnica nosi njegovo ime, trzinski planinci pa so mu že leta 1984 podelili naziv častnega člana PD Onger Trzin.

Z donacijo njegove zapuščine se bogato življenjsko delo Tineta Orla ohranja tudi za prihodnje rodove, kot dragocen del slovenske kulturne in planinske dediščine pa ostaja dostopno raziskovalni in širši javnosti.

Medobčinski muzej Kamnik, katerega soustanoviteljica je tudi Občina Trzin, je bogatejši za zbirko iz zapuščine Trzinca Tineta Orla. Muzeju jo je podarila Orlova hči Tanja Orel Šturm. Ob podpisu donacijske pogodbe v sredo, 21. januarja, je poudarila, da jo veseli, ker bo očetova dediščina ustrezno shranjena ter bo prispevala k zgodovini in kulturi slovenskega naroda. Direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik Zora Torkar je ob tem dodala: »Današnji podpis donacijske pogodbe ni le formalno dejanje, temveč izraz zahvale, spomina in spoštovanja do človeka, ki je s svojim življenjem in delom pomembno zaznamoval številna področja.«

Profesor Orel, rojen leta 1913 v Trzinu pri Mežnarjevih, je deloval na številnih področjih – od pedagogike in planinstva do kulture. Sodeloval je kot član številnih društev in zavodov, med drugim planinskega društva, gorske reševalne službe in celjske turistične zveze, pogosto pa je bil dejaven tudi v strokovnih svetih in odborih. Ob bogatem društvenem delu je poklicno pot posvetil vzgoji in izobraževanju mladih. Bil je profesor in ravnatelj I. celjske gimnazije, kasneje je delal v Ljubljani kot pedagoški svetovalec in univerzitetni profesor slovenščine na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani ter posebnem oddelku te fakultete v Novi Gorici.

Že v zgodnjih najstniških letih se je zaljubil v gore – pogled proti kamniškim vrhovom izpred domačije v Trzinu ga je tako prevzel, da je kot dvanajstletnik že začel zahajati v Grintovce. »Pri petnajstih letih si je kupil kolo, se odpeljal v Kamniško Bistrico in od tam v hribe. To je bilo obdobje, ko je začel resno odkrivati gore. Babica se je jezila in ga zmerjala: ‘Pojdi se učit, ne pa rinit’ v hribe.’,« je spomine na očeta obudila Tanja Orel Šturm. Predan planinec in alpinist je ostal vse življenje. Bil je dolgoletni predsednik Planinskega društva Celje in v času njegovega delovanja so bile obnovljene ali na novo zgrajene številne planinske koče in domovi, ki jih planinci uporabljajo še danes.

Med planinci in ljubitelji gora pa je pustil neizbrisen pečat predvsem kot glavni urednik Planinskega vestnika. Najstarejšo slovensko planinsko revijo je urejal skoraj tri desetletja in tako pomembno zaznamoval slovensko kulturno, planinsko in pedagoško misel. »Revijo je vsebinsko bogatil, posodabljal ter spodbujal sodelovanje tako uveljavljenih kot mladih avtorjev. Tudi sam je bil izjemno plodovit pisec, urednik, prevajalec in lektor – skratka človek, ki je združeval številne vloge,« je pojasnila Torkar. Tine Orel je za svoje delo prejel številna priznanja, med njimi Bloudkovo nagrado (1971), red republike s srebrnim vencem (1980) ter številna stanovska in društvena odlikovanja.

Donirano gradivo obsega dokumente osebne narave, ki osvetljujejo njegovo življenjsko in poklicno pot, ter fotografsko in pisno gradivo, kot so priznanja, članki, separati in knjige. »Gre za izjemno dragoceno gradivo, ki ne ohranja le spomina na posameznika, temveč omogoča spoznavanje zgodovine planinstva, pedagogike in kulture,« poudarja Torkar. Gradivo bo shranjeno v arhivu kamniškega muzeja in dostopno vsem, ki jih Orlovo življenje in delo zanimata za raziskovalne ali publicistične namene.

Tudi trzinski župan Peter Ložar se je razveselil donacije, saj meni, da je prav, da je dokumentacija pomembnega Trzinca ustrezno shranjena. »Trzinci nimamo prav veliko znamenitih mož. Tiste, ki jih imamo, moramo zato še toliko bolj čuvati. Profesor Tine Orel je poleg Ivana Hribarja najbrž naš najbolj ugleden nekdanji krajan,« je dejal župan in povedal, da si v prihodnje želijo donirano gradivo digitalizirati, kar bi omogočilo enostaven dostop na spletu. Spomin na svojega rojaka sicer Trzinci ohranjajo na več načinov. V Centru Ivana Hribarja v Trzinu je na ogled stalna razstava o njegovem življenju in delu, krajevna knjižnica nosi njegovo ime, trzinski planinci pa so mu že leta 1984 podelili naziv častnega člana PD Onger Trzin.

Z donacijo njegove zapuščine se bogato življenjsko delo Tineta Orla ohranja tudi za prihodnje rodove, kot dragocen del slovenske kulturne in planinske dediščine pa ostaja dostopno raziskovalni in širši javnosti.