Naslov članka je hkrati ime projekta, ki je v prvi vrsti namenjen vključevanju albanskih otrok v širšo družbo, pa tudi povezovanju njihovih družin ter krepitvi sožitja med narodi. Včeraj je v Domu kulture Kamnik potekal multikulturni družabni večer, s katerim so zaključili projekt. Na večeru so pripovedovalke Špela Frlic, Katja Prešar in Vesna Berisha občinstvu predstavile albanski pravljici Kdo se je ustrašil in Petelin pelin – vsako v slovenščini in albanščini. Ob pripovedovanju je ilustrator Miha Hančič v živo na tablico risal zgodbo, ki je nastajala pred očmi obiskovalcev.
Kako je do projekta prišlo?
Ministrstvo za kulturo je v letu 2024 razpisalo sredstva za promocijo slovenskega jezika. Na razpis se je odzval Javni zavod za kulturo Kamnik s projektom Kdo se boji, poimenovanim po albanski pravljici Kdo se je ustrašil. Cilj projekta je nasloviti prepričanje, da je v Kamniku vse več otrok in družin, ki ne znajo slovensko, se jezika ne učijo in živijo nekoliko odmaknjeno.
Projekt je potekal v dveh delih. Prvi del so predstavljale delavnice na osnovnih šolah Marije Vere, Toma Brejca in 27. julija, kjer so se otroci povezovali s pomočjo improvizacijskega gledališča v organizaciji gledališča IGLU. V pomoč jim je bila tudi interaktivna preproga, ki jo je ustvarila Anja Bezlova, s posnetki besed v slovenščini in albanščini. Preprogo je ustvarila Anja Bezlova.
Drugi del projekta sta bila dva družabna večera v sodelovanju s Knjižnico Franceta Balantiča Kamnik. Na teh srečanjih so se srečevali tisti, ki znajo albansko, in tisti, ki jezika ne poznajo; glavni namen je bil povezovanje in sproščeno druženje otrok in družin (predvsem mater) različnih narodnosti. Na dogodku so bile na voljo lego kocke in družabne igre, vse z namenom druženja. Otroci so vidno uživali. Kot poudarja glavni organizator projekta Goran Završnik iz Doma kulture Kamnik, otroci s sprejemanjem drug drugega nimajo težav. Te nastanejo, ko se vključijo starši.
S projektom so z Osnovno šolo 27. julija sodelovali tudi na festivalu novomedijske kulture Speculum Artium v Trbovljah, kjer so predstavljali interaktivno preprogo.
Česa nas je strah?
»Strah je votel, okrog ga pa nič ni,« pravi Goran Završnik. »Najbolj se bojijo tisti, ki nikoli ne pridejo v dom kulture, ki nikoli ne naredijo nič za slovenski jezik. Mi imamo močno kulturo in kulturnike, zato se ni treba bati za kulturo.«
Že leta je Dom kulture prostor srečevanja kultur. V prvi vrsti slovenske – tu so svoje mesto našli folklorniki in različni umetniki. A dom in prostor za ustvarjanje nudi tudi drugim narodnostnim skupnostim. »Kar kulturniki lahko naredimo, je to, da ustvarimo okolje, kjer se ljudje počutijo varno,« poudarja Završnik.
Ideja za projekt Kdo se boji? se je rodila že pred tremi leti, ko je socialna delavka Tina Plahutnik iz Osnovne šole Frana Albrehta opozorila, da imajo šole vse več težav z integracijo otrok iz albanskih družin, občina pa se na to ne odziva dovolj. Prvotno je bila načrtovana okrogla miza na Kamfestu leta 2023, vendar je dogodek odpadel zaradi poplav. Ko je bil objavljen razpis Ministrstva za kulturo, so se odločili, da prijavijo zgoraj omenjeni projekt.
Rezultati projekta kažejo, da otroci albanskih staršev govorijo slovensko in da teh otrok tudi ni tako veliko, kot se morda zdi. Ugotovili so, da so največ pripravljenosti pokazali otroci, medtem ko se pri odraslih, predvsem mladih mamicah, pogosto čuti pomanjkanje priložnosti za druženje in učenje jezika. Se pa v Kamniku ženske učijo slovenščine tudi preko projekta, ki poteka v Mladinskem centru Kotlovnica.
Projekt je obenem razkril, da nekateri otroci stik z jezikom izgubljajo, kar ni pozitivno, saj je pomembno, da ohranijo svojo kulturo. Hkrati pa je jasno, da sta tako albanščina kot slovenščina zahtevna jezika, zato bodo priseljenci v enem letu težko tekoče govorili slovensko.
Po mnenju izvajalcev projekta lokalna politika za integracijo ne naredi dovolj. »Ti ljudje bodo ostali v Kamniku. Veliko manj težav je, če družino integriramo v skupnost. Ne asimiliramo, ampak integriramo – bogastvo je v različnih kulturah. Jezik pa je osnova,« dodajajo. Zanimivo je tudi, da nekateri najstniki svojo identiteto izražajo skozi albanščino, česar nekateri Slovenci včasih ne sprejemajo najbolje.
Glas prevajalke Vesne Berisha
Poseben pečat projektu daje prevajalka Vesna Berisha, ki povezuje slovenski in albanski jezik. »Sem pol Slovenka in pol Albanka. Pomagam na osnovnih šolah pri razumevanju. Albance je najbolj strah, da se med obiskom uradnih ustanov, ne bodo znali pravilno izraziti,« pravi.
Po njenih besedah so ženske tiste, ki se težje vključijo: »Moški večinoma delajo, kjer se učijo jezika, ženske pa so doma in se ne družijo, saj je njihova kultura taka. Učenje jezika je težko, a če imaš voljo, se da. Pravim jim, da če želijo tukaj živeti in delati, se morajo navaditi jezika in navad.«
Povezovanje, ki gradi skupnost
Projekt Kdo se boji je pokazal, da kulturni dialog ni samo vprašanje jezika, temveč predvsem odnosa. Veliko je odvisno od tega, kako se do priseljencev vedemo. »Če nekdo povzdigne nos nad teboj – zakaj bi se potem prilagodil?« se sprašuje Završnik.
