Začetek pomladi in pravzaprav že skorajda poletne temperature ter ledno plezanje. Nezdružljivo? Samo na prvi pogled. Prizorišča dveh izmed treh disciplin lednega plezanja namreč niso naravni in umetni zaledeneli slapovi v odmaknjenih hladnih dolinah, pač pa umetne plezalne stene v dvoranah in na prostem. Tudi in predvsem zato tovrstno plezanje, pri katerem se uporabljajo enaki oziroma podobni deli opreme kot pri lednem plezanju (cepini in dereze), zadnji dve leti poimenujemo z bolj primernim izrazom orodno plezanje.
Avtor prispevka je Damijan Rifl.
Maja doma ostaja nepremagljiva
Domžalska stena je na zadnjo marčevsko soboto po dveletnem premoru znova gostila najboljše slovenske orodne plezalke in plezalce. Na odprtem državnem prvenstvu je v ženski konkurenci zmaga po pričakovanjih ostala doma, suvereno je zmagala Kamničanka Maja Šuštar Habjan, ki je članica domžalskega Alpinističnega odseka (AO). Poleg Maje, najuspešnejše slovenske tekmovalne “drajtulašice” zadnjih let, je modronovično regijo v moški konkurenci zastopal njen kolega iz AO, Rok Janežič (17. mesto). Še en član domačega društva, Jaka Hrast, je bil v tandemu s Hrvatom Mariom Musolinom tokrat v odgovorni vlogi postavljalca smeri, na domači tekmi pa sta zaradi drugih obveznosti manjkala dva uspešna orodna plezalca iz Kamnika, Miha Habjan in Gregor Šegel. Oba bi, tako so nam zatrdili poznavalci scene izpod stene ob garažni hiši med Kamniško in Železniško cesto, zagotovo zatikala zelo hitro in natančno ter posledično končala zelo visoko nad Domžalami in pa v končni razvrstitvi državnega prvenstva. Toda priložnosti bo še dovolj! Mladi up Gregor je tako v Majini družbi že prvo soboto po državnem prvenstvu na domači steni opravil kakovosten sklop treningov v družbi italijanskega reprezentanta Jacopa Kaminara Forze. Vsekakor dober “sparing” pred novo sezono in evropskim pokalom, ki naj bi ga ob koncu koledarskega leta še tretjič gostile Domžale.
Infrastruktura: problem ali priložnost?
Maja, Gregor in Jacopo so na domžalski steni na prvo aprilsko soboto opravili enega izmed zadnjih treningov na domači steni v tej sezoni. Domžalski objekt (edini v Sloveniji!) je namreč orodnim plezalcem na voljo samo med novembrom in aprilom, nato pa se prelevi v klasično športnoplezalno steno, kjer ni prostora za cepine in dereze.»Seveda smo veseli, da imamo na voljo domžalsko steno, a žal samo od novembra pa tja do začetka aprila. Tekmovalno orodno plezanje se hitro razvija. Tehnično zahtevni gibi s cepini in derezami so specifični, vse bolj pomembna je tudi hitrost. Splošna telesna in športnoplezalna ter alpinistična pripravljenost slovenskim orodnim plezalcem ne zadostuje več. V zahtevnejših smereh smo na mednarodnih tekmah posledično pogosto prepočasni. Za konstanten napredek bi potrebovali infrastrukturo, ki bi nam omogočila kakovosten trening skozi celo leto. To, kar imajo na voljo Korejci, Rusi, Švicarji,« poudarja Šuštar Habjanova in dodaja, da se jim v bližnji prihodnosti morda obeta prostor v novem plezalnem centru, ki naj bi zrasel v Ljubljani. Šuštar Habjanova, nekoč odlična športna plezalka, je v orodnem plezanju že stala na stopničkah evropskega pokala, tudi v skupnem seštevku. »Zelo rada tekmujem, zato sem po športnoplezalni karieri nov izziv našla v orodnem plezanju. Le-to je bilo na začetku, tako kot športno plezanje, v domeni alpinistov, nato pa je prišlo do specializacije. Bivši in še vedno aktivni športni plezalci smo v prednosti pred alpinisti. V svetovnem pokalu alpinistov ni več “v igri”, so pa še vedno prisotni izjemno močni športni plezalci. Naj navedem samo izjemni Angeliko Reiner in Petro Klinger. Slednja se je kot športna plezalka udeležila tokijskih olimpijskih iger, zmaguje pa tudi v tekmovalnem “tulanju”. Moč, ki je potrebna za uspeh v steni, je namreč podobna, gibanje nog pa nekoliko drugačno,« razloži Maja in doda, da ima panoga velik tržni potencial; leta 2014 je bila v Sočiju tudi predstavitvena olimpijska disciplina. Zato se v prihodnje, čeprav je na domačih tekmah zaenkrat še nepremagljiva in tudi na evropski ravni še kako konkurenčna, 43-letnica vidi tudi v vlogi organizatorke, promotorke in trenerke te panoge z olimpijskim potencialom. »Vsi plezalci, ki bi se radi preizkusili v orodnem plezanju, naj potrkajo na vrata domžalskega planinskega društva ali alpinističnega odseka oziroma v naše virtualne nabiralnike. So dobrodošli, ponudili bomo vse potrebne informacije in tudi opremo za začetek in preizkus,« vabi Maja, prikimava pa ji tudi Marko Guna iz zasavskega Zavoda Plezarija, ki je v sodelovanju z domžalskim Planinskim društvom in Komisijo za gorske športe Planinske zveze Slovenije organiziral domžalsko odprto državno prvenstvo. Tega so se poleg slovenskih udeležili tudi hrvaški in srbski orodni plezalci. Marko, v moški konkurenci je tudi tekmoval in zmagal pred Srbom Milanom Makojevićem in Primorcem Tinetom Cudrom, se je kot organizator odlično znašel. Po ledeni tekmi pod toplim domžalskim soncem je Zasavec poskrbel še za premierno uprizoritev atraktivnega kratkega filma o orodnem plezanju. Film Projekt 33 ni navdušil samo plezalcev, pač pa tudi naključne mimoidoče. Ste bili med njimi tudi vi?
Prijazni tudi do okolja
Naj dodamo še, da so se organizatorji prvenstva v skladu s smernicami Mednarodnega združenja planinskih organizacij (UIAA) izkazali tudi z okolju prijazno gesto. Ogljični odtis jim je uspelo zmanjšati z uporabo okolju prijaznejše energije. Uradni napovedovalec in DJ sta se tako “napajala” iz električne energije, pridobljene s pomočjo fotovoltaike, sodniška ekipa se je na tekmo pripeljala z električnim avtomobilom, z vozilom na metan pa plezalci iz Srbije. Tudi slovenskim plezalcem so organizatorji (uspešno) sugerirali souporabo vozil in javni promet. Pohvalno!
Če se želite bolj podrobno seznaniti z orodnim plezanjem, si v spletnem arhivu Planinskega vestnika, najstarejše slovenske revije, ki še izhaja, poiščite izvod iz januarja 2020, v katerem je tema meseca prav orodno plezanje. Avtorji tekstov, ki vas bodo popeljali skozi zgodovino in različice tega načina plezanja, so trije akterji domžalske tekme. Poleg Maje Šuštar Habjan še Marta Krejan Čokl in Vili Guček, ki je za to zvrst plezanja opremil ogromno plezališč in napisal vodnik, ki ga najdete na spletnih straneh Komisije za gorske športe Planinske zveze Slovenije.