Maruša Mišmaš Zrimšek. Ob Tini Šutej in Kristjanu Čehu ta hip prva zvezda slovenske stadionske atletike. Od leta 2019 Kamničanka. Poletni del sezone je atletinja, katere paradna disciplina je tek na 3000 metrov z zaprekami, začela silovito. Na majskem uvodnem mitingu elitne diamantne lige v Dohi je postavila državni rekord, ki ga je v začetku meseca na drugi tekmi te prestižne serije v Firencah še izboljšala. Pravi, da ima še dovolj rezerve. Tekma leta jo čaka konec avgusta na svetovnem prvenstvu v madžarski prestolnici.
Zadnjo nedeljo v avgustu – na zadnji dan svetovnega prvenstva v atletiki – se bo ob 21.10 v modernem objektu na desnem bregu Donave v Budimpešti pričel ženski finale v teku na 3000 metrov z zaprekami. Če bo šlo vse po načrtu, bo na polnem štadionu s 35.000 sedišči in pred še bolj številnim globalnim televizijskim občinstvom na startu “stipla” tudi Maruša Mišmaš Zrimšek. »Svetovno prvenstvo je glavni cilj letošnje sezone, je pa to hkrati ena od najpomembnejših etap na poti do olimpijskih iger v Parizu prihodnje leto,« nam je po enem izmed majskih treningov na kamniškem oziroma natančneje mekinjskem stadionu Prijateljstva povedala Mišmaš Zrimšek. Dan po našem pogovoru je odpotovala v Nemčijo, na zaključne priprave pred tekmo v Toskani. Da je res v odlični formi, je dokazala z zmagama na dveh nemških pripravljalnih mitingih. V Karlsruheju je na spektakularni nočni tekmi (atletinje so imele na voljo dve stezi, tretjo so zasedli glasni gledalci!) zmagala na 5000 metrov in hkrati izboljšala četrt stoletja star državni rekord Helene Javornik, v Rehlingenu pa je na 1500 metrov ob zmagi za manj kot sekundo zaostala za rekordom tekmovanja.
Temelje je postavila v Afriki
Januarja je z nemško ekipo trenirala v Keniji. V mestu Iten, na nadmorski višini 2400 metrov. »Višinske zimske priprave sem doslej praviloma opravila na Pokljuki, kjer sem spala v t.i. višinski sobi, tokrat pa sem na tako ekstremni nadmorski višini lahko tudi tekla. Naredili smo “bazo”. Dolgi in počasnejši teki, torej. V naravi in na stadionu. Z višino nisem imela večjih težav. Ob temperaturi okrog 20 stopinj so bile razmere za tek idealne. Lepa izkušnja, tako in drugače. Hrana odlična, očarala me je tako narava kot ljudje. So preprosti in revni, a umirjeni in svobodni. Nikamor se jim ne mudi, za razliko od nas v “razvitem” svetu, ki neprestano nekam hitimo. V Keniji sem srečala tudi nekaj slovenskih atletov. Nejo Kršinar, Anjo Fink, Primoža Kobeta, pa bivšega atletskega kolega, zdaj novinarja, Lucijana Zalokarja, ki je kenijsko izkušnjo opisal v reportaži za enega izmed slovenskih tednikov,« se ob pogovoru o prvi letošnji afriški izkušnji razživi sicer umirjena atletinja. V Afriko se je po dvoranski sezoni – na evropskem prvenstvu v Istanbulu je z osmim mestom dosegla svoj najboljši rezultat na tovrstnih tekmovanjih – vrnila marca. Tokrat v Južno Afriko, kjer je pred leti že bila. Trenirala je na tisoč metrov nižji nadmorski višini kot v Keniji, v mestu Potchefstrom. Na tamkajšnjem Inštitutu za šport je imela na voljo vso potrebno infrastrukturo za kakovosten trening. Treningi so bili v tem predtekmovalnem obdobju že bolj intenzivni in hitrejši, na vrsto so prišle Maruši ljube distance z ovirami. »Južna Afrika je seveda pravo nasprotje Kenije. Športna infrastruktura je moderna. Enako velja za mesto, kjer smo bili nastanjeni. Restavracij, lokalov in nakupovalnih centrov je več kot dovolj. A za razliko od Kenije ni brezskrbnosti. Hiše so varovane s kamerami in zidovi. Gostitelj nam je prinesel celo solzivec, ki naj ga za vsak slučaj imamo s seboj, če se že moramo sprehajati po cesti izven centra,« pa nam je o tretji južnoafriški izkušnji – trening je seveda uspel – povedala Grosupeljčanka, ki od leta 2019 živi v Kamniku.
Frankfurt–Kamnik–Frankfurt
Mišmaš Zrimšek je do lanske jeseni uspešno sodelovala s slovenskim trenerjem Tevžem Korentom. Pod njegovim vodstvom je članica Atletskega društva Mass vadila šest let in dosegla lepe rezultate. Bila je finalistka evropskih in svetovnih prvenstev. Po razočaranjih zaradi poškodb in bolezni sta s Korentom dokazala, da se vztrajnost splača. Skupaj sta namreč prišla do šestega mesta na olimpijskih igrah v Tokiu. Lani jeseni pa je napočil čas za spremembo. 28-letnica se je priključila skupini srednje- in dolgoprogašic, ki vadi s priznanim nemškim strokovnjakom Wolfgangom Heinigom. Ob koncu prejšnjega leta je Maruša že trenirala v Frankfurtu, z nemško ekipo je bila tudi na omenjenih zimskih pripravah v Afriki. »Sicer pa sem na relaciji Kamnik–Frankfurt–Kamnik. Po programu treniram na kamniškem stadionu, kjer se počutim zelo dobro. Pred pomembnejšimi tekmami odletim v Nemčijo na zaključne priprave, te lahko vključujejo tudi tekme. Tako je bilo konec maja, pred mitingom diamantne lige v Firencah,« pa nam je ob ponovnem snidenju na treningu v Mekinjah prejšnji teden povedala Maruša. Takoj po prihodu iz Italije je nastopila še na ekipnem državnem prvenstvu v Slovenj Gradcu, kjer je ženska ekipa njenega Massa osvojila drugo mesto. Boljše so bile le Celjanke, katerih “kapetanka” je še ena slovenska junakinja Firenc, Tina Šutej. Na naslednjem mitingu diamantne lige, ki bo na zadnji junijski petek v švicarski Lozani, Mišmaš Zrimšek ne bo nastopila. Tudi julija v Londonu ne. Prejšnji četrtek je tekmovala na domačem mitingu v okviru Atletske lige Telekom Slovenija v Kranju, sledi nova selitev v tujino. »Konec meseca me čaka nastop na tretji različici Evropskih iger, ki jih gosti poljski Krakov. V začetku julija bom nastopila še na članskem državnem prvenstvu v Mariboru, nato pa se odpravljam na višinske priprave v italijanski Livigno. Zelo hitro bo tu avgust in svetovno prvenstvo,« še doda naša sogovornica, ki je lahko zadovoljna z dosedanjim potekom sezone. Maja jo je v Sloveniji obiskal nemški trener, ki pa zaradi kislega vremena čudovitega pogleda na Brano in Planjavo ob postanku v Kamniku ni doživel. Tudi kamniškega stadiona ni začutil. Predvideni trening na domačem objektu sta bila z Marušo namreč zaradi lokostrelskega Veronikinega pokala primorana prestaviti v Kranj. Heinig si je ogledal še Bled in Pokljuko, gorenjska bisera sta namreč zanj zanimiva kot prizorišči za priprave njegovih varovancev.
Fotografinja Maruša
Heinig Kamnika torej (še) ni imel priložnost začutiti v živo, je pa najbrž že videl Marušine fotografije z motivi kamniških znamenitosti. Slovenska olimpijka se namreč odlično ne znajde samo na tartanu, pač pa tudi pred in za fotografskim objektivom. Lani je bila tako ob odbojkarju Mitji Gaspariniju kot naj kamniška športnica obraz jubilejnih Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine. Zadnja leta se tudi sama vse bolj posveča fotografiranju. Med njenimi priljubljenimi motivi je Kamnik z okolico, v objektiv pa je v začetku leta ujela tudi dogajanje v Keniji in Južni Afriki. Pa ne pozabite na 27. avgust in držite pesti za Marušo! Dan kasneje vam utegne pomahati s časopisnih naslovnic.
Damijan Rifl